TOREK 18. TEDNA MED LETOM

Mt 14,22-36

Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal.
Začel se je potapljati in je zavpil:
»Gospod, reši me!«
Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal:
»Malovernež, zakaj si podvomil?«
In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal.

Velikokrat smo na začetku nad nečem navdušeni, potem pa naše navdušenje kar splahni. Nimamo več volje, ne da se nam – nimamo korenin, ki bi nam neprenehoma prinašale novo upanje… Jezus nas vedno čaka in nam ponuja roko. Le poklicati ga moraš.
Hvala ti, Jezus, ker si vedno z mano!

En odziv na “TOREK 18. TEDNA MED LETOM”

  1. Pride sonce, svetloba razodetja in občutenje Božje bližine, polnost vsega lepega … in pride dež, pridejo viharji, pa potem zatišja, tihota in samota, z njo pa tudi osamljenost. Tedaj se sprašujemo po smislu, znova zahrepenimo po izginuli lepoti, milini, modrosti, po bližini …sočloveka, Boga.
    Kje si Gospod? Kje si, da bi umiril viharje, utišal bolečino, obrisal solze? Kje je Tvoja dlan in Tvoja rama,Tvoje varno naročje …, da bi človek lahko nekam naslonil svojo trudno in prepolno glavo vsega?
    Kje je moj brat in kje moja sestra, ki sta pozabila name? Nase …
    Usmili se nas, o Gospod!
    Vedno znova Te prosimo …pridi, pomiri viharje!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.