ČETRTEK 18. TEDNA MED LETOM

Ps 95,1-2.6-7.8-9

Pridite, padimo na kolena in se priklonimo,
pokleknimo pred GOSPODOM, ki nas je naredil.
Zakaj on je naš Bog, mi ljudstvo njegove paše,
čreda njegove roke.
Ko bi danes poslušali njegov glas!

Vsake toliko časa se zavemo, da smo od Boga ustvarjeni, po njegovi podobi. Kdo je Bog, kakšna je njegova veličina; to so stvari, ki jih je težko povedati.
Lahko pa jih doživimo. “Pred tabo na kolenih.” Poskusimo!
Gospod, nakloni mi trenutek, da te bom mogel slaviti!

En odziv na “ČETRTEK 18. TEDNA MED LETOM”

  1. Ko se zavemo svoje obdarovanosti skozi življenje, je res čas za iskreno hvaležnost in ponižno držo pred Gospodovim obličjem.
    Pomislimo tudi na to, kolikokrat smo se pozabili zahvaliti svojim bližnjim ali komu drugemu, ki so nam izkazali dobroto. Tudi to je bil Njegov dar in prav je, da se zavedamo, da v življenju ni nič samo po sebi umevno in da je vse, kar smo lepega in dobrega prejeli, tudi vsaka ljubeča naklonjenost staršev, prijateljev, znancev … Njegov dar.
    Vprašajmo se torej, kako je z mojo osebno držo ponižnosti, hvaležnosti, veselja, odprtosti … za vse darove, ki sem jih prejel in jih še prejemam tekom življenja.
    Kdaj sem se nazadnje iskreno, iz srca, z gorečnostjo duha zahvalil svojemu Stvarniku, bratu, sestri …
    Kdaj sem komu nazadnje naklonil svojo bližino, prijazno besedo, podporo, odpuščanje, delček svojega časa in pozornosti …?
    Ali to znam, hočem, zmorem storiti le tedaj, ko sam nekaj pričakujem v zameno?
    Kolikokrat grem le brezbrižno in s hladnim srcem mimo …, ne prisluhnem, ne opazim, me ne zanima, se me ne dotakne, se me ne tiče …, saj menda nisem Samarijan ali kaj ?? In si mislim, naj moj bližnji kar sam rešuje svoje težave, probleme, zagate in stiske, saj “ali sem mar jaz Njegov varuh??”
    Kadar dvomiš o tem …, se spomni na Jezusove besede, s katerimi naju nekoč povpraša Razsodnik: kolikokrat si zmogel iti ven iz sebe, svoje samozaverovanosti in nahraniti lačne (hrane, besede, bližine …), napojiti žejne, potolažiti žalostne in zapuščene, obiskati bolne, pomagati uklenjenim v ječe svojih stisk …

    Gospod moj, danes zato začenjam svoj dan ponižno na kolenih pred Teboj …, da bi Te prosila zase in za brate …, za vse mnoge izgubljene življenjske priložnosti, odnose …Dobri Pastir poišči me in me posadi nazaj na svoje mesto Tvoje črede …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.