PONEDELJEK 19. TEDNA MED LETOM

Mt 17,22-23

»Ko so bili zbrali v Galileji, jim je Jezus rekel:
‘Sin človekov bo izročen v človeške roke
in ga bodo umorili, a tretji dan bo obujen.’
In zelo so se užalostili.«

Jezus je učencem večkrat napovedal, da bo trpel, umrl in vstal od mrtvih. To je temeljni element krščanskega oznanila, ki pa ga učenci tedaj še niso razumeli. Tudi oni so morali še skozi veliko šolo kriza in trpljenja, da so doumeli, kar jim je Jezus napovedal in je kot velikonočno Jagnje za vse nas uresničil.
Gospod, hvala ti, ker si drugačen od vseh. Hvala ti tudi za to, da moliš za tiste, ki te križajo, in nalagaš križ tistim, ki te ljubijo.

One comment on “PONEDELJEK 19. TEDNA MED LETOM
  1. Sonja pravi:

    Ljubili so ga, zato so se ob njegovi napovedi užalostili.
    S tem, ko naj bi bila poteptan, ponižan in razvrednoten, odvzet, njihov Gospod, so bile obenem potopljene tudi njihove temeljne vrednote, življenjske sanje, upanje, ljubezen, sreča, smisel in resnica, za katero so živeli in kateri so bili- večina od njih-povsem in brezpogojno predani.
    Niso doumeli in to je v resnici za človeški pogled, razum in srce težko,pretežko, skoraj nemogoče doumeti in sprejeti, da mora zrno – človekovo življenje – umreti. Umreti tudi samemu sebi, da lahko obrodi …
    Zakaj se zgodbe dragocenih, svetih pa tudi nam bližnjih ljudi vedno znova odvijajo na poseben način, zakaj je v njih tudi trpljenje, so odpovedi in žrtve …? Zakaj …? (Nešteti “zakaj”-i.)

    Tako težko, nemogoče in brezsmiselno se tudi nam kdaj v življenju zdi vse skupaj, ko izgubimo ljubljeno osebo. Ko se nam takrat podre cel svet in vse … Res, nadvse boleče in tragično je ob izgubi ljubljenega izgubiti svoj smisel življenja …
    A to se zgodi, če gradimo na zgolj minljivem …

    Toda, če v sebi zares ljubiš, na to ne morejo vplivati zunanje okoliščine, v resnici ljubljenega ne izgubiš, ne moreš ga izgubiti, ker za vedno ostane del tvojega srca, tvoje duše, tvojega bistva, tvojega jedra, … tvoje notranje, zavestne odločitve.
    Fizična odsotnost je sicer nadvse boleča, kdaj lahko tudi uničujoča.
    A dokler živiš, dokler to srce utripa, moreš živeti ljubezen … Moreš, če le hočeš, torej vedno znova zavestno se odločati zanjo. Iskati nove poti in načine, da ljubiš in da ljubiš ž(Ž)ivljenje.

    In potem veš, veruješ, da bo prišel tisti Prehod, tisto odrešenje, ki si ga očitno kdaj moramo prislužiti tudi za ceno bolečine, odpovedi, trpljenja, trdega dela (tudi na sebi) in preizkušenj. Nihče od nas ne more spremeniti določenih dejstev pa če bi še tako želel. Lahko pa delaš na sebi, spreminjaš svoj pogled in postopoma … v dobrem smislu spremeniš sebe, se nekako “prerasteš”, se utrdiš, notranje umiriš, sprejmeš dejstva … in takrat se, kot po čudežu, odprejo spet nove, prej neslutene možnosti in poti!
    Res verovati in zaupati je potrebno, da se nekoč odprejo tudi tista vrata, ko bo vse postavljeno na novo in bomo znova, za vedno, za večno lahko skupaj, združeni v Bogu.

    Jezus, naš Odrešenik, je držal svojo obljubo!
    Tudi mi ostanimo zvesti … skozi svojo notranjo rast in zorenje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.