Tisti čas se je Jezus s svojimi učenci umaknil k morju. Spremljala ga je velika množica iz Galileje; pa tudi iz Judeje, Jeruzalema, Idumeje, z one strani Jordana, iz okolice Tira in Sidona je prišla k njemu velika množica, ko so slišali, kolika dela je izvrševal. Rekel je svojim učencem, naj bo zanj pripravljen čoln zaradi množice, da bi ga ne stiskali. Mnogo jih je namreč ozdravil; zato so tiščali za njim, da bi se ga dotaknili, kateri so bili v nadlogah. Kadar so ga videli hudi duhovi, so padali predenj in vpili: »Ti si Božji Sin.« In zelo jim je zabičeval, naj ga ne razglasijo.
Lepota Božjega Sina je Frančiška za roko vodila k lepoti tistega, ki je njen Stvarnik. Ko se je Frančišek oklenil Kristusa, je tudi njegov obraz zasijal v nedolžnosti prvotne lepote. To pomeni biti v Kristusu nova stvar. Kdor se je oklenil Kristusa, tako kot Frančišek, mora biti pripravljen na novosti, na novo stvarjenje. Ne pričakujmo novosti od drugih. Mi ustvarjajmo novo. Trudimo se, da bomo novi. Danes imamo lahko nov obraz. Danes imamo lahko novo srce, namesto starega kamnitega. Presenetimo druge s svojimi novostmi. Kot Frančišek tudi mi vzljubimo lepoto. Kdor ne mara lepote in je niti ne opazi, ne zna več moliti in kmalu ne bo znal več ljubiti. Kako naj brez ljubezni slečemo starega človeka in oblečemo novega?