Herod, četrtni oblastnik, je slišal, kaj vse se je zgodilo,
in je bil zbegan, kajti nekateri so govorili:
“Janez je bil obujen od mrtvih;” drugi: “Elija se je pojavil;”
in spet drugi: “Eden od starodavnih prerokov je vstal.”
Herod je rekel: “Janeza sem jaz dal obglaviti;
kdo pa je ta, o katerem slišim take reči?”
In prizadeval si je, da bi ga videl.
Herod je izgubil tla pod nogami. Dolgo časa je bil razpet med streženje svojim čutom in svarila, s katerimi ga je vedno znova opominjal Janez. Vdajal se je prepovedanemu sadu in rad je poslušal, da bi lahko ravnal tudi drugače. Ko je dal Janezu z mečem odsekati besedo, je v njegovem življenju ostal samo še prepovedan sad. Glas, ki je nagovarjal dobro v Herodu, je utihnil. Na njegovo mesto je stopila praznina in strah.
Moj Bog, pomagaj mi, da nikoli ne bom dvignil roke nad svojo vest, čeprav mi bo morda včasih še tako nadležna in odveč.