“Kdo more grehe odpuščati,
kakor edino Bog?”
Ljudstvo, ki je bilo rešeno iz egiptovske sužnosti z Božjim posredovanjem in pod njegovim vodstvom, je od Samuela zahtevalo kralja, da bi postali podobni sosednjim narodom. Tako so prezrli svojo izvoljenost, vodstvo in varovanje pa so iz Božjih rok prenesli v človeške. Samuel je torej vse to upravičeno doživljal kot izdajo Božje ljubezni s strani svojega ljudstva. Vendar Bog tega ljudstva ni zapustil, temveč mu je odpustil in ga “iz ozadja” še naprej očetovsko vzgajal. Mar se ni v Jezusu Kristusu razodela ravno ta odpuščajoča skrb našega usmiljenega Očeta?