Tisti čas je šel Jezus na goro ter poklical k sebi, katere je sam hotel, in so prišli k njemu. Postavil jih je dvanajst, da bi bili z njim in bi jih pošiljal pridigovat in bi imeli oblast izganjati hude duhove. Postavil je torej dvanajstere: Simona, ki mu je dodal ime Peter, Jakoba, Zebedejevega sina, in Jakobovega brata Janeza, katerima je dodal ime Boanerges, to je sinova groma, Andreja, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Tadeja, Simona Kananejca in Juda Iškariota, ki ga je tudi izdal.
Frančišku je vsako bitje, vsaka stvar, brat in sestra. Zanj je pomemben vsak človek, še posebej tisti najbolj zavržen, ki mu nihče ne izkazuje pozornosti. Frančišek ve – vsako stvar in vsakega človeka Bog ljubi s posebno ljubeznijo. Vse kar je ustvarjeno je nenadomestljivo. Noben človek se ne more ponoviti in nima ne kopije in ne nadomestka. Vsak človek je potreben. Potreben je za življenje, za ljubezen, za večno življenje. Ob Frančišku se je vsakdo počutil edinstvenega, saj je iz njega zaradi ustvarjalnega dotika Božje besede izžarevala naklonjenost, prijateljstvo, pozornost… skratka ljubezen! In še danes je tako. Še se ob Frančišku počutimo edinstvene, ljubljene, brate in sestre… (Nasvet: če v vas morda ni tega počutja, pa si ga želite, se prepustite ustvarjalnemu dotiku Božje besede).