Jezus pa jim je rekel: “Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!”
Rekli so mu: “Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.”
Dejal jim je: “Prinesite mi jih sem!”
In velel je ljudem, naj sedejo po travi,
vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo,
blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam.
Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke,
ki so ostali, dvanajst polnih košar.
Kar imam, skriti pred drugimi in obdržati zase, samo zase. Svoj del življenja, svojo dediščino darov in talentov, svoj kos kruha, svoje veselje nad uspehom – vse obdržati zase. Kot bi bila v kopičenju in ohranjanju stvari zgolj zase skrita čudežna formula brezskrbnosti in varne prihodnosti. Pet hlebov in dve ribi bi nasitili morda enega človeka dvakrat, dva človeka enkrat. Ko pa so teh pet hlebov izročili Jezusu in jih je on blagoslovil, je bilo kruha dovolj za vse in še ostalo je.