Nihče ne prišije krpe iz novega blaga na staro obleko,
sicer nov našiv stari obleki kaj odtrga in nastane hujša raztrganina.
In nihče ne vliva novega vina v stare mehove,
sicer vino razžene mehove in je z mehovi vred uničeno,
ampak dajejo novo vino v nove mehove.«
Jezusova prispodoba z blagom nam govori o nas, o naših dušah. Te so bile še posebej na božični večer ozaljšane kakor nevesta za svojega ženina, ki je prišel in vstopil skozi vrata srca. Ta so bila odprta in srce je bilo pripravljeno na njegov prihod. Sprejeli smo ga v nove mehove. Pa vendar ga ni bilo težko pričakati in ga sprejeti, saj vedno znova prihaja na oltar. Tako je za vsakega od nas vsak nov dan lahko tudi nov začetek in v nas pripravljen nov meh. Težje pa je ostati z njim, nositi ga vedno v svojem srcu in nikoli pozabiti zakaj je prišel med nas. Potrebno se je popolnoma odtrgati od starega človeka, da lahko postanemo nov človek. Ta nov človek mora zapustiti starega in narediti trden sklep, da se ne bo več vračal k njemu.