Nasploh je slišati, da je med vami nečistovanje,
in sicer takšno, kakršnega niti med pogani ni,
da namreč nekdo živi z ženo svojega očeta.
Vi pa se še bahate,
namesto da bi bili žalostni in bi tistega,
ki to počenja, pognali iz svoje srede.
Počitniški dnevi so komaj dobro minili. Spomin se mi ustavi ob polnem kiosku časopisov in revij za poletno branje. Skoraj ni naslovnice na kateri nebi bila fotografija ženske postave, bolj ali manj spodobno oblečena. Če preletiš naslove je obravnavanje tem povezanih s spolnostjo še bolj očitno. Ali ne spominja vse to na Pavlove besede, “vi pa se še bahate…”.
Gospod očisti mi pogled, da bom v stvareh videl Stvarnika, njegovo dobroto in lepoto. Usmerjaj moj pogled, da bom v človeku prepoznal osebo, vredno spoštovanja.
Človek vedno znova…in pravzaprav vedno v sebi nosi različna hrepenenja. Eno od temeljnih hrepenenj in obenem ena od človekovih povsem naravnih potreb pa je potreba biti opažen, sprejet, privlačen, ljubljen v očeh d(D)rugega….Zato, da bi bil sprejet, občudovan, zaželjen in ljubljen, bi marsikdo storil prav ali skoraj vse….Toda to je iskanje ljubezni na napačen način.
Ljubezni se namreč ne da kupiti in iztržiti, ne da se je izsiliti, ne da se je pridobiti, še manj pa ohraniti na nek zavajujoč in nepristen način…
Ljubezen, bistvo tega po čemer pravzaprav hrepenimo vsi, vsak morda na svoj način, je lahko le podarjena, čisti dar srca in duše, tudi telesa, ko pride čas za to.
Vse ostalo je lahko le privid, zavajanje ali nek beden poskus trenutnih zadovoljitev duševnih in telesnih potreb…., kar pa v resnici ni ljubezen. To človeka tudi pusti praznega, vzame mu dostojanstvo…, celo oropa ga nečesa mnogo lepšega in večjega!
Res…,niso potrebne filmsko pravilne poteze,”čaroben nasmeh,glas in stas”? družbeni položaj in prav tako ne neke zapeljive “obline” ali karkoli že…da bi se v meni zbudilo zanimanje in slepo občudovanje nekoga…
Gre za to, da mi je blizu neko obličje ljubljenega človeka, da zame osebno ta človek izžareva kljub pomanjkanju ali celo neki odsotnosti predhodno omenjenih “javnih atributov” prav osupljivo lepoto, ob kateri mi močneje in hitreje bije srce…Ob katerem vsa zažarim tudi jaz, ob katerem začutim pomenljiv in ljubeč dotik Večnega, ki naju je ustvaril in povabil k medsebojni podaritvi na mnogo različnih načinov. Gre za to, da me navzočnost ljubljene osebe v mojem življenju napolnjuje z blagoslovi in srečo…Ob bližini te osebe čutim izpolnjenost, veselje in mir, notranji mir, obenem pa se ob njej, ob njemu v meni prebuja živost, ustvarjalnost,ki jo želim deliti, podariti, pomnožiti…;)! Da, čutim se brezmejno hvaležno, pomirjeno, izpolnjeno kot človek, kot oseba in osebnost, kot ženska…če hočete.
Za vse to…pa ne potrebujem posebne počitniške “literature”, ne sanjskih plaž, ne osladne glasbe in neke pocukrane večerne zabave…
Ko sem s Teboj, mi je to povsem dovolj.
Kjerkoli, kadarkoli…, morda sredi zelenih trav,ob šumenju in glasbi valov,ob večernem ognju, pod milim nebom, v svetišču božje narave, v svetišču Boga.
In tedaj tudi dotik dveh sklenjenih dlani pove dovolj in pravzaprav vse….