Ko se je zdanilo,
je poklical k sebi svoje učence
in si jih je izmed njih izbral dvanajst,
katere je imenoval tudi apostole.
Včasih znamo potožiti nad našim sekulariziranim in pokvarjenim svetom. Če bi Nebeški oče tako obupoval nad njim, bi že zdavnaj vse izginilo v kupu niča. Mi pa morda tožimo samo zato, ker vemo, da smo za takšno stanje odgovorni. Da se tako prepričamo, da je že prepozno in se nam ni treba pretegniti čez mejo svoje komodnosti. Morda je že čas, da odvržemo temna očala črnogledosti in se pogumno lotimo svoje naloge oznanjanja! Oznanjanja na tak način, da smo v tem božjem svetu popolnoma tisto, kar v sebi hočemo in moramo biti. Da smo podoba Živega Boga!
Ko je kdo nesramen do mene,ali tudi vpričo mene do drugih, bi se najraje obrnila stran in prezrla njega, njegovo vedenje in težave z njim.Če je povrhu tega še težek, zloben in odbijajoč…,se vprašam: kaj imam z njim? Kaj imam jaz osebno sploh s tem človekom? Sem mar jaz njegov varuh? Saj ni moj brat!
Pa vendar je. Jezus pravi tako. Jezus pravi da je…!
Ni potrebno oznanjevati dobrote, veličine, svetlobe, odpuščanja, usmiljene ljubezni Boga tistim, ki že bivajo in živijo v Njegovi svetlobi in v varnem objemu Njegove bližine…
Potrebno je v temo tega sveta prinašati Luč…!
Če se bom vsakič obrnila stran, če bom reagirala s prezirom, jezo ali celo sovražno, bom vse samo še poslabšala in v resnici ne bom nič dosti boljša od tistega, ki je kot nadležen kamenček v mojem obuvalu ali trn v peti, ali katerakoli ustrezna prispodoba….!
Kje je torej moje delo za Boga? Moja oznanjevalna dolžnost? Moje apostolsko poslanstvo?
Ne daleč…Ni mi potrebno iti v Afriko, Azijo,na Kitajsko,na sever, jug, vzhod ali zahod, torej kamorkoli drugam,blizu ali daleč po svetu, če me Bog ne kliče tja. Moj misijon je prav tu, kjer sem, kjer živim in delam.
Tudi med tistimi, ob katerih se mi nekaj zatakne v grlu, se mi poviša pritisk in utrip, ali zamre moja beseda, od katerih bi rada pobegnila nekam daleč stran, ali ob tistem človeku, ki “mi preprosto gre res na živce”….
Kako lepo bi bilo vse skupaj ignorirati, izbrisati, to “epizodo” poradirati, iti mimo, se zapreti v svoj udobno urejen mali svet, se narediti, da ni problemov in težavnih ljudi v moji bližini, se družiti le s prijetnimi, zabavnimi ali sorodno mislečimi in čutečimi ljudmi, delati le to v čemer zares uživam, morda kdaj odpotovati nekam v zanimive daljnje kraje in pustiti vse za seboj….
A pravzaprav gre vedno vse z menoj. In povsod me čaka Njegov pogled, ki me sprašuje:”Ali me ljubiš?”
In če ga res ljubim, ne bom bežala…,storila bom vse kar morem zanj!