Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo,
zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo.
Po veri je bil Abraham pokoren,
ko je bil poklican, naj odide v kraj,
ki naj bi ga dobil v delež.
Odšel je, ne da bi vedel, kam gre.
Si upamo tvegati za našo vero? Bi dali zanjo življenje? Oziroma, bolje – ali dajem življenje za vero vsak dan? Ali pa je vera le eden izmed mojih nedeljskih krožkov, poleg čiščenja avtomobila in kosila v restavraciji z vso družino … Abraham je tu dobra podoba in vzpodbuda. Na božjo besedo gre popolnoma v neznano, temu Bogu do konca zaupa. To ne pomeni, da se ne sprašuje o smiselnosti tega početja; a bolj verjame glasu Boga, ki zahteva skrajno predanost, kot pa glasovom vsakdanjosti, ki zahtevajo samo povprečnost in lepo fasado. Ve namreč, da se ne naslanja na svoje šibke moči, ampak na Močnega Boga. Naš Živi Bog je zahteven bog. Kakor smo mi zahtevni do tistih, ki jih resnično ljubimo. Ljubezen zahteva popolnoma vsega človeka.