Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu.
Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu.
Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil.
Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob.
(…) Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu;
in videl je in veroval.
Gospod, naj doumem, da je vseeno, kako hitro tečem. Pomembno je, da pridem do kraja, ki si ga posvetil s svojo navzočnostjo; da tja stopim z bratom; in da se v vseh točkah mojega življenja, ki se jih dotikaš, prebudi moja vera.