Njen mož Jožef je bil pravičen
in je ni hotel osramotiti,
zato je sklenil,
da jo bo skrivaj odslovil.
V svetopisemskem duhu beseda pravičen pomeni, da je bil sv. Jožef pobožen, Bogu vdan in natančen v izpolnjevanju Gospodove postave. Doživlja spoštljiv strah pred te, kar se dogaja v njegovi zaročenki Mariji. Rad bi se potegnil iz “igre”, toda končno sprejme svoje poslanstvo.
So svetniki, o katerih ne vemo mnogo, vendar dovolj, da iz tega živimo vse svoje življenje!
V dobro lahko štejemo svetemu Jožefu, da ni takoj prekinil svoje “zveze”, odnosa z Marijo, svojo zaročenko…Ki naj bi ga nekako prevarala in potem stvari pojasnjevala z Božjo voljo,angelom…Nameraval pa je stvari nekako taktno rešiti. Povprečen moški svoji izvoljenki ali ženi česa podobnega nikakor ne bi verjel, proglasil bi jo za zmešano, lažnivo, prevarantko, ali še kaj podobnega in bi najverjetneje čimprej ali kar takoj izstopil iz zveze in jo zapustil.
A Jožef je kljub pomislekom ostal, zaupal je, zmagal je.
Koliko je imel resnične, globoke vere sicer ne vemo, zagotovo pa je bil pošten, dobrosrčen in usmiljen.Predvsem pa je ravnal odgovorno in ljubeče, prisluhnil je Mariji in storil tisto, kar je bilo najbolj prav zanjo,…ne toliko zanj.
In zato mu lahko iz srca čestitamo, lahko smo mu hvaležni!
Kolikokrat pa mi sami lahko povsem napačno presodimo glede tega, kaj je v resnici dobro za mojega bližnjega….?
Če mu v stiski obrnemo hrbet ali si zatisnemo oči ali ušesa, če ga ignoriramo, smo zagotovo storili najslabše možno…Takrat pravzaprav razkrinkamo sebe, ne njega!