Simon Peter mu je rekel: »Gospod, kam odhajaš?« Jezus mu je odgovoril: »Kamor grem, zdaj ne moreš za menoj, prišel pa boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus je odvrnil: »Življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.«
Ko se je Jezus v dneh pred praznikom srečeval z učenci, je dostikrat delal nerazumljive reči. Vsaj za apostole. Tako tudi v današnjem evangeliju beremo o izdaji in na koncu še o zatajitvi. Peter se je delal pogumnega, pa vendar ni vedel, kaj govori. Ko mu Jezus reče, da ga bo zatajil, ni verjel.
Ali nismo dostikrat tudi sami takšni, da ne verjamemo prijateljem, sodelavcem, ko nas opozarjajo na primer na naše napake? Kolikokrat pa imamo priložnost, da širimo vero, a jo rajši zatajimo, ker nas je strah, sram?!
Res je. V življenju se mnogokrat zgodi, da nismo več sami sebi podobni. Da v trenutku slabosti ali nepremišljenosti izrečemo kaj kar ni prav in koga z besedo ali dejanjem prizadenemo, ranimo, nekako “povozimo” …
Tedaj smo v bistvu zatajili ne le sebe, ali drugo osebo -prijatelja, znanca, svojega bližnjega, ali pa nekoga drugega …, zatajili smo Božji glas, Božjo podobo v sebi in v tem človeku.
Sicer pa v življenju mnogo zgovorneje kot besede o odnosu do sočloveka govorijo dejanja … Kar velja tudi v odnosu do Boga.
Le da – za razliko od sočloveka, Bog vselej ponudi še drugo in tretjo in vedno znova novo priložnost!
Bodimo globoko hvaležni za to!