NE BOJ SE STOPITI
NA NEZNANO POT, DA BI DOSEGEL NEZNANI CILJ! – 2011
(Počitniški
potopis po Kareliji, Norveški, Švedski, Finski, Talinu in St. Peterburgu)
Glede
na to, da sem po razlagi brezjanskega gvardijana, p. Silvina, vedno na dopustu,
saj so vsa romanja po tolmačenju velikih šefov z Brezij samo in nič drugega kot
dopust, se je stališče ob zamenjavi bivališča, dne 29. julija 2011 spremenilo v toliko, da smem končno enkrat po treh letih na oddih. Le
kaj je zame oddih: gibanje, premikanje, odkrivanje novega! Nasprotno pa ne
velja: ležanje, sončenje in lenarjenje. 1.
avgust 2011 - Izbral sem si smer proti severu Evrope, da bi bil še
vedno znotraj domače hiše. Kajti Evropa je domača hiša! Sever me vedno
privlači, naj bo zima, naj bo poletje, vedno je skrivnosten in zanimiv. Zato
sem si začrtal smer, ki sem jo nekoč delno že prerajžal, delno pa še ne. Torej
bo nova! Ker se uboštvo in potovanje navadno ne pokrivata, sem izbral smer, ki
se bo z uboštvom pokrila in ne bo nasprotovala skromnosti. Torej, na Sever
Evrope, ki je pa v osnovi zelo drag.
Pogled na Karelijo
Načrt
je tak: najprej v Rusijo, točneje v Karelijo, pa do skrajnega severa in potem
na Norveško in po Skandinaviji. Kako to doseči? Sredstva
bodo: letalo, vlak, ladja in še kakšen avtobus, torej javni prevoz. Za letalo
ne bo potrebnih stroškov, ker mi Lufthansa napoveduje propad milj, zato
izkoristim milje do St. Peterburga in nazaj. Ostalo bo seveda železnica, ki jo
imam od prevoznikov najraje, kar bo pa zmanjkalo, bo pa avtobus ali mašrutka, kot
rečejo kombijem v Rusiji. Da bi se bolečina slovesa od Marije Pomagaj hitreje
celila, sem izkoristil čas od prvega avgusta, do vnebovzetja, samo 12 dni, da
ne bo preveč. Adria in Lufthansa me peljeta do St. Peterburga in zdaj se
odpravljam na sever. V Petrovem mestu bi me sicer zanimale stvari, vendar sem
jih veliko že videl ob predhodnih obiskih, zato me je letališče Puljkovo sprejelo kot diplomata. Obvezna viza za Rusijo bi
me sicer stala krepkih 100€ ali več, vendar za diplomatski potni list ni ovir.
Stopiš v posebno vrsto in ker je nisem videl, sem vprašal uradnika, kam naj
stopim in me je prijazno, preko vrste, napotil
v prvo vrsto in preko vrste tako odprl pot. Brez ene same besede:
uradnica je udarila žig in visoki verski predstavnik je stopil v rusko
Očetnjavo! Kako lepo. Prtljaga je seveda počasi prihajala, ker so možje
računali, da bodo potniki dolgo časa čakali na sprejem v državo. Sem pač tam
čakal. Brez čakanja ne gre.
Ruski
vlak
Informacija
za prevoz v St. Peterburg je bila enostavna. Vzemite taksi, ker je najbolje, je
rekla prijazna gospa. Stane 800 rubljev in to je zelo ugodno. Sicer bi še kaj cenkal, vendar je bila tako jasna, da ni vredno trošiti
besed. Dodala je: to je normalna cena. Torej nekaj manj kot 20 €. Sicer bi se
dalo verjetno z mašrutko in metrojem kaj profitirati, vendar je končni problem,
kako najti hotel, ki sem ga po netu našel za 1.450 rubljev, bom moral zelo
iskati. Naj velja, kar je rekla odločna dama. Taksi je zunaj pred vrati, voznik
postavi kovček v avto in vozi. Vozi kot strela. Kar pol ure in še čez je
trajalo, da je našel vrhunski hotel. Nekje na jugu St. Peterburga. Sami bloki v
socialističnem videzu. Ustavi pred neko restavracijo in se informira, če naslov
ustreza. Črnooka točajka je povedala, da mora zaviti za restavracijo, kjer se
nahaja hotel „južni“ hotel. Uspelo je. Plačam 800 rubljev in pozvonim, vsekakor
na zvonec recepcije. Dolgo nič. Končno pa koraki in pride babuška. „Vstupijte slobodno!“, je rekla in ko
sem vstopil po prvih stopnicah je druga babuška dvigala roleto kot v
kakšni trgovini. In to so bila vrata na stopnišče v prvo nadstropje, narobe, v
Rusiji je to že drugo nadstropje. Prvo je namreč pritličje. To zapišem samo
zato, da se ne bi zmotili, če boste v Rusiji hodili v stoto nadstropje:
dvignili se boste samo za devetindevetdeset etaž, torej za eno manj kot pri
nas. In babuška je takoj pripomnila, da je takšen zapah najbolj siguren, ker so
lopovi vedno na delu. Torej sem na pravem naslovu, med lopovi. Ugotovila je, da
imam rezervacijo. Ko je pa gledala potni list, je pa takoj ugotovila: Gde viza?
In pojasnim, da ta potni list vize ne potrebuje in je bila potolažena. Ko mi je
izročila ključ, je rekla, da imam posebno „skidko“,
ker je cena samo 1.430 rubljev. Prijazno sem se ji poklonil in dodala je
vprašanje, kakšen zajtrk bi si želel. Napovedala je cel seznam možnosti in meni
so šle sline že do tal, a nisem vedel, kakšna je razlika je v tej gurmanski
natančnosti. Končno sem se odločil, da bi rad normalen zajtrk z „buterbrodom, omletom i kofi“. Prav sem se odločil, ker je imela babuška edino to varianto v hladilniku. Zjutraj jo je samo
pogrela in postregla in to v sobi. Da ne bo pomote: hotel (če se lahko
razkopana hiša tako imenuje) nima jedilnice. Zato je postrežba kar v sobi.
Recepcija se namreč nahaja na stopnicah in tam je vse. Od administracije do
postrežbe. Torej velja. Oddeli mi sobo in v dvoposteljni mi določi posteljo pri
oknu. Le zakaj? Tako pač je.
Ker
pa se potovanje po slovanski deželi šele začenja, si moram pridobiti vozovnico
za vlak. Informacije v zvezi z nakupom vozovnice so bile imenitne: „Tolkjo na vaksalje“, je rekla babuška. In sedaj, kje je ta slavni vokzalj?
Peterburg jih ima veliko in milijonsko mesto ni enostavno. Samo, da zvem smer v
center, potem bo pa že. In je bilo. Nasvet je bil, naj vzamem trolejbus št. 6,
kot da bi bil na Viču. Vedno je šest-ka. Sprevodnico
sem sicer vprašal, kje je voksal, pa je rekla, da ta
linija ne pelje na voksal, ampak bo povedala, kje naj
prestopim na metro. Velja! Sproti mi je sicer sporočala, na kateri postaji smo,
vendar me to ni posebno zanimalo. In na enkrat vidim napis na uradu: „Železnodarožnije biljeti!“ Takoj
izstopim. In že sem pred agencijo, ki prodaja železniške in letalske vozovnice.
Torej, ne samo na „vokzalje“,
ampak še kje drugje. Že sem bil na vrsti, ko ugotovim, da nimam dovolj rubljev.
Nekaj drobiža mi je v rubljih dal še ob odhodu iz Sv. Gore takratni ekonom p.
Stane (sedaj provincial), ampak to ne bol dovolj. Grem menjat. Ugodna menjava,
saj je za okencem sedela tako prijazna uslužbenka, da sem takoj pomislil, če ne
bi bila primerna za uradnico na Komisariatu. Kaj hočemo, ni bila za to. Zdaj pa
nakup karte. Do sedaj sem načrtoval, da bi se peljal do najsevernejšega mesta v
Evropi (evropski del Rusije je tudi Evropa!!), to je do Murmanska. Ko sem pa
prebiral zanimivosti ruske republike Karelije, mi je pa potopisec svetoval
nujen obisk samostana Kiži in seveda tudi obisk Solovjetskih otokov.
Ker som Solovke že obiskal , me je potegnil
otok Kiži, ki naj bi bil najlepši cilj vseh
obiskovalcev Karelije. V zadnjem trenutku me je prešinila misel: Kiži! Najbližja postaja za Kiži
pa je Petrozavodsk. Ko sem se pred okencem za
vozovnice predstavil, da sem turist in da nič ne vem, kako je v Rusiji, me je na
videz osorna uradnica tako prijazno pogledala, da sem kar strmel. Do Petrozavodska, sem najprej izpovedal. Ker je bila prijazna babuška, je vprašala: plazkarta ili kupe? To vprašanje je namreč merilo na ceno. Če je plackarta, je to mesto v vagonu z množico, če je pa kupe,
so pa samo štiri, no, prvi razred pa celo samo dva v kupeju, ampak cena! In po
frančiškansko sem odgovoril: Gde vozmožno.
In babuška je
odločila: plackarta. In ta plackarta
je bila s postaje St. Peterburg – Ladogski, naslednji
dan ob 9.11h. Kje je ta postaja v Petrovem mestu, to je sedaj vprašanje? Nič
hudega, jo bom že našel. Odpravil sem se na številko šest in se vrnil v
rezidenco hotela Južno Primorski. In zdaj je na vrsti sv. Maša. Ker imam na takšnem pustolovskem odkrivanju
vedno s seboj vse liturgične pripomočke za sveto bogoslužje, sem se vrnil v
začasno bivališče in daroval sv. mašo. Po zahvali se je pa oglasila potreba z
imenom lakota. Nič nenavadnega: agape! Prehodil sem
sicer nekaj ulic, počez in po dolgem, vendar nobene oštarije. Le kako to? Na
Kranjskem in Štajerskem, pa sploh v naši deželi, oštarij več kot cerkva. Tu v Petrovem mestu pa samo kioski, kjer
prodajajo piksne in sendviče. In že sem pred mojim
začasnim bivališčem, pa glej čudo: Golf klub in pivo Baltika. Prav srečen
pogled! Vstopim in sem v restavraciji. Poleg „pilminov“
in ostalih ruskih „bljuda“, sem želel vsaj nekaj
kuhanega na žlico. Imeli so le „soljanko“. Pač soljanka. S pivcem vred je točaj zaračunal 560 rubljev.
Ampak, še vedno je svetel dan, sonce noče spat. Ob enajsti uri sem pri svetlem
dnevu le opravil še zadnjo molitev in se Angelu izročil v varstvo. Seveda, sem
pa prej naročil babuški, naj imeniten zajtrk pripravi
ob „bjez petnatcati sem“
(6.45)! In tako je tudi bilo.
Ruski pilmini
Čeprav
mi mobitel za bujenje že dalj časa štrajka, sem se
budil zgodaj. Ravnal sem tako, kot povedal naš stoletnik, g. Stanko, zjutraj
najprej „molitu, potem pa pelinkovec“, vendar
pelinkovca nisem imel. Sv. Maša je bila na začetku podviga, ki ga nameravam
narediti v Kareliji. Kaj drugega, kot slavje Marije Angelske.
Torek, 2. avgust
2011
Porciunkula je za naš red
danes praznik. Točno kot ura v Švici, je pripravila babuška
načrtovane dobrote in v sobi sem jih pospravil. Poslovil sem se, seveda brez
kakšnih posebnih čustev, saj se vendar ne spodobi! Sicer bi bilo v slovanskem
svetu normalno, trikratno poljubljanje, v imenu Sv. Trojice. Vendar, nekateri
hladni Slovani tega ne delajo kar tako.
Kot
mi je svetovala cenjena babuška , naj vzamem mašrutko 142 do metroja in potem na voksal Ladogski. In
natančno eno uro sem potreboval. Kako veliko mesto je St. Peterburg! Menda kar
blizu štirih milijonov. In na postaji sem uspel urediti še elektronsko pošto,
ki je prispela. Že sedim v vagonu št. 5 na sedežu in ležišču 13. Ni minilo
nekaj minut, ko so bili na svojih mestih tudi ostali potniki. Kar nenadoma mi
ponudi roko: „Ja Roman!“, se prestavi. In ostala družina naokrog. Bili smo
namreč v vagonu, ki ima „plackarte“, torej brez
kupejev in so ležišča povprek in po dolgem. Takoj je vzpostavljeno domače
vzdušje, saj smo vendar Slovani, prijazni in sproščeni. In že mi začne
razlagati nasproti sedeča gospa, da se vračata s sinom iz Nemčije, kjer je
poročena njena hčerka. Kako je bilo lepo v Nemčiji in kako lepo je njeni
hčerki. Sploh in oh. Vlak že drvi ven iz Peterburga mimo največjega evropskega
jezera (Ladoško jezero), ki predstavlja povezovalno vodno pot od St. Peterburga
do Severnega pola mimo Murmanska. K tej vodni poti je sicer pripomogel sam
Stalin, ko je dal zapornikom nalogo, da so kopali karelijsko blato in kamenje,
da so prebili povezovalno vodno pot do Belega in Barentovega
morja. Teh kratkih sedem ur vožnje je kmalu minilo. Vmesne postaje s tržnicami
vseh mogočih prodajnih jedilnih potrebščin so minile hitro. Postaja Petrozavodsk me pokliče k izstopu. Klasična Leninova
postaja z zvezdo, zvonikom in centralnim stilnim boljševističnim poslopjem.
Nobene spremembe v zadnjih osemdesetih letih, razen Putina, ki je dovolil, da
se to mesto odpre. Da lahko vanj vstopijo tujci brez težav. Iščem prenočišče in
iščem čoln, ki bi me peljal na otok Kiži. Peš najdem
prenočišče in pristanišče. V prenočišču mi bodo zaračunali kar 3000 rubljev za
noč in zajtrk. Najprej, seveda, sv. maša. Našo Porciunkulo
slavim sicer v bolj skromni izvedbi, vendar duša se raduje. V uradu za turiste
so prijazne mladenke priporočale svojo
turistično varianto, vendar sem se kar sam napotil v pristanišče, kjer sem
zvedel, da bo tja prihodnji dan peljal nekakšen katamaran, hitri čoln ob 11.30
ali ob 12.15 in da se lahko vrne najprej ob 17.30. To je pa nemogoč povratek,
kajti moj vlak proti Murmansku pelje že ob 17.22 in karto že imam. Potrebna bo
sprememba vozovnice in vlaka. Odpravim se na postajo in potožim pred okencem:
Problem! Uslužbenka se turistu popolnoma posveti in naprej vrne denar za že
kupljeno karto in najde novo za vlak, ki bo peljal naslednjo noč šele ob 00.50.
To ne bo več plackarta, ampak kupe za štiri osebe in
to za 3.134,30 rubljev. Ob povratku do hotelčka pa odkrijem katoliško cerkev in
se vanjo zatečem, da bi počastil Gospoda. Vidim, da zunaj vneto urejujejo vrt,
sami mladi in odkrijem, da je prihodnji dan maša zvečer ob 19h.
Primernemu
počitku sledi pravi ruski zajtrk. Vse po vrsti. Najprej sok, potem kruh in namaz
in končno omlet s kavo. Seveda, se je strežnica držala uradno, kot je treba, ne
da bi za migljaj popustila in se nasmehnila, čeprav sem jo k temu usmerjal.
Stvari sem spravil v „bagažnojo“ in se odpravil v
pristanišče na lov za karto. Skoraj bi padel v gnečo. Vse karte za 11.30 so že
razprodane in samo še za 12.15 so na voljo. Dobro, da sem zamenjal vozovnico za
vlak, sicer bi se mi otok Kiži sfižil. Ker se nisem pustil pretentati agentkam za
turistično grupo, sem dobil karto samo za prevoz s katamaranom in ta je stal
2.200 rubljev. Le kako bi me odrle ruske amike, če bi
se pustil turističnim spletkam. Vožnja s hitrim katamaranom je trajala kar eno
uro in četrt. Na otoku Kiži je polno turistov, največ
Rusov. To je edinstveni otok na Oneškem jezeru, ki je drugo po veličini v
Evropi, ki je pa na ravni celotne Ruske
federacije razglašen za kulturni biser in na svetovni ravni na Unescovem
seznamu, in za povrh še umetnina Karelije. Na vrhu stoji sama umetnina, lesena
cerkev, ki je narejena brez enega samega
žeblja, torej samo in edino les, ki jo letno obišče nad 150.000 turistov
(in romarjev). Ime Kiži verjetno izhaja iz karelijske
besede „kiži“, ki pomeni „igrišče“. Predvideva se, da
je bilo to mesto v poganskem času (pred
pokristjanjenjem Rusije) nekakšno mesto za igre v čast bogovom
(rituale). Naseljeno je bilo v 11. stoletju in v 18. stoletju so tu nastale
lesene cerkvice. Od leta 1961 je tu tudi muzej ruske narodne dediščine, od 1990
pa je na seznamu Unescove kulturne dediščine. Ruska federacija je leta 1993
razglasila Kiži za vserusko, federativno kulturno
dediščino. Osnova za tako odločitev je bila umetnost lesa na ozemlju Rusije
posebej z Oneškega in Arhangelskega področja.
Najvažnejšo vlogo pri tem delu je odigral znanstvenik na področju lesne umetnosti,
Aleksander Wiktorovič Opolovnikov.
Muzej Kiži se nahaja 68 km severno od mesta Petrozavodsk. Zbirka šteje 87 spomenikov lesne arhitekture,
več kot 40.000 etnografskih predmetov in približno 500 ikon. Božja služba se na
otoku zopet obhaja od sredine 90-tih let prejšnjega stoletja. Otok se da
obiskati v poletni sezoni s hitrim čolnom (katamaranom) in je odprt med 8. in
20. uro. Osrednje svetišče je posvečeno Jezusovemu spremenjenju na Gori (1714)
in ima kar 22 lesenih (srebrnih) kupol. Srebrne zgledajo
zato, ker so z brezovega lesa. Od leta 2003 je direktno podrejena vseruskemu
patriarhu Alekseju II. In ravno v novicah berem, da ga je rahel srčni infarkt!
Cerkev
na otoku Kiži
Ob
cerkvi je čudovit zvonik (kolakoljna), zgrajen 1862
in prenovljen 1874 in daje čudovit razgled na celoten otoček. Od tu so vidne
čudovite kmetije, kmečke hiše, ki pod eno streho pokrivajo vse: bivališče za
ljudi, živali, shrambo za delovno orodje in pripomočke. V neposredni bližini
hiše se navadno nahajata še savna in kašča. Najstarejša cerkev na otočku pa je
posvečena obuditvi Lazarja (cerkov Lazarja Muromskovo) in je bila sem prinesena sem z južnega dela
Oneškega jezera v letu 1960 in je lesena ohranjena cerkev ruskega severa.
Zgradil jo je Lazar Muromski. Vidnih je tudi več
mlinov na veter in tudi najstarejši mlin na veter (vetrnjaja
melnica) iz leta 1926 in je narejen tako, da se po
vetru obrača celoten mlin.
Čisto
vseh zgradb si nisem mogel ogledati, ker je bil čas povratka hitrega čolna
(katamarana) določen za 16.30. Popoldansko sonce je nažigalo kar na 30 stopinj
in zato je bila dobrodošla tudi karelijska senca v družbi dobrodošle Baltike št. 7 (od nič do 14 je razpon moči in zadnja je - ahota!).
Skupine
turistov so se zgrinjale na čolne in sledil je točen povratek. V pristanišču Petrozavodska je bilo popoldne zelo živahno. Tudi finski
turisti so se hoteli fotografirati pred imeratorjem Petrom
I., ki je temu mestu dal začetek enako kot St. Peterburgu v letu 1703 in ga je
prvotno imenoval „Petrova naselbina“ in že leta 1777 je mesto dobilo mestne
pravice. V 19. stoletju pa imelo že ladijsko povezavo s St. Peterburom,
nato pa še povezavo z Murmansko železnico. Med II. Svetovno
vojno je utrpelo mesto hude poškodbe; danes pa je središče izobraževanja in
industrije, predvsem traktorjev znamke „onega“.
Po
krajši poti sem dospel do katoliške cerkvice, opravil molitve pred mašo in
dočakal, da so se zbrali: župnik, kaplan, ministrant in osem žena v družbi
enega samega spremljevalca, ki je bil moški po vsej verjetnosti vnuk
častitljive babuške, ki ga je vedno nekaj učila, da
še moliti ni utegnil. Pred mašo se ni slišal glasni rožni venec, ampak
prekladanje posode v kletnem prostoru cerkve. Predvideval sem, da je družba
omenjenih božjih služabnikov pred mašo nekoliko povečerjala.
V
zakristiji sem se predstavil ponosnemu bradatemu gospodu, ki sem ga takoj
prepoznal, da je glavni. Res, bil je Rus, katoličan, župnik. Ob njem pa kaplan,
doma iz Belorusije, z njim pa še ministrant, njegov rodni brat, ki je bil pri
njem na počitnicah. Tako smo 3. avgusta ob 19h po moskovskem času (+2 uri)
pristopili k božjemu oltarju. Uvodoma je župnik napovedal, da je danes ravno 4
leta, ko je prevzel župnijo in prenovljeno cerkev. Najbližji katoliški sosed,
župnik je v St. Peterburgu, to je na jugu in 20 ur vožnje z vlakom na severu pa
v Murmansku, njegov severni katoliški sobrat. Vmes je še nekaj podružnic, ki
zanje skrbi. Zato je pa v cerkvi tudi spominska plošča v čast bl. Janezu Pavlu II., ki ga hvali, da je znova vzpostavil
katoliške strukture v Rusiji. Župnik seveda ni pozabil omeniti našega nuncija
Jurkoviča, sester lojolk v St. Peterburgu in
profesorja dr. Antona Štruklja. Vse dobro pozna.
Sonce
še vedno ni zašlo, čeprav se je približal čas odhoda vlaka. Šele opolnoči se je
zmračilo, prispel je vlak in vstopil sem. V kupeju so me na pogrnjeni mizi
pričakale tri breskve. Od kod in zakaj? Ker sem prvi vstopil, so ostali trije kompanjoni razumeli, da sem jih že jaz razprostrl. Bili so
silno spoštljivi do njih. Nihče se jih ni dotaknil. Uredili smo si udobna
ležišča in oddrdral je vlak skozi noč proti Murmansku.
Četrtek, sv. Janez Vianey
Ura
je bila 52 minut čez polnoč; ob 20.58 pa bo vlak v Murmansku. Ampak točen do
minute. Ker je vožnja uspavalna (vsaj zame), sem enkrat zjutraj ugotovil, da so
kompanjoni izstopili, ko so pospravili in počistili
za seboj. In breskve? Tako kot sinoči, nedotaknjene. Kaj naj? Najprej molitev,
nato zajtrk: breskve in kruh. Dopoldne ugotavljam, da je čedalje manj možnosti,
da mi pride kdo družbo delat, zato pripravim liturgične pripomočke in v kupeju,
brez navzočnosti vernikov opravim sv. mašo. To je doživetje. Najprej sem se
Gospodu pohvalil, da sem edini mašnik (verjetno) na tem vlaku, ki v tem
trenutku daruje sv. mašo. Ne vem sicer, ali mi je štel hvalo v dobro ali ne,
vsekakor pa mu je bila daritev všeč, ker je izbral tak odsek proge, da keliha
ni premetavalo. Vsekakor je bilo bolj udobno kot arškemu
župniku Janezu, ko mu je hudič kazal roge. Meni je železnica kazala samo
prijaznost.
Včerajšnja
vročina blizu 30 je izpuhtela. Vidim oblačnost, dež in ljudje zimsko oblečeni
na postajah. Ob prihodu v Murmansk je bila temperatura samo še plus 8. Bosonogi
sandali in kratki rokavi bodo šli v kovček ali pa si poiščem nogavice.
Murmansk,
samo še 49 m nad fjordom Barentovega morja, s 400
tisoč prebivalci je središče regije. Seveda je to mesto heroj, z odličjem
samega Lenina, morska vrata na sever. Regija obsega milijon prebivalcev in je
velika kot Grčija, ob izredno nizkih
zimskih temperaturah pa redno obratuje kot severnomorsko pristanišče Rusije. Tu
so tudi konzulati Švedske, Norveške in Finske, kar pomeni, da je mesto odprto
in živahno. Od tu je izplul leta 1977 tudi ledolomilec „Arktika“ in dosegel
severni pol zemlje. Do sem in še naprej priteka voda zalivskega toka iz Mehike,
ki oblije najprej obalo Norveške in omogoča plovbo ladjam vse do Murmanska in
še naprej na vzhod. Zato je bil Murmansk tudi za Hitlerjevo vojsko kakor vrata,
da je Rusiji prišel za hrbet. In zato ima ruska severna pomorska flota ravno tu
svoje gnezdo, seveda na žalost tudi tragedijo podmornice v Barentovemu
morju pred nekaj leti. K temu pa sodi tudi žalostno pokopališče odsluženih
podmornic in ladij samo nekaj kilometrov ven iz mesta, v zalivu Andrejev, kar
predstavlja silno nevarno atomsko odlagališče v svetovnem merilu. Seveda, se
Murmansk kiti tudi z ledolomilcem na atomski pogon. Vse to in še marsikaj pa
daje mestnemu videzu panoramo betonskih škatel. Enostavno, klasično
socialistično mesto je to. Višek vsega pa je železniška postaja s kupolastim
stolpom in z ošiljeno konico, s peterokrako na vrhu! To je odlika mesta heroja.
Samo sto metrov proč pa spet Lenin z medaljo heroja. Pa smo spet tam.
Ob
vsem tem čudenju me je pa le zaskrbelo, kje bom spal. Noči je res samo dobri
dve uri, ampak osem stopinj pa tudi ni hudo vroče. Že prej sem brskal po netu
in našel, da sta tu vsaj dva hotela, luksuzen in normalen. A že pri normalnem
je bila cena na noč krepko čez sto evrov. To bo prehudo. Ni mi pa dala miru
informacija, da je na večjih ruskih postajah tudi „komnata
oddiha“, možnost krajšega oddiha in prenočevanja, če si železniški potnik.
Potrebna je vozovnica in nekaj denarja. Ker sem varčne narave, sem kar sledil
napisu in znašel sem se pred babuško, imenitnega videza in povedal, kaj bi rad.
Takoj je bila silno prijazna in povedala, da je možnost oddiha največ 12 ur in
da stane »komnata »850 rubljev, torej nekako 20€, da je na voljo tuš in ključ
pri njej, potrebuje pa dokument. Vse urejeno, soba na voljo. Za 160 rubljev
sem v postajnem bifeju dobil saljanko in pivo in večerja je bila skuhana in použita.
Naredil sem še sprehod po mestu in dobil informacijo, da izpred luksuznega
hotela Meridian odpelje mašrutka
(majhen avtobus, taksi) v Kirkenes zjutraj ob 7 h. Dolgo nisem hodil, ker je bilo
pošteno hladno. Našel sem še informacijo, da pelje avtobus tudi na Finsko, do Ivalo in dalje do Rovanjemi ob
8.30. Vendar mi ta informacija ni bila nič več potrebna. Odločil sem se za
Norveško, torej za Kirkenes.
Peti avgust -
peti dan dopusta
Da
mi je bilo spanca že ob 5h dovolj je razlog v tem, da sem prejšnji dan na vlaku
poleg branja tudi veliko spal. Verjetno sem notri prinašal spanec, pa vendar ga
je bilo že zgodaj zadosti. Posvetil sem se slavju Marije Snežne in jutranja sv.
daritev na skrajnem severu evropske Rusije je bila nadvse enkratna. Nisem se
spuščal v primerjavo z rimsko avgustovsko vročino, s padajočim snegom in
zavijanjem vetra v Murmansku. Marija Velika je prekrila s plaščem vse te
drobnarije in ugibanja. V istem postajnem bifeju sem našel postan sendvič in
kavo za 120 rubljev, se poslovil od babuške, ki je
celo noč dežurala na hodniku pred komnato oddiha, ji
zaželel lep dan in odhitel pred Meridian. Tudi tam je
bila še ista blondinka, ki mi je včeraj dajala izborne nasvete za mašrutko, seveda z opazno utrujenimi očmi, vendar z
nasmeškom za dobro jutro. Če bi se še malo več ukvarjal z njo, bi mi mašrutka kratko malo odpeljala. Samo ozrem se in že je bil
lep mercedesov kombi pred recepcijo. Greste za Kirkenes?
Da! Vsega nas je bilo troje in šofer. Med potjo sta vstopila še dva in to je
bilo vse. Hitra vožnja, včasih dež, rosa, nič sonca, pa veliko tovarn, vojaških
območij. To je bilo triurno spremstvo na 230 kilometrih do Norveške. Vmes dve
vojaški kontroli dokumentov. Kako to, da je na tem skrajnem severu vse tako
zeleno. Breze in grmičevje, celo nekaj pravega gozda. Naselij malo. Zanimivi
kraji kot Titovka, Nikelj in pa še mnogo imen s prav finskimi besedami. Torej
je bilo nekdaj finsko ozemlje in ruski car si ga je prisvojil, kot tudi velik
del Karelije. Tu ima Rusija silne zaloge niklja, saj je železnica za prevoz
rude speljana skorajda do Norveške meje.
Ruski
šofer je res v rekordnem času dosegel edini kopni mejni prehod Rusije z
Norveško, imenovan Jakobselv.
Kar vrsta avtomobilov je čakala pred mejno zapornico, podobno kot nekdaj na
Češkoslovaški meji. Stražarka je spustila nekaj avtomobilov v mejno območje
prehoda, ko je pa videla našo mašrutko, je avtomobile
zaustavila in nam dala prednost. Smo javni prevoz in ta ima prednost pred
zasebnim. Šofer pove, da naj vzamemo vsak svojo prtljago in vsi lepo v vrsto.
In spet je vse po rusko. Čakaj in pridno potrpi. Uradnice in uradniki tekajo sem
in tja, vrsta pa stoji. Ta mejni prehod ima nek poseben režim, ki omogoča Rusom
in Belorusom enostaven vstop na Norveško, seveda z vizo; Norveška ni v EU, je
pa v Schengenu! Zadnji koraki v Rusiji so me peljali v trgovino Duty free. Kaj drugega kot nabava
pijače pred najdražjo državo v Evropi, ki še uveljavlja prohibicijo. Alkoholne
pijače imajo tam cenovni faktor vsaj 4 x, če ne več. Nekaj sem nabavil, da bo
vsaj za sv. mašo in nekaj za litanije. Profit v čast Mariji Snežni.
Šofer
potegne prav v središče Kirkenesa in v vsej
prijaznosti pove, da se vrača nazaj v Murmansk ob 2h po norveškem času. Če bo
kdaj potreba, nič se ne ve, kako bomo še romali. Mestni avtobus, ki pelje do
pristanišča Hurtigruta, bo peljal ob 11h. Časovna
razlika med Rusijo in Norveško je 2 uri. Tako imam čas za poceni malico v
nakupovalnem središču, ladja bo draga! Na postaji je zbranih mnogo ljudi.
Slišim, da so Švicarji, velika skupina. Ko vstopam na ladjo pa še srbska
govorica, torej tudi naši. In ker sem bil hiter, sem bil prvi na recepciji in
naročim karto do Harstada in seveda, če bi bila tudi
kabina. Mladenka je dolgo iskala in že sem slutil, da bo veljal odgovor nemške
agencije, češ da je ladja popolnoma zasedena, kmalu mi izroči kartico s
pripombo, da je bila še edina kabina na voljo. Torej!!?? Ne obupaj!
Odhod
je točen ob 12.45 in prvi pristan je bil Vardo. Mesto s 3500 prebivalci, ki je bilo povzdignjeno v
mesto že leta 1788 kot ribiško in pristaniško mesto. Ukvarjajo se sušenjem
rib. 21. julija 1893 je iz pristanišča
izplul Fridtjof Nansen in s svojo ladjo „Fram“ in
ekspedicijo dosegel 86 stopinj in 4 minute severne širine. In po treh letih se
je spet vrnil.
Enourni
postanek ladje MS Nordnorge so pripravljavci
ekskurzije predvideli za obisk Nansenovega spomenika, zastonj pa je bil obisk
protestantske cerkve. Prav čedna cerkvica je kar sama vabila. Že na pragu je
nekdo kar v nemščini pozdravil, očitno skrbnik cerkvice, ker je kar čutil
Švicarje. In res so bili v velikem številu tudi na ladji. Kratko je razložil
vsebino oltarne slike, ki je v trikotniku za moj okus predstavljala podobo
žene. Zato sem vprašal, če predstavlja Marijo. Dejal je, da predstavlja Jezusa,
Večno modrost. Zaključil je z zahvalo, da smo se oglasili v cerkvi in nam želi
srečno plovbo naprej. Neka Švicarka ga je takoj vprašala, če je morda pastor
ali uslužbenec? Pa je dejal, da je učitelj in da kot prostovoljec rad sprejme
potnike s Hurtigrute in jim razloži cerkev. Prav
prijazno in spodbudno.
Na
informacijah je zapisano, da bo sonce zašlo ob 23.25 in že čez dobro uro vzšlo.
Sem kar verjel, ne da bi preverjal točnost napovedi. Ampak, hladno je. Od
Karelijskih 30 stopinj do tukajšnjih komaj 8, je razlika. Kako naj ne bo, ko so
pa padajoče grape v strminah še polne snega in to sredi „naše“ avgustovske
vročine.
Sobota: 6. avgust
2011
Noč
kratka, vreme megleno, dežuje, kadar hoče, oblaki se prerivajo. Postaje so zelo
kratke. Postanek, razložijo tovor in naložijo, pa naprej. Tako smo prepeljali Mehamn, Kjollefjord in Honningsvag. Ker
je bil v slednjem pristanišču postanek že ob 6h zjutraj v smeri na jug, ni
možnosti za obisk Nordkappa. Ko je pa smer sever, pa je na voljo celo popoldne
za obisk Nordkappa.
Jutranja
služba božja je v kabini in v duhu sem na Gori Tabor: Gospodovo spremenjenje.
Le kako mora biti danes tam slovesno. Gotovo je tam sam kustos in veliko
sobratov iz cele Kustodije in romarjev. Vse slavi
Gospodovo spremenjenje. Meglen oblak obdaja ladijsko okence, tako se
razpoloženje s Tabora razširi tudi sem na Norveško.
Čedalje
bolj odkrivam, da so Norvežani to ladijsko ponudbo silno podražili. Res, da
niso bili nikdar poceni. Zaračunajo čisto vsako reč. Dobiš kartico s katero
vstopaš, izstopaš, lahko z njo tudi plačuješ in na koncu poravnaš na recepciji
ali pa prej zastaviš številko bančne kartice in samo še račun ti zataknejo na
vrata kabine. Ampak to kartico lahko obesiš okoli vratu, vendar je vrvica spet
20 kron. Kupiš lonček z reklamo ladje in z njim po mili volji piješ kavo ali
čaj na celi rundi, vendar je že krepkih 300 kron. Včasih so povabili na ogled
kapitanovega mosta, sedaj pa naravnost kličejo, vendar je vstopnina 80 kron. Da
ne govorim o strogi kontroli ob vstopanju na ladjo na postajah, da ne bi
kakšnega piva ali kakšne druge pijače kdo prinesel iz trgovine. Sicer sem jih
tu malo ukanil, ko sem si v Rusiji napolnil zaloge za dva dni. Tu me niso
ovirali. Običajno pivo tam okrog 100 kron, glede na sorto in znamko. In če na
osnovno ceno take rajže od Bergna
do Kirkenesa in nazaj, to je 11 dni, dodaš še poln
penzion in kabinsko namestitev, se res suče strošek okrog 7.000€. Le pozimi
gredo v velike popuste, ker je tema in kdor ima rad severni sij in zimo, je še
edina varianta, da se prebiješ s četrt te cene.
In
končno pristanemo v Hammerfestu. Že od prve rajže s to ladjo pred več leti, mi je ta kraj posebej
prisrčen. Tu je namreč najsevernejša katoliška župnijska cerkev in župnik
pokriva teren vse do Kirkenesa; njegov naslednji
sosed pa je v Murmansku v ruski Kareliji. Župnika sem videl kositi travo pred
cerkvijo, ko sem vstopil ravno za Angelus. Celo
zvonilo je opoldne, vendar ni ustavil kosilnice. Temperatura še vedno kaže samo
9 stopinj. Ne pomnim, da bi bilo kdaj v poletnem času tako hladno. Iz že znanih
draginjskih razlogov sem praznično kosilo našel kar pri nekem Turku v
pristanišču, ki je naredil dober kebab. Tako je bil kebab in še kava z rogličkom komaj 100 kron. Šparati
je treba, pa naj stane kar hoče!
In
ker bo jutri nedelja in sem bom od ladje že zjutraj poslovil, delam načrte. Na
razpolago imam železniško Interrail vozovnico za 5
dni vožnje – po celi Skandinaviji. Varianta bi bila najprej z avtobusom: Harstad, Narvik, Fauske in nočni
vlak do Trondheima, lahko tudi naprej v Oslo in celo
do Bergna. Vendar sem tu že večkrat bil, sam ali s
skupino. Druga varianta me bolj vleče, da bi namreč zavil preko Finske in potem
v St. Peterburg, od koder imam letalo.
Nedelja, 7. avgust
Nedeljsko
jutro se prav za malo razlikuje od sobotnega. Megle ni, je pa veter mrzel in
dela valove. Sem nedeljsko zgoden, da sem opravil zgodnjo mašo in ob 7h je bil
pa nedeljski zajtrk na ladji. Kar 135 Nok so
računali. Sicer sem pa edino pametno naredil, da sem zajtrkoval na ladji. Harstad je bil ob 8h zjutraj kot izumrlo mesto. Vse zaprto,
tu in tam kakšen taksi vozi, sicer pa tudi nobenega človeka na ulici ni videti.
Veter pa tako hud, da sem si z rezervno vetrovko komajda ohranil delovno
temperaturo. Že včeraj v Hammerfestu sem slutil, da
bodo avtobusne zveze z Narvikom slabe. Šele ob 12.10 naj bi bil prvi avtobus;
torej 4 ure na vetru? Tudi avtobusna postaja je zaprta. Odpirajo šele opoldne.
Končno se je pred informacijsko tablo znašel še en potnik, ki je očitno iskal
zveze po suhem. Na robu table pa le najdem še en vozni red, ki pa nudi avtobus
ob 9h do letališča Ivenes, ki je 40 km v smeri
Narvika. To je rešitev. Večja verjetnost je, da bo pa od tam naprej še zveza.
Na osnovi vozovnice Interrail naj bi imele nekatere
linijske avtobuse od 20 do 50% popusta. Šofer, ki je kasiral,
je takoj povedal, da s tem nič ne bo in da stane 160 Nok
do letališča. Še 5 potnikov je nabral in vse skupaj dostavil v slabi uri na
letališče Evenes. Tam je bil sicer avtobus za Narvik
že postavljen, vendar z odhodom ob
10.50. Za spoznanje manj mrzlo je bilo in letališka zgradba je bila sploh
pripravna za brezvetrje. In cela dva potnika sva točno vstopila, ko je šofer
odstranil z vrat veliko ključavnico in pognal. Pa še 210 Nok
je računal. Zdaj pa trdno upam, da bo tale norveška draginja počasi končana. Le
še kakšen sendvič v Narviku in adijo norveške krone.
Čeprav
mi je Narvik že dolgo znan, se je spremenil v tem, da je na postaji sedaj
informacijska pisarna in da vozovnice prodaja avtomat. Ko sem bil tu prvič, sem
kupil celo usnjen spomin na Ofotsko železnico, ki v
Narviku doseže najsevernejšo točko Evrope. In če bi potegnil sedaj črto do
ruskega Murmanska, bi bila to razdalja dobrih 1200 km proti vzhodu. In tam sem
pred tremi dnevi izstopil iz vlaka.
Ko
smo bili tu s skupino romarjev, že davno tega, tudi z ladjo in vlakom, se pa
spomnim, kako smo v hudi vročini peš hodili s postaje do mladinskega doma in
kako sem tolažil romarice, da je samo še 15 min hoje. In to se je ponovili kar
štirikrat. Anki se je od vsega hudega zlomil še nosilec za kovček, ga je bila
prava mučenica prav v Narviku. Torej Narvik smo imeli že velikokrat na
programu.
Vlak
ima po Ofotski železnici po norveški zemlji le uro
vožnje, potem nadaljuje po Švedski; tu pa je imenovana Laplantska
proga. Naredili so jo leta 1903 za prevoz železne rude iz švedske Kirune in Gallivarja. Proga je
bila za švedske rudnike nujna, ker jim Botenski zaliv
za pol leta zamrznjen in izvoz rude bi morali transportirati vse do Stockolma, da bi jo lahko natovarjali na ladje. Tako jim pa
skozi celo leto in hladno zimo služi fjord Rombak,
kjer se blizu Narvika nahajajo priprave za pretovarjanje rude. Na višini 525 m
nad morjem doseže proga črto razvodnico med Severnim ledenim morjem in Botenskim zalivom. Končno se je na tej višini vsaj za nekaj
časa prikazalo sonce. Sprva je bil vlak bolj malo zaseden, sedaj pa na vsaki
postaji dobi nove skupine planincev, ki se vračajo. Nedelja je. Pozimi je tu
čudovita smuka s središčem Abisko. Sicer so pozimi
svetli dnevi kratki, pa vseeno jih izrabijo za smuko.
Vožnja
poteka skozi nizki brezov in iglasti gozd ure in ure. V Kiruni
smo še vedno 506 m nad morjem, čeprav svet vztrajno in počasi pada. Kiruna je najsevernejše Švedsko mesto, ki leži na isti
severni širini kot srednja Groenlandija. Je središče
največje švedske občine, ki je velika 20.000 km2 (kot Slovenija!!). Od sredine
maja, do sredine julija tu sije polnočno sonce. Leta 1900 so odkrili tu železno
in nikljevo rudo in iz laponske vasi je nastalo mesto z 11.000 prebivalci.
Spominjam se, da so sem šli kopat možje tudi iz moje rojstne župnije, tega je
več kot 50 let. Takrat so ljudje pripovedovali, kako se na Švedskem dobro
zasluži.
Rudnika
si podrobneje nisem ogledal, ker bi potreboval kar cel dan. Vidi pa se ogromna
planjava imenovana „Kirunavaanra“, kjer je dnevni kop
rude, kakor tudi podzemni. Gradijo se še novi železniški tiri, po katerih noč
in dan vozijo rudo težki tovorni vagoni v norveški Narvik in na ladje. Tako
velikih električnih lokomotiv še nisem videl, še v Rusiji ne. Proga je odlično
speljana, potniški vlaki dosegajo veliko hitrost.
In
po šestih urah in pol vožnje se je nabito poln vlak izpraznil na postaji Boden
C. Najavljali so prestop za nočni vlak za Stokholm,
ta vlak pa nadaljuje še do Lulee, ki je za pol leta
pristaniško mesto Botenskega zaliva, pol leta pa je
zaledenelo. Tudi v Lulei smo enkrat končali zimsko
turo na Nordkapp, ko smo v Haparandi vrnili najet
kombi in se z redno avtobusno linijo pripeljali sem na vlak. V spominu mi je
ostal dobrosrčen sopotnik, doma iz župnije Stopiče, kako je med potjo v nekem
marketu neopazno nabavil celo potovalko dobrot in prav tu na postaji je celi
skupini postregel z zaključno večerjo, z vročo pečenko, kruhom in pivom. Celo
nekaj vina je bilo. Tega je že davno.
Čeprav
je Lulea oddaljena le 110 km od polarnega kroga, ima
milo podnebje, kakor tudi več kot 300 otokov naokrog. Ima tudi največ sončni
dni v celi Švedski, med 300 in 310 v povprečju. Temperatura je samo za 2
stopinji nižja kot južno Švedsko mesto Malmo, ki je
pa ravno na sredini evropske razdalje med Nordkappom in Gibraltarjem!
Blizu
postaje najdem ugodno prenočišče in skujem načrt za nov teden, ki se bo odvijal
na Finskem, v Tallinu in končal v St. Peterburgu.
Torej, dokončno opustil sem načrt zahodne Norveške.
Veljavna
evropska železniška vozovnica Interrail me bo vozila
še štiri dni; v tem predelu velja tudi za avtobus.
Ponedeljek, 8. 8.,
ko
goduje sv. Dominik, odpelje avtobus v smeri Haparanda
do finskega Tornio ob 8.20. Dežuje po predhodni
napovedi. V Tornio je že vzhod in se čas prestavi za
eno uro naprej. Dobra zveza z avtobusom do Kemi, kjer
bo že finska železnica, linija Rovaniemi – Helsinki.
Izbral sem si nekaj še nepoznanih mest čudovite dežele, ki jo pokriva 70%
gozda, ima 12 % jezerske površine in je 15-krat večja od Slovenije z dobrimi 5
milijoni prebivalcev. Za obdelovalne površine ostane le slabih 9% sveta. To je
zanimivo. S to železnico smo se kot skupina tudi že vozili, ko smo nordkapsko
turo začeli v Helsinkih, vendar je bila vožnja z nočnim vlakom. Tokrat sem si
pa zastavil cilj mesto Kuopio, kamor me bo vlak
pripeljal zvečer ob 20.45.
In
seveda, kaj lepšega, kot finsko pivo Lapin Kulta.
Čudoviti spomini so na pretekle skupine, ko smo si naredili zaloge za
Skandinavijo v tej edini deželi, ki je od skandinavskih še najcenejša. Laponski slad je na Finskem na prvem mestu.
Na Norveškem nisem potrošil niti krone za pivo, ker sem imel še ruske zaloge iz
prostocarinske prodajalne ob izhodu iz Rusije. 100 nok
za pivo, to pa ne, na Norveškem.
Na
postaji vidim napis Lisalmi in spomnil sem se, oddaje
na tv, ki je poročala o finskih pasijonskih igrah v tem mestu. In zdaj sem tu.
Seveda so igre verjetno v postu, zdaj pa je avgust. Vleklo me je tudi v
samostan Uusi Valamo, ki je
v bližini, vendar bi moral imeti avto, da bi lahko vse to obredel.
Finska jezera
Mesto
Kuopio je me prijazno sprejelo. Blizu postaje sem
našel bivališče za eno noč. Naredil sem dolg obhod mesta, ki ima eno tretjino
svoje površine, le vodo. Obdano je namreč z jezeri. Ustanovitev pa sega še v
čas Švedske nadvlade v 16. stoletje. Tu biva tudi nadškof ruske pravoslavne
Cerkve na finskem; visoke šole, univerza, vse to je navzoče v mestu. Čudim se
tej deželi, ne samo, ker ima tisoče jezer, ampak v vsakem jezeru so tudi številni
čolni. Prav tu v Kuopio je velika marina s številnimi
razkošnimi plovili. In sploh vožnja z vlakom mimo jezer; povsod čolni in spet
čolni. Rad bi dobil podatek, koliko čolnov Finska premore.
Noč
se še vedno ni povsem razlezla, stopim v prodajalno, ki je bila še odprta.
Nabavim pivo in vodo. Na blagajni je mož dejal, oprostite, po 21h ne smem
prodajati alkohola! Zdaj pa ne vem, kje ga Finci žingajo,
ker jih je bilo na ulici kar nekaj primerno zaznamovanih. Ker vedo za predpis,
si zadeve prej uredijo.
In že je napočil
praznik sv. Edith Stein, sozavetnice
Evrope, 9. avgust.
Po
sv. Daritvi sem se na hitro okrepčal in začel vožnjo proti Helsinkom. Vlak je
pa res hiter. In koliko novih prog, tirov, odsekov. Finci veliko vlagajo v
železnico. Verjetno nimajo tako dobrega predsednika vlade, da bi železničarje
mesečno obiskoval, kot to dela naš. Vidim tudi, da je po ruskem sistemu tudi na
postaji možnost prenočevanja, kot so komnate oddiha v
Rusiji. Vlak jo dobro reže in ravno v našem vagonu je oddelek, kjer se lahko
prevažajo različnih hišni ljubljenčki; sicer je drugod povsod vidno označeno,
da živali ne smejo v vagon. En oddelek pa je in notri je pasji in mačji živžav.
Prav tako je v vsakem vagonu tudi majhen kurnik za
kadilce, kjer se gnetejo osmojeni potniki in ustvarjajo kupe čikov. Edino pasji voditelji ne morejo skupaj s psi v ta kurnik, zato so prisiljeni kaditi na postajah, kjer je
postanek daljši od minute. Presenetil me je telefonski klic Dobrepoljskega
župana Janeza, da ne bo mogel s kolesom v Santiago,
ker je tako grozno zaposlen, bo pa sponzoriral, kolikor bo mogoče. Tudi njemu
je Finska dežela od nekdaj zelo pri srcu. In ob 12.45 smo že v Helsinkih.
Čudoviti spomini na predhodne skupine, pozimi in poleti in posebej na takrat,
ko smo zvečer zamudili vlak za Rovaniemi , popolnoma
po moji krivdi, ker sem spregledal čas odhoda. In vse se je takrat rešilo, ker
je bila na postaji finska dama z milostljivim izgledom
in pogledom in prav takšno dušo. Tega se ne pozabi. In sedaj je imenitna glavna
postaja spet olepšana. Ker sem mesto že večkrat prehodil in prevozil s
tramvajem, mi je razmeroma dobro poznano. Vidim, da so tu češnje zrele šele
sedaj, prodajajo jih po 6 € za kg. Ne, da bi sploh kaj vprašal, se napotim v
pristanišče, da dobim ladjo za Talin. Dobre pol ure sem vlekel kovček do
pristaniške zgradbe Silja Line. Pa pravi prodajalka kart: „ Še naprej, tu je za
St. Peterburg“. In vlečem še naprej. Tam pa reče, to je za Stockholm. Le kam pa
sedaj? S tramvajem na glavno postajo, potem pa s 15A na estonski terminal. Me
je pa stala šlampasta vednost! Finsko pristanišče se
razprostira praktično ob vsem zalivu in zato je potrebno vedeti, od kod in kam
peljejo posamezne linije.
Končno
prispem na pravi terminal in ker mi železniška vozovnica Interrail
omogoča popust tudi na ladji za Talin, mi je mladenič izročil listek samo za
18€. Čudovito se je trud poplačal, zato sem pa dodal še pinto Lapin Kulte za 5,80€, kar ni ravno poceni glede na naše
razmere, za norveške pa. Napovedujejo odhod ladje za 17.30 in vožnja bo trajala
dve uri. Pa pojdimo v Estonijo, kjer bom prvič, kar živim.
Silja
Line Tallink je pripeljala v Talin veliko množico.
Pristanišče je dovolj prijazno, da ni težav z orientacijo. Ker imam bivališče
tik ob starem mestu Talin, mi je bil zvonik dobra orientacija, vendar se ga
nisem povsem trdno držal in sem se od cilja začel oddaljevati. Malo popravka
poti in najdem nekak športni center Bravo, kjer imajo tudi prebivališča za
popotnike. Zvečer sem opravil daljši obhod starega mesta z namenom, da obiščem
železniško postajo, kar se za takega popotnika spodobi. Dolga je bila pot, ker
sem precenil razdalje; v resnici pa so
majhne. Vendar je bila večerna hoja koristna že zaradi celodnevne vožnje.
Kakšna žalost je železniška postaja glavnega mesta Estonije! Ima sicer 8 tirov,
ki so povezani z vmesni peroni, ampak vsaj dva tira so že vrgli ven. Bodo mar
nove naredili, ali pa bodo železnico kar ukinili. Vlaka za St. Peterburg ni
več, je le še dvakrat na dan za Moskvo, za sosednjo Rigo pa tudi nisem videl
voznega reda. Prav žalostno, še bolj kot v Sloveniji.
Torej
je za Talin najbolj množičen morski promet, tako redne linije z Nemčijo, Švedsko,
Finsko, kakor tudi križarjenja, ki se zaustavljajo za nekaj časa. Mesta ni moč
zamenjavati z drugimi mesti, ker ima tako zelo posebno zgodovino in gospodarje
od Rusov, Švedov, Poljakov in Dancev na začetku. Temu primerno so pa vsi ti
zapustili mestu svoj arhitekturni pečat: gotika in barok, viteški grad in
samostani, pravoslavne cerkve in srednjeveške zgradbe s prav prikupnim videzom.
XV. In XVI. stoletje je v svoji živahnosti zapustilo največ del. Talin je v
primerjavi z ostalimi severnimi glavnimi mesti Evrope ohranil največ
zgodovinskih zgradb, zato je upravičeno zapisan na listi UNESCA. Prva omemba
mesta sega v leto 1154 in ga omenja arabski geograf Al – Idrisi
in sicer z imenom Kolywan (Quolu-wany – orig.). 
.
Po
mestu je bilo pozno zvečer še vse odprto: lokali, restavracije, kafiči in še odkrijem, da je enako kot srbsko: restavran. Cene so zelo ugodne, kar se da oceniti takole
mimogrede, sicer so pa z evrom začeli šele z letošnjim Novim letom.
Spet je nov dan in
praznik diakona Lovrenca, 10. avgust.
Jutranja
pobožnost je bila torej slovesna, sledil je običajen zajtrk in odkrivanje
mesta, ki sega kar v križarski čas. Svoje začetke imajo pri njem Danci, potem
nemški križarski red, vse do samostojnosti pred 20 leti. Mesto ima zgornji in
spodnji del. Prvotno so bili to križarji, vojščakih za na vrh, spodnji del
mesta pa so zasedali obrtniki in svobodni ljudje. Nemalokrat so se interesi
pojasnjevali v obliki sporov ali kaj več, a zapuščina teh davnih stoletij je
imenitna. Seveda je običajno, da se vzame pot pod noge. Tako so pa storile tudi
neštevilne skupine ladijskih popotnikov, tako se je v mestu trlo ljudi. V pristanišču
sem videl dve veliki križarki in večinoma obiskovalcev je govorilo italijansko
in špansko, kakor tudi njihovi vodiči, ki so jih vodili po mestu.
Vreme
pa je naklonjeno večkrat dnevnemu zalivanju vrtov, zato smo med nalivi iskali
primerno mokre šanke.
Imenitna je pravoslavna cerkev, kjer se je spet trlo ljudi, pa zgornji del z
gradom, imenitnimi hišami, danes pa so večinoma ambasade. Slovenske nisem
odkril. Prodajalne s spominki, kjer je na prvem mestu jantar, kar je
razumljivo: jantarna pot...potem matrjoške in mnogo
ročnih izdelkov iz lesa in blaga. To je za ženske oči imenitno...Potem je tu še
tržnica z živžavom turistov, kot povsod. Cerkve so pa v glavnem vse
protestantske. Našel sem tudi katoliško stolnico v spodnjem starem mestu,
posvečena je apostoloma Petru in Pavlu. Na dvorišču sta v družbi razpravljala
dva duhovnika in na oznanilih sem videl podpis, ki je kazal na italijansko ime;
ali škof ali župnik, estonsko nisem razbral. Sicer je pa sporazumevanje gladko
po rusko, kar vsak zna. Zelo prijazen
odnos sem čudil do turistov. Tudi gostiln je vse polno in postrežba je
dobra.
Oba
mestna obhoda, sinoči in danes, sta mi prikazala mesto v zelo lepi in pozitivni
drži. Gotovo bi bil še dobrohoten čas za muzeje in galerije, vendar se je
popoldanski odhod ladje hitro približeval. Pot nazaj je pa kljub popustu
dražja. Prijazna damica je pojasnila, da so popusti na interrail
v procentih enaki, ampak osnovna cena je odvisna od vnaprejšnjega nakupa in
zasedenosti ladje. Vse jasno. Če bi včeraj vzel povratno, bi bilo nekaj evrov
manj. Si velja zapomniti. Silja Tallink line je dobra
varianta tudi za morebitno skupino, saj redno povezuje Stockholm, Turku in
Helsinke, poleg drugih destinacij, seveda. Na ladji
že ustvarjam nove programe, za poletje in zimo z javnim prevozom, kar je edino
smotrno.
Vrnem
se v Helsinke, dan odhoda domov se bliža. Potrebno je izkoristiti vozovnico in
videti še čim več. Z ladje se je pognala cela procesija, kot za Sv. Rešnje
Telo. Mnogovrstno prtljago so vleki in nesli s seboj, vendar prav očitni pa so
bili vozički otovorjeni tudi z deset in več paketi piva, ki so ga na ladji
nabavili po ugodni ceni. Očitno je cenovna razlika dovolj velika, da se jim
splača. Preverjal pa nisem, ker manj kot 12 piv v paketu ni možno nabaviti.
Nikakršnih kontrol ni v pristanišču, tako se je velika množica z ladje kar
nekam zgubila. Na avtobusu 15A je bilo sicer polno, vendar kje so ostali?
Pristanišče je velikem prenavljanju, zato je tudi prometna gneča. Delajo tudi
novo tramvajsko linijo, da bo dostop hitrejši.
Mestna
vozovnica za Helsinke stane za 1 uro 2,50€. Celodnevna za turiste pa 6€. Na ta
način si lahko mesto v enem dnevu dodobra ogledaš. Za iskanje prenočišč ni
nikakršnih skrbi, kajti iskalec ebookers je tako
čudovita stvar, da na spletu najde samo pol dneva pred prihodom tudi do
polovico znižane cene. V 10 min. pošlje potrditev rezervacije in plačila.
Izbira je velika, seveda, odvisno tudi od sezone in dneva v tednu.
In že je praznični
dan Sv. Klare, 11. avgust 2011.
Nadvse
slovesno sem zjutraj ob 6h maševal z vsemi angeli, ki jih Gospod naklanja
svojemu služabniku, ko je na poti. Po Strletovi razlagi, jih je lahko več,
vsekakor so pa močnejši, da odganjajo nadležnosti vseh vrst. Zato je bila
duhovno navzoča tudi slavljenka s.
Katarina Nazarška, saj smo vendar v duhovnem
sorodstvu. Nujno sledi sedaj agape z imenom zajtrk,
ko je maša končana in tega so v gostišču Arthur pripravili nalašč za komisarja.
Vse vedo.
Načrt
imam, da bi v zadnjem dnevu v Skandinaviji obiskal še mesto Vaasa ali Vasa (švedsko)
ob Botenskem zalivu, kjer se je rodila nova Finska v
letu 1918. Pot hitrega vlaka je trajala dobre štiri ure. Z razliko od prejšnjih
dni po Finski, ko so bila le jezera in gozdovi, na postajah pa nepregledni
vagoni naloženi največ z brezovim lesom, je proti Vaasi
samo polje. Ječmen zori, rž zori, ovs zori. Ni še
žetve, ampak veliko žita je poleženega. Torej vsaj en mesec je letina za nami,
češnje pa za dva.
Na
postaji sem najprej uredil doplačilo za večerni vlak v St. Peterburg, ker od
meje dalje, v Rusiji, ne velja vozovnica Interrail.
Urejeno, brez težav, z majhnim doplačilom.
Staro
mesto Vaasa je bilo 6 km proč od sedanjega mesta in
njegova ustanovitev sega v leto 1606. Že 1611 je Vaasa
dobila mestne pravice. Ime izhaja iz
švedske kraljeve rodbine. Mesto je utrpelo škodo v vojnih letih 1714 in 1808 in
še v požaru1852.
Decembra
1917 se je zgodila razglasitev Finske prav v tem mestu, ker je imelo tukajšnje
prebivalstvo pri tem veliko vlogo. Da bi si socialistična milica v Helsinkih
znova pridobila oblast nad okupirano deželo, je moral senat bežati v Vaaso, ki je bilo začasno glavno mesto Finske. Od tu je
general C. G. Mannerheim vodil operacije proti Rdeči
armadi in ruskim četam, ki so pa socialiste podpirali. Zato je dalo mesto Vaasa, kot Mikkei, križ
osamosvojitve in mestni grb.
Prav
zaradi tega sem hotel videti slavno mesto Vaasa. Res
je povsod vse napisano dvojezično: finsko in švedsko. V sončnem dnevu je mesto
še posebej prijazno. Mestna cerkev je protestantska, nedaleč stran je tudi
pravoslavna, saj je imel ruski car tu skoraj sto let razprostrto svoje
vladarsko žezlo.
V
treh urah sem mesto obhodil kolikor je bilo mogoče in ob 14h je bil že vlak
nazaj za Helsinke. Na postaji Seinajoki prestopim na
hitri pendolino, ki je dosegal kar 220 km/h. In za
povrh še ponudba brezžične mreže, da sem lahko kar na vlaku pripravil podrobni
načrt za prihodnjo sezono, ko bom te lepote peljal pokazat tudi našemu društvu.
Kakšno razkošje. Edino nepošteno je bilo stranišče v Vaasi,
ki hoče imeti 1€ za vstop. Vržem kovanec in se ne odpre, pa tudi kovanca ne
vrne. To pa ni prav.
Točno
ob 18.30 je vlak v Helsinkih. Ob 19.00 pa odhod za Sankt Peterburg. Ker sem že včeraj
na ladji mislil na danes in sem si pripravil popotnico kar v ladijski trgovini,
sem samo vlak zamenjal. Kolekcija dobrega sirčka in malo vinca za popotnika je
dovolj.
Vlak
pendolino Alegro, je pa noblesa nad vse. Edina zahodna nesocialistična država je
Finska, s katero Rusija sodeluje v direktnem železniškem transportu. Prednost
je v tirni širini 1.524 mm, ki je v obeh državah enaka. Drugod so potrebni
prehodi na normalni evropski tir. Vlak pa ves v sijaju, potnikov malo. Vsi
napotki za potnike so v finskem in ruskem jeziku. Kontrola kart in potnih
listov je v dveh osebah, eden pregleduje vozovnice, drugi potne liste, oba sta
Finca. Čudil se je vozovnici Interrail, ki je menda
še nikoli ni videl; v dodatku pa sem imel od meje še veljavno rusko vozovnico.
Drugi mož pa je imel računalnik in potni list je lepo poskeniral
in zadeva je urejena. Slovo od Unije je očitno.
Hitrost dosega 220 km/h. Znova se sprehodi po vlaku celo finska carina,
ki ruskim damam, ki so v Helsinkih nabavljale prestižne modne znamke, kar na
vlaku vrača „Mehrwertsteuer“ v denarju na roko.
Kakšna škoda, nič nisem kupil, in še, če bi kupil, kot Evropejec ne bi nič
dobil od carine. Kje so tisti časi, ko se je na Ljubelju še kaj dobilo! Potem
še Finski policaji in spet vprašanje, kje imam vizo?
Pojasnim kot ponavadi.
Sploh
se pa moje čudenje ne more končati ob pogledu na razvoj finske železniške
infrastrukture. Novo in novo, kar naprej novo. Naj se gradijo nove linije, ali
pa izboljšujejo stare. Zato so pa hitrosti enormno velike, sreča, da je vse
ravno, brez večjih vzponov.
Kmalu
bo ruska meja, vse je pripravljeno, vse pregledano. Torej ne bi smelo biti
kakšnih čakanj. Vajnikkala se imenuje mejna postaja,
prihod ob 21.02, zunaj je temperatura v večernem soncu, z meglico nad jezeri, z
bujnimi kopastimi oblaki, 14 stopinj.
Ob
21.04 speljemo. Opozorilo po zvočniku je, da se čas pomakne za 1 uro naprej in
da bomo prevozili finsko-rusko mejo. In res. Meja je zastražena, žična ovira in
kamere. Torej je konec schengenskih šal, zdaj gre zares. Hitrost vlaka je prav
počasna, samo 20 km/h, morda zaradi minskih polj, Bog ve! Ko je močno
zastraženo območje mimo, se pa hitrost spet poveča, ne sicer na 220, ampak
blizu dve sto.
Prva
ruska postaja Vijborg. Navodilo po zvočniku je, da
naj tisti, ki izstopajo na tej postaji, pristopijo k „tamožnji“,
k carini. Ostali potniki, ki nadaljujejo vožnjo do St. Peterburga, pa bodo „tamožnje“ deležni na svojih mestih v vlaku. V vlak vstopi
nova četa uradnikov. Kaže, da so policaji in policajke, železničarji, taki in drugačni. Skratka, začelo
se je. Na peronu zunaj je vse zastraženo; vsak grm ima živo stražo. Ima pa ta
Putin postavljen red, kot bi se spodobil včeraj odstopljeni Kresalki.
Izročim potni list, in spet, ker ni notri vize, pa policaj
stopi k policajki in jo na tiho vpraša, kaj je s tem.
Pojasnila mu je in korektno je pritisnil pečat in vrnil diplomatski potni list.
Brez težav.
Zunaj
je že mrak. Svet Finske in Ruske federacije, kakšna razlika. Spet sem tam, kjer
sem bil pred enim tednom in kjer so Rusi kar naprej.
12. avgust 2011
In
zadnja noč na poti v Sankt Peterburgu. Spet prenočišče, kot prvi dan, še slabše
je pa v tem, da je za 6 sob na voljo 1 kopalnica in stranišče. Če šparamo, naj se ve! In tudi zajtrk je damica prinesla v
sobo, ker pač jedilnice nimajo. Vendar šele potem, ko je bila sklepna sv. maša
že zahvaljena. Do popoldneva sem si vzel čas za peš ogled Petrovega mesta. Ob
300 letnici (2003) je na velikem plakatu pisalo: „Krasujsja,
gorod Petrov i stoj nekolebimo
kak Rasija!“ In prav tistega leta smo ga obiskali s
skupino.
Tokrat
sem pa obhodil prav z užitkom: Petropavlovsko trtnjavo, admirateljsvo, Nevski
prospekt, tudi katoliško cerkev sv. Katarine, pa Isaakijevski
sabor in čas se je prevesil v popoldne. In še Kazanskij
sabor, biser Marijine cerkve. Dolga vrsta je čakala na osebni obisk pred Ikono.
Sveta spokojnost, čeprav je množica. In pod korom je zbrana svatovska družba z
ženinom in nevesto. Trije popi pridejo in slovesno zapojejo introitus
za slovesno poroko.
Ermitaž
Naletim
na pravo rusko pivnico, ko so ravno odpirali. Spet saljanka
in pivo, ki je pa za razliko od Murmanska, kjer je stalo 160 rubljev, je v
Petrovem mestu 460 rubljev.
Prav
spodoben zaključek cele runde je bil tale Sankt Peterburg. In potem stara pesem
za prevoz na letališče. Za 800 rubljev so povsod taksisti. Vendar z metrojem
št. 1 do postaje Moskovskaja za 25 rubljev in z mašrutko za 27 rubljev in ravno tako sem na letališču Puljkovo II. Množica in dolge vrste pred mejno kontrolo, ki
deluje razmeroma zelo počasi. Spet vprašam, kje je diplomatska vrsta in v hipu
sem na vrsti.
Mnogi
so me vprašali, zakaj pa sam in ne z družbo? Je zelo kratek odgovor: vedno sem
z družbo in ne majhno. Včasih pa prav paše, če nimaš nikogar na skrbi in lahko
mirno opazuješ dogajanja in vzpostavljaš nova poznanstva. Tudi to je neke vrste
oddih, ki je pa hkrati tudi koristen za nove izkušnje, ki se bodo v neki drugi
obliki spremenile v nove programe za skupine in prijatelje Sv. Dežele.
Spisal
p. Peter L.