Očarljiva srednjeveška mesta si kar sledijo

S kolesom po Romantični cesti v Nemčiji

Kam pa gremo letos, smo se vprašali na našem druženju na Mlačci pri Mojstrani, kamor nas je pomladi povabil Jože. Predlagani sta bili dve poti: Od Brezij do Medžugorja ali v Nemčijo po Romantični cesti. Večina se je odločila za drugi predlog in tako so se priprave lahko začele.

Vodja skupine in predsednik Društva prijateljev Svete dežele pater Peter je določil datum potovanja, iskal sponzorje in uredil druge organizacijske zadeve, Marjan pa je pripravil opis poti in krajev skozi katere vodi pot. Prijavilo se je 13 kolesarjev, za volan spremljevalnega avtodoma je ponovno sedel Rudi.

Ekipa kolesarjev v zadnjem delu poti po Bavarski. Z leve: Damjana, Marinka, Viljenka, Sergio (za njo), Tomo, Mihaela, Minka, Brigita, Marjan, Janez in Alenka. Manjka Joža (za fotoaparatom) in p. Peter.

Jedro ekipe, ki je na svojih poteh spoznala številne evropske dežele, je že ustaljeno, vsako leto pa se pridruži kakšen nov član. Letos sta bili to Brigita in Minka. Pater Peter je poskrbel za prenočišča in duhovno oskrbo, Marjan je imel na skrbi navigacijo na poti, Jože in Janez sta tudi letos skrbela za kuhinjo, dekleta so pomagala pri pripravi hrane, pospravljanju in pomivanju. Sergio je hitro odpravil napake na kolesih, Tomo pa je imel vedno pri roki kakšno kapljico za dušo privezat. Skupina je zato odlično funkcionirala in na koncu smo si bili edini, da smo preživeli devet prijetnih dni.

Potep po Romantični cesti je najboljša možnost za spoznavanje srednjeveške Nemčije

Ob njej leži več kot dvajset malo večjih in nekoliko manjših južno nemških mest bogatih z zgodovino, umetnostjo in kulturo. Dogodki kot so srednjeveške igre, takega smo doživeli v Rottenburgu, so nam dali občutek, da se je časovni stroj zavrtel nazaj za petsto in več let. Čeprav so bili številni kraji v vojni vihri poškodovani, so danes odlično in strokovno restavrirani in obnovljeni. Tu je delovalo precej svetovno znanih umetnikov: Balthasar Neumann, ki je zgradil veličastno palačo Residenz v Würtzburgu, slikar in kipar Tilmann Riemenschneider je obogatil predvsem stavbe v dolini reke Tauber, slikar in pesnik Carl Spitzweg pa je bil zaljubljen v mesteci Rottenburg in Dinkelsbühl. Tiste, ki jih zanima geologija, bo privleklo raziskovanje mesteca Nordlingen, ki leži v kraterju premera 25 km, ki ga je pred 14 in pol mio let povzročil padec meteorita.

Na poti vsakega po malo: prijetno druženje, rekreacija, kultura in duhovna oskrba

Doživeti dopust na kolesu je nekaj najboljšega. Kolesarji smo preprosti ljudje. Vsak mora poskrbeti zase, da bo med vožnjo pravilno oblečen, da bo varen in predvsem, da bo prilagodil svoje sposobnosti in vožnjo ostalim v skupini. Vsak od članov skupine se potrudi, da prispeva svoje znanje in sposobnosti in tako pripomore k dobremu počutju cele skupine.

Kolesarji Društva prijateljev Sv. dežele smo v letih druženja skupaj prekolesarili nekaj tisoč kilometrov. Izoblikovalo se je jedro skupine, kateremu se vsako leto pridruži ali izostane kdo od nas. Bili smo v številnih evropskih deželah: v Baltskih državah, v Romuniji in Bolgariji, Albaniji, Makedoniji, Grčiji in Turčiji, pa na španskem Caminu, po Frančiškovih poteh v osrednji Italiji, ob Renu v Nemčiji in Loari v Franciji in letos po Romantische Strasse na Bavarskem. Težko primerjam katera od poti mi je ostala najbolj v spominu, saj je vsaka od njih nekaj posebnega. Na poti po Albaniji smo od blizu spoznali grehe postkomunistične dežele, na Frančiškovih poteh se nas je dotaknilo sporočilo tega po telesu malega po duhu pa velikega moža, letos smo začutili bogastvo srednjega veka in dežele, ki ji je uspelo obnoviti po vojni porušene kraje in z njimi številne kulturne spomenike. Povsod, kjer smo potovali, smo se ustavljali predvsem v cerkvah in se v nekaterih, tudi ob maševanju p. Petra, priporočili Bogu za srečno pot.

Od Würtzburga do Füssna - eno mesto lepše od drugega

Na vzpetini nad mestom Würtzburg je bilo v 8. stol. pr.Kr. zgrajeno prvo gradišče, 1500 let kasneje pa prvi grad z imenom Castellum Wirciburg. Bregova reke Main so povezali s starim kamnitim mostom zgrajenim v 11. stol. in na drugi strani reke se je razvilo naselje. Danes so v njem prepoznavne zlasti štiri zgradbe: Neuminster, gotska Marijina kapela, nedaleč stran mestna Rezidenca in nahribu nad mestom trdnjava Marienberg.

V majhnem mestecu Bad Mergentheim smo prvič na poti videli, kako se dela turizem. Na glavnem trgu je bilo polno stojnic, na katerih so ponujali vse mogoče stvari, ki so spominjale tudi na srednjeveško zgodovino kraja. Ogledali smo si še Rezidenco nemških viteških redov, ki danes služi tudi za poročne obrede. Mesta se spominjamo tudi po edinem defektu na celi poti, ki ga je Sergio mojstrsko popravil.

Približno kilometer iz mesta smo obiskali eno najlepših cerkva na naši poti. Cerkev Boga očeta (Hergotskirche) v Creglingenu. Po legendi je na tem mestu l. 1384 neki kmet našel nepoškodovano hostijo, zato so kmalu zatem tu postavili gotsko kapelo. Zlasti so občudovanja vredni krilni oltarji, med njimi najbolj 9 m visok Marijin oltar rezbarja Tilmana Riemenschneiderja iz leta 1510. Potem, ko je Creglingen dvajset let kasneje postal evangeličanski, so oltar shranili v omaro za dobrih tristo let.

Mesto Rothenburg ob der (nad) Tauber je najlepši biser na Romantische Strasse. Nastalo je kot grofovsko mesto v 10. stoletju, osnoval ga je grof Rothenburg, po njem ima še danes ime. Večina starejših mestnih hiš, tako kot v skoraj vseh mestih na naši poti, je grajena v značilni tehniki predelne gradnje. Osnova je lesena konstrukcija iz tramov, ki je zapolnjena z opeko in malto. Značilno za Nemce je, da nič ne vržejo stran, vse dobro vzdržujejo in prenovijo. Prav za to področje pa je značilno, da so bili ljudje mojstri rokodelstva v arhitekturi in umetnosti, predvsem sakralni. Bližnje mesto je Nurenberg, kjer je bila zibelka grafike, tiska, slikarstva, kiparstva v lesu in zlatarstva. Največji mojstri pa so dobili naročila tudi v Rothenburgu. Čeprav je večina ljudi v sredini 16. stoletja sprejela protestantsko vero, so največje sakralne umetnine skrbno pospravili, tako, da jih sedaj mi lahko občudujemo. Med drugo svetovno vojno je bila večina nemških mest bombardiranih, za to mesto pa je značilno, da je ameriški general preprečil uničenje. Značilen turistični utrip v mestu. Na sliki je glavni trg z mestno hišo, ki jo sestavljata starejša gotska in ob njej novejša renesančna stavba. Mesto je zavarovano z obzidjem z mnogimi obrambnimi stolpi in mestnimi vrati. Mi smo prespali v hostlu v 500 let stari stavbi ob Špitalski cerkvi. V njej je bil 5 let diakon Primož Trubar. Tu je napisal prvo slovensko knjigo Abecednik in Katekizem. Trg ob cerkvi se imenuje po njem.

Proti Feuchtwangnu se vozimo po močvirni pokrajin (od tod ime kraja) z več jezerci. V mestecu, ki z okolico šteje dobrih 12.000 prebivalcev, je 70% evangeličanov in 20% katolikov. Ena poleg druge stojita tudi dve cerkvi, ena gotska druga romanska in samostan.

Skozi gričevnato pokrajino nadaljujemo kolesarjenje proti drugemu biseru na naši poti, mestu Dinkelsbühl. To Bavarsko mestece je lahko ohranilo svoj srednjeveški sijaj, ker med vojnami ni bilo poškodovano. Ostalo je zaokroženo med zgodovinskim obzidjem, meščanskimi in rokodelskimi hišami. Mesto je prvič omenjeno l. 1188 in je v naslednjih dveh stoletjih zaradi dveh pomembnih trgovskih poti postalo bogato. Odraz tega bogastva je tudi ena najlepših gotskih cerkvenih stavb v južni Nemčiji katedrala sv. Jurija (Münster St. Georg). V srednjem veku je bilo najbolj razvito kovaštvo in suknarstvo. Mesto tudi med trideset letno vojno ni bilo poškodovano. V spomin na dogodek sredi 17. stol., ko je neko pogumno dekle skupaj z drugimi otroci pred mestnim obzidjem ublažilo vojno vihro, ki so jo prinašali Švedi, še danes vsako leto sredi julija praznujejo s prirejanjem zgodovinske igre. Ker so meščani hoteli mestno obzidje porušiti in kamen prodati kot gradbeni material, je bavarski kralj Ludvig I. že l. 1826 razglasil mesto kot zgodovinsko dediščino.

Dan se je prevešal v pozno popoldan, ko smo prikolesarili v mesto, ki leži sredi velikega kraterja z imenom Donau Ries. Gre za velik, dokaj plitev krater premera ca 25 km, ki ga je pred 14 in pol milijona let povzročil padec meteorita. Do sredine 20. stol. je veljalo mnenje, da je krater nastal ob izbruhu ognjenika, takrat pa sta dva ameriška raziskovalca našla mineral, ki je lahko nastal le pod vplivom visoke temperature in zelo velikega pritiska. Od takrat velja teorija, da je kratek povzročil meteorit velikosti ca 1 km, ki je padel na zemljo s hitrostjo 7.000 km/h in povzročil do 1.000 m globoko in 25 km široko luknjo.

Nordlingen je mesto okroglega tlorisa, ki je obdano z 2,7 km dolgim popolnoma ohranjenim obzidjem s petimi ohranjenimi mestnimi vrati in enajstimi obrambnimi stolpi. Najbolj markantna zgradba v mestu pa je poznogotska dvoranska cerkev sv. Jurija (St.-Geogs Kirche) z 90 metrskim zvonikom, ki ga v ljudski govorici imenujejo »Daniel«. Z njegovega vrha je čudovit pogled na srednjeveško mesto in Ries. Prvotna cerkev St.-Georg ( sv. Jurij ) je bila zgrajena v 14. in prenovljena v 15. stol. Zgrajen je iz kamnin, nastalih pri padcu meteorita. Rimljani so to področje imenovali Raetia, iz česar je nastalo ime Ries. V 3. stol. so ga poselili Alemani in ostali 300 let. Pisno je prvič omenjeno l. 898, v 13. stol. pa je postalo svobodno mesto. V času reformacije se je začel razvojni zaton, ki je dosegel vrhunec med 30 letno versko vojno. Med zanimivosti mesta lahko štejemo tudi Tieming- Galerie, galerijo z reprodukcijami del Giotta, Tiziana, Raffela, Dürerja, Rubensa, Gaya in drugih, ter Železniški muzej s 100 originalnimi vozili, od tega 25 parnimi lokomotivami. Pod vodstvom moje nečakinje Lene, ki živi blizu mesta, se sprehodimo po obzidju in mestu, ter prisluhnemo razlagi o njegovi bogati zgodovini.

Kmalu, ko zapustimo Ries, se spustimo v dolino reke Wornitz, ki deli Schwabische in Frankische Alp. To seveda niso Alpe kot jih poznamo Slovenci, pač pa nekaj podobnega kot Loško hribovje. Na izlivu reke Wörnitz v Donavo se začne tretji del Romatische Strasse. Tu se križajo vodne poti med Nurnbergom in Augburgom, kar je bil tudi razlog za postavitev prvega gradu Mangoldstein, ki je bil predhodnik kasnejšega naselja in mesta Donauwörth. Leta 970 je bil preko Donave zgrajen prvi most, ki je bil kasneje trideset krat porušen in ponovno zgrajen. Aprila 1945 je bilo mesto zelo bombardirano, obnova je trajala celih 40 let.

V Marxheimu prečkamo Donavo in zavijemo južno ob reki Lech do mesta Rain, kjer prenočimo. Tokrat si privoščimo Blumen hotel s štirimi zvezdicami. Kaj hočemo, drugod pač ni prostora. Marinka se z duhovnikom dogovori, da smo lahko imeli zvečer mašo v cerkvi z izjemno lepim modernim križevim potom.

Zjutraj se odpeljemo proti največjemu mestu na romantični poti - Augsburgu. Precej časa vozimo po makadamski poti skozi gozd, po z vodo bogatem okolju ob reki in prispemo v Biberbach. Na vzpetini ob cerkvi je v naravni velikosti prikazano križanje na Golgoti.

Augsburg je največje mesto na naši poti. V primerjavi z Würtzburgom (125 tisoč) ima še enkrat večje število prebivalcev (270 tisoč). Je univerzitetno in upravno središče Švabske, samostojni okraj in tretje najstarejše nemško mesto. Mesto leži ob treh rekah: Lech, Wertach in Singold. Zaradi številnih kanalov, ki so speljani skozi mesto, lahko rečemo, da je mesto mostov. S 500 mostovi in mostički presega celo Benetke. Poseben pomen je dobil zaradi križišča treh rimskih poti: Via Claudia Augusta, Via Julia in Via Imperia.

Za izhodiščno leto nastanka se šteje 15 pr. Kr., ko je rimski cesar Avgust svojima sinovoma dodelil to ozemlje za postojanko rimske vojske. V pozni antiki je mesto postalo škofovski sedež, mestne pravice pa je pod cesarjem Friderikom Barbaroso dobilo sredi 12. stol. Konec 19. stol je mesto postalo okrajno središče, bogato s tekstilno in strojno industrijo. Med II. svet. vojno je bil Augsburg pomemben za Hitlerjevo vojno industrijo: Tu se je nahajala tovarna letal Messerschmitt in vozil Mann. Ob koncu vojne je bilo zato mesto močno bombardirano in hudo poškodovano. Leta 1999 so reke prestopile bregove in velik del mesta je bil poplavljen. Eden najpomembnejših dogodkov v zgodovini mesta je sklenitev verskega miru med evangeličani in katoliki leta 1555.

Iz rimskih časov je ohranjenega zelo malo, predstavljeno je v nekaterih muzejih. V srednjem veku so nastali predvsem sakralni objekti, od katerih je najpomembnejša stolnica Marijinega obiskanja ter bazilika sv. Ulricha in Afra. Znamenita so bronasta vhodna vrata stolnice iz l. 1065, obnovljena l. 2000. Najbolj znamenita renesančna zgradba je bogata mestna hiša in trije razkošni vodnjaki posvečeni rimskemu cesarju Avgustu, silaku Herkulu in rimskemu bogu trgovine Merkurju.

Naše bivanje v mestu je neprijetno začinil dogodek z sila neprijazno receptorko v mladinskem prenočišču, ki pa nas je posledično pripeljal v drug hostel, ki je bil boljši. P. Peter se je povezal s slovenskim duhovnikom, ki skrbi za majhno slovensko skupnost v Augsburgu in okolici. V kapeli je daroval sv. mašo za nas, potem pa nas je pogostil v slovenskem domu. Zvečer si ogledamo še Fuggerei, naselje, ki ga je l. 1520 ustanovil dobrotnik bankir Jakob Fugger za revne katoličane. Še danes je v naselju 150 stanovanj v 67 hišah, kjer znaša letna najemnina le 0,88 EUR/ leto.

Od Augsburga naprej se približujemo predalpskemu svetu, kar se pozna tudi po številu klancev. Pokrajina dobiva značilno Bavarsko podobo, v simbolih prevladuje modra barva. Etapa je dolga blizu 100 km in pater Peter najde prenočišče nekaj kilometrov pred mestom Schongau, v manjšem kraju z imenom Hohenfurch. Domači župnik daruje mašo, mi pa na koncu zapojemo »Marija skoz življenje«.

Schongau ja nastal na rimski cesti Via Augusta na obali reke Lech, ki še danes predstavlja pomembno plovno pot. V 15. stol. je bilo zgrajeno mestno obzidje s stolpi in mestnimi vrati, enako tudi glavni trg Marienplatz s cerkvijo Marije vnebovzete (Maria Himmelfahrt). Posebnost te baročne cerkve so simboli cehovskih (peki, urarji, kolarji itd.) zavetnikov, ki so postavljeni ob klopeh kot pri nas bandere. Posebnost je tudi kip trpečega Kristusa, ki je z verigo priklenjen na steber.

V nadaljevanju se pot razcepi v dva kraka. Eden se nadaljuje ob reki Lech, drugi ob reki Ammer, ki se kmalu izlije v Ammersee. V kraju Wies se poti ponovno združita.

Wies je naslednji cilj naše poti. L. 1738 je kmetica Marija Lory v nekem kipu zagledala objokanega prebičanega Jezusa. Deset let kasneje so na tem mestu začeli graditi božjo hišo, romarsko cerkev prebičanega Zveličarja. Cerkev je opremljena v visokem baročnem rokoko stilu. Glavni oltar ima čudodelno podobo prebičanega trpečega Kristusa ob stebru. V »bavarske Brezje« hodijo številni romarji, letno jo obišče ca 1 mio ljudi. Od l. 1983 je pod Unescovo zaščito. Glavni prazniki, ko se zbirajo romarji so : 1. maj kot začetek romarskega leta, prva nedelja po 14. juniju praznik trpečega prebičanega Kristusa in prva nedelja v septembru posvetitev cerkve.

Šest km južno od kraja Wies se levo odcepi kolesarska pot, ki vodi k Bodenskemu jezeru, kjer smo pred dvema letoma začeli svojo pot ob Renu. Tokrat nadaljujemo desno proti kraju Trauchgau in Halblech. Na Bavarskem se imena krajev končujejo pretežno s končnico »…gau«, medtem, ko je ta na Švabskem pogosto »…heim«. Peljemo po obali Bannwaldsee. Uživamo v čudoviti pokrajini in kolesa se kljub klancem kar sama vrtijo. Na obzorju že vidimo Bavarske Alpe.

Kmalu na svoji levi na vzpetini ob vznožju Alp zagledamo pravljični grad Neuschwanstein. Ta in grad Hohenschwangau je dal zgraditi kralj Ludvig II., imenovan Sončni kralj, zelo priljubljen, toda slab vladar. Živel je v svojem svetu iluzij, da bo podoben Ludwigu IV. Njegov tesen prijatelj je bil nemški skladatelj Wagner. Dober primer njegovih iluzij je grad na otoku Herreninsel na jezeru Chiemsee med Rosenheimom in Salzburgom, ki naj bi bil drugi Versailes. Z gradnjo teh izredno razkošnih objektov je osiromašil državni proračun, zato je ministrski predsednik poslal pravljičnega neuravnovešenega kralja v hribe nad Stamberger See, kjer se je utonil v nepojasnjenih okoliščinah. Danes sta oba gradova med najbolj obiskanimi turističnimi zanimivostmi v Nemčiji.

Mesti Schwangau in Fussen sta sosedi, loči ju le reka Lech, ki iz Bavarskih Alp prinaša vodo v jezero Forggensee. V bližnji okolici je še nekaj manjših jezer, vsa pa so ledeniškega izvora. Žal si mest, ki ležita na koncu Romantische Strasse in naše poti, nismo uspeli ogledati. Iskali smo namreč prenočišče, ki pa je bilo ob tretjem jezeru Hopfensee. Ko pa smo prispeli, je zmanjkalo energije in volje za ogled. Nekaterim se je že mudilo domov. Škoda! Ogled gradov na koncu poti, je kakor jagoda na torti. Namestili smo se v privatnem pensionu, ki jih je v teh turističnih krajih polno. Po maši v ženskem apartmaju smo si zvečer pripravili zadnjo večerjo s palačinkami za priboljšek. Dekleta so moškemu delu ekipe zapela pesmico, v kateri so se spomnila vsakega posebej glede na njegov prispevek na turci. P. peter se je zahvalil v imenu cele skupine in poudaril, da ni bilo med ljudstvom nikogar, ki bi se zgolj »šlepal«. Vsak je dodal našemu skupnemu bivanju svoj prispevek, zato je bilo druženje res prijetno. Zjutraj naslednjega dne se je manjši del ekipe z avtodomom s prikolico s kolesi odpeljal proti domu, večina pa se je z vlakom odpravila najprej proti Münchnu. P. Peter ni mogel iz kože ljubitelja železnice in je svoje sopotnike popeljal še do Garmisch Patenkirchna, pa še na Marienplatz v Münchnu in cerkev, kjer je imel pred 40 leti obnovitev svoje nove maše. Domov se odpeljejo z nočnim vlakom, zjutraj so doma.

Zaključek

Letošnje potovanje s kolesom po Romantični cesti je bilo res romantično. Ne le zaradi mest in krajev, ter njihovih prebivalcev, ki dihajo z izročilom njihove zgodovine, pač pa zlasti zaradi našega dobrega počutja in vzdušja na poti. Po vrnitvi domov so se misli že usmerile proti naslednjemu letu in naslednjemu potovanju. Katero deželo bomo izbrali za naš naslednji cilj? Veliko smo že videli in doživeli, pa bi radi še kaj. Dokler bo to dopuščalo zdravje in pri nekaterih tudi leta, ki se nabirajo. Želja in upanje ostaja, volja tudi. Naš cilj naj bo torej pot, kajti le po poti pridemo do cilja.

Marjan Bajt

okt. 2016