Pismo provincialnega ministra ob prazniku sv. Frančiška 2026
Frančišek, brat vsem!
Dragi bratje frančiškani!
Dragi bratje in sestre, ki skupaj z nami hodite za Kristusom!
Gospod naj vam da svoj mir!
Vsako leto je v začetku oktobra za vse nas milostni čas, ki nas poveže s preteklostjo in nam odpre pogled v prostranstvo večnosti, ko se v duhu pridružimo tistim bratom, ki so na ravnini pod Assisijem spremljali Frančiškov transitus, njegov prehod iz časa v večnost. Pred 45 leti smo začeli praznovati Frančiškove 800-letnice: rojstva, spreobrnjenja, regule, obnovljene Porciunkule in njenega odpustka, Greccia z jaslicami, La Verne z ranami in danes 800-letnice prehoda brata Frančiška v nebeško slavo. V tistih 45 letih je Gospod Frančišku dal brate. Še vedno mu jih daje, da skupaj hodimo po poti oznanjevanja evangelija. Zato sem zaprosil enega izmed naših bratov, naj z nami podeli nekaj misli o tem pomenljivem dogodku in nas spodbudi, da vstopimo vanj. Takole nam govori:
Kaj nam 800 let po svojem odhodu v nebeško kraljestvo še vedno sporoča sveti Frančišek Asiški? Nam, ljudem digitalne dobe, ki nas prevzemata očaranost nad umetno inteligenco in strah pred njo; nam, ki nas stvarstvo in svet več ne očarata, saj je naš planet postal globalna vas, v kateri mogočniki vse bolj rožljajo z jedrskim orožjem; nam, ki z raketoplani krožimo okoli lune in se stegujemo proti Marsu … Ali nas lahko v vsem tem sploh še nagovarja človek, ki je v svojem redovnem Vodilu bratom izrecno prepovedal jahanje konj, medtem ko se mi ob tako imenovanem »zelenem prehodu« navdušujemo nad električnimi, celo samovozečimi prevoznimi sredstvi? V čem še vedno nagovarja sodobni svet, še posebej pa katoličane in predvsem vse brate, ki smo se z redovnimi zaobljubami odločili, da bomo po njegovih stopinjah sledili Kristusu?
V dobi, ko je digitalna komunikacija in prepletenost s socialnimi omrežji pospešila in obenem brutalno osiromašila naše odnose, ko se je v času kovidne pandemije celo maša zreducirala na video prenos in duhovno obhajilo, Frančišek skozi svoje temeljno izkustvo odnosa z Gospodom prinaša konkretnost odnosov in nas vabi vanjo. Tisto konkretnost, ki nas dela ljudi, ki nas znova in znova spominja, da smo bratje in sestre. Ta konkretnost za Frančiška izvira iz dejanske, stvarne navzočnosti Boga v svetu in v evharistiji. Božji spust v naš svet, učlovečenje Božjega Sina, Frančišek razume kot konkretno vstopanje v odnos z nami, ko v svojem prvem Opominu zapiše glede Jezusa: »Glejte, vsak dan se poniža prav tako kot takrat, ko je »s kraljevskega prestola« stopil v telo Device« (FOpom 1,16). Na svoji poti iskanja, spreobračanja in duhovnega prenavljanja je Frančišek bolj in bolj razumeval bistvo učlovečenja: Jezus se je učlovečil, da bi bil Emanuel – Bog z nami, hkrati pa nas je Oče v njem sprejel, da smo postali »njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,5). Ta konkreten sestop Boga v naš svet je Frančiška nagovarjal in utrjeval z vsakodnevnim Jezusovim sestopanjem »iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikove roke.« Božji sestop v ta svet je nekaj konkretnega. Maša ni v digitalnem prenosu in v prejemu duhovnega obhajila. Kristusovo telo je v evharistiji stvarno navzoče in ga konkretno uživamo, da bi se v nas naselila, »utaborila Kristusova moč« (2 Kor 12,9). Da bi v moči svete evharistije zmogli videti tudi ljudi okoli sebe kot brate in sestre. To, da so za Frančiška ljudje bratje in sestre, še več, da so lahko bratje in sestre celo ustvarjenine, ki nosijo pečat Boga Stvarnika: brat Sonce, sestra Luna, sestra voda, ni nekakšna vzhičena človekoljubnost in ekološka osveščenost. Nikakor. Za Frančiška je temeljno izhodišče dejstvo, da smo od krsta naprej vsi posinovljeni in ljubljeni Božji otroci in kot taki prav zato med seboj bratje in sestre. Torej sinovi in hčere istega Očeta, ki nas vse enako ljubi, in smo zato tudi mi poklicani in povabljeni k tej drži. Brat in sestra za Frančiška nista puhli ali pa lepo zveneči besedi. Gre za konkretnost, ki jo živi v pristnem odnosu. In k temu spodbuja tudi nas, da bi mu sledili v današnji digitalizirani in odnosno odtujeni dobi. Da bi v odtujenost, izpraznjenost in osamljenost znali prinašati pristnost in konkretnost, saj lahko le občestvo, ki živi pristno povezanost v odnosih odseva Božjo navzočnost: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20), pravi Jezus.
Preden je Frančišek lahko prepoznal in srečal drugega kot brata in sestro, je seveda moral odkriti in prepoznati Boga, ki se mu je postopno razodeval, nekako sočasno s Frančiškovim postopnim razlaščevanjem sebe. Pot do Boga in do bližnjega je v času svojega spreobračanja vse bolj dojemal in razumeval prav v razlaščanju sebe oziroma – kot je kasneje jasno ubesedil – v uboštvu. Razlaščenost – uboštvo mu je omogočilo, da je bil »v Bogu«. Začenši z razlaščenostjo od svojih mladostnih sanj o karieri in viteški slavi – razlaščenostjo od nezdravega uveljavljanja samega sebe in iskanja potrditve in ljubljenosti v posvetnih stvareh. Prav to razlaščanje je Frančišku omogočilo, da se je vse bolj začel odpirati Bogu in dojemati, da ga Bog ljubi. To vedno globlje spoznavanje, odpiranje, prepuščanje in zaupanje Bogu ga je privedlo do točke, ko si je začel prizadevati, da ne bi bilo ničesar, kar bi motilo in oviralo ta odnos. V tem je bistvo Frančiškovega uboštva: da te nobena stvar ne more »ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Rim 8,39). Zato je iskanje Boga – in ne sebe – za Frančiška prvenstveno. Ko v odnosu z Bogom odkrijem in prepoznam tudi svojo ljubljenost, zmorem prav v tem spoštovati in ljubiti tudi druge in jih dojemati kot brate in sestre.
Frančišek nas 800 let po odhodu v Očetovo hišo še vedno vabi in izziva, da bi ne iskali sebe, svoje uveljavitve in karierizma v tem svetu, ampak da bi se zmogli prepuščati Bogu in bi vedno bolj verjeli in zaupali, da nas ima rad. Pa ne samo mene, ampak tudi vse ostale okoli mene. Seveda ta pot vodi skozi razlaščanje sebe na tak ali drugačen način. Hoditi za Jezusom kot njegov učenec pa pomeni, da to živimo v konkretnosti: konkretnosti odnosa z Bogom, tudi in predvsem v evharistiji; v konkretnih, živih in pristnih odnosih, ki vključujejo odpuščanje, bližino, spoštovanje in naklonjenost. V konkretnosti, ki v digitalni odtujenosti socialnih omrežij in izumetničenosti umetne inteligence, prinaša v naš čas in prostor Frančiškove spoznanje – da je troedini Bog polnost odnosa in da nas vabi, da tukaj in zdaj to med sabo živimo v naši konkretni resničnosti. Le na tak način se bomo pripravljali tudi na svoj prehod k Očetu, ki ga je razlaščeni Frančišek doživel obkrožen z brati pri Porciunkuli. Brez vzhičenosti in patetike, predano, izročeno in konkretno.
Zato se vam zahvaljujem za vse vaše molitve in naklonjenost, s katero nas spremljate na naši poti posvečenega življenja. Z veseljem vam še sporočam, da je po letih suhih klasov in suhih krav, če smem uporabiti to svetopisemsko primero iz faraonovih sanj, v naši začetni formaciji kar deset fantov, ki ob nas in ob vas preverjajo svojo poklicanost in zorijo v njej. Bogu smo hvaležni za ta dar, ki ga zagotovo dolgujemo tudi vašim molitvam; ne odnehajte z njimi. Naj njih, vas in vse nas na Frančiškovo priprošnjo spremlja Božji blagoslov in varstvo Brezmadežne Device, zavetnice reda manjših bratov!
p. Christian Gostečnik,
provincialni minister
