Pismo generalnega ministra za božič 2018
Rim, 12. december 2018, praznik Device Marije Guadalupske
Dragi bratje in sestre, Gospod, ki se je rodil med nami, naj vam podari svoj mir!
Iz svoje neskončne ljubezni je Bog hotel privzeti našo človeško naravo z vsemi posledicami, ki jih takšna odločitev prinaša. Rodil se je v največji ponižnosti, iz uboge žene in v ubogem kraju, daleč od svojega doma, ker sta bila starša na poti, da bi izpolnila upravne obveznosti, ki so jih naložile tedanje oblasti. Še kot novorojenček se je znašel v položaju begunca v Egiptu (prim. Mt 2,13-15): edini med evangelisti Matej pripoveduje o tem dogodku v slogu teologije eksodusa. Egipt je bil namreč kraj zatočišča za preganjane ali za tiste, ki so se znašli v stiski, žrtve suše ali lakote: zgledni so v tem pogledu liki Jerobeáma (prim. 1 Kr 11,40) in Urija (prim. Jer 26,21), pa tudi Jakobova družina, ki je morala zapustiti kánaansko deželo, ki jo je pustošila lakota (prim. 1 Mz 46,8 sl.).
Teologija eksodusa prežema razodetje Jezusa, ki se predstavlja kot Bog osvoboditelj, »ki sem« (prim. Jn 8,28). Še posebej nam to razlagalno možnost ponuja evangelist Janez, saj teologijo svojega evangelija oblikuje na podlagi razodetja samega Boga Mojzesu (prim. 2 Mz 3,14). Bog, ki je postal meso sredi svojega ljudstva, je Tisti, ki še naprej prisluhne kriku svojih sinov in hčera, katerih življenje je ogroženo. V teologiji eksodusa najdemo različna izročila, ki zagotovo odsevajo konkretne dogodke. V njih je Bog vedno navzoč in je glavni nosilec zgodovine. Prisluhne kriku svojega ljudstva, stopi dol, da bi od blizu videl njegovo trpljenje, in ga izpelje iz Egipta ter ga osvobodi suženjstva (prim. 2 Mz 20,2).
Zato je mogoče izkušnjo eksodusa razumeti kot vzorec za najrazličnejše položaje mnogih ljudstev, ki so prisiljena bežati iz svoje domovine, da bi se izognila grožnjam svojemu življenju, lakoti, nasilju, preganjanju, vojnam in oboroženim spopadom ali iz še drugih razlogov.
Jezus, ki je predstavljen kot »novi Mojzes« (prim. Heb 3,1-6), je vodnik Božjega ljudstva in novi zakonodajalec (prim. Mr 12,28-34; Mt 22,34-40; Lk 10,25-28; Mt 7,12). Matej poleg tega povezuje zgodovino izraelskega ljudstva, v kateri se razodeva konkretno Božje delovanje, z zgodovino »novega izraelskega ljudstva«, v kateri se razodeva resnično in konkretno delovanje vstalega Jezusa Kristusa v Cerkvi in v svetu (prim. Mt 19,28; 28,20).
V Lukovi pripovedi se Jezus rodi v Betlehemu, v zelo določenem zgodovinskem trenutku, ko je bil cesar Avgust rimski cesar in Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. Luka pravi, da je novorojeno Dete položeno »v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora« (Lk 2,7). Pastirji, ki so v bližini (prim. Lk 2,8-17), vidijo zvezdo, ki jih vodi do Luči sveta: zvezdo upanja za uboge, za ponižne, za preproste delavce in za vse, ki so v temi.
Tudi sveti Frančišek je hotel znova podoživeti otipljivost božiča, ko je poustvaril mrzel kraj, brez zibelke, brez stolov in brez vrat, a ogret z navzočnostjo vola in osla ob jaslih. Asiški svetnik je hotel videti, se dotakniti in zreti Boga, ki se je odločil priti prebivat med svoje sinove in hčere, da bi jim podaril polnost življenja. In iz Greccia odmeva veselo in zvonko oznanilo: vse človeštvo lahko resnično živi, se veseli in praznuje s svojimi dragimi, s prijatelji in z vsem stvarstvom. Jezusovo rojstvo je skrivnost ljubezni, milosti in osvoboditve, povzetek moči Božjega delovanja v svetu.
Tudi blaženi Janez Duns Skot s svojim teološkim razmišljanjem uči, da razlog za učlovečenje Božjega Sina ne more biti zgolj človekov greh: takšna razlaga bi namreč tvegala, da bi omejila voljo Stvarnika, ki je v želji, ki jo Bog goji, da bi ljubil svoje otroke in stopil z njimi v občestvo (prim. Reportata Parisiensia, in III Sent.). Zato je Jezus predstavljen kot »Summum Opus Dei«, največje Božje delo, polno razodetje troedine ljubezni do človeka. Jezusovo delovanje je namreč razodelo brezpogojno Božjo ljubezen, odprto za vse, znamenje Božje vesoljne odrešenjske volje.
Kljub temu je Odrešenik sveta prišel med svoje, pa ga niso sprejeli, razen Marije, Jožefa, živali in pastirjev. Prisila, da zapusti svojo domovino, je prva napoved vseh nasprotovanj, s katerimi se bo moral pozneje soočiti. Matejeva pripoved (prim. Mt 2,13-15) prepoznava v predstavnikih politične oblasti pobudnike groženj Jezusu. Vsi pa vemo, da trenutnega politika podpirajo in mu stojijo ob strani skupine moči, če ne celo cele družbe. Te grožnje Jezusu nam govorijo o brezbrižnosti, o sprevrženih strahovih in zmedenih oblikah sebičnosti, ki se izražajo v potrebi, da si ustvarjamo sovražnike, proti katerim se bojujemo.
V našem času je veliko otrok prisiljenih bežati iz svoje dežele, kjer so poteptane njihove svete pravice do zdravega življenja, do povezane družine, do kakovostne vzgoje in izobrazbe ter do odraščanja v družbi, ki zna sprejemati, dajati in zahtevati spoštovanje ter ustvarjati priložnosti za vse. Vsi otroci bi se morali roditi in odraščati v družbah, ki znajo živeti ljubezen, solidarnost, soodgovornost, pravičnost in mir. Da bi bilo to mogoče, je potreben globok pogled, poln človečnosti. Poklicani smo, da gledamo ljudi takšne, kakršni resnično so: »podoba in sličnost« Boga, ki nas je ustvaril »po svoji resnični in sveti ljubezni« (prim. NPr 23,1-3).
Žal mnoge družbe današnjega sveta niso zmožne takšnega pogleda. Nasprotno, vse bolj se širi brezbrižnost do drugega (prim. EG 54), zakrita s praznimi govori in povsem brez resnične zavzetosti. Človeštvo samo, ki hrepeni po napredku, na koncu pozabi na človeka ali ga v najboljšem primeru postavi na drugo mesto. Vztrajna in izključna obramba lastnih interesov in koristi, tako s strani družbenih skupin kot posameznikov, povečuje in razpihuje spore ter vodi k enemu samemu sklepu, ki bi ga lahko izrazili takole: »Jaz sem v dobrem, drugi je v zlu; jaz sem prijatelj, drugi je sovražnik; jaz živim ljubezen, drugi živi sovraštvo.«
Dejansko se mnoga ljudstva in narodi zapirajo vase kakor jež in se zabarikadirajo za svojimi zidovi, da bi se zavarovali pred vsakim domnevnim sovražnikom. Takšno ravnanje, ki ga sproži občutek potrebe po zaščiti, vodi v osamitev in preprečuje spodbujanje razvoja vsakega člana, vsem onemogoča, da bi izkoristili priložnosti za izboljšanje, in zapira pot k prevzemanju lastne odgovornosti v medsebojnem spoštovanju (prim. EG 186-192). Po drugi strani se le malo voditeljev in družb spominja, kaj se je v preteklosti zgodilo z njihovimi lastnimi rojaki, ki so bili prisiljeni izseliti se, da bi se izognili nasilju, preganjanju, lakoti, vojnam in notranjim spopadom. Večina pa se nagiba k temu, da zapira meje in ne pušča skozi ljudi, ki bežijo in se selijo v upanju, da bodo našli novo možnost za življenje, da se bodo lahko nasitili in tako znova začeli živeti s potrebnim, temeljnim dostojanstvom.
Žal moramo z veliko bolečino poslušati od naših voditeljev ali njihovih predstavnikov govore, v katerih so migranti in begunci obravnavani kot vir grožnje, kot tatovi, zločinci, sovražniki ali teroristi; včasih jih celo sramotno primerjajo z živalmi. To pa lahko samo podžiga strah pred drugim in drugačnim ter prižiga vžigalno vrvico jeze, ki se nato spremeni v sovraštvo, ker nas drugi prihaja motit v našem »območju udobja«. V resnici je vse to jasno znamenje, da smo pred družbami »v krizi«, kakor poudarjajo številni sodobni misleci. Kar me plaši, poleg nečloveškosti takšnih drž, je dejstvo, da večina ljudi ob tem molči in tako postaja sokrivec; ali, še huje, včasih kdo celo ploska svojim voditeljem in voli takšne predstavnike. In ti voditelji postajajo navdih in zgled drugim; množični mediji vse to pogosto poudarjajo in skoraj vedno je resnica na koncu prikrita, prav kakor si želijo mnogi politiki.
Med hudimi nedoslednostmi tako imenovanih razvitih držav, ki zapirajo svoje meje migrantom in beguncem, je tudi molk ali sokrivda v odnosu do orožarske industrije. Čeprav vedo, da morajo milijoni ljudi, med njimi zelo veliko otrok, bežati zaradi oboroženih spopadov, še naprej dopuščajo ali celo spodbujajo proizvodnjo in izvoz orožja.
Dragi bratje in sestre, čas je, da damo človeški, krščanski in frančiškovski odgovor na položaj današnjih migrantov in beguncev. Morda se moramo vprašati, ali se res zavedamo, kaj pomeni leta in leta živeti brez upanja v begunskem taborišču (kakor se dogaja v Keniji, v Južnem Sudanu in drugod) in kaj pomeni znajti se pred zidom, ki zapira pot, ali pred bodečo žico, ki razkriva surovost in neusmiljenost izključevanja, brezbrižnosti in zaverovanosti vase.
Nikoli ne pozabimo, kar je papež Frančišek rekel med svojim nepozabnim obiskom na Lampedusi: »Globalizacija brezbrižnosti nas vse dela ›brezimne‹, odgovorne brez imena in brez obraza. ›Adam, kje si?‹, ›Kje je tvoj brat?‹ sta vprašanji, ki ju Bog postavi na začetku zgodovine človeštva in ki ju naslavlja tudi na vse ljudi našega časa, tudi na nas. Herod je sejal smrt (prim. Mt 2,16), da bi branil svoje blagostanje, svoj milni mehurček. In to se še naprej ponavlja … Prosimo Gospoda, naj izbriše, kar je od Heroda ostalo tudi v našem srcu; prosimo Gospoda za milost, da bi jokali nad svojo brezbrižnostjo, da bi jokali nad krutostjo, ki je v svetu, v nas, tudi v tistih, ki v anonimnosti sprejemajo družbeno-gospodarske odločitve, ki odpirajo pot tragedijam, kakršna je ta …«
Na koncu bi rad spomnil na to, kar je poudaril Plenarni svet reda 2018: »Kot ljudje in kot frančiškani smo globoko ganjeni in prizadeti zaradi upanj, tesnob in trpljenja tolikih migrantov in beguncev. Po Kristusovem zgledu in v duhu svetega Frančiška, ki nas vabi, naj se veselimo, ko živimo ›med nizkimi in zaničevanimi ljudmi, med ubogimi in slabotnimi, med bolniki in gobavci ter med berači ob poti‹ (prim. NPr 9,2), vemo, da jih moramo sprejeti in jih sprejemati prijazno in velikodušno« (Plenarni svet reda 2018, 119).
Jezus, rojen v Betlehemu, je bil prisiljen bežati in se seliti. Danes je navzoč v vsakem migrantu in v vsakem beguncu: še vedno je On tisti, ki vztrajno trka na vrata naših tako imenovanih krščanskih družb ali vsaj družb krščanske kulture. Dete Jezus nam kaže pot, ki lahko vodi v prihodnost miru, se pravi sprejemanja, dialoga in medsebojne odprtosti, ki nas lahko vzajemno obogati.
Bog, ki je spremljal svoje ljudstvo v eksodusu, zdaj spremlja migrante in begunce na njihovem iskanju zaščite in svobode. Božično sporočilo nas vabi, da odpremo svoja srca in svoje domove bratom in sestram, ki so daleč od svoje dežele, ter jim podarimo bližino in solidarnost. Božično sporočilo nas vabi, da nikoli nikogar ne zavrnemo iz strahu ali s sovraštvom.
Odrešenik, ki je postal eden izmed nas, naj razsvetljuje pot tistih, ki so se prisiljeni seliti, in naj nas napolni z veseljem, ko zremo njegov obraz v bratih in sestrah, ki trpijo, jočejo in si želijo bolj človeškega življenja!
Vesel božič!
br. Michael A. Perry, OFM
generalni minister in služabnik
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.