Pismo generalnega ministra za Gospodov božič 2023
Rim, 29. november 2023
800 let od potrditve Potrjenega pravila
Vsem manjšim bratom reda
Kontemplativnim sestram naše družine
Sestram TOR ter bratom in sestram, povezanim z našim redom
»To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo in veselimo se ga! Kajti presveto ljubljeno Dete nam je bilo podarjeno in se je za nas rodilo ob poti in je bilo položeno v jasli, ker ni bilo prostora v prenočišču«1.
Tako je sv. Frančišek s svojimi brati molil na božični dan.
Isto želim storiti z vami, predragi bratje in sestre, v tem adventnem in božičnem času 2023, ki ga prepletajo sence in bliski vojne in nasilja v mnogih delih sveta, ne nazadnje v blagoslovljeni deželi, kjer se je Gospod hotel roditi in umreti ubog in kjer se še danes nadaljuje njegova smrtna stiska.
Prvo povabilo psalma, ki ga je sestavil Frančišek, je povabilo k veselju, ki se danes zdi bolj težko kot kdaj koli: kako naj bomo namreč srečni sredi tolikih znamenj smrti in pred negotovo prihodnostjo? Ali imamo pravico do veselja, ko so tako mnogi oropani miru in celo življenja?
Kako torej prav danes izkusiti in oznanjati veselje adventa in božiča?
Od nas se, menim, zahteva, da se naučimo prepoznati, kar v nas zavira izkušnjo veselja in miru. Zato našo pozornost usmerjam na navzočnost tistih »hudobnih misli« v nas – kakor jih imenuje duhovno izročilo –, ki so pravi sabotažniki veselja in miru.
Požrešnost izkrivlja naš odnos do hrane, ko nas slepi, da se basamo, da bi bili siti in zato srečni; še več, v nas prebuja nečistost, ki izkrivlja naš odnos do telesa in spolnosti, ki ju ne živimo več kot prostor srečanja, temveč posedovanja.
Jeza izkrivlja naš odnos do drugih, ker nas zaplete v naše zamisli in stališča, ki jih branimo za vsako ceno. Tako se v nas razkrinkata prevzetnost in napuh, ki izkrivljata odnos do tega, kar delamo, in do Boga, ker ves prostor zasedamo mi.
Iz strahu pred smrtjo si hočemo vse prilastiti, kakor nam razkriva lakomnost, izkrivljen odnos do stvari in denarja. In tu je še druga misel, ki izkrivlja naš odnos do prostora, duhovna lenoba (acedia), mračno zlo, ki nas napade opoldne življenja in nas prepričuje, da bosta drug kraj in drugo delo boljša za nas in da tega nihče ne razume, s čimer nas spet postavlja v središče vsega. Ni veselja, če živimo tako, in zato nas napade žalost, ki izkrivlja naš odnos do časa, skrajšanega z bolečim občutkom, da vse mine.
Hotel sem se vrniti k tem koreninam starodavnega zla, ki je v nas, ker nas nasilje terorizma in vojne z vsem, kar sproži, spravlja v stik s tistim globokim breznom misli in čustev, ki v nas razjeda mir in veselje.
Prav od tod lahko odkrijemo, da smo soodgovorni za zlo, ki je navzoče v svetu, s svojo težnjo, da bi se postavilo na Božje mesto. Zlo ni šala. Sveti Pavel pravi, da je nekaj, kar zadržuje polno razodetje Gospoda »v sijaju njegovega prihoda«2, in ne vemo, kaj ali kdo to je. Vemo pa, da smo romarji in tujci v tem boju in budni v pričakovanju Gospodovega prihoda. Zato nas znamenja časov, ki jih živimo, ne strašijo, čeprav so dramatična. V pričakovanju Gospoda smo namreč pozorni, da jih beremo v veri in da z njegovo ljubeznijo spreminjamo srce in dejanja, »da bo Bog vse v vsem«3.
Dovolimo torej Gospodu, ki prihaja, da razsvetli to temno področje v nas in nas odpre krepostim, ki jih v nas vliva Duh: kakor nas spominja sv. Frančišek, so to veselje in preprostost, uboštvo, ponižnost, ljubezen in pokorščina; te kreposti zmedejo hudobne misli in nas usmerjajo h Gospodu4, da bi vzplamtelo veselje vere in hoje za Kristusom, za svetlo življenje, ne vdano in žalostno.
Ta pot je mogoča po stopinjah Frančiška, ki v Grecciu sprejme Gospodov prihod v evharistiji, kjer se »glejte, vsak dan ponižuje, kakor takrat, ko je s kraljevskega prestola prišel v Devičino telo; vsak dan prihaja k nam v ponižni podobi; vsak dan prihaja iz Očetovega naročja na oltar«5.
Gospodovo ponižanje nam odpira pot k studencem miru in veselja, z vsemi stvarmi. V evharistiji namreč lahko Očetu, v Kristusu in v moči Duha, vrnemo to stvarstvo, ki »skupno zdihuje in trpi v porodnih bolečinah do zdaj«6.
Mir, veselje in zdihovanje stvarstva: ne poceni veselje, temveč popolno veselje, ki ga je Frančišek zoril od božiča v Grecciu do srečanja z Gospodom, ki ga je sprejel na Verni.
Naj nas še spremlja, skupaj s številnimi ljudmi dobre volje tega časa, k veselju, odkritemu v Detetu, ki se rodi ob poti, kakor mnogi, ki danes bežijo pred vojnami, lakoto in krivicami.
Preprosto in resnično veselje, ki nam daje vnaprej okusiti veselje ob Gospodovi vrnitvi, ki ga kličemo:
Maranata, pridi, Gospod Jezus! Pogrešamo te in danes z bolečino izkušamo tvoj molk.
Ali nam prihajaš naproti prav v tej muki odsotnosti?
Nisi daleč od nas, ampak se daš prepoznati. Podari nam Marijino vero, ki zna pričakovati!
Z mojimi najboljšimi voščili za advent in Gospodov božič, polna njegovega miru za vse.
Vaš brat in služabnik
br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister
Prot. 112739/MG-98
Opombe
1 Oficij Gospodovega trpljenja XV, 6–7.
2 Prim. 2 Tes 2,3–8b.
3 1 Kor 15,28.
4 Prim. Pozdrav krepostim 10–15.
5 Opom 1,16–18.
6 Rim 8,22.
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.