Voščilo generalnega ministra za Gospodovo rojstvo – božič 2024
Rim, 22. december 2024, 4. adventna nedelja
Vsem manjšim bratom reda
Kontemplativnim sestram naše družine
Sestram tretjega redovnega reda (TOR) ter bratom in sestram, povezanim z našim redom
Ta božič hodimo kot romarji upanja, po poti miru, da bi skupaj gradili bolj gostoljuben in bratski skupni dom.
V sveti noči tega božiča 2024 papež Frančišek odpira sveta vrata jubileja 2025 za romarje upanja. Kako zelo to potrebujemo! Tudi mi se kot romarji odpravimo proti Grecciu s svetim Frančiškom, ki se vzpenja v puščavnišče, ki ga tja vodi prav upanje:
Njegovo najvišje stremljenje, njegova prevladujoča želja, njegova najtrdnejša volja je bila, da bi popolnoma in vedno izpolnjeval sveti evangelij in zvesto, z vso budnostjo, z vso zavzetostjo, z vsem poletom duše in gorečnostjo srca sledil nauku našega Gospoda Jezusa Kristusa in hodil po njegovih stopinjah. (1 Cel 30,84)
Moje voščilo za ta božič 2024, ko je upanje postavljeno na preizkušnjo, je trojno:
- Hraniti hrepenenje upanja: beseda »romarji« vzbuja misel na pot, ki jo vodijo hrepenenje, zaupanje in volja, da bi gradili mostove med sedanjostjo in prihodnostjo. Upanje nam pomaga, da ne ugasneta volja in srce, tako da verjamemo, da je mogoče zgraditi prihodnost, v kateri bodo mnogi lahko živeli. Zato je upanje prednostna krepost za ta čas: hoja po stopinjah Gospoda Jezusa ga hrani in obnavlja.
- Odpirati poti miru: upati danes pomeni odpirati poti dialogu, spravi in edinosti med narodi. To romanje se danes zdi nemogoče. Mogoče postane, če se začne v vsakem izmed nas, v naših bratstvih, z ljudmi, s katerimi živimo: postanimo odmev krika človeštva, ki prosi za mir, in nenehno posredujmo zanj.
- Skrbeti za »skupni dom«: kako danes hraniti upanje, ne da bi skupaj nosili skupno odgovornost, da varujemo skupni dom in ga naredimo za gostoljuben in bratski kraj za vse? V Grecciu Frančišek za božič pripravi gozd, votlino in živali. Povzpnimo se tudi mi v Greccio, da bi postali zmožni skrbeti za človeka, za stvarstvo, za vsako stvar.
Upanje je krepost, ki nam omogoča, da se soočimo s tistim, kar se zdi večje od nas, a ni nemogoče. Je nežna luč, ki nas vodi na poti: ali ni prav upanje spremljalo Frančiška v zadnjih letih njegovega življenja, ki se jih spominjamo? Ali ni Sončna pesem pretkana z upanjem? In ali niso besede Audite, poverelle (»Poslušajte, ubožice«), ki jih je Frančišek naslovil na Klaro in njene sestre prav pred 800 leti, dih upanja tudi za naše današnje življenje v hoji za Kristusom? Prepevajmo vse te besede na ves glas z življenjem hvale in služenja!
Z mojimi bratskimi voščili za Gospodovo rojstvo, polno njegovega miru za vse in za svet.
Vaš brat in služabnik
br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister
Prot. 113730/MG-90-2024
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.