Pismo generalnega ministra za slovesni praznik sv. Klare 2016
Rim, 15. julij 2016, praznik sv. Bonaventure, cerkvenega učitelja
Predrage sestre, Gospod naj vam podari svoj mir!
Vsako leto, ko se bliža mesec avgust, se sprašujem, kaj bi naš oče sveti Frančišek želel, da povem vam, ki vas je rad imenoval »uboge gospe«. Kakor dobro veste, si nikoli ni želel, da bi vam pridigal, saj je zaupal v vašo zavzetost za evangelij in v voditeljsko sposobnost svete Klare. To zaupanje ostaja in jaz vam pišem preprosto zato, da bi z vami delil, kar nosim v srcu in mislih. Tudi jaz vam pišem kot skrben brat, ki ceni vašo zavzetost, ki zaupa ustvarjalni in zanesljivi voditeljski sposobnosti svete Klare in ki se želi pridružiti vam v počastitvi te velike žene. Rad bi začel s pismom, ki ga je sveti oče Frančišek, naš jezuitsko-frančiškanski papež, napisal ob odprtju izrednega jubileja usmiljenja. V tem pismu nas spominja na nenehni klic k spreobrnjenju, ki nam ga ponuja Oče usmiljenja. Ta klic odmeva za nas v opisu, ki nam ga je sveta Klara zapustila o svoji poklicanosti kot razsvetljenju, da bi delala pokoro po zgledu in naukih našega serafskega očeta svetega Frančiška (KlPr 6,1). Svoji poklicanosti je bila tako zvesta, da je lahko še na smrtni postelji rekla bratu Rajnaldu: »Odkar sem spoznala milost svojega Gospoda Jezusa Kristusa, mi ni bila nobena bolečina nadležna, nobena pokora pretežka, nobena bolezen trda, predragi brat!« (LegKl 44); še danes je živi vir našega življenja kot Frančiškovih in Klarinih učencev zavest o Božji milosti in usmiljenju.
To leto usmiljenja ima za nas še en poseben odmev, saj sovpada z 800-letnico asiškega odpustka, ki ga je oče sveti Frančišek leta 1216 izprosil od papeža Honorija III. Prosil ga je, ker mu ga je navdihnila Devica Marija – in zaradi ničesar drugega – in ker je delil Božjo neizmerno željo, da bi vse združil s seboj v veselju. Želja, da bi delili Božje usmiljenje, je v srcu Cerkve še vedno živa, kakor nam kaže to jubilejno leto. In prav nič se ni spremenilo v naši zavzetosti, da bi uresničili Frančiškovo željo, da bi vsi prišli v nebesa. Papež Frančišek nas spodbuja, naj bomo misijonarji usmiljenja, tako da poglabljamo svojo poklicanost in damo v službo vseh darove, ki smo jih prejeli od Očeta usmiljenja.
»V tem okviru ne bo odveč spomniti na odnos med pravičnostjo in usmiljenjem. To nista dva vidika, ki bi si nasprotovala, temveč dve razsežnosti ene same resničnosti, ki se postopno razvija, dokler ne doseže svojega vrhunca v polnosti ljubezni. Spomniti bi bilo treba, da je v Svetem pismu pravičnost v bistvu pojmovana kot zaupljiva predanost Božji volji« (MV 20).
Frančišek je to pojmovanje pravičnosti kot podaritve samega sebe v celoti razumel in v Nepotrjenem pravilu celo pravi, da je »miloščina dediščina in pravica, ki pripada ubogim« (NPr 9,8). Tudi Klara je to razumela in ni v svojem iskanju pravičnosti le dala svoje dediščine (in dela dediščine svoje sestre) ubogim, ampak je naredila tudi korenite korake, da bi hodila za Kristusom: šla je živet k San Damianu in delila uboštvo, ranljivost in slabotnost ubogih. Ko bi bila še živa, smo prepričani, bi se dobro zavedala položaja v svetu in bi pogumno prisluhnila besedi, ki prihaja od Gospoda.
Predrage sestre, kako danes živimo pravičnost te podaritve samih sebe Božji volji v svetu, v katerem ceno moči in bogastva plačujejo predvsem ubogi? Kaj bi Klara rekla vam, svojim ljubljenim hčeram, ki jim je zaupala karizmo evangeljskega življenja v bratstvu in sine proprio? Kako bi vas glede na resničnost našega časa vodila po poti vedno bolj korenitega življenja v manjšosti? Kako bi vse nas vodila na tisti kraj človeškega srca in sveta, kjer leži skriti zaklad (3 PNež 7)? Naš svet preživlja globoko krizo, tako duhovno kakor materialno. Kristjani so v mnogih deželah še vedno preganjani, skrajnost in fanatizem odkrito delujeta, milijoni ljudi morajo bežati pred vojno, terorizmom in zatiranjem. Potreba po kontemplaciji je bolj nujna kot kdaj koli; in prav zato nam Klara še naprej govori: »Premišljuj in motri in hrepeni, da bi ga posnemala« (2 PNež 20). Brez milosti kontemplacije, ki bi hranila naš svet, bi zlahka zapadli v obup, saj so težave resnično neizmerne in presegajo naše moči.
Je pa še ena bolečina. Naš prelepi planet neizmerno trpi. V zadnjih petdesetih letih je izumrlo veliko število vrst, druge so se številčno zmanjšale zaradi izgube svojega življenjskega prostora. Naše podnebje je izgubilo svoje običajno ravnovesje in to povzroča poplave ali suše, medtem ko po vsem svetu primanjkuje vode, ki je bistvena za vsako obliko življenja na planetu. Vsi ti dejavniki močno vplivajo na rastline, ptice, žuželke, živali in prav tako na ljudi. Potreba, da izkažemo usmiljenje »sestri naši materi zemlji«, še nikoli ni bila tako pereča. Pred nekaj več kot letom dni je papež Frančišek svetu napisal okrožnico Laudato si’, v kateri je poudaril in podčrtal dejstvo, da je treba tudi našo mater zemljo prištevati med uboge, ki jim pripada pravičnost. Pravi:
»Ta sestra protestira zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, ki jih je Bog položil vanjo. Zrasli smo v prepričanju, da smo njeni lastniki in gospodarji, upravičeni, da jo izropamo. Nasilje, ki je v človeškem srcu, ranjenem od greha, se kaže tudi v znamenjih bolezni, ki jih zaznavamo v zemlji, vodi, zraku in živih bitjih. Zato je med najbolj zapuščenimi in zlorabljenimi ubogimi naša zatirana in opustošena zemlja, ki »zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22). Pozabljamo, da smo tudi sami zemlja (prim. 1 Mz 2,7). Naše telo je sestavljeno iz prvin planeta, njegov zrak nam daje dih in njegova voda nas oživlja in osvežuje« (LS 2).
Spričo tega nam papež Frančišek kaže, da je »ekološka kriza klic h globokemu notranjemu spreobrnjenju« (LS 217), in nam kaže preprosto pot, po kateri lahko odgovorimo na obe krizi:
»Zdaj je ugoden čas, da spremenimo svoje življenje! Dovolj je le sprejeti povabilo k spreobrnjenju in se podrediti pravičnosti, medtem ko Cerkev ponuja usmiljenje« (MV 19).
Za zgled spreobrnjenja nam je ponudil svetnico, ki jo ljubijo vsi frančiškani, sveto Marijo Magdaleno, ko je njen god povzdignil v praznik. Vemo, da je bila v mnogih prvih frančiškanskih bratstvih kapela, posvečena Mariji Magdaleni, saj so jo prepoznavali kot vzor spreobrnjenja, pravi speculum, ogledalo osebe, ki se je v ljubezni povsem podarila, kakor pričuje sam Gospod.
Rečeno nam je, da je Magdalena, ker je prejela usmiljenje, veliko ljubila. Imela je »čast, da je bila ›prva priča‹ Gospodovega vstajenja« in je postala »›apostolorum apostola‹, ker apostolom oznanja tisto, kar bodo oni nato oznanjali vsemu svetu«. Zato jo lahko resnično imamo za prvo pričo Božjega usmiljenja. Žena velikega srca, morda včasih tudi nepremišljena, »je izkazala veliko ljubezen do Kristusa in jo je Kristus tako zelo ljubil« (prim. Apostolorum apostola – članek nadškofa Arthurja Rocheja, tajnika Kongregacije za bogoslužje). Usmiljenje, ki ga je prejela, je obrodilo sad, ko je pričevala za vstajenje in postala apostolinja apostolov.
»Ljubezen navsezadnje nikoli ne bi mogla biti abstraktna beseda. Po svoji naravi je konkretno življenje: nameni, drže, ravnanja, ki se uresničujejo v vsakdanjem delovanju« (MV 9).
Lahko bi rekli, da je Marija Magdalena spremljala Klaro tisto noč cvetne nedelje, ko se je odločila, da se pridruži bratom. Ti so že zmolili jutranjice ponedeljka velikega tedna in brali odlomek o Mariji iz Betanije, ki mazili Jezusove noge in jih briše s svojimi lasmi – kar, kakor pravi Jezus, vnaprej napoveduje maziljenje za pokop (prim. Jn 12,1-8). Treba je tudi povedati, da so Marijo iz Betanije v tistem času pogosto enačili z Magdaleno, čeprav to ni bila. Ko so sveče tistega bogoslužja še gorele, so bratje Klari ostrigli lase in jo posvetili Gospodu. Če parafraziramo Pismo Hebrejcem, je Klara v nekem smislu »šla ven – od doma –, da bi se mu pridružila zunaj tabora in nosila njegovo sramoto« (prim. Heb 13,13; LegKl 7). »Glej, zate je postal zaničevan; hodi za njim in postani zaradi njega zaničevana na tem svetu« (2 PNež 19), piše Klara nekaj let pozneje Neži Praški. Od vsega začetka je bila Klarina poklicanost zaznamovana z ljubeznijo do njega, »čigar lepoti se neutrudno čudijo blažene vojske nebes. Ljubezen do njega osrečuje, motrenje poživlja, dobrotljivost napolnjuje. Njegova milina prežema vso dušo, spomin nanj sladko sije v spominu. Ob njegovem vonju mrtvi vstajajo« (4 PNež 10-13).
Vpliv Marije Magdalene je opazen na prelepem razpelu, ki ga hranijo v baziliki svete Klare in ki ga je naročila sestra Benedikta, opatinja, ki je nasledila Klaro. Tam Klara, Benedikta in Frančišek jokajo ob Jezusovih nogah, kakor žena, ki jih je umila s svojimi solzami in ga pomagala pripraviti za pokop. Klara in Cerkev gledata na nas, da bi se podarili v službo Gospodu, zvesti do konca in zmožni oznanjati resnico vstajenja. Klara vas spodbuja, da bi bile polne »poguma v sveti službi, ki ste jo začele iz gorečega hrepenenja po ubogem Križanem« (1 PNež 13), in da bi bile »vzor, zgled in ogledalo« (KlOpor 19).
Kako lahko mi, manjši bratje in uboge sestre, v našem svetu pod pritiskom, kjer trpi celo mati zemlja, živimo evangeljske vrednote v okolju, kjer je vsak sto trinajsti človek begunec in kjer se »›zunanje puščave v svetu množijo, ker so notranje puščave postale tako prostrane‹« (LS 217)? To je za nas danes resen izziv. Trpeče človeštvo, naš planet, ki se bori, in vsa frančiškovska družina prosijo hčere svete Klare, da nam pomagajo odpreti naše srce, da bi se v tem času usmiljenja mogli podrediti pravičnosti. »Čas je, da prisluhnemo joku nedolžnih, ki so oropani dobrin, dostojanstva, naklonjenosti in celo samega življenja« (MV 19). Potrebujemo sočutno in kontemplativno srce frančiškovskega gibanja, ki nam pomaga slišati krik ubogih in krik matere zemlje. Marija Magdalena je vstalega Gospoda srečala na vrtu. Frančišek, resnični Gospodov ljubitelj, je Sončno pesem napisal na vrtu. Mnogi med nami imamo vrt, velik ali majhen, in kot brat vas toplo spodbujam, da nadaljujete z delom za stvarstvo, da bi bilo vsako živo bitje, ki ima dom na vaši skupni zemlji, sprejeto s spoštovanjem kot brat in sestra, čeprav se zavedam, da je po prvotnem padcu delo za vrtnarje postalo vedno težje!
Stvarstvo ni nam na razpolago, ampak obstaja v Božjo slavo in mi ljudje smo le njegovi varuhi. Pomagajte nam, da ne bomo kakor tisti mož iz prilike, ki mu je bilo veliko odpuščeno, pa ni izkazal nobenega usmiljenja do drugega. Potrebujemo, da nam še naprej kažete, kako živi tisti, ki resnično ljubi Gospoda, in nam dajete zgled spoštovanja do matere zemlje spričo tolikih dejanj, ki jo izkoriščajo in ranijo zaradi dobička ali udobja. Vsi smo poklicani k spremembi in v imenu vseh frančiškanov govorim, ko pravim, da gledamo na vas, uboge sestre, in vas prosimo, da nam pomagate. Klara se ni bala »nobenega uboštva, truda, stiske, ponižanja in zaničevanja sveta« (KlPr 6,2) – vsega tega, česar pa se današnji svet zelo boji. Besede, izrečene o Mariji Magdaleni, resnično veljajo tudi za Klaro: pripadala je skupini Jezusovih učencev, spremljala ga je vse do vznožja križa in na vrtu, kjer ga je srečala ob grobu, je bila prva priča Božjega usmiljenja (prim. Apostolorum apostola – članek nadškofa Arthurja Rocheja, tajnika Kongregacije za bogoslužje).
Gledamo na vas, ki nam pričujete »iz peči gorečega srca plameneče iskre besed« (prim. LegKl 45).
V imenu vseh bratov vam želim vsakega blagoslova in milosti ter delim modro željo, ki jo je papež Frančišek izrekel našim sestram v prvem samostanu:
»Gospod naj vam podari veliko človečnosti, da boste osebe, ki znajo razumeti človeške težave, ki znajo odpuščati, ki znajo v imenu ljudi prositi Gospoda.«
Želim vam veliko veselja ob obhajanju praznika svete matere Klare. Kakor vsi bratje vas nosim v molitvi in vas prosim, da v svoji molitvi nosite mene in ves red.
br. Michael Anthony Perry, OFM
generalni minister in služabnik
Prot. 106783
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.