Pismo generalnega ministra za slovesni praznik sv. Klare 2019
Rim, 25. julij 2019, praznik sv. Jakoba
Predrage sestre, naj vam Gospod da mir!
Leto za letom nam liturgično praznovanje naše sestre in matere Klare Asiške daje priložnost, da nadaljujemo dialog med nami ter širimo in poglabljamo njegovo vsebino. Pismo, ki vam ga pišem, naj bo trenutek tega bratskega dialoga, v katerem vas priznavam za dejavne sogovornice, saj vem, kako dragoceni so zame in za vse vas, drage sestre, vaši razmisleki, predlogi in spodbude: pomagajo nam, da se osredotočimo in znova jasno uzremo bistvo Božjega klica v Cerkvi.
Ta prostor sporočanja z vami posvečam dialogu v letu, v katerem se frančiškanski red spominja srečanja med svetim Frančiškom in sultanom al-Malikom al-Kamilom. Povsod po svetu se razcvetajo pobude za spodbujanje dialoga med verujočimi v Boga, posebej z muslimani. Tam, kjer se naredi prostor drugemu-od-mene, s spoštovanjem, ki sprejema, se razodeva Božje kraljestvo.
Ti si dialog
Dialog je povezan z Božjim načinom bivanja, kajti Bog je občestvo. V veroizpovedi izpovedujemo: Verujem v Boga Očeta. Bog je Oče; torej je tudi Sin in med njima je odnos, absoluten in vseobsegajoč odnos, ki je sam Oseba: Verujem v Svetega Duha, Gospoda in Oživljavca.
V pismu, ki sem ga na začetku tega leta 2019 naslovil na Frančiškovo družino in na brate muslimane, sem dal odmevati dvema izmed Hvalnic Najvišjemu Bogu, ki jih je Frančišek zložil na La Verni, potem ko je prejel stigme: Ti si ponižnost, Ti si potrpežljivost. Zdaj bi rad dodal: Ti si dialog. Da, kajti od večnega začetka so tri Božje Osebe življenje, ki se podarja Drugemu-od-Sebe, življenje, ki rojeva in sprejema življenje. Ta način bivanja, ki oplaja in dela rodovitno, imenujemo ljubezen, kajti kdor ljubi, išče drugega in se mu podarja, da bi ta mogel živeti v polnosti.
Bog je v svojo skrivnost ljubezni, življenja in občestva hotel vključiti tudi nas, ko nas je izbral za posinovljene otroke, da bi bili v hvalo njegovega veličastva (prim. Ef 1,3-14). Kakšna milost! Kakor je Sin od začetka obrnjen k Očetu, tako Oče po Sinu naslavlja Besedo na vse stvarstvo (prim. Jn 1,1-3): »On je zapovedal in so bili ustvarjeni« (Ps 148,5). V dialogu med Bogom in človekom je pobuda vedno Božja. Božja beseda je beseda, ki nam prihaja naproti (prim. Jer 15,16).
Zaradi podobe, ki jo je prejel, in zaradi sličnosti, pri uresničevanju katere je poklican sodelovati z Bogom (prim. Opom 5,1), je tudi človek, ustvarjen kot moški in ženska, v položaju, da je obrnjen k drugemu: k Drugemu, ki je sam Stvarnik, in k drugemu, ki je za moškega ženska in za žensko moški (prim. 1 Mz 1,27). Pripoved iz drugega poglavja knjige Geneze dobro izraža to resnico: človek prepozna smisel lastnega bivanja šele tedaj, ko stopi v občestvo s »ti«, ki mu je podoben, mu stoji nasproti in ga dopolnjuje v celovitosti Božje podobe. Moški in ženska torej nista osamljeni monadi, zaprti sami vase, temveč osebi-v-dialogu.
Beseda postane meso
Dobro vemo – kdo tega ni izkusil in tega ne izkuša? –, da je greh prav tukaj: v zaustavljanju toka življenjskega sporočanja in v zapiranju vsakogar v lažni in zadušljivi svet. Svetopisemski pisec to resničnost nazorno pripoveduje, ko opisuje odziv Adama in Eve po dejanju nepokorščine: ni več rodovitnega dialoga, temveč smrtonosno medsebojno obtoževanje. Občestvo med človeškimi osebami, podoba občestva med Božjimi Osebami, se izrodi v sobivanje med morebitnimi sovražniki!
V polnosti časa Božja Beseda sama postane meso v ranjenem in razdeljenem svetu (prim. Jn 1,14) in v njem ostaja kot ljubezen, ki se nikoli ne neha podarjati v zakramentu njegovega Telesa. S to Besedo se hranimo, da bi se znova naučili govoriti Božji jezik, ki je občestvo.
Danes smo svetovno ljudstvo, ki tragično izkuša spopade in osamljenost, pomnožene stike in težavo, da bi se zares sporazumevali. Ali lahko rečemo, da resnično poznamo abecedo pristnega dialoga?
Prav zdaj je ugodni čas, da utrdimo svojo »dialoško« poklicanost, ki je enaka poklicanosti pisca prvega Janezovega pisma: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli s svojimi očmi, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo o Besedi življenja – življenje se je namreč razodelo in mi smo ga videli, pričujemo o njem in vam oznanjamo večno življenje, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo –; kar smo videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami. In naše občestvo je z Očetom in z njegovim Sinom Jezusom Kristusom« (1 Jn 1,1-3).
Rad bi se pomudil pri nekaterih vsebinah tega besedila.
Občestvo z Besedo življenja
Prvi korak za dialog je sprejeti dar, kajti drugemu ne prihajam naproti s samim seboj, temveč s tem, kar sem tudi sam prejel (prim. 1 Kor 11,23): s pogledom, ki mi je na široko odprl obzorje resničnega življenja, z besedo, ki je dala smer moji poti (prim. Ps 119,105). Frančišek je Klaro pridobil za tistega Gospoda, ki je najprej pridobil njega. Klara spodbuja sestre, naj ljubijo »v Kristusovi ljubezni«, v kateri so se spoznale za ljubljene.
Kakovost dialoga in sposobnost zanj je torej treba iskati v resničnosti odnosa z Gospodom. Klara oriše zelo močan prizor: »Glej neizrekljivo ljubezen, zaradi katere je hotel trpeti na drevesu križa in na njem umreti najsramotnejše smrti. Zato je to ogledalo, postavljeno na les križa, opominjalo mimoidoče, naj premislijo te stvari, rekoč: O vsi, ki greste mimo po poti, postojte in poglejte, ali je bolečina, kakor je moja bolečina; odgovorimo mu, ko kliče in toži, z enim glasom, z enim duhom: Vedno se bom tega spominjala in moja duša bo koprnela v meni« (4 PNež 23-26).
Utemeljen na skali živega odnosa z Gospodom Jezusom, ki ga motrimo v trenutku popolne podaritve samega sebe, more dialog vzdržati sunke vetrov nerazumevanja, razočaranja in tudi občutka, da se »ne splača« … Kajti ostati odprt za dialog je lahko križajoče.
Presune me dejstvo, da Klara, čeprav piše Neži v prvi osebi, na povabilo Križanega odgovori z množinsko obliko »odgovorimo« in spodbuja, naj to storimo »z enim glasom, z enim duhom«. V tem rad prepoznavam skupnostno-občestveno naravo vašega življenja ubogih sester, velikonočno dinamiko vsakdanjosti, v kateri se različnosti uskladijo in morete priti do soglasja v čutenju, hotenju in delovanju.
Ko se vaši pogledi stekajo h Križanemu, čigar ljubezen, ki doseže vsako izmed vas osebno, motrite, postane notranje uho pozorno na zven njegovega glasu, ki kliče; in odkrivate, da ste skupaj poklicane rasti v sočutju. V tem prepoznavam sad Duha, zrel izraz dialoga z Gospodom in med vami, ki ga zvesto gojite skozi vsako skušnjavo in prek nje, pa tudi skozi vsak poskus, da bi se zaprle pred drugo ali se vsiljevale drugi. Dialog je srečanje obrazov.
»Oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami«
Kdor vstopa v dialog, išče drugega, da bi skupaj z njim bil deležen lepote in bogastva življenja; prizadeva si zmanjšati razdalje, da bi slavil srečanje, ki vedno preobraža. Ko smo v dialogu, ne ostanemo takšni, kakršni smo: na dan pridejo notranja področja, ki so do tistega trenutka ostala v senci in neznana nam samim. Kdor vstopa v dialog, raste v poznanju samega sebe, še preden spozna drugega; sprejme svojo edinstvenost in jo podarja brez kakršnih koli zahtev. Nič ni bolj nasprotno dialogu kot duh nadvlade ali maščevanja. Nič mu ni bolj naklonjeno kot majhnost, ki ne straši, preprostost, ki ne vara, čistost, ki osvobaja suma dvoumnosti in zvijač. Dialog drugega ne izrablja.
Klara in sestre, ki v svojem vsakdanjem življenju prehajajo skozi ožine nesloge in razdeljenosti, zavisti in godrnjanja, z odpuščanjem, spravo in priprošnjo odpirajo prostore sprejemanja in občestva (prim. KlPr 10,6; 9,7-11).
Pisma, ki jih je pisala Neži Praški, pričujejo, kako je bila Klara pripravljena in voljna vstopiti v dialog z drugim in kako je bila prepričana, da je v bratski izmenjavi mogoče bolje razumeti, kaj je Bogu všeč, in se tega oprijeti. Klara prisluhne Nežinim vprašanjem in ji odgovarja (prim. 3 PNež 29-41); daljno sestro vabi, naj tudi sama išče dialog s tistimi, ki jo morejo razsvetliti v skladu z resnico prejete poklicanosti (prim. 2 PNež 15-18), da bi varno hodila po poti Gospodovih zapovedi (prim. 2 PNež 15).
Klara zna svoje »prebivanje« v troedinem občestvu prevesti tudi v dialog kretenj: sestri, ki jo je skušnjava gnala, da bi se zadušila, da dati jajce; poljubi nogo, s katero je bila udarjena v obraz; pokriva sestre, ki spijo v nočnem mrazu; na njihova trpeča telesa zariše znamenje križa … Pot dialoga vodi k objemu drugega.
V dialogu naša zgodovina
Na začetku karizmatične zgodovine naše frančiškanske družine sta dva nepozabna dialoga: dialog med Gospodom in Frančiškom v noči v Spoletu (prim. 1 Cel 6), ki se je nato nadaljeval v votlini blizu Asiza (prim. 1 Cel 6), in dialog med Križanim in Frančiškom v cerkvi San Damiano (prim. 2 Cel 10). Enega odločilnih preobratov v tej zgodovini pa so nedvomno zaznamovali ponavljajoči se pogovori med Frančiškom in mlado Klaro (Legenda sv. Klare 3).
Kako ne bi pomislili tudi na to, da smo se vsi »rodili« v Porciunkuli, pri Sveti Mariji Angelski, katere praznik nam daje znova prisluhniti dialogu med angelom in Marijo, tistemu dialogu, ki je zaznamoval čas, ko se je Gospod »zavezal, da nas bo rešil« (Asiška kompilacija 14).
Vse me vodi k temu, da skupaj z brati obnovim željo in zavzetost, da bi bili s svojim življenjem »kraji« srečanja z Božjo besedo in z besedami ljudi.
In vas, moje gospe, prosim, da v Gospodovem imenu še naprej ostanete žene dialoga.
br. Michael A. Perry, OFM
generalni minister in služabnik
Prot. 109202
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.