Pismo generalnega ministra za slovesni praznik sv. Klare 2020
Rim, 25. julij 2020, praznik sv. Jakoba
Moje drage uboge gospe svete Klare, naj vam Gospod da mir!
»O Gospod Bog, glej, sama sem ostala s teboj v tem kraju.« Verjetno prepoznate, da je ta globoki krik zapuščenosti izrekla naša mati sveta Klara na sveti večer leta 12521, ko se zaradi hude bolezni ni mogla premikati in se ni mogla pridružiti svojim sestram pri obhajanju Gospodovega rojstva. Kako naj v njem ne vidimo Jezusove tožbe med smrtnim bojem na Oljski gori? In tožbe tolikih naših bratov in sester, ki jih ogroža covid-19 in trpijo v osamljenosti, tako tesnobni za človeško srce? Tisto noč je Klara doživljala globoko osamljenost: Frančišek, ki je bil poleg Boga njena edina tolažba, je bil mrtev2; bratje so bili med seboj v sporu; in sama je bila osamljena in je nosila breme svojih bolezni. Prav to osamljenost izroči Gospodu in Bog ji podari tolažbo, da sliši hvalnice, ki so jih bratje peli v baziliki svetega Frančiška.
Zaradi covida-19 je bila neka skupnost klaris prisiljena sprejeti najstrožje ukrepe osamitve. Vsaka sestra je morala ostati v svoji celici, da bi se lažje pozdravila in se izognila okužbi; poleg tega se niso mogle zbirati ne v koru ne v obednici. Boleče in tesnobno! Te sestre so mi pripovedovale, kako tolažilno jim je bilo po majhnih radijskih sprejemnikih spremljati bogoslužja, ki jih je vodil papež Frančišek, in poslušati njegove homilije, ki so postale temelj načina življenja, skrčenega na bistvene prvine. »Prihaja ura, ko se boste razkropili vsak na svoje in me boste pustili samega. Vendar nisem sam, ker je Oče z menoj.«3
Da, Gospod nas ne rešuje pred zgodovino, ampak v zgodovini4; ne rešuje nas pred covidom-19, ampak v covidu-19; ne rešuje nas pred osamljenostjo, ampak v osamljenosti; ne rešuje nas pred strahom, ampak v naših strahovih.
Mar ni strah od začetka te pandemije postal naša vsakdanja usoda in naš spremljevalec? Strah pred drugim, pred katerim se moramo zavarovati, strah pred volkom, ki je vdrl v ovčjak, strah pred zlom, ki deluje v nas, strah, da bi drugemu prenesli smrt, strah, ki se spremeni v paniko, ko virus opravlja svoje smrtonosno delo na naših dragih in ko naši simptomi nenadoma dajo zaskrbljujoča znamenja. Kako trepetamo pred smrtjo Ubogega Križanega, ki je, dušeč se, izročil svojega duha v Očetove roke! Če nas koronavirus tako pretrese, je to zato, ker se dotakne življenjskega diha v nas in ga uniči … Strah tudi pred ločitvijo in zapuščenostjo, ki so ju nekatere izmed vas izkusile, ko ste morale svojo sestro izročiti bolnišnični oskrbi, ko ste jo videle oditi, ne da bi mogle biti z njo v trenutku velikega prehoda.
Presenetljivo je, da se je smrt svete Klare, kot se zdi, zgodila v ozračju nenavadne nebeške navzočnosti: Klara je videla, kako prihaja k njej Kralj slave5, neka sestra je videla množico devic, ki se je v procesiji bližala postelji svetnice, in Devica devic je materinsko sklonila svoj obraz h Klarinemu6. Klara je, govoreč svoji duši, zašepetala: »Pojdi v miru, ker boš imela dobro spremstvo.«7 Ali je mogoče umreti sam, ko so vrata odprta v občestvo svetnikov?
»Moje sestre in hčere, ne bojte se, kajti če bo Bog z nami, nam sovražniki ne bodo mogli škodovati. Zaupajte v našega Gospoda Jezusa Kristusa, kajti on nas bo osvobodil.«8 Po več tednih v dolgem predoru covida so mi sestre povedale, da je Dobri pastir izpolnil svojo obljubo: »Nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.«9 Hvaležne so za vso solidarnost, ki so jo prejele, za skrbno in strokovno zdravniško oskrbo ter za goreče molitve, ki so prihajale z vseh strani, od mladih in starih, in so jih, osvobojene bolezni, dvignile k nebu.
Le redko je prijetno zavzeti mesto gobavca, tistega, pred katerim drugi bežijo. Toda ko se pustimo ljubiti v takšnem položaju, kakšna sladkost se porodi, kakšen prostor sprejemanja, občestva in ljubezni se odpre!
Spet druga skupnost se je velikodušno odzvala prošnjam ubogih, ki so trkali na njihova vrata, čeprav so bile sestre same zaskrbljene zaradi finančnih težav, s katerimi so se morale spoprijeti zaradi zaprtja. Na njihovo začudenje so na vrata samostana potrkali tudi dobrotniki, da bi prispevali svoj delež. Cerkev v svoji veliki in stoletni izkušnji upravičeno prosi Gospoda, naj človeštvo reši »kuge, lakote in vojske«. Ve, da zdravstvena kriza vodi v gospodarsko krizo, ta pa žal lahko pripelje do družbene krize. Mnoge izmed vas namreč delite to skrb za jutrišnji dan s svojimi dragimi, ki jih je prizadela brezposelnost. Bolj kot kdaj koli prej smo povabljeni, da zaupamo v Previdnost, kajti Gospod nas doslej ni zapustil in nas tudi ne bo. Živeti preprosto in se izogibati vsakemu razsipavanju; živeti solidarno, storiti vse, kar je v naših močeh, da naredimo dobro, ki ga moremo narediti.
Morda bo ta dogodek tudi priložnost, da zgradimo nov svet, ki ne bo več temeljil na vzorcu globalizacije, bodisi na trgovinski bodisi na kulturni ravni, temveč na vrnitvi k lokalnemu, k družini, k regionalnemu10. Ali ne moremo sanjati o novem pogledu na delo, poslovanje in gospodarstvo, ki bi bil bolj vključujoč in oprt na solidarnost ter bi imel za svoj rodovitni temelj dušo in ranljivost?
Računamo na vas in na modrost vašega načina življenja, da nam pomagate po tej krizi drzniti si biti novi. Nepričakovano in nenadoma smo bili med obdobji karantene, tako kot ve, prisiljeni živeti v omejenih prostorih in v njih dolgo ostati. To je bilo v popolnem nasprotju z običajnim načinom življenja naše družbe, za katero so značilni prostrani prostori (potovanja, družbena omrežja itd.) in mrzličen ritem (»vse in takoj«, vedno večja hitrost itd.). Nekateri se bodo te izkušnje spominjali le po omejitvi svobode, ki jo je prinesla, po izzivu, da so se znašli pred lastnimi smrtonosnimi vzorci, po nasilju v odnosih zaradi pomanjkanja komunikacije, pomanjkanja odpuščanja, nesprejemanja drugega. In zaznavamo bogastvo vašega pričevanja: klavzura je majhno bojišče v srcu planeta, kjer nas ne učite toliko fuga mundi, bega pred svetom, kot bežati od sveta11, kjer nas učite živeti v globinah prostora, vstopati v barvo različnih ur dneva in v Božji kairos ter izmenjevati besedo in tišino, da bi s pomočjo Duha gradili odnose občestva. Ganljivo je, da so nekatere izmed vas, ki so na žalost ostale brez evharističnega slavja, središča dneva, to stanje sprejele kot klic, da živijo in krepijo »zakrament sestre«.
Zakrament sestre ne napravlja navzočega le našega brata Jezusa, temveč prinaša tudi odrešenje in zdravje, saj smo izkusili, da smo s tem, ko smo skrbeli zase, poskrbeli tudi za svojo sestro. Prav tako je naša sestra, ko je skrbela zase, poskrbela tudi za druge.
Vaši samostani so zakladnice miru, spokojnosti, upanja in sočutja za tiste, ki so v prvih bojnih vrstah. V nemoči, ki smo jo izkusili skupaj z vami, ker nismo mogli iti ven in pomagati bolnim in potrebnim, smo si drznili skupaj z vami moliti prošnjo molitev. Moliti ne le zase ali za tiste, ki so v svoji osamljenosti ali bolezni, temveč tudi za tiste, ki tvegajo zdravje in življenje, ko skrbijo za druge.
Skupaj z našo materjo sveto Klaro uprite pogled v Ubogega Križanega in ga poslušajte, ko kliče: »O vsi, ki greste mimo po poti, ustavite se in poglejte, ali je bolečina, kakor je moja bolečina; odgovorimo z enim glasom, z enim duhom njemu, ki kliče in toži: Nikoli me ne bo zapustil spomin nate in moja duša bo v meni koprnela.«12 Naj sočutje, ki ga lahko izkazujete kakor iz materinega srca, postane dišeče olje13, ki more tolažiti toliko užaloščenih in bolnih, podpirati tako velikodušno in predano zdravstveno osebje, opogumljati družine in vžigati srca mladih, ki jih Gospod kliče, naj hodijo za njim.
Sočutje pomeni »trpeti skupaj z«. Ta drobni virus nas je naučil, da smo vsi v istem čolnu; brez razlike napada bogate in uboge, mogočne in male, pravične in grešnike. V solidarnosti s trpečim človeštvom nam pomagajte vztrajati v molitvi, da bi upali proti vsakemu upanju: »Naša pomoč je v imenu Gospoda!«14 Ta solidarnost preoblikuje meje človeških omejitev, tako da objame vsako človeško osebo, vsako živo bitje, in nam omogoča, da sprejmemo svojo resnično istovetnost bitij, ki so med seboj povezana in živijo v skupnem domu. To zavedanje nam pomaga prevzeti vlogo, ki nam jo je dal Bog, da smo pospeševalci dostojanstva ter varuhi človeške skupnosti in okolja, Laudato si’.
Letos se spominjamo pričevanja prvih frančiškanskih mučencev, ubitih leta 1220: živeli so mučeništvo krvi. Mar ni tudi nam, kakor sveti Klari, dano živeti mučeništvo potrpežljivosti15, »trpljenje potrpežljivosti«16? Oboje je rodovitno: če Tertulijan lahko pravi, da je kri mučencev seme novih kristjanov, ali ne velja isto tudi za trud potrpežljivosti?
Moje predrage uboge gospe, blagoslovljen praznik svete Klare!
br. Michael A. Perry, OFM
generalni minister in služabnik
Prot. 109898
Opombe
1 PostKan III, 30.
2 KlOpor 38.
4 Prim. Janez Pavel II., homilija 8. decembra 2004.
5 PostKan IV, 19.
6 PostKan XI, 4.
7 PostKan XI, 3.
8 PostKan III, 18.
9 Prim. Jn 10,28.
10 Prim. Giuseppe Buffon, Il futuro sotto la mattonella, L’Osservatore Romano, 24. april 2020.
11 Prim. br. David d’Hamonville, opat samostana En Calcat, La Règle, La communauté et la règle bénédictine, Vivre ensemble longtemps, oddaja na KTO.
12 4 PNež 25–26.
13 Prim. Jn 12,1–8.
14 Ps 124,8.
15 Prim. M. B. Umiker in F. Sedda, Santi per attrazione, Edizioni Terra Santa, Milano 2020.
16 Prim. Madeleine Delbrêl, La joie de croire, Edizioni Terra Santa, Milano 2020.
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.