Pismo generalnega ministra ubogim sestram za slovesni praznik matere svete Klare 2022
Drage sestre, Gospod naj vam da mir!
Slovesni praznik matere svete Klare se vrača v tem letu, ki ga poleg pandemije zaznamujejo tudi vojna v Ukrajini ter druge oblike sporov, družbenih napetosti ter podnebne in gospodarske krize v mnogih državah sveta, kjer smo navzoči ve, uboge sestre, in mi, manjši bratje, ter živimo svojo poklicanost in izvoljenost.
Tudi letos smo torej izzvani, da se znova vprašamo, kaj je središče naše poklicanosti in kako lahko ta prinese luč in upanje v ta težavni čas. Zato sem se z molitvenim branjem vrnil k Oporoki svete Klare in želim z vami zajeti nekaj njenih odlomkov, ki se mi zdi, da nam pomagajo izreči pomembno besedo, da bi poiskali točko sinteze, ki bi nam pomagala poenotiti različne prvine prejete poklicanosti in izvoljenosti. Zdi se mi, da je to točko mogoče povzeti takole: »skrbeti«, se pravi živeti prejeti dar s čuječnostjo in pozornostjo ter mu pustiti, da raste v dobro Cerkve, ki romá med ljudmi.
V Oporoki nam Klara daje nekaj besed za to »skrbeti«.
»Med drugimi dobrotami, ki smo jih prejele in jih vsak dan prejemamo od našega Darovalca, Očeta usmiljenja, in za katere se moramo istemu slavnemu Očetu še posebej zahvaljevati, je naša poklicanost« (KlOpor 2).
Klara po Frančišku izraža Očetu svojo hvaležnost za poklicanost, ki jo s svojimi sestrami sprejema kot dar od zgoraj.
Skupaj z vami se sprašujem, koliko je v nas živa ta zavest o prejetem daru, ki ga moramo vrniti Očetu z življenjem usmiljenja in veselja. V različnih okoljih, v katerih živimo, v tistih, ki imajo dar poklicev, in v tistih, ki ga nimajo, v mirnejših razmerah in v razmerah, ki so na družbeni ravni bolj napete, kjer nas dosegajo sunki vse globljih kulturnih sprememb miselnosti, ali se zavedamo, da odgovarjamo na prejeti dar, ki si ga ne dajemo sami, ampak ga sprejemamo in smo ga poklicani sprejemati in vračati v hvaležnosti in veselju? Prav ta pripravljenost nam odpira pot, da naša poklicanost danes ostane živa in rodovitna.
»Potem ko se je najvišji nebeški Oče po svojem usmiljenju in milosti blagovolil razsvetliti moje srce, da bi po zgledu in nauku našega preblaženega očeta Frančiška delala pokoro […], tako kakor je Gospod po njegovem čudovitem življenju in nauku izlil v nas luč svoje milosti« (KlOpor 24.26).
Klara govori o »razsvetljenju srca«, ki ga je prejela od Očeta, in o »navdihu«, ki je v njej dozorel po zgledu in besedi očeta svetega Frančiška: ti dve prvini, bistveni v vsaki poklicanosti, je treba varovati vse življenje. Poklicanost ni dar, dan enkrat za vselej, ampak raste po stalni skrbi. Zato se moramo nenehno izpostavljati Gospodovi navzočnosti in besedi, da bi prejemali to razsvetljenje srca, v čigar luči lahko prepoznamo resnico življenja, h kateremu smo poklicani, in navdih, ki ga poganja. Skrbeti pomeni varovati navzočnost in glas Gospodovega Duha v nas, ostati pozorni na poti, po katerih naj hodimo, da bi danes živeli svojo poklicanost na dinamičen način.
Učimo se skrbeti za luč in navdih, ki ju Gospod ne preneha obilno sejati med nami. Ne zvajajmo karizme in poklicanosti na vrsto pravil, ki se jih je treba držati, ali na nenehno spreminjanje načinov in izrazov, kajti skrb zahteva zvestobo, pozornost, rast v globino, hranjenje korenin.
»Nato nam je napisal način življenja, predvsem pa, da bi vedno vztrajale v sveti revščini […], da se po njegovi smrti na noben način ne bi oddaljile od nje, kakor tudi Božji Sin, dokler je živel na svetu, nikoli ni hotel odstopiti od te iste svete revščine« (KlOpor 33-34).
V tem odlomku Oporoke Klara zbere srce svoje poklicanosti v tem, da »hodimo za življenjem in revščino najvišjega Gospoda našega Jezusa Kristusa in njegove presvete Matere« (KlPr 6,7), in Frančišek je to pot jasno pokazal bratom in sestram. V Frančiškovem in Klarinem jeziku to, kot dobro vemo, pomeni slediti gibanju učlovečenja, v katerem se je Božji Sin ponižal, in gibanju trpljenja, gibanju ljubezni, ki se skloni, da bi umivala noge. Ta revščina Božjega Sina dobi obliko v izbiri življenja, ki se odpoveduje jamstvom dohodkov in posvetnih varnosti, da bi ostale romarice in tujke tudi v utesnjenem prostoru samostana. To je radikalna pot razlastitve po stopinjah Tistega, ki je izbral, da bo živel brez česar koli lastnega in se je odpovedal celo temu, da je kakor Bog, da bi se popolnoma in z zaupanjem izročil Očetovi ljubezni. Skrb za to revščino v globokem gibanju ljubezni lahko privede do zelo močnih odločitev, da zapustimo jamstva in varnosti. Zdi se mi, da to pomeni znova odkriti delo kot vir preživljanja, deliti življenje s tistimi, ki nimajo jamstev, in to ne po lastni izbiri, ter na novo premisliti svoj odnos do tega, kar nam daje jamstvo, zlasti do denarja. To je evangeljska alternativa številnim zagotovilom, ki jih pogosto iščemo. Klara je bila svobodna žena, ni se bala izročiti se, ostati celo brez kruha, da bi izkusila previdnost in skrb, ki ju je Gospod imel zanjo in za njene sestre. To skrb prejemamo in zato se lahko naučimo skrbeti tudi za svojo poklicanost. To velja tudi za nas, vaše brate, in ve nas na to spominjate.
Klara to varstvo izroči Cerkvi, Frančišku in njegovim naslednikom. Ve, da sama, da sestre same ne morejo varovati tako velikega daru. In prav tako mi, vaši bratje, ne zmoremo sami, ker potrebujemo širšo pripadnost, to je pripadnost Cerkvi, Božjemu ljudstvu, in tudi vsej naši družini. Zato mislim, kako pomembna je za varovanje vaše poklicanosti in revščine pripadnost redu, občestvo z drugimi sestrami po federaciji in tudi z redom v celoti.
Nihče se ne reši sam, med seboj smo povezani, kakor nam je jasno povedala okrožnica Laudato si’ papeža Frančiška, in vse to dobi ime varovanja in skrbi za najdragocenejši dar, ki ga imamo, za dar naše poklicanosti in izvoljenosti.
Ta skrb za dar poklicanosti ni samo za nas, ki živimo danes, ampak je, kakor pravi Klara, tudi za sestre, ki bodo prišle. Poklicanost je dar, ki ga ne prejemamo samo zase v nekaj letih, ki so nam dana, in ne samo za ta ali oni samostan. Je dar, ki je bil pred nami in bo živel po nas, in ni vezan na zidove in tudi ne na eno skupnost, ampak na način življenja. Danes, ko mora kar nekaj samostanov zapreti svoja vrata, pogosto po stoletjih, imejmo zaupanje! Izročeni smo Očetu usmiljenja, ki ostaja zvest. Dar poklicanosti je živ in tudi vse dobro, ki ga je skupnost razdajala, bo ostalo, ko je ne bo več, in bo živelo z drugimi sestrami in v njih. Pomislimo na samostane, ki se odpirajo in cvetijo v različnih državah sveta: naša poklicanost je živa!
Koliko svobode nam podarja ta odprtost srca, koliko nas uči živeti brez česar koli lastnega in vračati Očetu, kar smo prejeli!
»In ljubeč druga drugo v Kristusovi ljubezni, z deli pokažite navzven ljubezen, ki jo imate v notranjosti, tako da bodo sestre, spodbujene s tem zgledom, vedno rasle v ljubezni do Boga in v medsebojni ljubezni« (KlOpor 59-60).
Klara kaže sestram pot ljubezni in medsebojne skrbi kot zanesljivo pot za varovanje daru poklicanosti in izvoljenosti. Ve, drage sestre, živite zelo močno in konkretno resničnost bratstva. Vse delite vse življenje, učite se spoznavati druga drugo in nositi življenje, iskanje in vsakdanjost vsake sestre. Koliko nas imate pri tem naučiti! To bratsko ljubezen je treba varovati, ker je njena korenina teologalna in je ni mogoče zvesti na človeško naklonjenost ali sorodnost. Ta ljubezen je sestavljena iz konkretnih dejanj, iz vsakdanje skrbi in varovanja, in danes od nas še posebej zahteva tudi pozornost do človeške, čustvene in duhovne izkušnje vsake sestre. Danes se veliko bolj zavedamo kompleksnosti tega, kar je človeško, in zato vemo, da smo poklicani skrbeti za vso osebo v njeni celovitosti. To velja v času začetne formacije in predvsem na vsej poti, ki jo vsaka sestra živi v različnih življenjskih obdobjih in ki zadeva pot vsakega samostana.
To, kar sem vam želel povedati letos, sklepam s Klarinimi besedami, ki zaključujejo Oporoko in so molitev in spodbuda. V molitvi s Klaro vse izročamo Očetu Gospoda Jezusa po Devici Mariji, obliki življenja ubogih sester, s pogledom, uprtim v Frančiška, ki še naprej varuje našo poklicanost. V tej hvaležnosti nas Klara spodbuja, naj rastemo in vztrajamo v dobrem, se pravi, naj ostanemo odprti in dejavni v odgovoru na svojo poklicanost. Dobro vemo, da se vsako življenje, torej tudi življenje v Duhu in v poklicanosti, če ne raste, ustavi in umre. Skrb, ki se je učimo živeti drug do drugega, je usmerjena prav v to, da bi vsi živo, v skladu z Božjo željo, odgovarjali na najdragocenejše dobro, ki smo ga prejeli, na dar naše poklicanosti in izvoljenosti.
In vztrajati na tej poti se mi zdi najbolj resničen način, kako preiti ta težavni čas, ko se zdi, da se vse ruši in ugaša prihodnost. Klara pa nas vabi, naj gledamo naprej, naj se ne ustavimo. Če rastemo v tem upanju, smo kvas v svetu, ki tega upanja potrebuje bolj kot kdaj koli prej.
S to molitvijo in z blagoslovom same Klare se od vas poslavljam in vam želim, da bi njen praznik živele svetlo in globoko, v mogočni priprošnji, naslovljeni na Očeta za Cerkev, za svet, za mir, za našo družino, ki tako zelo potrebuje, da bi bila potrjena in bi rasla v daru svoje poklicanosti.
»Zato upogibam svoja kolena pred Očetom našega Gospoda Jezusa Kristusa, da bi nam ob pomoči zaslug slavne svete Device Marije, njegove Matere, našega preblaženega očeta Frančiška in vseh svetnikov isti Gospod, ki nam je dal dober začetek, dal rasti in nam podaril tudi končno stanovitnost. Amen« (KlOpor 77-78).
Zagotavljam vam svojo bližino in bratsko varstvo s svojim prisrčnim pozdravom in z blagoslovom svetega Frančiška.
Vaš brat in služabnik
br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister
Prot. 111424
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.