Pismo frančiškanskih generalnih ministrov ob 800-letnici Nepotrjenega pravila
Rim, 4. oktober 2020, slovesni praznik sv. Frančiška Asiškega
Ob veselem dogodku osemstoletnice Nepotrjenega pravila mi, generalni ministri, pošiljamo vsem bratom prvega reda to pismo.
Da bi se s hvaležnostjo spominjali.
Da bi z navdušenjem obnovili hojo za Gospodom Jezusom po načinu življenja brata Frančiška – kot manjši bratje za Cerkev in svet.
V hvalo Bogu, »ki je vse dobro, resnično in najvišje dobro« (NPr 23,9).
ZA ZAČETEK
Še ena obletnica …
Naj ne bo le obvezen obisk muzeja!
Leta 1221 se je sklenila ena izmed mnogih »zgodb«, ki so se v krščanskem izročilu končale z nastankom besedila, imenovanega »pravilo«. Za kakšno »literarno zvrst« pravzaprav gre? Ob besedi »pravilo« se v nas najverjetneje zgane notranji obrambni refleks, saj nas – bolj ali manj zavestno – spominja na nekaj togega in shematičnega, morda celo jalovega. Če pa se dobro zazremo, ni tako. Ob branju Nepotrjenega pravila namreč dobimo občutek, da se odpirajo obzorja, da se pred nami razgrinjajo pogledi, ki razširjajo dušo in v srce spuščajo svež zrak – in to po 800 letih!
Da, minilo je 800 let in praznovanje »obletnice« je neizogibno. In tudi tu se v nas takoj prebudi še en vzgib – tokrat upora: »Še ena obletnica! Čemu bo že služila?« Poskusimo nekaj: na to vprašanje – »čemu služi obletnica?« – ne odgovorimo vnaprej, ampak ga pustimo v ozadju. Raje se skušajmo izogniti nevarnosti, da bi spominski dan obhajali z držo človeka, ki obišče muzej, ne da bi se ga ta dotaknil, z nejasno turistično radovednostjo, brez najmanjše želje, da bi ga kaj zadelo v živo; morda samo zato, ker »se spodobi«, ker je »tisti muzej znan«. Bodimo raje »resni turisti«, ki v muzej vstopijo z zavestjo, da jih mojstrovine, ki jih bodo zrli, ne bodo pustile takšnih, kakršni so vstopili. Postavimo se torej pred umetnino, ki je Nepotrjeno pravilo; pred delo, žal, brez datuma in brez avtorja!
V nenehnem poslušanju …
Odlomki življenja po evangeliju v Nepotrjenem pravilu
Iz neposrednega stika z življenjem, brez datuma in brez avtorja
Prav tako je! Govorimo o delu, ki nima natančne in točne datacije; ali bolje: navesti bi morali veliko datumov, različne datume za različne dele besedila. Leto 1221 je trenutek, ko se proces ustavi, tako rekoč »končni datum«. In ali je avtor sveti Frančišek? Gotovo je on tisti, ki daje pravilu srčni utrip, ki v njegovo tkivo vliva življenjski sok Duha. Bolje pa bi bilo reči, da gre za »skupno pravilo«, za delo, ki je bilo zamišljeno in zapisano v dialogu z brati in z dogodki. Frančišek Asiški je, pred svojim časom, spadal med tiste, ki so znali izraziti eno izmed najučinkovitejših načel papeža Frančiška: »Stvarnost je večja od ideje« (Evangelii gaudium, 231–233). V rokah namreč nimamo normativnega besedila, napisanega za pisalno mizo, ampak nekaj, kar se je rodilo v dialogu z življenjem; je predvsem »kos življenja« bolj kot »kos papirja«. Zapisana beseda skuša namreč odgovoriti na vprašanja, ki so se porodila iz nenehnega poslušanja konkretne stvarnosti. Še več, v Nepotrjenem pravilu prepoznavamo genialnost nekoga, ki je znal »v neposrednem stiku« prestreči resnična vprašanja in ponuditi učinkovite odgovore. Da, genialnost je pogosto prav v tem: v sposobnosti zaznati osrednja vprašanja, ne abstraktnih, ampak tista najbolj pereča, ki jih človek občuti »na lastni koži«, v prvi osebi; in na takšna vprašanja dati odgovore, ki so zmožni prepričati – »prepričljive« ne le zato, ker so bili »pravi« za tisti trenutek, ampak tudi zato, ker so skozi stoletja znali prepričati druge, da so odgovarjali na isti valovni dolžini. Po osemsto letih smo še vedno tu in skušamo odgovarjati v sozvočju s tistimi uvidi, ker smo »prepričani«, da je vredno!
Kar pri tej umetnini, ki je Nepotrjeno pravilo, najbolj pritegne, je predvsem njena strastna narava. Ko ga beremo, takoj razumemo, da ne daje pravilc za izvajanje stvari, ampak skuša začrtati koordinate za živetje odnosov. To ni besedilo za pismouke, ampak za učence (prim. Mt 13,52). In osrednji odnos, ki do skrajnosti sprošča njegove življenjske energije, je odnos z Gospodom Jezusom, ki ga človek resnično okuša kot zaklad za svoje življenje. Resnično okuša! Z dušo in telesom! Vemo: začetek Nepotrjenega pravila brez ovinkarjenja izjavlja, da je pravilo in življenje manjših bratov »hoditi za naukom in stopinjami našega Gospoda Jezusa Kristusa« (NPr 1,1), živeti evangelij. In poglavje za poglavjem se odvija cela vrsta navodil – včasih jedrnatih, drugič izraženih kakor s srcem na dlani –, da bi se ta evangelij živel; in da bi ga živeli, nas sveti Frančišek na mnoge načine vabi, naj vse razdamo, naj se osvobodimo tega, kar nas ovira. Seveda, toda živeti »brez lastnine« (NPr 1,1) ima smisel samo, če sta nas dosegla presenečenje in tolažba Gospoda Jezusa, ki je navzoč v našem življenju; sicer je to žalosten pavperizem. »Ničesar drugega torej ne želimo, ničesar drugega ne hotimo, nič drugega nam naj ne ugaja in nas ne veseli kakor naš Stvarnik in Odrešenik in Zveličar, edini pravi Bog, ki je polnost dobrega, vse dobro, celotno dobro, resnično in najvišje dobro, ki je edini dober« (NPr 23,9). Žalostno bi bilo – tako bi nam morda rekel sveti Frančišek s svojimi prvimi brati –, če bi hoteli »prodati vse«, ne da bi nas prej osvojilo veselje nad takšnim zakladom, ki je preseglo vsa naša pričakovanja; nad zakladom, ki je Jezus, nad zakladom tistega neizmerno prijaznega pogleda, ki ga Božji Sin vedno upira v vsakega izmed nas in tako ustvarja občestvo.
Duhovnost in ne spiritualizem
Gospodov duh išče ponižnost in potrpežljivost ter čisti, preprosti in resnični mir duha (NPr 17,15)
Med najbolj očarljivimi »barvami« in »odtenki« tega besedila je nedvomno njegova preprostost. Pozor: ne plehkost preveč lahkotnega poenostavljanja, ampak ostra inteligenca nekoga, ki je zagrabil rdečo nit, ki je zmožna dati moč in vse povezati. In tisto, kar drži skupaj telo Nepotrjenega pravila, se zdi prav povezujoča osrednjost življenja v Duhu. Kaj to pomeni? Tudi tu najprej pomeni dialog z življenjem! Frančišek Asiški ne ve vnaprej, kaj je Sveti Duh in kako deluje, ampak trda zemlja vsakdanjega življenja mu omogoči prepoznati zven glasu Duha. Glas Duha ima svoj nezamenljiv in izjemno nežen zven, ki ga je sveti Frančišek znal slišati z največjo pozornostjo vere! In poskrbel je, da je pravilo lahko ohranilo in izročilo poti, dobre za vse, da bi živeli prav tako – tako, da imajo Gospodovega Duha. Tako imamo na voljo nekaj rodovitnih napotkov tudi za nas, po osmih stoletjih; napotkov, ki niso spiritualistični, se pravi niso ideološko določeni vnaprej, mimo življenja, ampak so duhovni, ker so »ujeti« iz tresljajev Duhovega diha v zraku, ki ga dihamo, ko prebivamo med ljudmi. Kateri so ti duhovni napotki? Vsaj najdragocenejši? Morda bi jih lahko povzeli okoli nekaj ključnih točk:
- Vsakdanja konkretnost: Nepotrjeno pravilo poseže s prsti v testo bivanja, z njegovimi včasih protislovnimi, včasih obetavnimi kvasi; v nobenem primeru se ne izgublja v natančnem določanju steriliziranih norm, njegova največja skrb pa je skrbeti za življenje v vseh njegovih oblikah. Pri srcu mu je pot življenja! Ne trmasto ohranjanje struktur. Tudi tu bi lahko navedli: sproža procese, ne polašča se prostorov! (prim. EG 223)
- Brez hlepenja po aplavzu: na tisoč načinov – in včasih se zdi, da sveti Frančišek o tem govori skoraj kleče – smo spodbujeni k pozornosti, da bi bili pomenljivi, da; a ne plen takšne pomenljivosti, ki je razkazovanje. Naš svetnik je dobro vedel, kako tenka in zahrbtna je meja: slepiti se, da »živimo evangelij«, ker imamo veliko privržencev in veliko aplavza ter veliko všečkov ali sledilcev na naših družbenih omrežjih. Potrebna je torej ponižna čuječnost, kajti »duh mesa namreč hoče in si zelo prizadeva, da bi imel besede, le malo pa, da bi jih izpolnjeval; in ne išče notranje pobožnosti in svetosti duha, ampak hoče in želi pobožnost in svetost, ki bi bila ljudem vidna od zunaj« (NPr 17,11-12). Včasih je morda nevarnost v tem, da imenujemo »preroštvo« tisto, kar je le bleščeča izložba. Toda sveti Frančišek je to vedel: preroštvo ni oder in zahteva veliko ponižnosti, veliko trepetanja … pa čeprav samo zato, ker preroki navadno slabo končajo.
- Velika izguba časa: Nepotrjeno pravilo nadvse obilno troši besede, da bi bratje ne skoparili s časom za molitev: »Vsi bratje, skrbno pazimo nase, da pod pretvezo kakšnega plačila ali dela ali pomoči ne izgubimo ali odvrnemo svojega duha in srca od Gospoda. Pri sveti ljubezni, ki je Bog, prosim vse brate, tako ministre kakor druge, naj odstranijo vsako oviro in odložijo vsako skrb in vsako tesnobo ter si, kakor najbolje morejo, prizadevajo s čistim srcem in čistim duhom služiti, ljubiti, častiti in spoštovati Gospoda Boga, kar on sam zahteva nad vse. In vedno pripravljajmo v sebi njemu prebivališče in trajno bivališče« (NPr 22,25-27). To je resnično duhovno povabilo: povabilo k nepreračunljivosti, k velikodušnosti, da prebivamo v časih, ki so na videz jalovi, v resnici pa hranijo duhovno življenje. Brez vztrajnosti te zvestobe molitvi bi po svetem Frančišku vse lahko postalo farsa ali v najboljšem primeru voluntaristični napor brez veselja.
V nasprotju z »anti-Frančiškom«. Samo kot bratje!
Varujte svoje duše in duše svojih bratov. Vsi bratje naj nimajo nobene oblasti ali gospostva, zlasti ne med seboj (NPr 5,1.9)
Kakor obstaja »antikrist« (prim. 1 Jn 2,18), tako obstaja tudi »anti-Frančišek«. Je razločevalni kriterij predanost kakovosti bratskega življenja? Ne samo bratsko življenje, gotovo pa skrb zanj ali, nasprotno, nezanimanje za to, da bi ga živeli, naredi razliko. Nepotrjeno pravilo ne skopari s spodbudami, naj se hoja za Jezusom živi kot bratje. In kot nekakšno »dogmo«, kot strnjeno vsebino, ki jo je mogoče zaznati med vrsticami besedila, bi si lahko upali zapisati takole: nič ni tako »protifrančiškovsko« (pravzaprav bi morali reči: protikrščansko) kakor življenjski slog, ki se uveljavi zunaj strasti za bratske vezi, katerih dušo in življenje je treba varovati!
Zdi se, da namerava Frančišek prav v nas vzbuditi zdrav odpor do vsake oblike brezbrižnosti do drugega; in nariše na tisoče povabil, ki jih je prav tako nabral na poteh življenja, da bi v srcu ostalo živo prepričanje, da je drugi za nas vedno »dolg«, glas, ki nas kliče, nekdo, ki mu ne moremo ne posvetiti pozornosti. V neštetih oblikah! Nekatere izmed njih po stoletjih svetlo ohranjajo ves svoj čar:
- Prijaznost brez ponaredkov: sovražnik, proti kateremu se je treba boriti, so »kisli obrazi«, trmasta zaprtost, hlinjeno ponižne drže (ki pa so dolgočasne in tlačijo)! »Bratje naj pazijo, da se navzven ne bodo kazali žalostni in mrki kakor hinavci, ampak naj se kažejo veseli v Gospodu, radostni in primerno prijazni« (NPr 7,16). Ali se je torej treba vedno smehljati? Ne gre za to! Ne gre za to, da bi postali strokovnjaki v poceni ponarejanju nasmehov, ki jih razkazujemo levo in desno; temveč bo bistveno, da se ne pustimo tiranizirati težkobam lastnega čustvovanja, ki je vedno spremenljivo in nemirno. Tudi svojemu srcu bomo prisluhnili, ko je žalostno, seveda, vendar ne da bi zato morali drugemu vreči v obraz svojo oblačno nedostopnost.
- Anestezija za »preveč občutljivo«: velikokrat je treba srečati »gobavce«, trde bližine, ki jih je težko vzdrževati. Tudi tu nas Nepotrjeno pravilo svari in nas vabi, naj »anesteziramo«, utišamo tiste glasove, ki bi nas v nas samih gnali daleč stran, da bi se distancirali. Povabilo, namenjeno bratom, pa je, naj »bodo veseli, ko živijo med nepomembnimi in zaničevanimi ljudmi, med ubogimi in slabotnimi, bolniki in gobavci ter med berači ob poti« (NPr 9,2). Naloga postane gotovo težja, kadar je brat, pred katerim ne smemo bežati, ubogi: to je glas, ki mi prekriža načrte, iztegnjena roka, ki me sili, da izumljam nove poti občestva, rane, ki jih ne bi hoteli gledati in ki vabijo k novi občutljivosti (te pa nikakor ne gre anestezirati!): k občutljivosti Jezusovega sočutnega srca.
- Pogum, ki ga je treba znova pridobiti: učiti se iz trpljenja. Da bratsko življenje ni udoben in romantičen sprehod, je zavest, ki je v pravilu močno navzoča. Kar pri bratskem življenju pritegne pozornost, je to, da Frančišek tudi izkušene težave, včasih ostre kot rezilo, sprejema kot priložnost; rekel bi celo »milost«! Izziv (in tokrat je to resnično izziv!) je, da se pustimo dotakniti ljudem, ki se jih najbolj bojimo ali ki nas najbolj motijo, ne da bi morali pred njimi vedno bežati; morda se nam posreči naučiti se česa novega, vsaj ščepca tiste svobode, ki jo okušamo, ko nam – morda komaj jecljaje – uspe »umreti, da bi vstali«.
Manj od tistega, ki šteje najmanj. O »manjšosti«
In nihče naj se ne imenuje prior, ampak vsi naj se enako imenujejo manjši bratje (NPr 6,3)
Manjši bratje. To je krstno ime, ki ga sveti Frančišek hoče dati tistim, ki se odločijo zaupati in živeti po tem pravilu. Manjšost! Beseda s tisoč pomeni in z nepredstavljivimi odtenki. Je mogoče najti jedrnato formulo, ki bi jih zajela vse? Veliko je bilo poskusov – in učinkovitih – v tem prizadevanju za povzetek. In brez pretenzije po izčrpnosti bi morda lahko domnevali, da je »manjšost« izbira, da hočemo šteti »manj od tistega, ki šteje najmanj«. To je zares preroštvo! To je zares jedro, ki ga je skoraj nemogoče živeti, a ki ohranja nedotaknjeno svojo moč, da nas svari pred vsako nevarnostjo veličastja ali posedovanja. Gre za krepost?
- Bolj pravilno bi morda morali reči, da manjšost ni toliko samotna asketska drža, se pravi skupek vedenjskih odločitev – z nevarnostjo, da so mrtvičeče in omejujoče; izbranih na lastno pest, skoraj v iskanju »notranje osebne popolnosti«. Je prej način, kako biti v življenju; in v tem smislu način, kako biti v odnosu: z ljudmi, s stvarstvom, z Bogom. Manjši je tisti, ki se nikoli ne naveliča s polnimi pljuči priznavati, da vse, kar je, prihaja od Boga, in zato ne more drugače, kot da živi v »stanju hvaležnosti«.
- Sinodalnost, skupnostno razločevanje: to sta morda med najpogostejšimi izrazi v današnji Cerkvi. Vemo: kadar se o nečem veliko govori, je to verjetno zato, ker se čuti njegovo pomanjkanje, nujnost. Ali pa zato, ker nas je strah biti zares sinodalni ali se bojimo, da bomo pri skupnem razločevanju vedno morali izgubiti nekaj od sebe. Izrazi so sodobni; sveti Frančišek jih ni poznal ne uporabljal, in vendar se zelo pogosti pozivi k različnim oblikam pokorščine v Nepotrjenem pravilu umeščajo v ozadje poslušanja in medsebojnega služenja: »iz ljubezni, ki prihaja od Duha, naj drug drugemu radovoljno služijo in se pokoravajo« (NPr 5,14). Tudi to je manjšost: »resnice« ne proizvajamo sami, ampak nam je vedno podarjena »od zunaj«, iz medsebojnega poslušanja »iz ljubezni, ki prihaja od Duha«.
- Življenjski in dejanski povzetek manjšosti bi morda morali prepoznati v logiki razlastitve, ki se v Nepotrjenem pravilu pojavlja v mnogoterih in dopolnjujočih se vidikih, ki vsi označujejo držo človeka, ki zase ne zadrži ničesar: vračati, podarjati, povračati, hvaliti, zahvaljevati se, blagoslavljati (NPr 23).
V sveti odprtosti navzven. Iti po svetu
Kadar bodo videli, da je Bogu všeč, naj oznanjajo Božjo besedo (NPr 16,7)
Biti podarjen Gospodu, še več, biti mu popolnoma izročen – »In vsi bratje, kjer koli so, naj se spominjajo, da so se podarili in prepustili svoja telesa Gospodu Jezusu Kristusu« (NPr 16,10) – je temeljno gibanje v življenju manjših bratov, ki so poklicani, da se veselijo svoje pripadnosti Gospodu ne posamič ali z iskanjem duhovnega občestva zgolj znotraj skupnosti (ki je vedno negotovo), ampak tako, da sledijo Gospodovemu povabilu, naj bodo misijonarji, naj hodijo po poteh sveta in oznanjajo Božjo besedo. V Nepotrjenem pravilu ne najdemo veliko besed, ki bi povedale, v čem je pridiganje; ni podrobnih navodil o »stvareh«, ki jih je treba povedati. Lahko pa smo prepričani, da je bila v namenih svetega Frančiška želja, da bi spodbujal pridigo z deli; predvsem z odpovedjo vsaki obliki zahtevanja pravic pri tistih, med katerimi se bomo znašli. Izrecno oznanjevanje Božje besede ostaja pomembno, toda z zavestjo odgovornosti, da s slogom svojih odnosov ne izdamo evangelija, ki ga oznanjamo z besedo.
Še več, še bolj radikalno: morda nismo daleč od resnice, če v Nepotrjenem pravilu poudarimo dejstvo, ki je samo po sebi osvobajajoče in presenetljivo: velikokrat oznanjamo evangelij, ne da bi kaj rekli ali naredili, ampak tako, da brez grenkobe sprejemamo svoje stanje ubogih, ki smo vsi poklicani predvsem k temu, da prejemamo. Sporočilo odrešenja oznanjamo tako, da na lastnem mesu pokažemo svojo korenito omejenost, ki je vedno potrebna usmiljenja: »Ker vsi mi bedni in grešni nismo vredni, da bi te imenovali, ponižno prosimo, naj se ti naš Gospod Jezus Kristus, tvoj ljubljeni Sin, nad katerim imaš veselje, skupaj s Svetim Duhom Tolažnikom zahvali« (NPr 23,5).
ZA SKLEP
Pečat, ki ni bil nikoli pritisnjen
Nepotrjeno: izraz pove, da imamo pred seboj besedilo, ki iz mnogih razlogov ni nikoli prejelo pečata uradne potrditve s papeško bulo. Morda je vredno, da to odsotnost bule izkoristimo in jo omenimo ne le kot formalni in pravni podatek, ampak da ovrednotimo tudi njen eksistencialni pomen. Želimo se namreč zahvaliti Gospodu za dar pričevanja – bolj kot besedila –, ki ostaja »brez meja«, še vedno odprto in »rodovitno«. Na papirju Nepotrjeno pravilo ne more imeti nadaljevanja, lahko pa ga najde v živem tkivu tistih, ki po »Božjem navdihu« (NPr 2,1) sprejmejo povabilo, da živijo svojo vero v sozvočju z genialnostjo svetega Frančiška.
Sredi številnih stisk našega časa, deležni skrbi mnogih mož in žena v najrazličnejših delih sveta, želimo kljub temu ohraniti prižgan optimistični plamen krščanskega upanja in iz srca sprejeti hvaležni zanos svetega Frančiška, ki se sredi bede sveta nikoli ne odpove blagoslavljanju Gospoda, »ki je edini dober, pobožen, krotek, prijeten in sladek, ki je edini svet, pravičen, resničen in pošten, ki je edini dobrotljiv, nedolžen, čist, od katerega in po katerem in v katerem je vse odpuščanje, vsa milost, vsa slava« (NPr 23,9).
Vse člane Frančiškove družine vabimo, naj se nam pridružijo pri spominjanju povabila svetega Frančiška, jasno izraženega v Nepotrjenem pravilu, naj živimo življenje, ki ga vodi Božji Duh, ukoreninjeno v človeški izkušnji in odprto za presenetljivo ljubezen in bližino, ki ju Bog ponuja tistim, ki so ga pripravljeni pustiti, da je v središču vsega življenja.
Vsemogočni, presveti, najvišji in vzvišeni Bog,
sveti in pravični Oče,
Gospod, Kralj nebes in zemlje,
zaradi tebe samega se ti zahvaljujemo! (NPr 23,1)
br. Michael A. Perry, OFM
generalni minister OFM
br. Roberto Genuin, OFMCap
generalni minister OFMCap
br. Carlos A. Trovarelli, OFMConv
generalni minister OFMConv
Prosim vse brate, naj se naučijo besedila in pomena tega, kar je v tem življenju zapisano za zveličanje naše duše, in naj to pogosto obujajo v spomin (NPr 24,1).
Prot. 009/2020
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.