Pismo generalnega ministra za slovesni praznik sv. Klare 2023
Asiz, 2. avgust 2023
Porcijunkulski odpustek
Drage sestre, naj vam Gospod da mir!
Spomin matere svete Klare letos sovpada z osemstoletnico Potrjenega pravila in božiča v Grecciu, kar je dragocena priložnost, da poudarimo tri točke: notranjo povezanost med Frančiškovima praviloma in Klarinim pravilom; skrivnost učlovečenja, ki nam pomaga poglobiti karizmo danes, tudi s pomočjo dela pri prenovi konstitucij; stoletnico pesmi Audite poverelle, ki jo je Frančišek leta 1225 napisal skupaj s Sončno pesmijo.
1. Frančiškovo in Klarino pravilo
Frančiškovo in Klarino pravilo imata skupno karizmatično korenino, ki se navezuje na prvotno »forma vitae«, ki jo je Frančišek dal Klari in njenim prvim družicam nekaj časa po njihovem prihodu k San Damianu, kakor se Klara sama spominja v svoji Oporoki in kar kot žareče jedro ohranja v VI. poglavju svojega pravila. Zato se pravilo iz leta 1253 – sedemindvajset let po smrti svetega Frančiška – sklicuje na »obliko življenja in način svete edinosti in najvišjega uboštva, ki vam ju je blaženi oče Frančišek izročil z besedo in v pisni obliki, da bi ju izpolnjevale«1, in jo hkrati izvirno razvija.
Temelj oblike življenja svete Klare »v sveti edinosti in najvišjem uboštvu« je kontemplativni pogled na uboštvo Božjega Sina. To je živi evangelij, ki ga Klara izkuša v tem, da »izgubi svoje življenje«2 na stopinjah Kristusa in njegove uboge Matere. Gre za korak nazaj od samega sebe pred »darom« milosti, ki nas prehiteva in je, kakor pri Frančišku, »milost delati pokoro … in živeti po popolnosti svetega evangelija«3.
Živi prostor, v katerem sprejemamo to milost, je »dar« sester, v katerem ne več posameznica, temveč vsa skupnost izkuša tisto ljubezen, ki se podarja in v enem samem življenju povezuje vse, ki so rojeni iz Boga. Sad tega, da vse sestre brezpogojno sprejmejo ta dar, ki ne prihaja od nas, temveč od Boga, je treba varovati in živeti tako, da »ohranjajo edinost medsebojne ljubezni in miru«4. Skupnost tedaj živi tisto skrivnost ljubezni, po kateri se znajde v širšem dihu Cerkve, ki ostaja pečat in trajno poroštvo, da si prejetega daru ne prilaščamo.
Smo v samem srcu tistega »Božjega navdiha«, ki tistega, ki je poklican, vodi k temu, da »sprejme to življenje«, še preden ga vodi k vrsti zapovedi in ravnanj. Evangelij je tisto pravilo, ki na pot postavi tako Frančiška kakor Klaro in daje novo obliko vsemu njunemu življenju, in sicer po tem, da »imata Gospodovega Duha in njegovo sveto delovanje«5. On oživlja vedno novo pot, ki povezuje evangelij in življenje, pravilo in vsakdanje odločitve, velike in majhne.
Gospodov Duh je najmočnejša notranja vez med obema praviloma in to jubilejno leto nam daje priložnost, da jo poglobimo.
2. Dar karizme, sprejet in živet danes
V Grecciu hoče Frančišek na lastne oči videti stiske in uboštvo, v katerih se je hotel roditi Božji Sin6, ki je za sveto Klaro postal naša pot7. Božič v Grecciu nas po eni strani napotuje k polni človeškosti Jezusa, po drugi pa k naši človeški in zgodovinski razsežnosti, v vsej njuni resnosti. Tu smo v srcu učlovečene duhovnosti, ki nam pomaga tudi inkulturirati vero in naše karizme. V Grecciu je Frančišek oznanilo vere izrazil v jeziku ljudstva in ustvaril novo kulturo, v kateri se je vera učinkovito izrazila.
Skrivnost božiča, ki jo Frančišek obhaja v Grecciu, vas lahko usmerja v drugi etapi procesa prenove vaših konstitucij, ki nosi naslov »Premisliti«. V njej želite karizmo poglobiti na učlovečen način, se pravi pozorno do naše osebne, skupnostne in zgodovinske stvarnosti. To je osrednja etapa, zaradi katere se splača iti po tej poti prenove. Danes, ko se je vaš red razširil po različnih celinah, z vsem bogastvom jezikov in izkušenj, se mi zdi življenjskega pomena, da skupaj na novo izrečemo jedro karizme ubogih sester. Ponovno odkritje naših izvirov in njihovih virov, med katerimi so pravilo in drugi spisi Frančiška in Klare, nam je v zadnjih šestdesetih letih omogočilo rast v ponovnem odkrivanju in poglabljanju karizme.
Hkrati se zavedamo, da je klarisinska karizma danes po svetu sprejeta in izražena v mnogih in različnih občutljivostih, od katerih nobena ne more misliti, da jo izraža popolnoma in enkrat za vselej. Karizma je namreč dar Duha, ki ga vedno na nov način sprejemamo v stiku z življenjem in z različnimi kulturami.
Prav danes se od nas zahteva, da »ohranimo povezano« bistvo karizme, ki vse združuje, skupaj z različnostmi. Smo v srcu Marijinega varovanja Besede (besed in zgodovine), ki je teološko jedro tiste forma vitae, ki jo je Frančišek izročil Klari kot vračilo tega, kar je videl, da živijo – ona in prve sestre.
To nas nekoliko plaši, vendar je pomembna in potrebna vaja, da bi bili učenci v tem času: edinost, ki vse izravna, je nerealna, kakor je škodljiva različnost za vsako ceno, ki se namerno odpove skupnemu jedru.
Vse to je danes posebej pomembno. Izpostavljeni smo namreč nevarnosti, da posamično ali kot skupnost izbiramo nekatere prvine karizme, ker menimo, da druge niso več aktualne ali združljive z našo miselnostjo in s to ali ono kulturo. Obstaja pa tudi nevarnost, da otrdimo pri drugih točkah in absolutiziramo prvine, ki so glede na središče drugotne. Takšna stališča obstajajo med sestrami po svetu, zato vidim, kako je na poti prenove konstitucij življenjskega pomena, da skupaj prepoznamo, kaj je v srcu karizme, in v tej luči skupaj prepoznamo in začrtamo smernice, da bi jo lahko živeli v spremenjenih razmerah našega časa8. Gre za to, da se znova učimo ohranjati povezano karizmo – dar, ki nas združuje, ker si ga ne izmislimo sami – in življenje, ki je vedno mnogotero: ko živimo dar, prejet v karizmi, ga danes bolje razumemo, in sicer po razločevanju v treh korakih, ki so vam že domači:
- poslušanje Božje besede, ki je v Svetem pismu ter v osebnem, skupnostnem in družbenem življenju; poslušanje, ki ga izpopolnjuje nenehna molitev v ozračju tišine in vse globlje ponotranjenosti;
- bratsko oziroma sestrsko življenje kot prostor nenehnega spreobračanja, v katerem preverjamo sprejete odločitve na vse bolj evangeljski poti pregleda življenja;
- prepoznavanje odločitev, ki si jih je treba drzniti tako v preprostem in skritem vsakdanjem življenju kakor v pomembnejših trenutkih, da bi evangelij prenesli v življenje. Danes je posebej potrebno delati na inkulturaciji klarisinske karizme: več primerov tega vidim na svojih obiskih pri sestrah po svetu, a pot, ki jo je treba prehoditi, je gotovo še zelo dolga.
Vse to živite v prostovoljni in svobodni odločitvi, da ostanete v »omejenem« prostoru, tudi telesno, in se odpoveste mreži odnosov in služb, ki jih zahteva apostolski način življenja. Ta tako paradoksalna in tako dragocena prvina izraža klarisinsko karizmo v privrženosti ponižnemu in ubogemu življenju ljubljenega Sina in njegove uboge Matere. V tem »omejenem« prostoru se učite poslušanja, živite v sestrskem občestvu in se učite z novimi očmi gledati stvarnost, v katero smo potopljeni, ter prepoznavati Božji prehod v svetlobi in senci človeških odločitev. Vse to postaja nenehna priprošnja za svet, ki ga Bog brezmejno ljubi.
Predlagam vam te bistvene prvine, ki jih imam za življenjsko pomembne pri delu na konstitucijah, da bi danes hodili po stopinjah ubogega življenja Kristusa in njegove Matere v Cerkvi, v skladu z značilnostmi tiste stvarnosti, ki jo Cerkev imenuje »povsem kontemplativno« življenje. Gre za življenje, poenoteno z molitvenim poslušanjem Božje besede, da bi dejavno ostajali budni v pričakovanju prihajajočega kraljestva in ga oznanjali s ponižno močjo ljubezni, ki se podarja do konca. To je preroštvo, ki ga Cerkev, romarica v svetu, potrebuje, da bi ženskam in moškim našega časa, ki so na različne načine močno žejni Božjega obličja, to obličje znova »pokazala«.
3. Audite, poverelle dal Signore vocate
Tretja točka, na katero letos opozarjam, je priprava na stoletnico pesmi, ki jo je sveti Frančišek zložil in dal izvajati »z melodijo, v tolažbo in spodbudo ubogim gospem, saj je vedel, koliko so trpele zaradi njegove bolezni«9.
Ko je Frančišek leta 1225 med bivanjem pri San Damianu zložil Sončno pesem, je besede pesmi Audite poverelle izročil Klari in ubogim sestram pri San Damianu, skupaj z vsemi, ki naj bi prišle za njimi.
Z velikim zadovoljstvom sem izvedel, da boste v številkah vašega mednarodnega povezovalnega glasila v dveh letih lahko poglobile pesem v celoti in po posameznih delih. Zdi se mi zelo primerna pobuda.
Frančišek jo je zložil v času po prejemu stigem, in sicer prav pri San Damianu, kjer je telesno zelo trpel in hkrati izkušal globoko notranjo duhovno tolažbo, ki mu je bila podarjena tako rekoč kot sad molitve in naklonjenosti sester, ki ga je dosegala tudi skozi zidove klavzure, ki so ga tedaj že ločevali od njih.
Po Frančiškovih ranah na La Verni začne Klara bolehati. Morda na skrivnosten način sodeluje pri tistem trpljenju ljubezni in bolečine, ki ga je on poskušal izjecljati s pesmijo.
Zadnja leta življenja Ubožčka lahko prehodimo v družbi Klare in njenih sester, od pravila do božiča v Grecciu, od stigem do Sončne pesmi in Audite poverelle, pesmi, ki nas odpirata za Frančiškovo veliko noč, pa tudi za odmev, ki ga je vse to gotovo imelo v srcu Klare in sester.
Audite, poverelle se začne s spominom na vaš poklic (dal Signore vocate – od Gospoda poklicane) v različnosti izvorov in kultur (ke de multe parte e provincie sete adunate – ki ste se zbrale iz mnogih krajev in pokrajin).
Povabilo je, naj vedno živite en veritate – v resnici, osvobojene vezi10, ki vklepajo srce, tako da boste lahko živele v pokorščini ljubezni, ki je srce hoje za ubogim Kristusom.
Frančišek sestre nadalje vabi, naj skrbijo za svojo notranjost (Non guardate a la vita de fore, ka quella dello spirito è migliore – Ne glejte na zunanje življenje, kajti življenje duha je boljše), za resnično življenje, zmožno preudarnosti (discrezione), se pravi življenje, ki ga vodi nenehno duhovno razločevanje.
V povabilu, naj v miru – v miru blagrov – prenašajo težo bolezni, kakor da bi slišali odmev Frančiškovega telesnega trpljenja. Po tej poti bo vsaka sestra kraljica, v nebesih kronana z Devico Marijo (serà regina en celo coronata cum la Vergene Maria), podobo Cerkve.
Drage sestre, ta razmišljanja vam izročam, ko se pripravljate, da boste obhajale prehod matere svete Klare in njeno rojstvo za nebesa. Naj bo to priložnost, da znova pristopite k zavezi, ki jo je Gospod sklenil z nami v Kristusu in jo za nas potrdil s pravilom; priložnost, da se znova zberemo okrog bistva karizme za ta čas in si prisvojimo Frančiškovo pesem hvale in blagoslova v zanj težkem času, kakor je zelo boleč tudi čas, ki ga preživljamo mi.
Spominjajmo se drug drugega v molitvi hvale in priprošnje ter varujmo drug drugega v življenju po evangeliju, ki je resničen dragoceni biser, ki nam ga je Gospod zaupal v Cerkvi za dobro sveta.
S serafskim blagoslovom vas pozdravljam z bratsko naklonjenostjo.
br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister
Prot. 112368/MG-46
Opombe
1 Pravilo sv. Klare (= KlPr), 16.
2 Mt 10,39.
3 KlPr VI,1.3.
4 KlPr 4,22.
5 Potrjeno pravilo (PPr) 10,8; KlPr 10,9.
6 Tomaž Čelanski, Prvi življenjepis (1 Cel) 30,84.
7 Oporoka sv. Klare (KlOpor) 5.
8 Prim. Perfectae caritatis 2.
9 Zrcalo popolnosti, 90.
10 3. pismo Neži Praški (3 PNež) 15.
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.