Pismo generalnih ministrov prvega reda za slovesni praznik sv. Klare 2025 in ob 800-letnici pesmi Audite, Poverelle
Svetišče San Damiano, 1. avgust 2025, začetek porciunkulskega odpustka
Sestram Reda sv. Klare,
sestram Reda sv. Klare – urbanistkam,
klarisam kapucinkam
Predrage uboge sestre svete Klare,
»ki ste se zbrale iz mnogih krajev in pokrajin«,
mi, frančiškanski generalni ministri, vam želimo:
Gospod naj vam da svoj mir!
V tem svetem letu 2025 ne obhajamo le 800-letnice nastanka Sončne pesmi, ampak tudi tistih »besed z napevom za uboge gospe pri San Damianu«, znanih kot Audite, Poverelle (Poslušajte, ubožice), ki jih je sveti Frančišek Asiški pozimi leta 1225 zložil »za njihovo večjo tolažbo«1. Besedili sta si nenavadno blizu po času nastanka in po Frančiškovi življenjski izkušnji. Lahko rečemo, da se skorajda dohitevata in druga drugo osvetljujeta.
Ker je ta obletnica pomembna za vso Frančiškovo družino, še bolj pa za ve, se mi, frančiškanski generalni ministri, skupaj obračamo na vas, »z veliko ljubeznijo«, in vam ponujamo nekaj spodbud za razmislek, navdihnjenih s Frančiškovimi besedami samimi, prepričani, da so tudi po 800 letih ohranile vso svojo moč in da so zelo pomembne za vaše današnje kontemplativno frančiškovsko-klarisko življenje.
»Poslušajte, ubožice, ki vas je Gospod poklical«: vaša identiteta
S prvima besedama, ki dajeta ime vsej pesnitvi, Frančišek kot ljubeč oče in moder učitelj vabi sestre pri San Damianu, naj poslušajo, se pravi, naj v globino svojega srca sprejmejo besede, s katerimi jim je »hotel na kratko razodeti svojo voljo, za ta trenutek in za vselej«2. In prva Frančiškova volja je bila potrditi identiteto Klare in njenih sester, prav identiteto »ubožic«, ki jih je Oče poklical in rodil v Cerkvi, »da bi hodile za uboštvom in ponižnostjo njegovega ljubljenega Sina in Device, njegove slavne Matere«3. »Ubožice« je torej izraz, ki dobro izraža vašo najglobljo identiteto in »čudovito povzema življenjski slog, način, kako stati pred Bogom in v Cerkvi«4, skratka, »bistvo vaše oblike življenja, ki jo je Klara vse svoje življenje strastno živela in branila. To je vaša identiteta, identiteta ubogih sester«, katerih »pravi samostan je človeška narava ubogega in ponižnega Gospoda Jezusa«5, žena, ki so se v kontemplaciji popolnoma posvetile Bogu in ki jih zaznamuje predvsem življenje ponižnosti in uboštva, živeto v sestrstvu; to identiteto je treba danes vedno bolj polno obnoviti in jo odsevati v življenju vsake sestre, vsake skupnosti in vaših redov. K temu vas je Gospod poklical!
»Ki ste se zbrale iz mnogih krajev in pokrajin«: sveta edinost
Skupnost pri San Damianu je že od začetka sprejemala žene, plemenite in neplemenite, ne le iz Asiza, ampak tudi od drugod6, nanjo pa so se navezovale sestre zelo različnih kultur, kakor pričuje Klarino dopisovanje z Nežo Praško in Ermentrudo iz Bruggeja. Danes smo še očitneje priče preobrazbe naših in vaših redov v vse bolj mednarodne in večkulturne skupnosti. V eni sami skupnosti ali federaciji zdaj skupaj živijo sestre iz različnih predelov iste dežele, iz različnih držav, z raznolikim etničnim in kulturnim ozadjem in iz različnih družbenih okolij. Ta raznolikost je najprej dragocen dar, saj bogati izražanje skupne karizme, ki je, ukoreninjena v evangeliju, tako bogata in globoka, da je ni mogoče v polnosti izraziti z enega samega kulturnega zornega kota. Hkrati pa ta stvarnost pomeni tudi velik izziv, ki nas vabi k medsebojnemu in globokemu sprejemanju, k povezovanju naših razlik in k premagovanju predsodkov, ki nas včasih vodijo, ne da bi se tega zavedali. Poleg tega nas spodbuja k skrbnemu razločevanju, da bi nenehno presojali, koliko so posamezne kulturne prvine v skladu z evangeljskim sporočilom.
Zato ne smemo nikoli prenehati iskati in na vseh ravneh ohranjati »svete edinosti«, ki je nikoli ne smemo zamenjati z uniformnostjo, ki vse izravna, ali z raznolikostjo za vsako ceno, ampak pomeni, da vse presojamo izhajajoč iz tiste najgloblje vezi, ki vas združuje: iz Božjega navdiha, ki vas je spodbudil, da ste sprejele isto obliko življenja7.
»Živite vedno v resnici, da boste umrle v pokorščini«: hoja za Kristusom
V krščanstvu resnica ni zgolj pojem ali teorija, ampak oseba, Jezus Kristus, ki samega sebe imenuje »resnica«8 in s katerim smo poklicani živeti odnos, izkustvo srečanja in spoznanja, ki se vedno bolj poglablja. Živeti »v resnici« pomeni predvsem nenehno poglabljati tisti osebni odnos z Bogom – edinstven in nenadomestljiv –, v katerem odkrivamo svojo pristno identiteto, svoje najgloblje bistvo. Pomeni tudi upodabljati se po resnici učlovečenja Božjega Sina, ki ga zaznamujeta uboštvo in ponižnost, in vedno hoditi za »življenjem in uboštvom najvišjega Gospoda našega Jezusa Kristusa in njegove presvete Matere«9. Bolj kot teoretično pritrjevanje skupku dogmatičnih resnic nas življenje »v resnici« vrača v osrčje duhovnosti Frančiška in Klare: hoditi za ubogim in ponižnim Kristusom, izpolnjevati njegov evangelij v različnih skupnostnih, kulturnih in družbenih okoljih, v katera smo vpeti – z drugimi besedami, v konkretnosti in pristnosti naših posebnih življenjskih okoliščin. Jasno se pokaže, da življenje »v resnici«, o katerem govorita Frančišek in Klara, pomeni globoko sprejetje in popolno pritrditev Božjemu razodetju v Jezusu Kristusu, kar zahteva korenito »pokorščino« njemu in njegovemu sporočilu. To je pokorščina, ki nas mora spremljati ne le v življenju, ampak tudi v umiranju in v kateri moramo vztrajati vse življenje ter »za vedno« izpolnjevati »uboštvo in ponižnost našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove presvete Matere in sveti evangelij«10, kajti »resnično blagor tistim, ki jim je dano hoditi po njej in vztrajati do konca«11.
Tu se dotikamo občutljive stvarnosti prošenj sester in bratov za izstop iz naših redov, tudi po dolgih letih posvečenega življenja, kar nam zastavlja veliko vprašanj, s katerimi se moramo resno soočiti, zlasti glede naše osebne pripadnosti Gospodu in njegovemu evangeliju, glede kakovosti našega bratskega oziroma sestrskega življenja in glede globine naše formacije.
»Ne glejte na zunanje življenje, kajti življenje duha je boljše«: pristnost življenja
Najprej opazimo, da Frančišek ne postavlja preprostega nasprotja med »zunanjim življenjem« in »notranjim življenjem«, kar bi bilo mogoče ob površnem branju razumeti kot nasprotje med posvetnim življenjem, ki ga je Frančišek s svojim spreobrnjenjem zapustil12, in klavzurnim izkustvom, ki ga je Klara živela pri San Damianu. Frančišek namreč »zunanjemu življenju« postavlja nasproti »življenje duha«, s čimer nakazuje, da prava razlika ni med »zunanjim« in »notranjim«, ampak med »življenjem po mesu« in »življenjem po duhu«13, med »duhom mesa« in »Gospodovim Duhom«14.
Gre za dva v temelju različna načina bivanja: enega vodi prevlada jaza (meso), drugega prvenstvo Boga (duh). Iz teh dveh zornih kotov izhajata tudi različna pristopa h krščanskemu in redovnemu življenju. Kakor pojasnjuje Frančišek: »Duh mesa namreč hoče in si zelo prizadeva imeti besede, malo pa za to, da bi jih uresničeval, in ne išče notranje pobožnosti in svetosti duha, ampak hoče in želi pobožnost in svetost, ki bi bila ljudem vidna od zunaj«15.
Izbira, ki smo jo poklicani nenehno obnavljati, je torej izbira med površnim krščanskim in redovnim življenjem, ki ga sestavljajo zunanjost in formalizmi, ter pristnim in doslednim krščanskim izkustvom, prežetim s Kristusovo velikonočno skrivnostjo, ki si predvsem želi »imeti Gospodovega Duha in njegovo sveto delovanje«16. Vsi moramo zato bdeti pred nevarnostjo »duhovne posvetnosti«, ki jo je papež Frančišek pogosto obsojal in ki »se skriva za videzom pobožnosti in celo ljubezni do Cerkve, išče pa namesto Gospodove slave človeško slavo in osebno blagostanje«17.
»Prosim vas z veliko ljubeznijo, da modro ravnate z miloščinami, ki vam jih daje Gospod«: nenehno razločevanje
Jasno znamenje hoje po Duhu je drža preudarnosti in nenehnega razločevanja, ki jo Frančišek v Klarinem primeru uporabi pri vprašanju miloščine, saj jo je njeno strogo spokorno življenje vodilo do tega, da se je odpovedovala celo dobrinam, nujnim za preživetje. Zato ji je Frančišek »z veliko ljubeznijo« in v skrbi za njeno zdravje skupaj z asiškim škofom naložil, »naj ne pusti miniti niti enega dne, ne da bi za hrano zaužila vsaj unčo in pol kruha«18. Ista preudarnost nas svari tudi pred nasprotno skrajnostjo: pred popustljivostjo, ki vodi v zapravljanje naravnih virov in v vdajanje hedonističnim in potrošniškim skušnjavam. V enem od svojih Opominov Frančišek pravi, da kjer sta usmiljenje in preudarnost, tam ni ne trdosti ne razsipnosti19.
To priporočilo k preudarnosti oziroma razločevanju lahko razširimo ne le na naš odnos do materialnih dobrin, ampak na vse druge »miloščine«, se pravi na vse darove, ki jih prejemamo od velikega Božjega Delilca miloščine, začenši z najdragocenejšim: z našo poklicanostjo20. Ker je poklicanost dar, ki ga od njega nenehno prejemamo, je potrebno stalno razločevanje, osebno in skupnostno, da bi preverjali, kako gojimo tako neprecenljiv dar in kako nanj odgovarjamo.
Poleg tega je potrebna preudarnost tudi v naših medosebnih odnosih, začenši z odnosi do sester v skupnosti, pri čemer se moramo varovati vsake oblike zlorabe. Cerkev nas danes prosi za posebno občutljivost v odnosih z vsemi ljudmi, s pozornostjo tudi do stikov, ki potekajo prek novih komunikacijskih tehnologij. Danes smo namreč potopljeni v digitalno kulturo, ki zahteva ustrezno formacijo in dobro razločevanje glede njenega vpliva na kontemplativno življenje.
»Tiste, ki so obtežene z boleznijo, in druge, ki se zanje trudijo, vse to prenašajte v miru, kajti ta trud boste zelo drago prodale«: medsebojno prenašanje
Med stvarnostmi, pri katerih je potrebna preudarnost, se pravi, ki od nas zahtevajo dobro razločevanje, je tudi bolezen, ki je bila v skupnosti pri San Damianu na dnevnem redu, začenši s Klaro samo, ki je bila dolga leta priklenjena na posteljo. Tudi med nami je bolezen vedno navzoča in včasih prinaša velika trpljenja sestram in bratom, ki se soočajo z zelo hudimi zdravstvenimi stanji. Priče smo veliki duševni moči mnogih sester v bolniški sobi, ki kljub svojemu trpljenju ohranjajo vedrino in celo veselje srca. To so sestre, ki živijo karizmo v njeni polnosti, ker se pustijo vse preobraziti v križanega in vstalega Kristusa, ki ga zrejo. Njim se pridružujejo številne druge sestre in cele skupnosti, ki se ne brez truda izmenjujejo pri nudenju potrebne nege bolnim in predvsem sestrske ljubezni in duhovne opore. Zdi se nam, da Frančišek prav zato, ker je videl, kako se to uresničuje v skupnosti pri San Damianu, v pesmi Audite, Poverelle tisto blagrovanje, ki ga je v Sončni pesmi namenil le tistim, ki prenašajo bolezen in stisko21, razširi tudi na tiste, ki se trudijo za bolne sestre. Da, sestre, tudi ve ste resnično srečne, ko bolezen in skrb za bolne živite v luči vere!
Vendar lahko v nekem smislu rečemo, da smo vsi bolni, se pravi »nečvrsti« (infirmi), in zato potrebni, da nas drugi opogumljajo in prenašajo, saj se v mnogih trenutkih soočamo s svojimi mejami, s svojo krhkostjo, s svojim grehom. Te trenutke bi morali imeti za trenutke milosti, ker nas vračajo k našemu resničnemu stanju: k stanju ljudi, ki vedno potrebujemo Božjo moč in usmiljenje in tudi to, da nas drugi prenašajo, se pravi, da nam kdo pomaga nositi bremena življenja. Takrat te okoliščine postanejo posebna priložnost, da izpolnimo Kristusovo postavo22, in to ne le znotraj posameznih skupnosti, ampak tudi med skupnostmi vaših federacij in vaših redov, kar mnogokrat zahteva preoblikovanje navzočnosti na različnih območjih, da bi bila vsem sestram zagotovljena pravica, da do konca živijo polno in dostojno frančiškovsko kontemplativno življenje.
»Kajti vsaka bo kraljica v nebesih, kronana z Devico Marijo«: eshatološko upanje
Blagrovanje bolezni, lastne ali drugih sester, se pravi sreča kljub okoliščinam velike krhkosti, je mogoče le v luči vrednote, ki je večja od lastnega zdravja ali osebnega blagostanja, nečesa, kar vsemu daje pravi smisel in za kar je vredno darovati vse. In za nas kristjane tisto, kar lahko vsemu da pravi smisel, skriti zaklad ali dragoceni biser, za katerega je vredno prodati vse23, ne more biti nič drugega kakor Kristusova ljubezen, ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu24, se pravi Božje kraljestvo in njegova pravičnost25. Božje kraljestvo je sredi med nami26, vendar še ne v polnosti; je na tem svetu, a ni od tega sveta27, sega onkraj njega, ima eshatološko razsežnost, ki ima za vas, kakor si jo je zamislil Frančišek, močan marijanski poudarek. Že dosti prej je namreč Frančišek v svojem prvem spisu ubogim gospem, znanem kot »Oblika življenja«, imel življenje Klare in njenih sester za nadaljevanje Marijinega izkustva: Marije, hčere in dekle Očeta v najodličnejšem pomenu, neveste Svetega Duha in najpopolnejše Kristusove učenke28, tako da so tiste, ki si prizadevajo do konca vztrajati v hoji za življenjem in uboštvom najvišjega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove presvete Matere29, namenjene, da bodo deležne iste usode kakor Božja Mati: da postanejo kraljice, v nebesih kronane s »Sveto Gospo Kraljico«30, Devico Marijo. Tedaj se v večnosti v življenju sester dopolni prehod od ubožic h kraljicam: glejte veličino vaše poklicanosti, glejte eshatološko upanje, h kateremu ste poklicane!
Drage sestre, naj v tem jubilejnem letu upanja obnovite vero v to veliko upanje, da boste deležne polnosti življenja v Bogu, v katero vas je predhodila Marija, ki je na tem svetu prehodila isto pot: pot pokorščine, uboštva in služenja. Ko se vam zahvaljujemo za vaše pričevanje frančiškovskega kontemplativnega življenja, za vašo bližino našim redovom in za vaše dragocene molitve, kličemo na vsako sestro in na vse vaše skupnosti najobilnejši blagoslov njega, ki je naš »Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod«31 in ki vas vse želi imeti za »kraljice«.
V bratski povezanosti
br. Massimo Fusarelli, OFM
br. Carlos Trovarelli, OFMConv
br. Roberto Genuin, OFMCap
Svetišče San Damiano, 1. avgust 2025
Začetek porciunkulskega odpustka
Opombe
1 Asiška kompilacija (AsKomp) 85,2.
2 AsKomp 85,3.
3 KlOpor 46.
4 Fonti Clariane, ur. Giovanni Boccali, Ed. Porziuncola, 2013, str. 1014.
5 Chiara Augusta Lainati, v: Fonti Francescane, Ed. Francescane, 2004, op. 27, str. 1770.
6 Kakor je razvidno iz imen pričevalk v postopku za Klarino kanonizacijo, na primer: Benvenuta iz Perugie, Frančiška, hči gospoda Capitanea iz Col de Meçço, Lucija iz Rima itd.
7 Prim. KlPr 2,1.
8 Jn 14,6.
9 Zadnja volja, zapisana za sv. Klaro (ZadVol) 1–3.
10 KlPr 12,13.
11 KlOpor 73.
12 Opor 3.
13 Rim 8,5–9.
14 Prim. NPr 17,10–16.
15 Prim. NPr 17,11.14.
16 PPr 10,9.
17 Prim. papež Frančišek, apostolska spodbuda Veselje evangelija (Evangelii gaudium), Rim 2013, št. 93.
18 Legenda sv. Klare (KlLeg) 18,7.
19 Prim. Opom 27,6.
20 Prim. KlOpor 2.
21 Prim. SpP 20–25.
22 Prim. Gal 6,2.
23 Prim. Mt 13,44–46.
24 Prim. Rim 5,5.
25 Prim. Mt 6,33.
26 Prim. Lk 17,21.
27 Prim. Jn 18,36.
28 Prim. Oblika življenja 1.
29 Prim. ZadVol 1.
30 Pozdrav blaženi Devici Mariji (PozDM) 1.
31 SpP 1.
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.