Pismo generalnega ministra vsem ubogim sestram za slovesni praznik sv. Klare 2026
Sveta Marija Angelska, 1. avgust 2026
Porcijunkulski odpustek
Vsem ubogim sestram
Predrage sestre, naj vam Gospod da mir!
Medtem ko obhajamo osemsto let blaženega prehoda svetega Frančiška, evangeljskega človeka in graditelja sprave, svet še naprej trgajo vojne, razdori in polarizacije, ki se zdi, da praznijo pristni pomen veselega oznanila o »miru«. Z veliko bolečino občutimo to stvarnost, ki nas kot kristjane in redovnike neizprosno nagovarja. Zato iščemo oporo, besedo luči, da bi prešli ta čas. Vsakoletni spomin svete Klare, »dekle Kristusa in ubogih sester ter rastlinice svetega očeta«1, se vrača kot svetla prerokba: žena edinosti in miru, ki poraja spravo v času sporov.
Klara, varuhinja Frančiškove dediščine, jo je pripovedovala s svojim življenjem in o njej vsak dan pričevala. Če letos prisluhnemo Klari, nas to krepi v tistem upanju, ki ga Ubožčkovo življenje in smrt še naprej navdihujeta in ki ga naš čas tako zelo potrebuje. Malo pred smrtjo Frančišek izroči Klari in njenim sestram svojo Poslednjo voljo. Klara jo zvesto posreduje v svojem Pravilu2 in jo je po njegovi smrti s svojimi sestrami varovala. Prisluhnimo njenemu glasu:
»Ko sem z drugimi svojimi sestrami premišljevala o našem prevzvišenem poklicu in o naročilu tako velikega očeta, pa tudi o slabotnosti drugih, ki smo se je bale v sebi po smrti našega svetega očeta Frančiška – ki je bil naš steber in naša edina tolažba po Bogu ter opora –, smo se vedno znova prostovoljno zavezale naši gospe, presveti revščini, da bi sestre, sedanje in tiste, ki bodo prišle, po moji smrti imele moč, da se od nje nikakor ne oddaljijo.«3
Na eni strani je vzvišenost poklicanosti in izbrane oblike življenja – ki ni nič drugega kot evangelij –, na drugi pa zavest lastne omejenosti, tako krhke. Klarin »mi« s sestrami odzvanja s posebno močjo v letih po Frančiškovi smrti, ki je bila za skupnost pri San Damianu nadvse boleč prehod. V tej preizkušnji so se še tesneje oklenile ideala svete edinosti in prevzvišene revščine. Prav v trenutku, ko je ta skupnost sester izkusila lastno šibkost, se je odprla srčiki poklicanosti, ki jo je prejela po blaženem Frančišku.
Krhkost, ki so se je bale, so jo priznale in se z njo spoprijele tako, da so znova potrdile bistveno: zvestobo ubogemu Kristusu v poučljivosti za Gospodovega Duha, ki je Duh miru. Od tod se rodi poenoteno življenje, ki izžareva spravo: Klara, žena, osredinjena v svojem Gospodu, lahko danes spregovori nam in svetu, v času, ko so besede, kakor so sloga, usmiljenje in sprava, v dejanjih izpraznjene in zanikane.
Če v tem letu gledamo na Frančiška kot na človeka miru, tudi Klara priča o tem daru Vstalega, ki nas spravlja z Bogom in z brati.
1. Klara na poti sprave in miru
»Iz evharistije izvira nenehna zavzetost, ki najde svoj zakramentalni izraz v spravi, in iz veselega izkustva odpuščanja, prejetega od Boga, izvira milost, da postanemo preroki in služabniki usmiljenja ter orodja sprave, odpuščanja in miru – preroki in služabniki, ki jih naš današnji svet še posebej potrebuje.«4
Klic, da bi bili delavci za mir, je torej vpisan v krščansko poklicanost. Sveti Frančišek se v Oporoki spominja, da mu je »Gospod razodel, naj pozdravljamo: Gospod naj ti da mir!«5: dar in odgovornost, da bi izpolnili naročilo, naj »popravimo« tisti Gospodov tempelj in hišo, ki je človeško srce in hkrati Cerkev, stvarstvo, ves svet.
Klara je »tako dobro varovala samostan in red ter sebe samo pred vsako okužbo grehov«6. Budno varovanje je prvi korak ljubezni: varovati srce vsake sestre in skupnost pred grehom, ki v nas povzroča tisti razdor, iz katerega izvirajo zamere, jeza, pohlep, želja po posedovanju in nazadnje nasilje. Resnično izkušamo, da »iz človeških src prihajajo hudobni nameni«7.
In to varovanje je mogoče, ko se začnemo vzravnavati, ko ne ostajamo sključeni sami vase, »bedni in grešni«8. To je postopna rast, ki zajema voljo, srce, globoke namene, da bi končno živeli kot vstali.
Poglejmo Klarino pot od začetka njenega spreobrnjenja, ko ne najde miru pri Sant’Angelo in Panzo in lahko končno vrže varno sidro pri San Damianu. To je tista cerkev, kjer je Frančišek zaslišal »glas, ki je prihajal iz lesa križa«9.
Tudi Klara, ki je dolga leta živela v zrenju tistega pribitega in živega Kristusa ter je s svojimi sestrami varovala tisto besedo o križu in s križa, tam sliši odmev tistega klica, ki prihaja od ubogega in križanega Kristusa, ki je naš mir in ki ga ona ljubi, ko ostaja na njegovih stopinjah. To hojo za njim dobi obliko v vsakdanjem življenju: v vsakodnevnih odnosih, v reševanju sporov, v medsebojnem varovanju, v priprošnji za svet. »S svojo molitvijo lahko celite rane mnogih bratov.«10 »Tako odkrijemo, da nas priprošnja ne ločuje od pristnega zrenja.«11 Mir je sad in razodetje življenja v hoji za Gospodom.
2. Glej v ogledalo: zrenje, ki poraja mir
Klara v ubogem Kristusu prepozna ogledalo in vabi Nežo, naj ga zre v treh trenutkih12:
- Začetek: »revščino tistega, ki je položen v jasli«.
- Sredina: »sveto ponižnost, blaženo revščino, napore in trpljenje«.
- Konec: »neizrekljivo ljubezen, zaradi katere je hotel trpeti na drevesu križa«.
Tako predstavi pot preobrazbe v ubogem Kristusu: »vsa se preobrazi po zrenju v podobo njegovega božanstva«13. On je podrl vsak ločilni zid in vsako sovraštvo ter nas osvobaja tega, kar povzroča spore.
V Pravilu Klara opominja in spodbuja:
»v Gospodu Jezusu Kristusu, naj se sestre varujejo napuha, praznoslavja, nevoščljivosti, lakomnosti, skrbi in zaskrbljenosti za ta svet, obrekovanja in godrnjanja, nesloge in razdora«. Klara ti dve besedi doda Frančiškovemu Pravilu in tako izrazi svojo posebno občutljivost za slogo in edinost v skupnosti.
In odločno prosi, naj »bodo raje vedno skrbne, da med seboj vedno ohranjajo edinost vzajemne ljubezni, ki je vez popolnosti«14.
Vse to zato, da bi »ohranile edinost vzajemne ljubezni in miru, naj se vse odgovorne za službe v samostanu volijo s skupnim soglasjem vseh sester«15.
Tu so tri ključne besede: budnost, skrbnost in varovanje, da bi hodile skupaj in videle, kako v njih in med njimi raste pravi mir, ki razodeva občestvo z Bogom, izraženo v občestvu med sestrami, kar je vrhunec, h kateremu teži oblika življenja:
»In ljubite se med seboj v Kristusovi ljubezni ter ljubezen, ki jo imate v notranjosti, kažite navzven z deli, da bodo sestre, spodbujene s tem zgledom, vedno rasle v ljubezni do Boga in v medsebojni ljubezni.«16
Klara to pot imenuje »poštenost svetega skupnega življenja« (honestatem sanctae conversationis), ki je prav poenoteno življenje v tisti ljubezni in medsebojni pokorščini, ki prebivata v pomirjenem srcu, ker je zaupano, krotko in ponižno.
Kam vodi ta pot? V dneh pred smrtjo, ko Klara izgovori Commendatio animae (priporočilo duše), nam da zaslutiti to srce, polno miru: »Pojdi v miru, ker boš imela dobrega spremljevalca; kajti tisti, ki te je ustvaril, je prej poskrbel, da boš posvečena …«17
Klara tu izraža notranje zaupanje tiste, ki se čuti »varovana, kakor mati varuje svojega otroka, ki ga ljubi«18. To otroško zaupanje v Boga je vir notranjega miru19.
To je korenina svete edinosti sester, ki ni sad človeških strategij in kompromisov, temveč izraz te poti preobrazbe.
Tako postane »sveto skupno življenje« drugačen predlog v času, ki ga zaznamujejo pohlep po moči, istovetenje z močnimi vlogami, raztresenost, ki ne opazi drugega in pozablja Boga ter nas dela nezaupljive in raztresene.
3. Frančišek in Klara: dve poti k enemu miru
Pozdrav »Gospod naj ti da mir«, ki ga Frančišek prejme kot razodetje, postane pri Klari blagoslov, ki ne pozna meja prostora in časa. Če Frančišek izžareva mir, ko hodi po poteh sveta, ga Klara izžareva iz majhnega kraja San Damiano. Dva načina, en sam vir: ostati na stopinjah ubogega in križanega Kristusa, ki ga ljubita brez zadržkov.
Frančišek išče srečanje s Saraceni v Damietti; Klara z evharistično molitvijo brani Asiz pred Saraceni. Frančišek pomiri volka iz Gubbia, simbol človeške napadalnosti, ki rani vse stvarstvo; Klara pomirja srca s spravo. Oba nam kažeta, kako evangeljski mir prehaja skozi konfliktne razmere in jih ozdravlja z ljubeznijo, ki premaga sovraštvo, ker ga presega.
Zvest evangeliju Frančišek pravi bratom: »Naj se ne upirajo hudobnežu, temveč če jih kdo udari po enem licu, naj mu nastavijo še drugo.«20 Sam je bil prvi »krotkega značaja, mirne narave, prijazen v govorjenju, previden v opominjanju«21.
Klara pa je bila »krotka v besedah, blaga v dejanjih in v vsem ljubezniva in prijetna«22 ter »vedno vesela v Gospodu in nikoli je niso videli vznemirjene«23.
Iz tega notranjega vira se Klara izkaže pozorna za mir v srcu sester: zlasti »je imela veliko sočutje do užaloščenih; bila je dobrotljiva in radodarna do vseh sester«24. Vemo, da je bilo »v samostanu veliko bolnih in takih, ki so jih pestile različne bolečine«25: Klara je »skrbna in obzirna bolj, kot se da povedati«26, zaradi drevesa križa, zasajenega v njenem srcu. Od tod poživitev duše in listi zdravila miru in zdravja27.
Tako tudi Frančišek: »z njim so postale krotke celo krute prvine«28.
To je prava »pot miru«, ki zacveti v služenju.
O Klari beremo: »Povedala je tudi, da je bila ponižnost te blažene matere tako velika, da je povsem zaničevala sama sebe in se postavljala za drugimi sestrami ter se delala manjšo od vseh: stregla jim je, jim polivala vodo na roke, s svojimi rokami umivala posteljne posode bolnih sester in umivala noge celo služečim sestram.«29
V Frančišku in Klari prepoznavamo rodovitno napetost, ki nam pomaga, da ne obstanemo ohromljeni v notranjih in zunanjih razdorih. V Kristusu, ki je naš mir, je vedno mogoče začeti znova. On je različna ljudstva združil v eno telo in odpravil sovraštvo30 ter v Duhu spremlja potrpežljivo tkanje medsebojne edinosti.
4. Odpuščanje in varovanje srca
To potrpežljivo tkivo edinosti se sooča s konkretno stvarnostjo: obstajajo ovire. Klara govori o »zankah«, ki vežejo srce31. Frančišek to temo povzame v pesmi Audite, poverelle, ko vabi sestre, naj živijo »vedno v resnici«32, svobodne, da bi hodile po stopinjah ubogega Kristusa. Odpuščanje je del hoje za njim.
Sprava v skupnosti je nenehna pot: ko greh hudo rani telo bratstva, vsa skupnost skupaj nosi njegovo breme in nobena sestra ni prepuščena sama sebi.
Pravilo v 10. poglavju nato konkretno opisuje tudi najpogostejši primer: ko besede ali dejanja povzročijo vznemirjenje med dvema sestrama. Klara prosi, naj tista, ki je dala povod za spor, naredi prvi korak, takoj, »preden pred Gospodom daruje dar svoje molitve« – kajti ni pristne molitve, dokler si sprt s sestro. Dejanje je natančno določeno: vreči se k nogam druge in jo prositi odpuščanja; in potem, čudo: prositi jo, naj zanjo posreduje pri Gospodu. Tista, ki se v tistem trenutku čuti kot sovražnica, postane tvoja priprošnjica pred Bogom in nobena druga ni za to primernejša.
Užaljena pa je poklicana, da odpusti »radodarno«, memor illius verbi Domini – v spominu na tisto Gospodovo besedo: »Če ne boste odpustili iz srca, tudi vaš nebeški Oče ne bo odpustil vam.«33
Tako živeto odpuščanje je kakor zdravilo miru, ki varuje srce in ga pripravlja na korak naprej: v miru prenašati napore. Frančišek namreč vabi sestre: »Tiste, ki jih teži bolezen, / in druge, ki se zanje trudijo, / vse to prenašajte v miru.«34
Zdi se, kot da bi v povabilu, naj v miru prenašajo težo bolezni in gredo skozi trpljenje, ne da bi jih to strlo, slišali odmev Frančiškovega telesnega trpljenja. Tako se je Ubožček pripravil na srečanje s »sestro smrtjo«, kakor bo storila tudi Klara, ki se na smrtni postelji obrne k svoji duši, naj hvaležna in zaupljiva gre naproti svojemu Gospodu, ki jo je ustvaril in ji izkazal dobrote.
Povezava med mirom in sprejemanjem omejenosti in smrti se za nas danes, ki imamo tako pogosto težave s temi razsežnostmi življenja, kaže kot nadvse močna.
5. Zgodbe o ponovno najdenem miru
Mir v srcu in med sestrami poraja nove poti ponovno najdene harmonije.
Postopek za kanonizacijo35 pripoveduje o spravi med Ugolinom in njegovo ženo gospo Guiducijo. Klara dejavno poseže, da bi uredila težavne zakonske razmere, in tako konkretno pokaže svojo karizmo pomirjanja v človeških odnosih.
Dogodek z napadom Saracenov na San Damiano36 kaže Klaro kot posrednico miru tudi v razmerah skrajnega nasilja: stopi naprej prva, evharistično pripravljena darovati sebe kakor Gospod, ki ga nosi v rokah v zakramentu, in doseže rešitev iz nevarnosti, tako da grožnjo vojne spremeni v izkušnjo Božjega varstva.
Ko leta 1241 Asiz oblega Vitale iz Averse, ki poveljuje četam cesarja Friderika II., Klara zaupa v Božjo moč in se ne preda strahu, ki podžiga vojno. Vse sestre pokliče k priprošnji in vso skupnost vključi tudi v spokorno dejanje, ko posipa pepel na svojo glavo in na glave sester37. Mir zahteva spreobrnjenje vsakogar, molitev pa je njihovo vračanje tega, kar prejemajo od mesta.
Ti dogodki niso zgolj pobožne anekdote. Kažejo nam ženo, ki živi harmonijo kot konkretno dejanje: v spravi znotraj družine; v obnavljanju pretrganih vezi; ob napadu Saracenov kot zaupanje, ki preobrazi nasilje; ob Vitalovem obleganju s spreobrnjenjem in molitvijo kot razoroženim in razorožujočim orožjem. Klara poraja mir, kakor nas spominja tudi bula o kanonizaciji:
»bila je posoda ponižnosti, skrinja čistosti, ogenj ljubezni, sladkost dobrote, moč potrpežljivosti, posrednica miru in občestvo prijateljstva: krotka v besedah, blaga v dejanjih in v vsem ljubezniva in prijetna«38.
Sestra Klara je kvas sloge iz majhnega kraja, ki si ga je izbrala na pobočju gore Subasio. To ni osamitev ali beg, temveč kraj, iz katerega izžareva pomirjajoča moč, ki doseže svet.
6. Klara, prerokba miru za naš čas
Drage sestre, Klara je žena, bogata z mirom, ki se širi in objema vedno širša obzorja:
- Notranji mir: otroško zaupanje v Boga Očeta, ki osvobaja tesnobe in strahu.
- Bratski mir: vsakodnevno varovanje svete edinosti z ljubeznijo, odpuščanjem in spravo.
- Cerkveni mir: popravljanje Cerkve kot karizmatična poklicanost, živeta v molitvi.
- Vesoljni mir: izprošen za svet in preroško pričevanje o mogoči drugačni poti.
Klara nas uči tudi, da se mirnega življenja ne da improvizirati ali vsiliti. Rodi se iz radikalne odločitve: iz odločitve za »presveto revščino«39, ki srce osvobaja vsakega prilaščanja in posedovanja. Kjer ni ničesar, kar bi bilo treba braniti, kopičiti, nadzorovati, tam lahko zacveti globoko soglasje. V času skrajnih polarizacij ste ve, predrage sestre, poklicane pričevati, da je mogoča drugačna pot, pot edinosti v različnosti, odpuščanja, ki spravlja, molitve, ki preobraža.
Živite to, prosim vas, z resničnimi in konkretnimi dejanji odpuščanja med seboj, v skupnostih in tudi med samostani in federacijami.
Ta razmišljanja vam izročam s Klarinimi lastnimi besedami, saj ona še naprej kliče na vas in na svet Gospodov blagoslov, ki si ga je prisvojila:
»Gospod naj vas blagoslovi in varuje. Naj vam pokaže svoje obličje in se vas usmili. Naj obrne svoje obličje k vam in naj da mir vam, moje sestre in hčere, in vsem drugim, ki bodo prišle in ostale v tej naši skupnosti, ter vsem tistim, sedanjim in prihodnjim, ki bodo vztrajale do konca v vseh drugih samostanih ubogih gospa … Gospod naj bo vedno z vami in ve bodite vedno z njim. Amen.«40
Naj ta blagoslov miru spremlja vašo pot in po vas doseže ves svet, ki ga Oče ljubi in ga hoče rešiti.
S serafskim blagoslovom vas pozdravljam z bratsko naklonjenostjo.
br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister
Prot. 115111/MG-033-2026
Opombe
1 Oporoka sv. Klare (= KlOpor), 37.
2 Pravilo sv. Klare (= KlPr), 6,7-9.
3 KlOpor 38-39.
4 Papež Frančišek, apostolska konstitucija Vultum Dei quaerere, 29. junij 2016 (= VDQ), 23.
5 Oporoka sv. Frančiška (= Opor), 23.
6 Postopek za kanonizacijo (= PostKan), 13,3.
7 Mr 7,21.
8 Nepotrjeno pravilo (= NPr), 23,5.
9 Legenda sv. Klare (= LegKl), 5.
10 VDQ 16.
11 Papež Frančišek, apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 24. november 2013, 281.
12 Sv. Klara, Četrto pismo Neži Praški (= 4 PNež), 18-23.
13 Sv. Klara, Tretje pismo Neži Praški (= 3 PNež), 13.
14 KlPr 10,6-7.
15 KlPr 4,22.
16 KlOpor 59-60.
17 PostKan 11,3.
18 PostKan 3,20.
19 Tu najdemo odmev Iz 49,15-16, Iz 66,13 in Psalma 131.
20 NPr 14,4.
21 Tomaž Čelanski, Življenje blaženega Frančiška [Prvi življenjepis] (= 1 Cel), 83.
22 Bula o kanonizaciji sv. Klare (= BulKl), 14.
23 PostKan 3,6.
24 PostKan 11,5.
25 LegKl 35.
26 PostKan 11,5.
27 Prim. LegKl 35.
28 Tomaž Čelanski, Spomin na hrepenenje duše [Drugi življenjepis] (= 2 Cel), 166.
29 PostKan 3,9.
30 Prim. Ef 2,14.
31 Prim. 3 PNež 15.
32 Audite, poverelle – »Poslušajte, ubožice« (1225) (= Aud), 2.
33 Mt 18,35.
34 Aud 9-11.
35 Prim. PostKan 16,4.
36 Prim. PostKan 9,2-3.
37 PostKan 3,19.
38 BulKl 14.
39 Prim. KlPr 6,6; KlOpor 34.39.42.51; 1 PNež 6; 2 PNež 7.
40 Blagoslov sv. Klare, 2-5.16.
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.