Pismo generalnega ministra za Gospodovo veliko noč 2024
Rim, 17. marec 2024, 5. postna nedelja
Bratom reda
Sestram klarisam in koncepcionistkam
Frančiškovim sestram, pridruženim redu
Frančiškovim svetnim bratom in sestram
»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24)
Dragi bratje in sestre, naj vam Gospod da mir!
To voščilo za veliko noč 2024 vam želim nameniti na peto postno nedeljo, ko Janezov evangelij oznanja: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga izgubi; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (Jn 12,24-25).
Skupaj poglejmo to prepletanje smrti in življenja v spominu na 800 let Frančiškovih stigem, skrivnostnih znamenj njegovega ljubečega občestva s Kristusom.
Osredotočen na križ
»Vsa gorečnost Božjega moža, tako do drugih kakor v skrivnosti njegovega notranjega življenja, je bila osredotočena na Gospodov križ« (3 Cel 2,2).
Križ je ključ za vstop v Frančiškovo srce. Odločilen je za tistega, ki hoče sprejeti to obliko življenja (NPr 1,3); je srce zahvale Očetu (NPr 23,3); je razlog molitve bratov v cerkvah (Opor 5); je naš edini razlog za hvalo (Opom 5); je »popolno veselje«. Zato nas Frančišek odločno prosi:
»Darujte svoja telesa in vzemite na rame njegov sveti križ ter izpolnjujte do konca njegove presvete zapovedi« (OfTrp, ps. 7,8).
Klara je na isti valovni dolžini:
»Glej, zaradi tebe je postal zaničevan, in hodi za njim, ko postaneš zaradi njega zaničevana na tem svetu. Glej svojega Ženina, najlepšega med človeškimi otroki, ki je za tvoje odrešenje postal najnižji med ljudmi, zaničevan, tepen in po vsem telesu večkrat bičan, umirajoč v samih tesnobah križa: glej ga, premišljuj ga, motri ga in želi ga posnemati« (2 PNež 19-20).
Hoja za Kristusom v njegovi »ponižani nizkosti« je središče poklicanosti Klare in njenih sester, in nam omogoča, da v njeni radikalnosti prepoznamo tudi Frančiškovo.
Naj nas torej obhajanje velikonočne skrivnosti smrti in vstajenja v tem letu, posvečenem stigmam, privede do tega, da sebe, posamezno in kot bratstva, znova osredotočimo na Gospodov slavni križ.
To danes nujno potrebujemo, da bi odgovorili na dar lepega frančiškovskega življenja, ki je zmožno očarati, ne pa životarečega in ugaslega. »Gospodov Duh in njegovo sveto delovanje« (PPr 10,8) nas neutrudno spodbuja, da gremo skozi strahove in grehe, ki nas hromijo in nas silijo, da bi varovali sami sebe, in da jih presežemo.
Vprašajmo se, kako danes znova najti očaranost, ki je potrebna, da izgubimo življenje na poti Jezusovega križa in vstajenja in ga porabimo v velikodušnem darovanju samih sebe.
Naj nam Duh Stvarnik vlije drznost in strast, da bi danes našli tudi nove poti in načine, kako živeti kot bratje, sestre in manjši, kontemplativni, v pokorščini, brez lastnine in v čistosti, kot romarji v poslanstvu med ubogimi in z njimi.
Veselje in sočutje
Na gori La Verni, kakor piše sveti Bonaventura, »se je veselil prijaznega pogleda, s katerim ga je Kristus gledal v podobi serafa, toda pogled nanj, pribitega na križ, mu je prebodel dušo z bolečim mečem sočutja« (LegM XIII,3).
Frančišek izkuša veselje in sočutje v srečanju z Gospodom, ki je spokojen, medtem ko je pribit na les. Spominja nas, da vstajenje ni srečen konec po križu, kajti Kristus prostovoljno sprejme, da vstopi v brezno smrti, izroči Očetu svoje življenje in vstane v samem dejanju umiranja!
V Duhu moč vstajenja na različne načine prehaja skozi ljudi in stvarstvo. To so neštete velike noči sveta, tista znamenja življenja in smrti, v katerih je navzoč in nenehno deluje Duh živega Kristusa, pogosto proti vsem vidnim dejstvom.
Frančišek je v odporu do gobavcev izkusil neko obliko smrti, hkrati pa vstajenje v tem, da je »izkazoval usmiljenje«. Klara živi to velikonočno veselje v odnosu s sestrami (prim. KlOpor 67-70). Oba sta pokazala, da se to, kar je nadležno in grenko, lahko spremeni v sladkost, prvenec novega življenja. Smrt nima zadnje besede!
Kako bi mogli v tej veliki noči pozabiti številna znamenja smrti in življenja v krajih vojne, nasilja, zlorab, neenakosti, lakote, in krik našega skupnega doma, stvarstva? Koliko velikih noči sveta! Učimo se jih prepoznavati kot pritegnjene k Njemu, ki je »Prvi in Poslednji, ki je bil mrtev in je oživel« (Raz 2,8b). To je kontemplativni pogled, ki nam pomaga, da pred zlom ne ostanemo ohromljeni, temveč da skupaj z mnogimi postanemo graditelji vstalega življenja!
S temi čustvi, preljubi bratje in sestre, vam želim, da bi »obhajali veliko noč« »utemeljeni in trdni v veri, neomajni v upanju evangelija« (Kol 1,23), ki je naša življenjska zaobljuba.
Ostanimo blizu vsem, ki so zaznamovani z ranami tega časa, tudi med nami. Ostanimo blizu ljudstvom Svete dežele v tej boleči uri, kakor tudi Ukrajini in mnogim drugim.
Verujemo, da Gospodov Duh v teh ranah daje dozorevati nepričakovanim poganjkom novega življenja.
Z blagoslovom svetega Frančiška vas bratsko pozdravljam.
Vaš brat in služabnik
br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister
Prot. 112997/MG-140
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.