Pismo generalnega ministra za veliko noč 2026
Rim, 29. marec 2026, cvetna nedelja
Bratom reda
Sestram klarisam in koncepcionistkam
Frančiškovim sestram, pridruženim redu
Frančiškovim svetnim sestram in bratom
Predragi bratje in sestre, naj vam Gospod da mir!
Letos obhajamo osemstoletnico smrti svetega Frančiška. V tem okviru praznujemo Gospodovo veliko noč z obnovljenim zavedanjem: Frančišek, čeprav je umrl 3. oktobra 1226, daleč od velikonočnega liturgičnega časa, je svojo smrt doživel kot pravo veliko noč, tako da jo je imenoval »sestra«.
O tem nam priča zgovorna kretnja: Frančišek je želel poslušati 13. poglavje Janezovega evangelija, pripoved o umivanju nog, ki govori o služenju in ponižnosti. V tistem odločilnem trenutku je že prestopil prag smrti in prebival v samem srcu Kristusove velikonočne skrivnosti.
Danes živimo v času, polnem negotovosti: geopolitične spremembe, vojne, ki razdirajo ljudstva in narode, in krize v naših družbah nas postavljajo na preizkušnjo. Ob takih težavah je lahko iskati površinske tolažbe. Vendar nam Frančišek kaže drugo pot.
Naš brat se je že od začetka svojega spreobrnjenja naučil, da smrti ne beži. Srečal je gobavce in se začel izročati Bogu ter premagovati strah. Soočil se je s svojim položajem ustvarjenega bitja in sprejel mejo, ki mu je lastna. Tu je videl, kako se je, kar je bilo grenko, spremenilo v sladkost. V koliko malih, ubogih in v svojih lastnih bratih je opravil to pot!
Tako je bil pripravljen na zadnje srečanje: odločil se je, da umre nag na goli zemlji, po zgledu svojega Učitelja. Ni zanikal svojih krhkosti – stigem, bolezni, slepote, sporov z brati in v redu – in si ni želel, da bi njegove in tuje bede izginile, temveč milosti, ki jih preobrazi (Simone Weil).
Dogodek spremenjenja, ki zaznamuje postno pot, ne prekine poti proti križu. Ne odpravi konflikta in ne ustavi zgodovine, temveč razodene njen globoki pomen. Tako je Frančišek na La Verni in umirajoč v Porciunkuli odkril luč skozi rane, opeval življenje, medtem ko je umiral, z besedami Sončne pesmi in tako samo smrt preobrazil v dejanje ljubezni in služenja.
Danes, v trpljenju zgodovine, ki je podobno porodnim bolečinam, smo poklicani priznati, da tema nima zadnje besede. V njej lahko odkrijemo znamenja vstajenja, ki jih seje Gospod. Kakor Frančišek lahko postanemo pričevalci upanja, ki presega površinski optimizem, ker gre skozi temo zahvaljujoč luči, ki nas doseže in spremeni naš pogled.
Frančiškova odločitev, da v trenutku svoje smrti posluša pripoved o umivanju nog, nas globoko nagovarja. Kaže nam, da velika noč ni zgolj obdobje v letu, temveč oblika bivanja. Živeti v velikonočnem ključu pomeni objeti vsak trenutek življenja, od veselja do krhkosti in smrti. Prav tu se učimo izstopiti iz sebe, se skloniti in umivati noge svojim bratom, zlasti najbolj umazanim in ranjenim: to je ključ za prehod skozi vsako temo.
Naše krhkosti, krize v naših skupnostih in protislovja našega časa niso ovire za veliko noč; so kraj, kjer se ta uresničuje. Frančišek nam daje z roko otipati, da lahko vsaka smrt postane sestra, če jo živimo s Kristusovim srcem in Kristusovimi rokami, Služabnika in Gospoda.
V tem letu osemstoletnice, ko se spominjamo velikonočne smrti svetega Frančiška, prosimo za milost, da bi svojo vsakdanjo veliko noč živeli v svobodi in predanosti. Prosimo, da bi v znamenjih časa, ki nas plašijo, znali prepoznati porodne bolečine novega sveta, ki se rojeva. Molimo, da bi končno mogli izročiti svoje življenje Očetu in ljudem, ki jih On ljubi in si želi, da bi bili srečni.
Križani in vstali Gospod, ki ga je Frančišek ljubil in hodil za njim, naj nas razsvetli in naj v Duhu preobrazi naše strahove v zaupanje, naše rane v prehode luči.
Vsem dobro in sveto veliko noč z mojim bratskim objemom!
br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister
Prot. 115046/MG-028-2026
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.