Pismo generalnega ministra ob 800-letnici transitusa svetega Frančiška
La Verna, 17. september 2026, praznik vtisnjenja ran svetega Frančiška
Vsem postulantom, novincem in bratom z začasnimi zaobljubami
Reda manjših bratov
Predragi bratje, naj vam Gospod da mir!
Pišem vam na dan, ko je pred več kot osemsto leti tukaj na La Verni Gospod v Frančiškovo telo vtisnil znamenja svojega trpljenja. Od teh ran do transitusa, ki ga bomo obhajali čez nekaj tednov, teče ena sama pot: pot človeka, ki je Kristusu prepustil zadnjo besedo o svojem življenju.
Želim se obrniti na vsakega izmed vas – postulante, novince in brate z začasnimi zaobljubami – in pri tem mislim na vaše obraze in na vprašanja, ki jih nosite v srcu. Vi ste mladi obraz reda. Po vas Gospod še naprej kliče može, ki želijo živeti evangelij v obliki, ki jo je razodel Frančišku.
Obhajati transitus ne pomeni le spominjati se dneva Frančiškove smrti. Pomeni zreti življenje, ki je bilo v celoti izročeno. Potem ko je do konca prehodil pot evangelija, Frančišek vstopi v Očetov objem. Zato transitus ne pripada samo preteklosti: kaže na cilj, h kateremu je namenjen vsak manjši brat. Ne uspeh, ne ugled, temveč polno občestvo z Bogom.
Dediščina, ki jo Frančišek zapušča bratom, ni program ne organizacija, temveč v življenju udejanjeni evangelij, njegov blagoslov in bratstvo. To je tisto, kar danes prejemate vi.
Ostanite s Kristusom
»Naj želijo nad vse imeti Gospodovega Duha in njegovo sveto delovanje« (PPr 10,8): v teh besedah Frančišek povzame tisto, kar je pred vsem drugim. Bolj ko se boste naučili prebivati v Gospodu, bolj boste znali živeti kot bratje. Vaša poklicanost se ne rodi iz osebnega načrta, temveč iz pogleda, ki vas je dosegel in vas še naprej prosi, da vse zapustite: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« (Mr 10,21).
Če ta pogled oslabi, bratstvo izgubi svoje središče in poslanstvo se lahko spremeni zgolj v dejavnost.
Živimo v času, ki nenehno zahteva našo pozornost. Zato se mora brat naučiti ustaviti. Varujte osebno molitev, evharistijo, v kateri se Kristus podarja, in bogoslužje ur, ki vas združuje s prošnjo Cerkve. Zadržujte se ob Besedi in iščite tišino češčenja; in kakor Frančišek, ki se je vračal v puščavnišča, si vzemite čas za puščavo.
Tišina ni praznina: je kraj, kjer Bog govori srcu.
Življenje v Duhu nas ne oddaljuje od bratov; usposablja nas, da jih ljubimo. Frančišek je prihajal iz puščavnišč z novimi očmi, ki so bile zmožne v vsaki stvaritvi prepoznati brata. Kontemplacija je hranila njegovo poslanstvo. Tako bo tudi z vami.
»Gospod mi je dal brate«
»Gospod mi je dal brate« (Opor 14). Tako se Frančišek v Oporoki spominja trenutka, ko se je vse začelo. In ko je prosil, naj ga odnesejo nazaj v Porciunkulo, se je hotel vrniti na kraj, kjer je Gospod okrog njega zbral prve brate.
Ne pravi: izbral sem jih. Prepozna jih kot prejeti dar.
Tako bo tudi z vami. Bratje ne bodo imeli vedno vašega značaja ne vaših zamisli. Nekateri vas bodo takoj razumeli; drugi vas bodo preizkušali. In vendar je vsak izmed njih dar, zaupan vašemu življenju.
V red ne vstopate zato, da bi si zgradili svet po svoji meri, temveč zato, da bi se pustili preoblikovati v srečanju z brati, ki jih morda sami ne bi izbrali. Prav tu se učimo poslušati, preden spregovorimo, prositi odpuščanja, preden se opravičujemo, in skupaj nositi breme medsebojnih krhkosti.
Bratstva ne rastejo tako, da se izogibajo vsaki težavi, temveč tako, da gredo skoznjo v luči evangelija. Imejte pogum graditi hiše, v katerih si lahko drug drugemu zaupamo, v katerih se nihče ne čuti obsojenega ali prepuščenega samemu sebi. Tudi po tem bo svet prepoznal verodostojnost našega oznanila.
Zrelo in svobodno srce
Milost ne nadomešča naše človeškosti: jo preobraža. Pri Frančišku je to vidno do konca: okrog njega, umirajočega, so brat Leon, brat Bernard, brat Angel in brat Rufin, »brat« Jakoba – človek, ki še naprej ljubi s svobodo in nežnostjo. Ne boste postali dobri bratje kljub temu, kar ste, temveč prav po tem, kar ste.
Zato vam želi formacija pomagati, da postanete v sebi spravljeni možje, ki so zmožni poznati svoje srce: želje, ki prebivajo v vas, strahove, rane, to, kar vas spravlja na pot, in to, kar vas zadržuje.
Ne bojte se svoje zgodbe, tudi družinske, in to vse do njenih najtežjih strani. Prinesite jo v molitev in v duhovno spremljanje. Kar je sprejeto in vključeno, postane rodovitno; kar ostane skrito, sčasoma teži.
Pogosto se vprašajte: kakšnega moža Gospod oblikuje v meni?
Čustvenost ni ovira za posvečeno življenje. Čistost ne zahteva hladnega srca, temveč svobodno srce: srce, ki je zmožno ljubiti mnoge, ne da bi si koga prilaščalo. Gradite zdrava prijateljstva, ki niso ne zlitje ne osamitev.
Sprejmite, da potrebujete druge. Pustiti, da te drugi spoznajo, spremljajo in tudi opominjajo, ni slabost; je zrelost.
Kdor priznava, da je vse prejel kot dar, težko izgubi veselje poklicanosti.
Prišli bodo osamljenost, utrujenost, nerazumevanja, preizkušnje. Lahko bo iskati zatočišče v aktivizmu ali za duhovno masko. Dostop do družbenih omrežij in njihova uporaba se zdita kot uspavalo za to praznino. Od nas se zahteva, da rastemo v odgovorni svobodi, da bi se naučili živeti v tem digitalnem prostoru. Toda zrel mož ni tisti, ki ničesar ne čuti: je tisti, ki zna to, kar živi, prinesti pred Boga in k bratom.
Še enkrat poglejte Frančiška. Bolan, skoraj slep, ranjen tudi zaradi tega, kar se v redu ni izšlo, kakor je upal, se ne zapre vase in ne zagreni. Blagoslavlja. Poje. Celo smrt imenuje »sestra«. To je sad spravljenega srca.
Bodite resnično manjši
Ta notranja svoboda ima ime, ki spada v samo srce naše poklicanosti: postati manjši.
V zadnjih trenutkih svojega življenja Frančišek prosi, naj ga položijo nagega na golo zemljo. To ni le dejanje uboštva: je zadnje dejanje življenja, ki vse vrača Očetu.
Biti manjši pomeni ničesar ne zadržati zase, izbrati zadnje mesto, ker je to mesto, ki ga je izbral Kristus.
Kultura, v kateri živimo, nas nenehno priganja, da bi se kazali, uveljavljali in iskali priznanje. Tudi redovno življenje ni imuno za to skušnjavo. Zato varujte manjšost kot dragoceno dobrino.
Manjši se postaja v preprostih stvareh: v skritih službah, v skupnem delu, v ponižno sprejetih opominih, v tem, da si brez sramu pustimo pomagati.
Božje ljudstvo bo pozabilo mnoge naše besede, težko pa bo pozabilo brata, ki zna poslušati, deliti življenje ubogih in hoditi ob strani zadnjih.
Frančišek je prepoznal Kristusov obraz v objemu gobavca. Tudi vi ga boste srečali tam, kjer gre svet mimo: v ubogih, v bolnih, v tistih, ki so sami, v tistih, ki iščejo smisel življenja. Pustite, da vas oni evangelizirajo.
Red, ki govori vse jezike
Pripadate bratstvu, ki presega meje provinc in kustodij, narodov in kultur. To je eden največjih darov, ki jih je Gospod zaupal našemu redu.
Ne pustite se zapreti v preozka obzorja. Že od let formacije se učite čutiti kot bratje vsega reda, še preden ste bratje kake province ali kustodije.
Mednarodnost ni zgolj v tem, da živimo z brati iz drugih dežel. Je v tem, da se pustimo spreobrniti drugemu. Zanimajte se za kulturo svojega brata, naučite se nekaj besed njegovega jezika, prisluhnite zgodovini njegovega ljudstva.
Edinost se ne rodi z brisanjem razlik, temveč tako, da pustimo Duhu, da jih preoblikuje v občestvo.
Frančišek je sanjal o bratih, poslanih v svet kot ponižni možje, brez teženj po gospodovanju, zmožni srečevati vse s spoštovanjem. Te sanje se nadaljujejo vsakič, ko bratstvo postane dom za može iz različnih ljudstev in znamenje resnično katoliške Cerkve.
Bratstvo, ki evangelizira
»Glejte, jaz vas pošiljam« (Mt 10,16). Poslanstvo se ne začne takrat, ko boste prejeli namestitev. Začne se danes.
Spravljeno bratstvo je že evangelij. Vaše poslanstvo se začne že v tem, kako se gledate, poslušate, opominjate in podpirate.
Nekega dne boste poslani oznanjat, poučevat, spremljat in služit. Nekateri bodo odšli na druge celine; drugi bodo ostali v svoji deželi. Toda prvo poslanstvo je pustiti se poslati.
Svet čaka brate, ki so zmožni prebivati na mejah: na zemljepisnih, pa tudi na človeških, kulturnih in duhovnih. Danes smo poklicani prestopati tudi digitalne meje, vključno z mejami umetne inteligence. Te so odločilne v spremembi dobe, ki poteka, in zahtevajo od nas veliko pozornosti. Pri vsem tem smo poklicani postati ne možje, ki branijo svoj prostor, temveč bratje, ki odpirajo poti sprave in miru.
Ne bojte se razdati svojega življenja. Red ne potrebuje predvsem strokovnjakov, temveč evangeljske može. Cerkev potrebuje vašo velikodušnost; svet vaše upanje.
Hodite v veselju
Mnogi bodo gledali na vas, da bi razumeli, ali je vredno hoditi za Kristusom. Verodostojnih vas ne bo naredila popolnost, temveč upanje.
Frančiškovo veselje se ne rodi iz odsotnosti preizkušenj: rodi se iz gotovosti, da Kristus hodi z nami. Frančišek je izkusil nerazumevanja, bolezni in razočaranja, pa je še naprej pel; pred smrtjo je zložil svojo hvalnico.
Varujte to veselje: je najlepši dar, ki ga boste lahko ponudili Cerkvi in svetu.
»Jaz sem storil, kar je bilo moje; Kristus naj vas nauči, kaj je vaše«
Izročilo nam je ohranilo besede, ki jih je Frančišek pred smrtjo namenil bratom: »Jaz sem storil, kar je bilo moje; Kristus naj vas nauči, kaj je vaše.« Prehajajo skozi osem stoletij in danes dosegajo vsakega izmed vas. So izročilo človeka, ki je vse prepustil v Kristusove roke.
Želim vam, da bi to iskro ohranjali živo in jo pustili, da jo Gospodov Duh vsak dan znova vžge. Prav po takih možeh Gospod še naprej prenavlja naš red, veliko bolj kot po naših strukturah ali naših programih.
Ko obhajamo osemstoletnico transitusa našega očeta svetega Frančiška, vsakega izmed vas izročam priprošnji brezmadežne Device Marije, svete Klare in vseh frančiškovskih svetnikov.
Gospod naj varuje vašo poklicanost in vam podeli, da boste v veselju vztrajali do konca.
Z ljubeznijo vas blagoslavljam in vas spremljam v molitvi.
Bratsko,
br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister
Prot. 115691 (FS 124/26)
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.