Frančiškanski očaki

* 23. 7. 1904 Maribor – Sv. Marija
† 30. 12. 1974 Ljubljana – Vič

Rodil se je v družini finančnega uradnika. Učil se je igrati violino, v samostanu pa harmonij, klavir in orgle in bil učenec p. Hugolina Sattnerja. Nadaljeval je konservatorij v Ljubljani, bil kaplan v župniji Marijinega oznanjenja, ravnatelj kora in učitelj gregorijanskega petja, nekaj let katehet v Kamniku, med vojno študent v Rimu, nato pa profesor glasbe v Ljubljani, kaplan za Bežigradom in na Viču, odličen govornik in ljudski misijonar. Leta 1954 je v Rimu doktoriral. V bežigrajski župniji je vodil odličen otroški zbor in kot skladatelj velja za pionirja otroških cerkvenih pesmi, božičnih pesmi in drugih, skupaj s p. Krizostomom Sekovaničem. Tudi na Viču je bil glasbeno dejaven, vodil je zbore, orkester ob raznih slovesnostih, napisal številne nove skladbe, maše, nove, nove speve predvsem za otroke. Postal je član škofijskega glasbenega sveta in kolavdator zvonov.

Več o njem: P. dr. France Ačko OFM →

* 19. 1. 1893 Domžale
† 13. 8. 1935 Brežice

Rodil se je v Spodnjih Domžalah »pri Menačenku«. Oba z bratom Ivanom sta postala duhovnika in skupaj darovala novo mašo v Domžalah leta 1921. P. Žiga je bil goreč katehet na šolah v Kamniku, devet let pa v Brežicah, kjer je bil tudi kaplan v župniji sv. Lovrenca, samostanski vikar in poučeval verouk na deški in dekliški šoli. Bil je blag in vesten duhovnik in redovnik, priljubljen spovednik in pridigar, izvrsten katehet. Žal ni bil trdnega zdravja, imel je rano na želodcu in leta 1934 prestal težko operacijo v Zagrebu. Ozdravel je in se je šel zahvalit Materi Božji v Lurd. Od tedaj se je razmeroma dobro počutil. Toda že naslednje leto se mu je vnel slepič, operacija v brežiški bolnišnici je bila prepozna in je umrl. Pogreba se je udeležilo zelo veliko ljudi, tudi farani in župnik Franc Bernik iz domače domžalske župnije.

(Prim. Cvetje 52 (1935) 238-239; F. Bernik, Zgodovina fare Domžale, 1939, 38-39.)

* 24. 6. 1854 Rašica, ŽU Šmartno pod Šmarno Goro
† 26. 3. 1926 Novo mesto

Janez se je rodil v številni družini, imel je pet bratov in dve sestri, strica Luka in Anton pa sta bila duhovnika. Stric Anton je vzel Jančka k sebi v Trst, da se je tam šolal, nato je šel fant v gimnazijo v Ljubljano. P. Otokar je po novi maši leta 1876 končal študij in prišel v Novo mesto, kjer je bil 30 let učitelj na ljudski šoli in več let ravnatelj šole. Vzgojil je celo generacijo učencev v Novem mestu in ponosen pripovedoval o njih. Bil je odličen pevec basist in je poučeval rokodelske pomočnike, vodil njihov zbor in koncerte. V samostanu je bil gvardijan in vikar, vodil obnovo cerkve in samostana in opravljal še druge službe. Ko se je kot učitelj upokojil, je bil nastavljen na Brezje in nato spet v Novo mesto. Tam je tudi umrl v bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji, zadet od kapi.

Slovenec, 28.3.1926, 3; p. D. Žnidaršič, Frančiškani na Slovenskem in sto let na Brezjah, Brezjanski zbornik 2000, 345.)

(Prim. https://www.geni.com/people/Janez-Ale%C5%A1/6000000090924554935 );

* 30. 9. 1893 Ilirska Bistrica
† 19. 5. 1958 Ljubljana – Šiška

Alfonz je bil sin uradnika, v družini je bilo 14 otrok. Gimnazijo je končal v Ljubljani in prišel k frančiškanom, kamor mu je sledil tudi rodni brat Ernest. P. Jožef je postal prefekt dijakov in voditelj Marijine kongregacije v Novem mestu, nato je deloval v Brežicah, na Kostanjevici pri Gorici in na Brezjah. Leta 1929 je enako kot njegov brat p. Stanislav prestopil v vzhodni bizantinski obred in deloval v Lvovu, Uniwi, Slowiti, v Križevcih na Hrvaškem in kot župnik v Gevgeliji v Makedoniji. Po štirih letih se je vrnil v našo provinco in bil nastavljen v Ljubljano, odtod k Novi Štifti, od leta 1945 do 1953 je bil predstojnik za Bežigradom in nazadnje kaplan v Šiški. Ko zaradi bolezni ni mogel več oznanjevati Božje besede, je pridno spovedoval in svoje trpljenje pridružil Kristusovemu trpljenju. Vneto je raziskoval življenje Božjega služabnika škofa Friderika Baraga in zbiral gradivo za njegovo beatifikacijo.

(Prim. Cvetje 60 (1943) 154; Poročila SFPSK 12 (1958) 44-45.)

* 12. 1. 1892 Trebnje
† 15. 11. 1959 Ljubljana

Ernest je obiskoval ljudsko šolo v Tržiču, kamor se je preselila družina, gimnazijo v Ljubljani in filozofsko fakulteto na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil poročnik na vzhodni in na solunski fronti. Postal je frančiškan in bil sošolec p. dr. Romana Tominca in Antona Vovka (poznejšega nadškofa) na Teološki fakulteti. Deloval je v Ljubljani in na Brezjah, doktoriral iz moralne in pastoralne teologije in kasneje še na Vzhodnem inštitutu na Gregoriani v Rimu. Leta 1928 je z dovoljenjem Kongregacije prestopil v vzhodni – grškokatoliški obred in bil kaplan v Ruskem Krsturju, Gevgeliji in Bogdanovcih, večkrat posredoval za preganjane katoličane pri oblasteh, a neuspešno. Leta 1933 se je vrnil na Brezje, postal kaplan in voditelj kongregacij v Mariboru in v Ljubljani in sedem let prokurator. Med drugo svetovno vojno je bil dvakrat aretiran in v konfinaciji. Šest let je bil župnik za Bežigradom (1945-1951). O svojem misijonskem delu je pisal v Cvetju in drugod.

(Prim. Dr. B. Kolar, P. S. M. Aljančič, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000350/; V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, 1936, 346.)

* 2. 12. 1874 Kranj – Šmartin
† 13. 4. 1916 Gorica

Rodil se je v Stražišču pri Kranju in pri devetnajstih letih potrkal na samostanska vrata. Bil je zgleden redovnik, natančen, priljubljen med brati in med verniki, goreč pridigar, dober spovednik in katehet. Znal je govoriti več jezikov. Na Sveti Gori je deloval, ko se je začela prva svetovna vojna. Na binkošti 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski in že v torek so morali bratje zapustiti Sveto Goro. P. Frančišek je prenesel milostno podobo Svetogorske Kraljice v Grgar in vztrajal na Sveti Gori tudi v ruševinah. Maševal je v Grgarju. Uspel je prepeljati milostno podobo Svetogorske Matere Božje v Ljubljano. Sam se je preselil na Kostanjevico, odtod pa k usmiljenim bratom v Gorico, kjer je pomagal streči ranjenim. Nenadoma ga je drobec granate zadel v grlo in po dveh dneh je umrl. Odlikovan je bil z viteškim križcem Franc-Jožefovega reda. Pokopan je na Sveti Gori.

(Prim. P. V. Kunstelj, + P. Frančišek Ambrož, v: Cvetje 33(1916), 145-149; M. Brecelj, Ambrož, Frančišek (1874–1916) – Slovenska biografija (slovenska-biografija.si); p. M. Perc, Svetogorske šmarnice, Ljubljana 1967, 35-36.)

* 20. 4. 1892 Gaberje, ŽU Dobrova pri Ljubljani
† 23. 10. 1973 Sydney, Avstralija

Rodil se je v znani Trnovčevi družini, ki je imela v Gaberju gostilno in trgovino. Postal je katehet v Mariboru, študiral slavistiko in klasično filologijo v Ljubljani in poučeval na frančiškanski gimnaziji v Kamniku (1919-1925). Napisal je več člankov in knjig, sodeloval pri »Cvetju« in izdajal reviji Orlič za fante in Vigred za dekleta. Želel je v misijone na Kitajsko, vendar sta ga p. dr. Hugo Bren in p. Kazimir Zakrajšek zvabila v Ameriko, da je tam bolj potreben. P. Bernard je deloval v raznih župnijah med našimi rojaki, ustanovil župnijo sv. Janeza Vianneya v Detroitu, bil magister mladim bratom in šest let komisar bratov v ZDA. Urejal je mesečnik Ave Maria in Ave Maria Koledar. Leta 1955 je prišel v Sydney, v Avstralijo, kjer je prav tako požrtvovalno skrbel za naše rojake, 16 let je urejal revijo Misli in bil hišni duhovnik sester redovnic na Point Piperju. Pokopan je na slovenskem delu pokopališča Rookwood v Sydneyu.

(Prim. Kronika sl. misijona sv. Rafaela v Sydneyu – Merrylandsu, Vol. I., 98-99.)

* 24. 8. 1903 Krnica, ŽU Gorje
† 2. 12. 1970 Betfaga – Jeruzalem, Sveta dežela

Šmonov Janez je postal frančiškan v beneški provinci, študiral je v Benetkah, Padovi, Kopru, Rimu in v Sveti deželi. V duhovnika je bil posvečen leta 1937 v Nazaretu. P. Jozafat je deloval pri Božjem grobu v Jeruzalemu in med Slovenci v Aleksandriji v Egiptu. V Kairu je nasledil pokojnega p. Evgena Staneta. Slovencem v Egiptu so se pridružili slovenski vojaki jugoslovanske kraljeve vojske in primorski Slovenci, ki so bili vojaki italijanske vojske. Po vojni se je število Slovencev zmanjševalo. P. Jozafat je bil vikar in knjižničar v samostanu sv. Jožefa, veliko je raziskoval in pisal, zbiral gradivo o vzhodnem krščanstvu, večkrat organiziral romanja in sprejemal slovenske romarje. Patriarh sirske katoliške Cerkve Ignacij Tappouni ga je imenoval za t. i. kornega škofa – prvega kanonika. Tri leta je bil župnik in gvardijan v Muski v Kairu in pet let župnik pri Sv. Petru v Tiberiji ob Galilejskem jezeru. Bil je zadnji slovenski frančiškan, ki je deloval med Slovenci v Egiptu. Pokopan je v Jeruzalemu.

(Prim. Ambrožič, Jozafat (1903–1970) – Slovenska biografija (slovenska-biografija.si); N. Trontelj, Frančiškanski misijonarji med slovenskimi izseljenci v Egiptu, v: BV 81 (2021) 622-623.)

* 18. 1. 1931 Kraljevci, ŽU Sv. Jurij ob Ščavnici
† 26. 10. 1991 Strunjan

Jožef je bil doma iz številne kmečke družine, gimnazijo je obiskoval v Zagrebu na Šalati. Zaradi govorne napake ni vodil slovesnih bogoslužij, pridigal je kratko, veliko bolj pa s svojim zgledom. Bil je odličen katehet, skrbno pripravljal prireditve, letovanja, miklavževanja, božičnice in se globoko zapisal v srca otrokom in odraslim. Deloval je v Kamniku, kot kaplan v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju 15 let, bil gvardijan, vikar in rektor cerkve Marije Pomagaj na Brezjah in tam dosegel, da je papež Janez Pavel II. razglasil svetišče za manjšo baziliko v Marijinem letu 1988. Nekaj let je bil definitor, dolga leta provincialni ekonom in lotil se je številnih gospodarskih del in obnov. Zadnji dve leti je bil spet provincialni ekonom v Ljubljani in skrbel za provincialno počitniško hišo v Strunjanu, kjer je nepričakovano umrl. Počiva na ljubljanskih Žalah.

* 1. 2. 1941 Zg. Verjane, ŽU Sv. Trojica v Sl. goricah
† 8. 2. 2021 Ljubljana

Jožef je bil iz kmečke družine, šel je na učiteljišče, toda Božji klic je bil močnejši. Mladi kaplan je postal prefekt dijakov v Ljubljani in v Kamniku, kjer je bil gvardijan samostana in rektor Serafinskega kolegija. Od leta 1975 do 1979 je deloval med Slovenci v Sydneyu v Avstraliji, nato je bil 7 let župnik in gvardijan v Šiški, 18 let v Mariboru župnik, gvardijan in vikar in 6 let župnik in gvardijan pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Bil je vesten in predan duhovnik frančiškan, apostol sprave in sočutja, priljubljen katehet, odličen pridigar, pevec, ljudski misijonar. Čudovito je znal okrasiti naše cerkve in oltarje, jaslice in Božji grob ter družinske mize ob praznovanjih. Rad je imel pisano besedo in glasbo, šel na koncerte in v opero. Zadnjih deset let je deloval spet v Kamniku. Pokopan je pri domači Sveti Trojici v Slovenskih goricah.

* 6. 6. 1876 Šentrupert na Dolenjskem
† 17. 10. 1956 Ljubljana – Vič

Alfonz je obiskoval gimnazijo v Novem mestu in na Kostanjevici pri Gorici. Bogoslovje je študiral v Kamniku in Gorici. P. Arhangel je deloval na Kostanjevici, v Pazinu in v Kamniku, od leta 1910 do smrti pa je bil kaplan na Viču. Bil je izvrsten katehet, prosvetni in karitativni delavec, trikrat definitor in nekajkrat gvardijan viškega bratstva. Na pridige in kateheze se je skrbno pripravljal, nobene ure ni opustil. Poučeval je mirno, primerno strogo, z ljubeznijo. V župniji je vodil razne skupine, bil je tajnik Vincencijeve konference, režiser in pisatelj iger, zlasti mladinskih, in vzgajal ministrante. Sodeloval je pri pobožnostih in slovesnostih, obiskoval bolne in starejše in bil priljubljen spovednik. Mnogi ljudje so se ga še dolgo spominjali. Leta 1938 je postal član duhovniškega sveta. Med drugo svetovno vojno je sestavljal nove pridige in kljub upokojitvi ostal katehet še vrsto let, do leta 1953. Bil je zgleden redovnik, vesten molivec in delavec do zadnjega.

(Prim. Poročila SFPSK 10 (1956), 55-57.)

* 9. 2. 1889 Ljubljana
† 18. 11. 1937 Maribor

Rodil se je v številni družini, oče je bil železniški nadsprevodnik. Rudi in brat Rajmund – Mundi sta bila ministranta pri frančiškanih in oba sta postala frančiškana, obe sestri pa učiteljici. Rajmund – p. Engelhard je bil misijonar na Kitajskem, Rudi – p. Anton pa doma. P. Anton je bil katehet v Mariboru, eno leto v Marijanišču v Ljubljani, nato v Novem mestu in spet v Mariboru, kjer je poučeval na I. in II. deški šoli, nekaj časa tudi pri šolskih sestrah. Mladim se je razdajal z vsem srcem, zanje je posvetil vse svoje moči. V baziliki Matere usmiljenja je bil priljubljen spovednik, odličen pridigar. Več kot petnajst let je vodil Marijino kongregacijo za gospe. V samostanu je vedno rad priskočil na pomoč, naj bo še tako velika stiska ali zadrega. Zadnja leta je bil zelo bolan in otroci in odrasli so vedno znova spraševali zanj in molili zanj. Vendar si ni dal počitka in je komaj 48 let star odšel h Gospodu.

(Prim. P. G. Heric, + P. Anton Avbelj, v: Cvetje 55 (1938), 9-10.)

* 16. 7. 1887 Ljubljana
† 24. 9. 1928 Šanghaj, Kitajska

Rajmund – Mundi in njegov brat Rudi sta bila ministranta pri frančiškanih v Ljubljani in oba postala frančiškana. P. Peter Krstnik Turk je leta 1901 odšel na Kitajsko in tudi Rajmund se je navdušil za misijonski poklic. Brat Engelhard je leta 1902 začel noviciat, leta 1909 zapel novo mašo, naslednje leto avgusta pa odpotoval na Kitajsko. Najprej je deloval v Hankowu, nato v Wučangu in U-pe-tse-ju in še na drugih postajah v vikariatih Vzhodni Hupe in Hankow. Leta 1921 je postal rektor semenišča v Wučangu, nato rektor semenišča v Hankowu, leta 1925 pa glavni prokurator misijona in bil nekaj časa apostolski vikar. Naporno delo mu je izčrpalo moči. Po dveh operacijah v bolnišnici v Šanghaju se mu je zdravje izboljšalo, toda pred vrnitvijo v Hankow se mu je ponoči poslabšalo. Uspel je še poklicati sobrata, da mu je podelil zakramente, in kmalu potem je umrl zaradi srčnega infarkta.

(Prim. Cvetje 46 (1929) 29 in 60 (1943) 112; Bogoljub 26 (1928) 258; Nekrologij SFPSK, 2019, 24.9.)

* 1595 Ljubljana
† 24. 9. 1628 Rim, Italija

Krištof je bil rojen v ugledni družini, ki je stanovala na Glavnem trgu, in pri 16 letih postal manjši brat. Odlikoval se je v molitvi, delu, češčenju Božje Matere Marije in naslikal nekaj njenih slik. Žal se slike skoraj niso ohranile, bile pa so priljubljene v Italiji in nekaj jih je br. Hieronim podaril v Rimu papežu Gregorju XV. leta 1623. Br. Hieronim je rad premišljeval Kristusovo trpljenje in okoli leta 1620 obiskal Sveto deželo, Ancono, Fermo, Rim in Loreto. V Fermu je hudo zbolel. Ko je okreval, se je leta 1625 vrnil v Rim, v samostan Ara Coeli, kjer je tudi umrl. Glas o njegovi svetosti se je tako razširil, da ga ljudje v mestih niso pustili domov. Ko so meščani Ferma zvedeli za njegovo smrt, so prosili papeža Urbana VIII., da je dovolil prepeljati pokojnega brata v Fermo, kjer so ga pokopali v frančiškanski cerkvi, kasneje pa prenesli v katedralo. Na njegovo priprošnjo se je zgodilo veliko čudežev.

(Prim. Spominska knjiga za sedemstoletnico prihoda očetov frančiškanov v Ljubljano, 1933, 26-27.)

* 2. 4. 1912 Ljubljana – Sv. Peter
† 12. 9. 1992 Ljubljana – M. Oznanjenje

Marijan je bil sin železničarskega uradnika. Njegov brat Ciril je bil škofijski duhovnik in je dolga leta deloval na Kosovu. Družina se je preselila v Novo mesto. P. Anastazij je deloval v Ljubljani, v Kamniku in v Mariboru, odkoder so Nemci leta 1941 frančiškane izgnali v Meljsko kasarno in na Hrvaško. P. Anastazij se je zatekel v Novo mesto. Po vojni je deloval v Mariboru, na Brezjah in v Mošnjah, kjer je po smrti župnika Franca Bleiweisa upravljal župnijo. Kmalu se je vrnil v Maribor, nato je bil v Kamniku, na Kostanjevici, v Novem mestu in nazadnje v Ljubljani. Bil je kaplan in katehet, pomočnik magistra novincev, gvardijan in vikar, vesten in marljiv pri delu in molitvi, zvest in hvaležen manjši brat in izredno pozoren do vsakogar. Zelo rad je prišel pogledat kandidate in bogoslovce in vedno nas je navduševal. S svojo lepo pisavo je pisal matične knjige in obogatil marsikatero kroniko.

* 25. 7. 1895 Cerklje na Gorenjskem
† 17. 8. 1964 Kostanjevica pri Gorici

Franc je obiskoval gimnazijo v Kranju, novo mašo je pel leta 1917. P. Kerubin je bil nastavljen na Sveto Goro in na Sv. Višarje, nato je odšel v Ameriko in bil kaplan in župnik v New Yorku za p. Benignom Snojem. Po nekaj letih se je vrnil domov in deloval v Kamniku in v Ljubljani, maja 1932 pa odšel v Aleksandrijo, v Egipt, kjer je ostal 25 let. P. Kerubin je prav tako spodbujal versko, društveno in kulturno življenje, skrbel za dobavo slovenskih knjig, časopisov in Mohorjevih knjig, organiziral duhovne vaje in se udeleževal dogodkov v Jugoslovanskem domu. Jugoslovanska vlada ga je odlikovala z redom sv. Save (1939). Po drugi svetovni vojni in zlasti po egiptovski revoluciji 1952 so se tujci iz Egipta postopoma izseljevali in tudi Slovencev je bilo vse manj. P. Kerubin se je vrnil v Slovenijo in prišel na Kostanjevico pri Gorici, kjer je tudi umrl. Pokopan je na Sveti Gori.

(Prim. N. Trontelj, Frančiškanski misijonarji med slovenskimi izseljenci v Egiptu v 19. in 20. stoletju, v: BV 81 (2021) 611-627; Poročila SFPSK 18 (1964) …).

* 13. 11. 1881 Podhruška, ŽU Sela pri Kamniku
† 24. 7. 1950 Brezje

Franc je bil sin Tuhinjske doline. Študiral je v Fribourgu v Švici in bil na Kostanjevici učenec p. Stanislava Škrabca. Med prvo svetovno vojno je pribežal v Kamnik (1915), kjer je bil profesor filozofije in klasičnih jezikov na samostanski gimnaziji. Odlično je obvladal tudi slovenščino, znal na pamet pesmi ali odlomke znanih pesnikov in klasikov, celo Prešernove poezije. Tudi sam je bil pesnik. Svoje pesmi je objavljal v reviji »Cvetje«, ki jo je nekaj let urejal, v Bogoljubu, Glasniku Srca Jezusovega in drugih. Nameraval je izdati samostojno pesniško zbirko, vendar se je rokopis izgubil.

V začetku druge svetovne vojne so nemški vojaki pustili p. Evstahija v Kamniku zaradi slabega zdravja. P. Evstahij je med vojno spovedoval, maševal, pridigal, delil zakramente skoraj po vseh župnijah kamniške dekanije in drugod. Leta 1948 je bil nastavljen na Brezje, kjer je spomladi 1950 postal gvardijan, a je kmalu umrl. – Bil je požrtvovalen in izredno priljubljen.

* 30. 4. 1904 Strjanci, ŽU Sv. Lenart pri Veliki Nedelji
† 3. 4. 1998 Ljubljana – Vič

Rodil se je v kmečki družini s šestimi otroki. Sedemnajstleten je potrkal na samostanska vrata. Po noviciatu je deloval v Brežicah, odšel k vojakom, nato je bil v Kamniku, med drugo svetovno vojno v izgnanstvu na Hrvaškem, spet v Kamniku, pri Sveti Trojici, v Dobovi in Nazarjah, največ časa, 33 let, pa na Viču. Bil je odličen vrtnar, res s srcem, skrbel za obednico, cerkev in zakristijo in za razna hišna dela. Bil je pravi Frančiškov brat, preprost, skromen, potrpežljiv in hvaležen, velik molivec. Rad je bral in imel je odličen spomin. Z Vičani je bil tesno povezan in tudi v bolezni so bratje in farani skrbeli zanj in ga obiskovali. Pokopan je na viškem pokopališču.

* 15. 1. 1931 Bled
† 15. 9. 2001 Ljubljana – Šiška

Rodil se na Mlinem pri Bledu kot drugi od štirih bratov. Bil je kaplan v Šiški, pri Marijinem oznanjenju v Ljubljani, v Mariboru in spovednik na Brezjah, odkoder je pomagal župniku p. Bogdanu Marklju v Mošnjah in župniku – slovenskemu pisatelju Janezu Jalnu v Ljubnem. Imel je zelo lepo pisavo in v obeh župnijah pisal kroniko in oznanila. Največ časa, 27 let, pa je bil kaplan za Bežigradom (1968-1995), kjer je razvil pastoralo gluhih in naglušnih, jih pripravljal na zakramente, srečanja in bogoslužja in tako oral ledino te pastorale v Cerkvi na Slovenskem. Nekaj let je bil gvardijan in vikar bežigrajskega bratstva. Zadnjih šest let je bil spet kaplan v Šiški, kjer je tudi umrl. Bil je preprost, iskren, hudomušen in potrpežljiv tudi v bolezni in trpljenju.

* 13. 10. 1844 Ljubljana – Šiška
† 8. 9. 1905 Brezje

P. Jožef, rojak iz Spodnje Šiške, je bil prvi predstojnik samostana in rektor cerkve Marije Pomagaj na Brezjah. Starši so ga dali v šole in ob katehetih frančiškanih se je tudi sam odločil zanje. Dolga leta je bil kaplan in voditelj Frančiškovega svetnega reda (III. reda) v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju, od leta 1890 do 1893 gvardijan in nekaj let definitor province. Leta 1898 je postal predstojnik na Brezjah. Imel je še veliko dela in skrbi, da so opremili cerkev in samostan, postavili oltarje, orgle, križev pot, klopi, obdelali in obzidali vrt, postavili rastlinjak in čebelnjak, uredili dvorišče in tudi pokopališče, ki ga Brezje še niso imele. P. Jožef je bil veseljak, izredno gostoljuben in z vsem srcem je skrbel za brate, romarje, duhovnike, Brezjane. Žal je premalo pazil na svoje zdravje in je prezgodaj legel v grob na novem pokopališču.

(Prim. Cvetje 1905, 319; p. H. Damiš, Marija Pomagaj, Brezje 1914, 55; Bogoljub 4 (1905) 269; p. D. Žnidaršič, Frančiškani na Slovenskem in sto let na Brzejah, v: Brezjanski zbornik, Brezje 2000, 322.)

* 21. 9. 1885 Ribnica
† 14. 11. 1961 Maribor

Stanko je opravil noviciat v Brežicah, študiral v Kamniku in Ljubljani in postal duhovnik leta 1910. P. Vladimir je deloval v Nazarjah, pri Novi Štifti pri Ribnici, pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, v Brežicah, drugič v Nazarjah, kratek čas na Brezjah in spet pri Sveti Trojici, odkoder so bili frančiškani leta 1941 izgnani na Hrvaško. Po vojni se je vrnil k Sveti Trojici, avgusta 1945 je bil prestavljen v Šiško, odtod na Brezje in leta 1948 spet k Sveti Trojici. Bil je družaben, priljubljen, iskan pridigar in spovednik, še v visoki starosti je pomagal na raznih župnijah. Leta 1960 je obhajal slovesno zlato mašo. Umrl je v mariborski bolnišnici zaradi komplikacij po operaciji. Pokopan je pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah.

(Prim. Poročila SFPSK 1961, 79-80.)

* 14. 1. 1875 Podboršt, ŽU Mirna Peč
† 26. 7. 1908 Brezje

Anton je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, vstopil k frančiškanom leta 1895 in bil posvečen v mašnika leta 1899. Novo mašo je pel v Mirni Peči. P. Alojzij je deloval v Ljubljani, kot kaplan pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah in od leta 1902 v Pazinu, kjer je bil nekaj let gvardijan. Bil je odličen matematik, zato so ga v Pazinu povabili na gimnazijo za suplenta. Poučeval je matematiko in fiziko v šolskem letu 1903/04, dokler niso dobili rednega učitelja. Obenem je pomagal in nadomeščal duhovnike na različnih župnijah v tedanji tržaško-koprski škofiji in v Istri. Župnije so bile revne in pomanjkanje duhovnikov veliko. – Jeseni 1907 je prišel na Brezje. Žal ni bil trdnega zdravja, večkrat se mu je udrla kri; tako tudi v tisti usodni noči od sobote na nedeljo. Zjutraj so ga našli mrtvega. Pokopan je na Brezjah.

(Prim. Dolenjske novice 24 (1908) 122; Bogoljub 7 (1908) 281; Slovenec, 27.7.1908, 3; B. Riman, Slovenski tisak kao izvor za poznavanje djelovanja slovenskih franjevaca u Pazinu, v: ČSP, Zagreb 2024, 569.)

* 11. 9. 1902 Gomilsko
† 30. 12. 1957 Kostanjevica pri Gorici

Viktor se je rodil v kmečki družini. Samostansko življenje je začel leta 1928 v Ljubljani kot tretjerednik, opravil tam noviciat, izrekel prve začasne zaobljube in leta 1934 slovesne zaobljube. V Ljubljani je bil dolga leta samostanski vratar in kolektorant. Leta 1945 je bil nastavljen na Kostanjevico pri Gorici, kjer je delal razna hišna dela in stregel domačim patrom in drugim duhovnikom pri svetih mašah, tudi apostolskemu administratorju za Slovensko Primorje dr. Mihaelu Torošu, ki je maševal na samostanskem oratoriju. Zelo rad je imel cerkveno petje, nobene slovesne pete maše ni zamudil. Več let je bolehal za astmo in še mlad umrl v zgodnjih jutranjih urah. V bolezni je prejel zakramente. Pokopan je na pokopališču pri cerkvi Svete Trojice pri Kromberku. Pogreba se je udeležilo veliko bratov in drugih duhovnikov, prav tako dr. Mihael Toroš.

(Prim. Poročila SFPSK, letnik 12, 1-2/1958, 2.)

* 1. 7. 1880 Zibika
† 11. 2. 1935 Maribor

Rodil se je v Zibiki na Kozjanskem. Gimnazijo je obiskoval v Celju, Kranju in na Kostanjevici pri Gorici, bogoslovje pa v Kamniku in Ljubljani. P. Ciril je postal kaplan in katehet v Mariboru in se vztrajno boril za pouk v slovenščini na šolah v Krčevini in Košakih, ko so nemški učitelji in sodelavci v času Avstro-Ogrske hoteli šole ponemčiti. Od leta 1922 do 1926 je bil predstojnik in župnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, nato se je vrnil v Maribor k svoji mladini, za katero se je razdajal kot katehet. Marsikateri dijaki, ki jih je zbiral, so šli za Božjim klicem, postali duhovniki in redovniki. Dolga leta je vodil dijaško Marijino kongregacijo. Spomladi 1933 ga je med poučevanjem zadela kap in kasneje še dvakrat. Upal je na izboljšanje, pa ga je pred pomladnim soncem Bog poklical v večno pomlad.

(Prim. Cvetje 52 (1935), 120-121.)

* 2. 8. 1848 Ljubljana
† 22. 5. 1894 Brežice

Alfonz je po končani šesti latinski šoli prišel k frančiškanom in bil sošolec p. Florentina Hrovata. Leta 1872 je postal učitelj Svetega pisma stare zaveze ter hebrejskega in grškega jezika na Kostanjevici pri Gorici in poučeval 12 let. Bil je eden od soustanoviteljev revije »Cvetje«, nekaj let tajnik province in gvardijan, vodil je Frančiškov svetni red in pisal članke. Ko so na Kostanjevici leta 1884 uvedli 5. in 6. razred gimnazije, so predstojniki študente bogoslovja in profesorje preselili v Kamnik. P. Albin je tam postal ravnatelj učilišča in vikar samostana. Avgusta 1892 je odšel za gvardijana v Brežice, kjer je v kratkem času temeljito prenovil samostansko cerkev. Žal je umrl še mlad, zadela ga je kap. Bil je vesel značaj, mož humorja, iskan spovednik in pridigar, vesten in goreč duhovnik in redovnik.

(Prim. Cvetje 13 (1894) 221-222; P. Alfonz Furlan, Pisatelji frančiškanske Hrvatsko-kranjske pokrajine, v: ČZN 1926, 51-52.)

* 7. 7. 1877 Tunjice
† 23. 5. 1955 Sveta Trojica v Slovenskih goricah

Kaplanov Jakob je prišel k manjšim bratom leta 1896 in pel novo mašo leta 1900. Deloval je na Brezjah, v Brežicah, Nazarjah, Kamniku, Novem mestu, pri Novi Štifti pri Ribnici in pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Bil je zgleden redovnik, odličen pridigar, blag in goreč spovednik, mož molitve. V samostanu je bil kronist, knjižničar, tajnik province, opravljal je še druge službe. Med drugo svetovno vojno, ko so bili naši bratje v izgnanstvu, je večkrat maševal v domači župnijski cerkvi sv. Ane v Tunjicah in v drugih župnijah.

(Prim. Baročna lepotica na Bukovem griču (ur. Milena Erbežnik Klanšek), Župnija Tunjice, 2019, 80-83; Poročila SFPSK 9 (1955), 38; M. Čipić Rehar, Frančiškani v kolesju političnih sistemov 20. stoletja, v: Kronika 67 (2019) 121-140.)

* 5. 12. 1881 Rovišče, ŽU Zasavska Sv. Gora
† 8. 12. 1953 Rim

Rodil se je v kmečki družini. Na Kostanjevici ga je p. Stanislav Škrabec povabil k pisanju v revijo »Cvetje«. Bogoslovje je študiral v Gorici, moralno teologijo v Fribourgu v Švici in leta 1915 doktoriral. Poučeval je v Ljubljani in v Kamniku, leta 1920 pa odšel med Slovence v ZDA. Tam je postal predstojnik komisariata (1922-1925) in takrat so pozidali samostan in cerkev Marije Pomagaj v Lemontu. P. Hugo je vodil domačo teološko šolo in urejal mesečnik »Ave Maria«. Leta 1926 je prišel v Ljubljano, predaval in urejal »Cvetje«, leta 1930 nazaj v Lemont, kjer je spet vodil šolo, in 1938 na Rocno, odkoder so ga izgnali Nemci leta 1941. Takrat so ga poklicali za profesorja na Antonianum v Rim, kjer je bil dvakrat dekan teološke fakultete in od leta 1952 generalni definitor. Bil je eden od pobudnikov za razglasitev škofa Friderika Baraga za blaženega, objavil je več člankov, spise o Baragi in bil soustanovitelj Baragove zveze.

* 13. 4. 1926 Trnovo – Ilirska Bistrica
† 11. 7. 2013 Jeruzalem, Sveta dežela

Franc se je rodil očetu Ivanu, peku, in materi Jožefi. Njegov brat Stano – p. Cecilijan in polbrat Ivan – p. Mihael sta tudi postala frančiškana. Brat Metod je vstopil k frančiškanom beneške province in postal duhovnik leta 1951 v Benetkah. Nadaljeval je študij na papeškem Vzhodnem inštitutu v Rimu, diplomiral na vatikanski šoli za paleografijo in diplomatiko (1956), leta 1974 pa doktoriral iz teologije na Antonianumu. Deloval je v kustodiji Svete dežele, od leta 1959 na Bližnjem Vzhodu, predaval na frančiškanskem vzhodnem inštitutu v Kairu, teologijo in zgodovino vzhodnih Cerkva v semenišču San Salvatore in zgodovino in teologijo na frančiškanskem bibličnem inštitutu v Jeruzalemu. Pedagoško in znanstveno je sodeloval na drugih frančiškanskih ustanovah v Egiptu in Izraelu, objavljal članke in razprave v raznih revijah. Od leta 1961 je bil arhivar zgodovinskega arhiva kustodije Svete dežele. Znan je bil kot izvrsten vodič romarjev po Sveti deželi. Jesen življenja je preživljal v samostanu sv. Odrešenika v Jeruzalemu.

(Prim. Necrologia, v: Acta OFM 2013, 299; https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1004770/)

* 25. 7. 1911 Trnovo – Ilirska Bistrica
† 23. 4. 1984 Dubrovnik, Hrvaška

Ivan je bil polbrat p. Metoda in p. Cecilijana Brleka, sin peka in čevljarja Ivana in mame Helene. Gimnazijo je obiskoval pri frančiškanih na Košljunu, na Badiji in v Dubrovniku in bil posvečen v duhovnika leta 1936 v Šibeniku. Študiral je cerkveno pravo na Antonianumu v Rimu, arhivistiko in bibliotekarstvo in leta 1940 doktoriral. V Dubrovniku in v Makarski je predaval cerkveno pravo, cerkveno zgodovino in knjižničarstvo, bil rektor teološkega študija, magister klerikov, definitor in tajnik province. Leta 1951 je bil imenovan za profesorja na Pravni fakulteti na Antonianumu v Rimu, predaval cerkveno pravo, pravno filozofijo in metodologijo. Opravljal je še druge službe v frančiškanskem redu, na cerkvenih kongregacijah in ustanovah, bil član mednarodne papeške Marijanske akademije in pravne akademije. – Leta 1976 se je vrnil v Dubrovnik, nadaljeval raziskovalno delo in sodeloval z Jugoslovanskim leksikonografskim zavodom v Zagrebu. Napisal je več kot sto znanstvenih razprav s področja cerkvenega in civilnega prava, ter pravne zgodovine in filozofije.

(Prim. https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Brlek; https://slovenska-biografija.si/oseba/sbi1004780/; https://hbl.lzmk.hr/clanak/brlek-mijo-ivan)

* 5. 12. 1923 Zg. Bela, ŽU Preddvor
† 29. 1. 2024 Brezje

Anton je bil sin trgovca in se je ob reviji »Cvetje« navdušil za frančiškane. Po noviciatu v Kamniku se je šolal v Ljubljani in pel novo mašo v Preddvoru. P. Polikarp je več kot petdeset let deloval v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju kot kaplan, magister klerikov, gvardijan, vikar, župnik. Trikrat je bil provincial naše province (1974-1980; 1980-1983 in 1992-1998), spodbujal brate k duhovnemu življenju in bil velik molivec, častilec Jezusa in Matere Božje, neutruden spovednik, duhovni vodja sester redovnic, ljudski misijonar. Leta 1978 je pripeljal iz Zagreba v Nazarje slovenske sestre klarise. P. Polikarp je bil dve leti spovednik na Sveti Gori, gvardijan in župnik za Bežigradom (1986-1989), leta 2006 je bil nastavljen v Nazarje in spomladi 2007 na Brezje, kjer je slovesno praznoval svoj 100. rojstni dan. Kmalu po velikem slavju je bil poklican v večno veselje našega Gospoda.

Več o njem: Intervju s p. Polikarpom Brolihom OFM →

(Prim. P. D. Žnidaršič, + P. Polikarp Brolih OFM, v: Sporočila slovenski škofij 43 (2024) 72-74.)

* 28. 5. 1826 Kočevje
† 14. 4. 1900 Pazin, Hrvaška

Ferdinand je vstopil v frančiškanski red leta 1845, naredil slovesne obljube leta 1848 in bil posvečen v mašnika leta 1849. P. Julij je bil dolga leta profesor na frančiškanski gimnaziji v Pazinu, poučeval je matematiko in biologijo in ustvaril herbarij, ki ga danes hrani gimnazija v Puli. Bil je več let gvardijan v naših samostanih v Pazinu, na Trsatu in v Brežicah, vikar v Pazinu in v Karlovcu, definitor province, magister bratov neduhovnikov, organist, učitelj petja in na Trsatu tudi spovednik italijanskih vernikov. Opravljal je še druge odgovorne službe v provinci in Redu. Bil je odkrit, prijazen, priljubljen med brati frančiškani, duhovniki in med verniki. Tudi doma na Dolenjskem je bil dobro poznan.

(Prim. Dol. Novice 16 (1900) 89; Franjevačka provincija Sv. Jeronima u Dalmaciji i Istri | Pazin (ofm-sv-jeronim.hr); Koledarji Družbe sv. Mohorja 1880-1900; Šematizmi Hrvaško-kranjske province sv. Križa.)

* 6. 1. 1805 Stražišče, ŽU Kranj – Šmartin
† 20. 6. 1880 Ljubljana

Gašper je končal normalko v Kranju, gimnazijo v Ljubljani, teološki študij v Gorici in v Ljubljani. P. Benvenut je bil v Novem mestu katehet na normalki in profesor na gimnaziji ter prefekt na gimnaziji v Pazinu in na gimnaziji v Karlovcu. Zaradi bolezni je šel domov v Stražišče, jeseni 1841 pa prišel v Ljubljano in bil kurat v mestni in v vojaški bolnišnici. Ko so gradili železniški viadukt v Borovnici, je bil italijanski spovednik v delavski bolniški baraki. Leta 1862 je postal provincialni definitor in kasneje gvardijan in vikar ljubljanskega samostana. Bil je pesnik in zelo povezan s slovenskimi literati, največ s pesnikom Francetom Prešernom. Prešeren mu je v svoji hudomušnosti posvetil pesmi »Nebeška procesija«, »Senan« in »Nuna«, na katere je p. Benvenut spesnil svoje »odgovore« – komentarje. Od Prešernovih pesmi je ohranjen v patrovi zapuščini poleg epigrama na Wolfa samo še prepis »Nebeške procesije« in nova varianta epigrama »Repiču«.

(Prim. P. A. Tominec, Spominska knjiga ob 700-letnici prihoda očetov frančiškanov v Ljubljano, 1933, 26-37.)

* 4. 5. 1871 Trata – Gorenja vas
† 10. 1. 1948 Jeruzalem, Sv. Dežela

P. Adolf je bil apostolski misijonar, znan po svojih Spominih iz misijonskega življenja, ki jih je objavljal v Cvetju (1923-1934). Postal je katehet, predstojnik in vizitator FSR ter magister bratov v Nazarjah, v Kamniku in v Ljubljani. Leta 1904 so ga predstojniki poslali v Carigrad za kaplana avstrijskega veleposlaništva in avstrijske bolnišnice. Po dveh letih je odšel na Kostanjevico pri Gorici, leta 1910 je postal župnik v Žabnicah in rektor Sv. Višarij, januarja 1913 pa odšel v Kairo in kmalu v Aleksandrijo. Med prvo svetovno vojno je bil interniran na Malti. Vrnil se je domov in deloval pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, v Novem mestu, v Ljubljani in v Kamniku. Srce ga je vleklo nazaj. Dvajset let je deloval v Sveti deželi. Generalni minister ga je imenoval za predstojnika kolegija na bibličnem inštitutu, opravljal je še druge službe.

* 28. 12. 1869 Slatnik, ŽU Ribnica
† 13. 6. 1922 Ljubljana

Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, v Novem mestu in na Kostanjevici pri Gorici. Po novi maši je končal študij v Ljubljani, bil učitelj na ljudski šoli v Novem mestu, nato je deloval v Klanjcu in od leta 1900 na Brezjah. V Brežicah je bil gvardijan in magister novincev, leta 1908 pa imenovan za prvega župnika in predstojnika na Viču. Bil je priljubljen spovednik, odličen pridigar in ljudski misijonar in priljubljen predstojnik bratom, blaga duša, skromen, preprost, mož lepih čednosti. Na provincialnem kapitlju 1919 je bil izvoljen za provinciala Kranjske province sv. Križa, ki se je tedaj preimenovala v Slovensko frančiškansko provinco sv. Križa. Žal je že po treh letih umrl za rakom. Na lastno željo je pokopan na Viču.

Prim. Cvetje 39 (1922) 73-74.

* 6. 11. 1875 Kamnik
† 16. 11. 1937 Ljubljana

Franc je prišel v samostan pri 19 letih in bil med prvimi novomašniki, ki jih je posvetil škof Jeglič. Deloval je v Nazarjah in v Ljubljani, kjer je bil katehet na Vrtači, vzgojitelj mladih, profesor Svetega pisma Nove zaveze in ustanovil kongregacijo gospodičen, ki jo je vodil več kot 30 let. Bil je svetal zgled učenosti, duhovni vodja številnim akademikom in izobražencem, redovnicam in redovnikom, priljubljen spovednik, skromen in ponižen. Leta 1922 je v Zagrebu doktoriral z disertacijo »Janzenizem na Slovenskem in frančiškani«. V samostanu je bil magister bogoslovcev, gvardijan, definitor, provincialni vikar, ki je vodil provinco po smrti p. Mariofila Holečka (+ 1923), in od leta 1925 do 1931 provincial. Nato je odšel v Rim, kjer je postal spovednik – apostolski penitenciarij v Lateranu, toda zdravje se mu je poslabšalo in se je kmalu vrnil v Ljubljano, kjer je spet prevzel vodstvo kongregacij.

(Prim. P. K. Sekovanič, + P. dr. Regalat Čebulj, v: Cvetje 55 (1938) 6-9; Koledar Družbe sv. Mohorja 1939, 82.)

* 16. 2. 1919 Hvaletinci, ŽU Sv. Andraž v Sl. goricah
† 8. 1. 1984 Murska Sobota

Jože je bil duhovnik mariborske škofije, posvečen leta 1944 v Ljubljani, ker so Maribor med vojno zasedli Nemci. Deloval je na Logu v župniji Brezovica pri Ljubljani, v domači župniji Sv. Andraž in v sosednjih župnijah, kot kaplan pri Sv. Ani v Slovenskih goricah, v Gornji Radgoni in na Vranskem in bil župnik na Gornji Ponikvi pri Žalcu. Leta 1962 je vstopil v frančiškanski red in bil po noviciatu nastavljen na Brezje, v Novo mesto, nato je bil pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, v Nazarjah, v Mariboru in spet pri Sveti Trojici. Bil je goreč duhovnik, pridigar, spovednik in katehet, ljudski misijonar, pobožen in vesten. Žal je zelo trpel zaradi dolgoletne bolezni. Umrl je v bolnišnici Rakičan v Murski Soboti, pokopan je v domači župniji Sv. Andraž v Slovenskih goricah.

(Prim. Sporočila sl. škofij 3 (1984) 15; P. B. Tomšič, Veliki trpin p. Simon Čeh – umrl, v: Poročila SFPSK 1984) 39-43; Letopis SFPSK 1987, 56.)

* 25. 2. 1883 Sveta Trojica v Slovenskih goricah
† 29. 5. 1958 Brezje

Janez je obiskoval gimnazijo v Mariboru in začel noviciat leta 1900 v Novem mestu, potem ko je samostan Trsat pripadel hrvaški provinci. P. Henrik je po novi maši leta 1907 deloval na Brezjah, v Pazinu, Kamniku, Novem mestu, na Viču, pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, v Nazarjah in na Sveti Gori. Med drugo svetovno vojno je bil v izgnanstvu na Hrvaškem. P. Henrik je vestno in natančno opravljal vse službe v naši provinci, najbolj pa mu je bil pri srcu Frančiškov svetni red (III. red), ki ga je vodil več kot trideset let. Rad je raziskoval zgodovino, knjižnice, arhive, marsikaj našel ali rešil iz pozabe, izpopolnil in obogatil našo zgodovino. Na Brezjah je izdal knjižico Marija Pomagaj na Brezju (1914) in kot zlatomašnik šmarnice ob 50-letnici kronanja Marije Pomagaj (1957). Skrbno je pisal samostansko kroniko na Brezjah, izčrpno je izpopolnil kroniko župnije Mošnje in še marsikatero gradivo. Pokopan je na Brezjah.

(Prim. Poročila SFPSK 12 (1958) 45-46.)

* 30. 10. 1925 Cleveland, OH, ZDA
† 24. 5. 1995 Joliet, IL, ZDA

Richard se je rodil v Clevelandu staršem, ki so bili doma z Dolenjske (Kostanjevica na Krki in okolica, tako mi je sam pripovedoval, op. p. D.). Mama mu je umrla, ko je bil še majhen, zato je zanj skrbela teta, očetova sestra. Obiskoval je župnijsko osnovno šolo pri slovenski cerkvi sv. Lovrenca. Po končanih šolah je nekaj let delal v tovarni, nato je v začetku leta 1946 prišel k frančiškanom in postal samostanski tretjerednik. V Lemontu je delal v pralnici, kuhinji, v cerkvi in zakristiji ter opravljal razna hišna dela. Največ časa, 35 let, pa je bil kuhar, oskrbnik hiše in zakristan v župniji sv. Janeza Evangelista v Milwaukeeju – Greenfieldu (1957-1992). Z umetniškim darom je krasil cerkev in skrbel tudi za urejenost redovne hiše. Ko smo frančiškani leta 1992 zapustili to župnijo, se je brat Timotej vrnil v Lemont. Zadnja leta je bolehal. Umrl je v Deerbrook Care Centru v Jolietu, pokopan je v Lemontu.

(Prim. Poročila SFPSK 3/1995, 36; Letopis SFPSK 2009, 65-66.)

* 5. 1. 1938 Selce, ŽU Nova Cerkev
† 28. 4. 2019 Golnik

Anton se je rodil v številni kmečki družini. Mladi kaplan za Bežigradom in v Šiški je odšel v misijone v Togo, kjer je škof nove škofije iskal misijonarje. Za p. Huga je bil Togo kot čudež. Prva leta so bili tam le posamezni kristjani, danes ima škofija svoje duhovnike, ki pomagajo še v drugih državah. P. Hugo je deloval v Togu šestnajst let in nato šest let v Centralni Afriki. Zaradi rezistentne malarije se je vrnil domov, nato pa na povabilo slovenskega duhovnika Janeza Grilca odšel v Venezuelo. Tam je leta 2004 doživel roparski napad. Zato se je umaknil v Francosko Gvajano, kjer je deloval na veliki župniji sv. Lovrenca. Živel je preprosto, pisal ni veliko, rad pa se je pogovarjal, ohranjal prijateljske stike in sprejemal vsakega človeka kot dragocenega in z značilnim nasmehom. Zaradi bolezni je leta 2017 odšel na zdravljenje v Pariz, odtod pa prišel v Ljubljano, kjer je bival v našem samostanu do smrti. Počiva na Žalah.

* 20. 4. 1913 Podbrdo
† 22. 12. 1967 Novo mesto

Rodil se je v družini očeta železničarja, mladost je preživel v Črnomlju in obiskoval gimnazijo v Novem mestu. Po novi maši v Črnomlju je bil kaplan na Viču in za Bežigradom, po vojni pa vodil župnijo Velika Dolina, kjer se je razdajal faranom, skupaj so obnovili domove, cerkev in župnišče. Šest let je bil gvardijan na Sveti Gori in poldrugo leto na Brezjah, po smrti p. Krizologa Zajca pa postal gvardijan in župnik na Viču. Na Sveti Gori se je zelo trudil za obnovo bazilike in samostana ter ceste na Božjo pot, na Brezjah je uvedel božično polnočnico (1960), na Viču pa spodbudil p. Franceta Ačka, da je uglasbil znamenit »Oče naš« (1964), ki ga pojemo pri sv. mašah, in še marsikatere skladbe. – Nazadnje je bil tajnik province in vikar v Novem mestu. Dolga leta je nosil križ bolezni in še mlad odšel k Bogu po plačilo. – Kljub bližajočemu se svetemu večeru se je na pogrebu v Novem mestu zbralo veliko ljudi.

* 9. 5. 1899 Ljutomer
† 26. 5. 1994 Kamnik

Rodil se je v kmečki družini, v kateri je bilo dvanajst otrok. Kot gimnazijec je bil vojak v prvi svetovni vojni, po vojni pa začel noviciat v Nazarjah. Deloval je kot katehet v Kamniku, eno leto na Rocnem, bil je magister klerikov v Ljubljani in potem dolga leta magister novincev v Novem mestu in na Kostanjevici pri Gorici in tako vzgojil številne generacije bratov naše province, ki se ga s hvaležnostjo spominjajo. Tri leta je bil gvardijan v Mariboru, zadnjih dvajset let pa je bil spet v Kamniku vikar, spovednik in je tudi pomagal pri vzgoji fantov v Serafinskem kolegiju. Vsem nam je bil močan zgled in opora. Nekaj let je bil definitor in kustos – vikar province. Bil je izvrsten spovednik in duhovni vodja, vztrajen molivec za provinco in Cerkev na Slovenskem, redovniški in duhovniški jubilant – diamantni mašnik.

* 17. 12. 1874 Ljubljana – Moste
† 9. 7. 1967 Lemont, ZDA

Janez se je rodil v Mostah in bil krščen v župniji sv. Petra v Ljubljani. Pri frančiškanih v Ljubljani je postal samostanski tretjerednik. Noviciat je opravil v Brežicah (1902-1903). Bil je kuhar in vrtnar in opravljal še druga hišna dela v Ljubljani, Brežicah in v Kamniku. Maja 1913 je prišel v Komisariat slovenskih frančiškanov v ZDA. Deloval je v Brooklynu, v Bethlehemu v Pennsylvaniji, kjer je bil tudi cerkovnik, nato v New Yorku pri hrvaški cerkvi sv. Cirila in Metoda in kasneje (od 1918 do 1921) pri slovenski cerkvi sv. Cirila. Odtod je prišel v Chicago, v hrvaško župnijo sv. Hieronima, nato je bil v Lemontu, eno leto v slovenski župniji sv. Štefana v Chicagu in spet v Lemontu naslednjih 18 let. Leta 1950 je bil spet nastavljen v New York. Januarja 1967 se je zelo oslabljen vrnil v Lemont in tam umrl po šestih mesecih. Bil je najstarejši slovenski frančiškan.

(Prim. Ave Maria 59 (1967) 285-286.)

* 30. 5. 1953 Lavrica, ŽU Ljubljana – Rudnik
† 15. 8. 2016 Sveta Gora

Vsi ali skoraj vsi poznamo otroško pesmico »Naša četica koraka« in drugo kitico »Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi…« Malokdo pa ve, da je tisti Jurček obiskoval glasbeno delavnico pri prof. Janezu Bitencu in kasneje sam postal učitelj kitare na glasbeni šoli Šiška – Bežigrad. Jurij se je kasneje odločil, da postane duhovnik frančiškan in leta 1986 je pel novo mašo v župniji sv. Cirila in Metoda za Bežigradom. P. Jurij je bil kaplan, katehet, spovednik v Novem mestu, pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju in pri Novi Štifti pri Ribnici. Hkrati je še naprej poučeval kitaro otroke in odrasle, pomagal še v drugih župnijah, poskrbel za veselo družbo in ustvaril nepozabna prijateljstva. Po 24 letih je odšel od Svete Trojice na Sveto Goro, kjer je kmalu nenadoma umrl. Spominjamo se ga s hvaležnostjo in prosimo zanj in za nov poklic.

* 6. 2. 1847 Trata – Gorenja vas
† 5. 3. 1915 Gorica

Valentin je vstopil k manjšim bratom po šesti gimnaziji. Noviciat je opravil v Nazarjah. P. Bazilij se je po končanem študiju v Ljubljani vrnil v Nazarje, kjer je bil pridigar, katehet na ljudski šoli, predstojnik Frančiškovega svetnega (III.) reda, magister bratov neduhovnikov, pomočnik magistra novincev in eno leto magister novincev. Leta 1886 je prišel na Kostanjevico pri Gorici, kjer je bil večkrat gvardijan in vikar in šest let definitor province, vsa leta je vestno skrbel za FSR. Kot gvardijan je bil skrben gospodar, vodil obnove cerkve in samostana, nabavil nova mašna oblačila. Bil je priljubljen spovednik, spovedoval je usmiljene brate in sestre usmiljenke v Gorici ter poučeval na domačih šolah. Pridno je bral in študiral, se učil jezikov, zlasti italijanščine, in jo tudi poučeval. Umrl je po kratki bolezni v bolnišnici usmiljenih bratov v Gorici.

(Prim. Cvetje 32 (1915) 80-83.)

* 2. 11. 1831 Šmarje – Sap
† 2. 1. 1916 Kamnik

Franc je bil rojen v kmečki družini. P. Rudolf je bil po novi maši učitelj na ljudskih šolah v Pazinu in v Kamniku, kjer je bil nekaj let tudi voditelj glavne šole (Die Hauptschule). Marsikaj si je pridno zapisoval, imel je napisan imenik vseh učencev, ki so obiskovali 4. razred ljudske šole v Kamniku. Opombe je sproti beležil, zlasti je bil vesel, če je kdo »kaj več postal«. Učenci pa so se svojega učitelja spominjali s hvaležnostjo. P. Rudolf je bil več let gvardijan v Brežicah, Kamniku, Jaski in Samoboru. Zadnja leta je preživel v pokoju v Kamniku, kjer je še pridno spovedoval, maševal, obhajal 60-letnico redovnih obljub in 60-letnico mašniškega posvečenja in bil veder in potrpežljiv v svoji bolezni. Odpovedale so mu noge, da ni mogel ne na vrt ne v obednico, bil pa je svež in bister, »živa in kritična kronika nad pol stoletja province« (Slovenec, 2.1.1916, 5).

(Prim. Slovenec, 2.1.1916, 5).

* 14. 11. 1905 Sneberje, ŽU Ljubljana – Zadobrova
† 30. 12. 1961 Nazarje

Leopold je obiskoval poljansko gimnazijo v Ljubljani, prišel v noviciat v Nazarje in leta 1929 pel novo mašo v župniji Ljubljana – Polje. P. Ludovik je postal kaplan in katehet pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah in v Ljubljani, leta 1937 pa gvardijan v Novem mestu. Vodil je Frančiškov svetni red in Frančiškovo mladino, v Ljubljani pa Marijino kongregacijo. Po smrti p. Kerubina Tuška leta 1943 je bil določen za gvardijana in župnika v Nazarjah, kamor je šel šele po končani vojni. Kljub temu, da je bil tam zadnja leta sam, je vestno opravljal dolžnosti, molitve in premišljevanja in bil zgled točnosti. Na pridige in kateheze se je skrbno pripravljal, vzgajal ministrante, sestavil je posebno latinsko vadnico in na novo prevedel Frančiškovo Vodilo in Generalne konstitucije Reda. Bil je goreč ljudski misijonar in jasličar, pripravljal je tečaje za ljudske misijonarje. Dvakrat je bil definitor province. Žal je umrl še mlad, zadela ga je kap. Počiva v Nazarjah.

(Prim. Poročila SFPSK 16 (1962) 8-10, Cvetje 46 (1929) 249.)

* 24. 9. 1867 Kamnik
† 16. 12. 1940 Nazarje

Ignacij je bil bister učenec. V samostan je prišel leta 1885. P. Emilijan je deloval v Brežicah in v Pazinu, kjer je bil več let katehet na gimnaziji in nekaj časa profesor naravoslovja. Zelo dobro je poznal naravo, rastline in živali, za vsako rastlino je vedel slovensko, nemško in latinsko ime in zdravilne učinke in tako je lahko pomagal mnogim ljudem. Tudi sam je zelo skrbel za svoje zdravje, rad je uporabljal in priporočal nasvete župnika Sebastiana Kneippa. – Iz Pazina je bil prestavljen na Sveto Goro in se kot begunec med prvo svetovno vojno leta 1915 zatekel v Nazarje. Bil je odličen pridigar in ljudski misijonar, preprost, izviren in jasen govornik in priljubljen spovednik. Veliko je bral, študiral, si zapomnil in znal je biti šegav, zabaven. V Nazarjah je leta 1940 obhajal svojo zlato mašo in 25-letnico delovanja, že čez nekaj mesecev pa je odšel k nebeškemu Očetu.

(Prim. Cvetje 57 (1940) 211-212 in 58 (1941) 54.)

* 1. 11. 1883 Tinje na Pohorju
† 22. 9. 1937 Kamnik

Karel je obiskoval gimnazijo v Mariboru in nadaljeval študij na Kostanjevici pri Gorici in v Ljubljani. P. Dionizij je rad študiral, bral, bil je odličen pridigar, ljudski misijonar in priljubljen katehet, vizitator Frančiškovega svetnega (III.) reda in opravljal še druge službe. Deloval je v Ljubljani, na Sveti Gori, pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kjer je bil tudi župnik in gvardijan, in na Brezjah. Gvardijan je bil še v Brežicah, zadnja leta pa pridigar in spovednik v Kamniku. Tam ga je zadela možganska kap in zadnje mesece življenja je bil njegov apostolat molitev, darovanje bolezni in trpljenja. »En sam pogled na oltar, pri katerem je vedel, da ne bo več stal, ga je pretresel do solza,« je zapisal p. France Ačko. Rad je še zapel. Ker je skoraj oslepel, je molil psalme na pamet. Bratje so mu stali ob strani in mu stregli v bolezni.

(Prim. P. F. Ačko, + P. Dionij Dušej, v: Cvetje 54 (1937) 345-346; Slovenec, 23.9.1937, 3; Bogoljub 35 (1937) 260.)

* 10. 4. 1859 Sveče na Koroškem
† 19. 12. 1901 Kostanjevica pri Gorici

Rodil se je v znani slovenski družini pri Pregleju v Svečah, iz katere izhajajo duhovniki Andrej Einspieler (soustanovitelj Mohorjeve družbe in brat p. Otona), nečak Gregor (prošt v Tinjah) in bratranec Lambert Einspieler (predsednik MD). Doma so bili naročeni na revijo »Cvetje« in Janez, ki je študiral v Innsbrucku, se je navdušil ob sv. Frančišku in njegovih bratih. Noviciat je končal v Nazarjah. Po novi maši je dokončal študij in postal učitelj verouka, filozofske propedevtike, latinščine in nemščine na Kostanjevici pri Gorici. Bil je duhovni voditelj mladim bratom gimnazijcem in študentom filozofije, odličen pridigar, priljubljen spovednik in dvakrat vikar samostana na Kostanjevici. Odlikoval se je v trdni veri in češčenju Matere Božje. Sredi dela je nepričakovano umrl. Na lastno željo je bil pokopan na Sveti Gori, kamor so ga pospremili tudi sorodniki duhovniki s Koroške.

(Prim. Cvetje 19 (1902), 251-254; klemenb.bplaced.net/01_SPDKOCNA/category/svece)

* 23. 11. 1748 Sveti Duh pri Škofji Loki
† 8. 7. 1833 Ljubljana

Andrej je bil krščen v Stari Loki (župnija Sveti Duh je ustanovljena leta 1980), humanistične šole je obiskoval v Ljubljani in prejel mašniško posvečenje leta 1772. P. Ciril je nekaj let misijonaril v Makedoniji in Albaniji, nato je bil eden od prvih kaplanov župnije Marijinega oznanjenja v Ljubljani (1785-1786) in eno leto beneficiat v Sori pri Medvodah (1786-1787). Vrnil se je v ljubljanski samostan. Od januarja do oktobra 1797 je bil kaplan v Stari Loki, nekaj časa v Trnovem v Ljubljani in kasneje vikar v ljubljanski stolnici (1801). Dvakrat je bil kaplan pri Sv. Jakobu v Ljubljani (1809 in 1814-1815), nato se je upokojil. Mož je živel zgledno, bil je zgovoren in rad se je zabaval, pridigar pa ni bil. Z ljudmi se ni dobro razumel, ker je bil mož pikre besede in poln predsodkov.

(Prim. F. Pokorn, Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji leta 1788, v: Zgodovinski zbornik, Priloga ljubljanskemu škofijskemu listu 1908, 1174.)

* 4. 8. 1869 Kamna Gorica
† 9. 7. 1947 Ljubljana

Lovrenc se je po končani šoli v Kamni Gorici izučil za mizarja in rezbarja pri Janezu Vurniku starejšemu v Radovljici in leta 1893 prišel k frančiškanom. Deloval je v Brežicah, na Trsatu, v Kamniku, na Brezjah, najdlje pa v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju. V Vurnikovi šoli se je naučil tiste marljivosti in dobrega okusa, ki odlikuje njegovo delo. Izdelal je kar nekaj pohištva in opreme za naše samostane in cerkve. V Ljubljani je opremil sobe bratov in izdelal korne klopi na oratoriju, na Viču cerkvene klopi in spovednice, na Brezjah klopi za cerkev Marije Pomagaj in opremo za prvi oratorij. Bil je vzoren redovnik, blag in plemenit značaj, miren, redkobeseden, goreč in vesten.

* 25. 12. 1846 Novo mesto
† 13. 3. 1925 Ljubljana

Vincencij je bil sin posestnika in trgovca. V samostan je prišel leta 1864. P. Placid je bil najprej učitelj na ljudski šoli in vikar v Kamniku, od leta 1878 pa je deloval v Ljubljani. Tam je bil katehet, vikar in gvardijan samostana, definitor in vikar province. Šestkrat je bil izvoljen za provinciala, petkrat je bil generalni vizitator provinc na Hrvaškem, Tirolskem, v Dalmaciji in Galiciji. Bil je zelo priljubljen spovednik, velik molivec, imel je prav očetovsko srce za brate, duhovnike in vernike. Rad je obiskoval bolnike daleč okrog. Nikoli ni obupal ob neuspehih, vedno je šel do konca, da je pomagal ljudem do rešitev, do sprave z Bogom in med seboj. Kot provincial si je veliko prizadeval za razcvet province, za nov samostan na Brezjah, za samostan in župnijo na Viču in kasneje v Šiški, kjer je bil že prej katehet, za samostan in cerkev sv. Frančiška. Leta 1920 je obhajal zlato mašo.

(Prim. P. R. Čebulj, Venček cvetlic p. Placidu na grob, v: Cvetje 42 (1925) 68-70 in 105-108; Slovenec 14.3.1925, 2.)

* 1. 12. 1866 Žužemberk
† 30. 12. 1931 Ljubljana

Viktor se je šolal v Novem mestu in osemnajstleten vstopil v frančiškanski red. Brat Severin je bil eden od najbolj nadarjenih učencev p. Stanislava Škrabca in ohranil je veliko ljubezen do slovenskega jezika. Mašniško posvečenje je prejel leta 1889. Deloval je na Kostanjevici pri Gorici in v Kamniku kot gimnazijski profesor in pomožni lektor (predavatelj) teologije, v Mariboru, na Brezjah, v Novem mestu in od avgusta 1931 v Ljubljani. V »Slovencu« in drugih časopisih je napisal več člankov in pokazal temeljito znanje slovničnih pravil slovenskega jezika. Bil je tudi nadarjen glasbenik in slikar, lepopisec, dobrosrčen in veder, priljubljen med brati, duhovniki, prijatelji in verniki. Umrl je v ljubljanski deželni bolnišnici zaradi zastrupitve krvi in bil na Silvestrovo 1931 popoldne pokopan na ljubljanskih Žalah.

(Prim. Koledar Družbe sv. Mohorja 1933, 73-74, Bogoljub 1932, 49, Slovenec, št. 395, 31.12.1931, 3.)

* 10. 1. 1734 Mekinje
† 13. 6. 1791 Ljubljana

Anton je postal manjši brat v Nazarjah leta 1753 kot gimnazijec 6. razreda. Leta 1759 je študiral na Trsatu, leta 1764 je živel v Novem mestu. Kot pomožni knjižničar in pomožni arhivar je zbiral dokumentarno gradivo in pisal delo o provinci. Leta 1783 je bil provincialni prokurator. Napisal je kroniko o naši hrvaško-kranjski provinci sv. Križa: Bosnia franciscana h. e. Chronicon Geographico-historicum de Provincia quondam Bosniae-Croatiae, deinde Croatico-Carniolica S. Crucis. Rokopis obsega 1235 strani in spada med pomembnejše rokopisne zgodovinske vire pri nas, vendar je bil širši javnosti skoraj neznan. Uporabljali so ga zgodovinarji, ki raziskujejo zgodovino Cerkve na Slovenskem, zgodovino frančiškanskega reda, umetnostni zgodovinarji in drugi. (* P. Maver je umrl 12.6.1790, navaja p. Alfonz Furlan. PREVERI!)

(Prim. Tyrocinium 1658; Catalogi 1753, 1764, 1778, 1779 (Frančiškanski provincialni arhiv, Ljubljana); dr. M. Hriberšek, ROKOPIS FRANČIŠKANSKE KRONIKE MAVRA FAJDIGE (1777), v: Obdobja 37, 95-103: p. Alfonz Furlan, Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa, v: ČZN 1926, 38-39.)

* 6. 3. 1879 Ljubljana
† 29. 12. 1945 Trogir, Hrvaška

Mladost je preživel v Ljubljani in kot gimnazijec prišel k frančiškanom. Mladi pater je imel izreden dar za likovno umetnost, zato so ga predstojniki poslali na slikarsko akademijo v Firence. Med prvo svetovno vojno je bil konfiniran v mestu Fonni na Sardiniji, kjer je poslikal cerkev – baziliko in ustvaril nekaj slik. Po vojni je v Firencah končal študij, se vrnil v provinco in se posvetil duhovniškemu delu in slikarstvu doma v Sloveniji, na Hrvaškem in drugod. Najbolj znani sta poslikavi kupole Marijine cerkve pri Novi Štifti na Dolenjskem (žal freske niso ohranjene) in novozgrajene cerkve sv. Frančiška v Šiški. Pri frančiškanih v Ljubljani je naslikal sv. Pashala, Karmelsko Marijo, za samostan v Zagrebu sv. Klaro, znane so kopije slike Marije Pomagaj – na Brezjah, v Lemontu, v Tamarju, in druga dela. Zadnje njegovo delo je oltarna slika Marije vnebovzete pri frančiškanih v Trogiru (1945). Tam je kmalu umrl in bil pokopan.

https://ofm-sv-jeronim.hr/samostani/trogir/)

(Prim. https://sl.wikipedia.org/wiki/Bla%C5%BE_Far%C4%8Dnik#Zunanje_povezave; https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi185396/;.

* 28. 9. 1904 Zrkovci, ŽU Sv. Miklavž
† 8. 3. 1969 Maribor

Rodil se je v Zrkovcih na Dravskem Polju. V Mariboru je končal učiteljišče, po romanju v Assisi in Rim pa prišel k frančiškanom. Postal je učitelj na ljudski šoli v Nazarjah in katehet v Mariboru in se posebej posvečal otrokom s posebnimi potrebami. Med drugo svetovno vojno je bil izgnan na Hrvaško, deloval je v župnijah v Slavoniji in v Iloku. Po vojni se je vrnil v Maribor, leta 1948 odšel na Brezje in tam po smrti p. Evstahija Berleca postal gvardijan. Z br. Donatom Jugom, zakristanom in čebelarjem, sta na Brezjah sestavila novo samostansko kroniko, ki jo je p. Kasijan nadaljeval. Vendar ga je srce vleklo nazaj na Štajersko, zato se je leta 1961 vrnil v Maribor. Bil je odličen pridigar in spovednik, priljubljen med ljudmi, velik ljubitelj narave, cvetja, gora in petja in potrpežljiv v bolezni.

* 2. 9. 1870 Gabrovka, ŽU Zagradec
† 11. 1. 1954 Joliet, IL, ZDA

Činškov France iz Suhe krajine je obiskoval gimnazijo v Ljubljani in v Novem mestu in bil posvečen v mašnika v Gorici. Deloval je v Klanjcu, v Pazinu in na Sveti Gori, kjer so frančiškani znova prevzeli Marijino svetišče (1900). Med prvo svetovno vojno sta bila bazilika in samostan na Sveti Gori močno porušena. P. Janez je postal gvardijan in organiziral obnovo svetišča, toda leta 1924 so morali slovenski frančiškani zapustiti Kostanjevico in Sveto Goro. Patra je to tako prizadelo, da se je že jeseni odločil za nov Gospodov vinograd čez lužo – samostan v Lemontu, kamor je prinesel kopijo slike Marije Pomagaj in dve čebelji matici, saj je bil znan čebelar. Tudi v Lemontu je postal znan in priljubljen duhovnik in čebelar in čebele so nabirale med za vsakoletni medeni piknik v avgustu. Žal se je pater pri tem delu – čebelarstvu – ponesrečil v hudem požaru, ki ga je stal življenje. Pogreb v Lemontu je vodil škof dr. Gregorij Rožman.

(Prim. P. B. Valentin, P. John nas je zapustil, v Ave Maria 56 (1954) 185-187; Lemontski odmevi, prav tam, 188-189; p. O. Hajnšek, Marijine Božje poti, DSM, Celovec 1971, 61-64; AM Koledar, 158-159.)

* 26. 5. 1913 Brezje, ŽU Mošnje
† po 15. 6. 1945, neznano kdaj in kje

Rodil se je na Brezjah na Gorenjskem »pri Tončkovih«. Njegova mama Marija je leta 1907 čudežno ozdravela na priprošnjo Marije Pomagaj. Br. Jozafat je postal zakristan na Brezjah. Ko so leta 1941 Nemci izgnali frančiškane, je pet dni po tem, preoblečen v mizarskega pomočnika, prenesel milostno podobo Marije Pomagaj z vlakom v Ljubljano. Vrnil se je na Brezje, skrbel za romarsko cerkev in v Mošnjah pomagal ostarelemu župniku Francu Bleiweisu. Leta 1944 so Nemci izgnali Mošnjane v Nemčijo, župnik se je preselil na Spodnji Otok in maševal v podružnici sv. Janeza Krstnika. Br. Jozafat je bil tam katehet in ko je pripravljal otroke na prvo sv. obhajilo, so ga na Otoku ugrabili in ga zaprli v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu (povedal br. Berard Smolič). P. Urban Grgurič je povedal, da so br. Jozafata še videli v Šentvidu 15. junija 1945, potem pa nič več. Verjetno je bil ubit v Kočevskem Rogu.

(Prim. Spomenica župnije Mošnje, ž. arhiv; Fara Mošnje skozi 850 let, zbornik, ur. P. D. Žnidaršič OFM, Mošnje 2004; ustni viri, pričevanja bratov frančiškanov in domačinov.)

* 28. 9. 1777 Karlovec – Golušnik, ŽU Št. Peter – Otočec
† 26. 10. 1834 Zagreb, Hrvaška

Peter je obiskoval gimnazijo v Novem mestu in postal manjši brat leta 1796. Študiral je v Karlovcu in Ljubljani ter matematiko in fiziko v Zagrebu. P. Krizostom je postal suplent na gimnaziji v Karlovcu, profesor in gvardijan v Klanjcu in spet v Karlovcu gvardijan samostana, ravnatelj gimnazije, prefekt ter profesor matematike in fizike na liceju (1809-1818). Kratek čas je deloval v Novem mestu in na Trsatu, leta 1821 pa prišel na Kostanjevico pri Gorici, kjer so odprli novo filozofsko učilišče. Poučeval je tudi verouk, matematiko in fiziko na gimnaziji v Gorici. Junija 1832 je postal župnik in gvardijan v Karlovcu, ravnatelj dekliške šole in frančiškanske gimnazije, vendar je hudo zbolel in umrl v bolnišnici usmiljenih bratov v Zagrebu. Bil je izvrsten in zelo učen pedagog, objavil je več spisov (nekaj jih je v rokopisu) in 18 pridig v latinščini. Kot definitor province se je zelo zavzemal za enakopravnost slovenskih in hrvaških bratov in samostanov.

(Prim. Fogh, Krizostom (1777–1834) – Slovenska biografija; p. A. Furlan, Pisatelji hrvaško-kranjske pokrajine sv. Križa, v ČZN 1926, 43-44.)

* 21. 5. 1935 Ržiše, ŽU Čemšenik
† 11. 3. 2015 Koper

Ivan je odraščal v kmečki družini, postal samostanski tretjerednik v Novem mestu in deloval v raznih samostanih. Po noviciatu v Novem mestu je bil deset let zakristan v Mariboru, dve leti pri Sveti Trojici in deset let na Brezjah. Bil je družaben, gostoljuben, mož molitve, reda in dela. Z ljubeznijo je skrbel za lepoto naših cerkva, za narodno svetišče Marije Pomagaj, sprejemal romarje, znal razdeliti naloge ministrantom, semeniščnikom, bogoslovcem, sobratom, duhovnikom, vaščanom ob prireditvah in romarskih shodih. Veliko je bral in premišljeval, res prisluhnil vsakemu in se prijazno pogovarjal. Z Brezij je odšel na Kostanjevico pri Gorici, kjer je prav tako sprejemal farane, obiskovalce grobnic Bourbonov in čudovito krasil našo cerkev Kostanjeviške Matere Božje. Zadnjih 17 let je preživel v samostanu v Kopru. Kljub dolgotrajni bolezni je bil globoko hvaležen Bogu in ljudem, ohranil voljo do življenja in bil natančen v svojih dolžnostih. Pokopan je v grobnici v cerkvi sv. Ane v Kopru.

(Prim. Letopis SFPSK 2020, 80)

* 1645 Reka – Rijeka
† 15. 7. 1728 Trsat

Šolal se je pri jezuitih na Reki in leta 1671 vstopil v red. Študiral je v Ljubljani, Milanu, Benetkah in Rimu. Na Trsatu in v Ljubljani je predaval filozofijo in teologijo. Dvakrat je bil definitor province, od leta 1705 do 1708 pa provincial. Imenovan je bil za generalnega vizitatorja madžarsko-hrvaške province sv. Ladislava, ogrske province Presv. Odrešenika, tirolske province sv. Leopolda in češke province sv. Venčeslava. Od leta 1689 je bil s presledki rektor Marijinega svetišča na Trsatu in petnajst let gvardijan. Obnovil je romarsko cerkev v baročnem slogu, dal postaviti kapelo sv. Antona, baročne oltarje in kovano železno ograjo, ki loči prezbiterij cerkve – nazareško hišico – od cerkvene ladje. Frančiškani rezbarji so izdelali leseno opremo, slikar Cristoforo Tasca pa je naslikal slike za obednico. P. Peter je leta 1709 izprosil dovoljenje papeža Klemena XI. za liturgično praznovanje Matere Božje na Trsatu 10. maja, leta 1715 pa organiziral slovesnost kronanja Marije na Trsatu, ki je bilo prvo kronanje podobe Matere Božje izven Italije.

(DELA: Tersactum coronata Deipara Virgine insigne sive triumphus gloriosissimus B. Mariae Virginis Matris Gratiarum. Venetiis. Apud Antonium Bortoli, 1718.)

(LIT.: F. E. Hoško: Franjevačka provincija sv. Ćirila i Metoda Zagreb (u: Franjo među Hrvatima, zbornik. Zagreb 1976, 159). — R. Matejčić: Barokizacija sklopa franjevačkog samostana i crkve Gospe Trsatske u Rijeci. Zbornik Matice srpske za likovne umetnosti (Novi Sad), 22(1986) str. 173–198. — F. E. Hoško: Na vrhu Trsatskih stuba. Rijeka 1991, 181–187.)

* 26. 9. 1922 Poženik, ŽU Cerklje na Gorenjskem
† 27. 2. 1982 Ljubljana

Rodil se je v kmečki družini, pri 18 letih prišel v samostan in se začel učiti mizarstva pri br. Ignaciju Ermanu, toda kmalu se je začela vojna, moral je poprijeti v kuhinji in se je izučil za samostojnega kuharja. V Ljubljani je opravil noviciat, izrekel začasne in slovesne zaobljube. Deloval je še v Novem mestu (1954-1956), eno leto v Šiški in spet v Ljubljani. Ko so kuhinjo prevzele šolske sestre, je br. Gervazij odšel na porto in kot samostanski vratar sprejemal obiskovalce s prijaznostjo, z nasmehom, požrtvovalnostjo in potrpežljivostjo. Zadnjih šest let je nosil križ bolezni. Odpovedale so mu ledvice in trikrat tedensko je šel z avtobusom v Univerzitetni klinični center na dializo. Kljub temu je do zadnjega izpolnjeval svoje dolžnosti, še na dan smrti ministriral pri jutranji maši, med dializo pa zaspal za ta svet malo pred poldnevom.

* 1. 10. 1900 Žlabor, ŽU Nazarje
† 8. 4. 1969 Ljubljana

Kosov Maks je obiskoval samostansko ljudsko šolo v Nazarjah. Glasbe se je učil pri br. Kamilu Mejavšku v Nazarjah, v Celju in na ljubljanskem konservatoriju. Brat Kanizij je bil v Kamniku vratar in zakristan, šel na Vič in spet v Kamnik. Ob nemški okupaciji leta 1941 se je umaknil v Ljubljano in postal ravnatelj kora in organist v cerkvi Marijinega oznanjenja. Prirejal je samostojne orgelske koncerte v Kamniku in v Ljubljani, sodeloval z Antonom Neffatom in skladateljem Alojzijem Mavom in pomenljivo povzdignil cerkveno petje in zbore. Leta 1950 in 1951 so s Sattnerjevim zborom in orkestrom izvedli Sattnerjev oratorij Assumptio. Ustanovil je mladinski pevski zbor v župniji Marijinega oznanjenja. Bil je zelo natančen pevovodja, odličen pedagog, redoljuben in to je zahteval od drugih. Pevski kor je bil vedno čist, tudi orgle, notne omare skrbno pospravljene in pevske vaje in programe za bogoslužja je pripravljal in vodil zelo natančno. Bil je zgled mnogim organistom.

(Prim. Dr. E. Škulj, Vredni spomina: Kanizij Fricelj, v: Družina 12/1982, 8; Letopis SFPSK 1972, )

* 25. 7. 1856 Goče
† 2. 10. 1932 Novo mesto

Franc je po končani gimnaziji na Kostanjevici pri Gorici študiral filozofijo v Gradcu in bogoslovje v Gorici. Postal je profesor na Kostanjevici, magister novincev na Trsatu in bibliotekar. Deloval je še na Sveti Gori, bil je gvardijan v Pazinu in v Brežicah, predstojnik na Brezjah ter vikar, knjižničar in kronist v Novem mestu. Dvakrat je bil definitor province. Odlikovan je bil z redom sv. Save V. reda. Bil je plodovit pisatelj in prevajalec, objavil je več nabožnih člankov in zgodovinskih spisov v »Cvetju« in drugih revijah, knjižice z zgodovinami naših samostanov, razne molitvene knjižice, Devetdnevnico pred praznikom sv. Frančiška Serafinskega, Vodilo manjših bratov in razlaganje z naukom o redovnem življenju, Vodilo svetovnega tretjega reda sv. Frančiška, Trinajst torkov sv. Antonu Padovanskemu, Molitve in pesmi za šolsko mladino in liturgični priročnik (Directorium liturgicum pro Provincia. S. Crucis Sloveniae). Nekatera dela so bila večkrat ponatisnjena.

(Prim.: Schematismus Provinciae S. Crucis Croatiae-Carnioliae, ordinis minorum S. P. Francisci strietioris observantiae reformatorum… Goritiae-Labaci 1878, 1879, 1881, 1882, 1884, 1886–1900; Catalogus cleri dioecesis labacensis… 1901, 1902, 1915–1919; ZMS V, 208, 210; Simonič, 323, 562; Šlebinger, 150, 155; Letopis lj. škofije… 1924, 170; 1926, 32; 1928, 164; 1930, 182; 1932, 181; 1935, 236; ČZN 1926, 55–56; N. Kuret, Slovenska knjiga, Lj. 1939, 240; KL Sje I, 22–23; Bibliografija razprava, članaka i književnih radova 11, Zgb 1968, 85; O. Hajnšek, Marijine božje poti, Clc 1971, 16; S. Rutar, Dnevnik 1869–1874, Nova Gorica 1972, 150, p. D. Žnidaršič, Frančiškani na Slovenskem in sto let na Brezjah, Brezjanski zbornik, Brezje 2000, 324-325.)

* 10. 1. 1853 Tržič
† 14. 7. 1944 Ljubljana

Brat Amat je prišel v samostan, ko je bil star že skoraj 50 let. V domačem Tržiču se je izučil za čevljarja in dejavno sodeloval v domači župniji in pri Vincencijevi konferenci, ki je bila ustanovljena že leta 1889. Na samostan je mislil že prej, toda moral je skrbeti za starše. Ko so nekateri modrovali, da je prišel v samostan samo umret, je vendarle daroval Bogu in soljudem več kot 40 let redovnega življenja in bil pri svojih 91 letih najstarejši slovenski frančiškan. Tudi v samostanu je bil čevljar in zbiral je miloščino, sadove zemlje in dela po okoliških krajih. Povsod so ga spoštovali, imeli radi. Največ časa je deloval v Kamniku, odkoder so brate Nemci izgnali ob začetku druge svetovne vojne. Bil je velik zgled molitve in dela, trpljenje je vdano prenašal. Zelo je spoštoval duhovnike. – Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

(Prim. Cvetje 61 (1944) 159; V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, 1936, 347; 392-393.)

* 2. 10. 1908 Ljubljana
† 12. 7. 1963 Lugano, Švica

Reinhold je po končani gimnaziji študiral glasbo, postal koncertni pianist z diplomo in prirejal uspešne koncerte. Noviciat je opravil v Kamniku (1939-1940) in nadaljeval študij v Mariboru, kjer so bili bratje frančiškani že naslednje leto med vojno izgnani iz samostana. Brat Anton se je zatekel v Ljubljano in bil poslan na študij v Rim, postal magister teologije in leta 1944 duhovnik. Deloval je na Kostanjevici pri Gorici, nato v Vareseju v Italiji, v Švici in Avstriji, bil je priljubljen spovednik, pridigar, organist in sposoben zborovodja. Od leta 1948 do 1961 je deloval v Luganu in Schaffhausnu v Švici, nato v Božjepotni cerkvi Maria Schmolln pri Salzburgu. Poleti 1963 je odšel na počitnice v Lugano v Švico, kjer je nenadoma umrl zaradi srčnega infarkta. V Luganu je tudi pokopan.

(Prim. Poročila SFPSK 17 (1963) 99-100.)

* 23. 6. 1582 Kanfanar
† 6. 12. 1652 Trsat

Ivan je bil sin beguncev iz Glamoča v Bosni. Šolal se je na Trsatu, v Benetkah, Padovi in Rimu in doktoriral iz teologije. Trikrat je bil provincial bosensko-hrvaške province (1610-1613; 1616-1619 in 1619-1622) in vmes gvardijan na Trsatu. Papež Gregor XV. ga je imenoval za apostolskega pridigarja, senjski škof Ivan Agalić pa ga je določil za redakcijo novih glagolskih cerkvenih knjig in kot delegat je šel k cesarju Ferdinandu II. na Dunaj. V Ljubljani je zvedel za zaplenjeno luteransko tiskarno, ki je bila shranjena v Gradcu v Schlossbergu, vendar ni imel denarja, da bi ustanovil tiskarno na Reki. P. Franjo je postal spet gvardijan na Trsatu, nato pri Sv. Leonardu pri Samoboru in na Sveti Gori (1639-1642). Na Trsatu je obnovil samostan po požaru leta 1629 in skoraj na novo pozidal cerkev. Izdal je več teoloških del in zgodovinska spisa o Trsatu in bosensko-hrvaški provinci. Cesar Ferdinand III. ga je predlagal za senjskega škofa, vendar je p. Franjo odklonil.

(Prim. B. Vodnik, Povijest hrvatske književnosti I, Zagreb 1913, 48; Znameniti i zaslužni Hrvati…, Zagreb 1925, 93; Rijeka, Zbornik, Zagreb 1953, 413; https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/glavinic-franjo-ivan/.)

* 12. 12. 1899 Hajdina
† 23. 5. 1966 Maribor

Alojzij je obiskoval gimnazijo na Ptuju in prišel k frančiškanom leta 1917. P. Salezij je najprej deloval v komisariatu sv. Križa v Ameriki, poučeval filozofijo in cerkveno zgodovino, bil magister novincev, tajnik in svetovalec komisariata in tajnik Baragove zveze. Leta 1937 so ga predstojniki poklicali v provinco, kjer je bil deset let magister novincev, najprej v Kamniku, po izgonu med vojno 1941 pa v Novem mestu. Med nemškim bombardiranjem Novega mesta jeseni 1943 so se magister in novinca zatekli v Pleterje. Po vojni je bil magister bogoslovcev v Ljubljani, predstojnik v Kamniku, kjer je urejal samostansko knjižnico, z arhitektom Plečnikom pa sta postavila kapelo Božjega groba. Nato je postal župnik in predstojnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, obnavljal cerkev in samostan, uredil dom duhovnih vaj. Kot provincialni komisar Frančiškovega svetnega (III.) reda je začel izdajati gradivo Srečanja z Bogom pod Frančiškovim krovom (kasnejši reviji Srečanja in Brat Frančišek). P. Salezij je pokopan pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah.

(Prim. Poročila SFPSK 20 (1966) 45-48; Družina 15 (1966) 158.)

* 19. 11. 1923 Ljubljana – Trnovo
† 3. 9. 1993 Brezje

Franc se je ob sošolcih frančiškanih v gimnaziji in stricu p. Fortunatu Goliju tudi sam navdušil zanje. Kmalu po novi maši si je poškodoval hrbtenico in križ bolezni ga je spremljal vse življenje. Kljub temu je imel močno voljo do življenja. Postal je kaplan v stolni župniji v Kopru, kjer sta z župnikom p. Engelhardom Štucinom postavljala nove temelje občestva. Nato je bil magister bogoslovcev v Ljubljani, gvardijan in župnik v Šiški, Mariboru in Ljubljani in si veliko prizadeval za lepoto bogoslužja in za urejenost cerkva. Rad je pisal članke, skrbno urejal župnijske liste – oznanila, bil je odličen pridigar, spovednik in voditelj duhovnih vaj ter nekaj let definitor province. Dve leti je vodil redovno družino v Kamniku. Odtod je prišel na Brezje, kjer je nekaj časa še pomagal kot mašnik in spovednik, zadnja leta pa je bil njegov apostolat darovanje bolezni in trpljenja. Zelo je imel čut za bolnike in jih je rad obiskoval, dokler je mogel. – Pokopan je na Brezjah.

(Prim. Letopis SFPSK 2009, 64.)

* 15. 8. 1862 Šentjur pri Celju
† 17. 12. 1939 Maribor

Jernej je začel frančiškansko življenje v tirolski provinci. Njegov magister v noviciatu je bil p. Peter Singer, velik glasbenik in mož prave svetosti. P. Andrej je deloval v samostanih tamkajšnje province, nazadnje v Gleichenbergu, leta 1900 pa vstopil v našo kranjsko (pozneje slovensko) provinco sv. Križa. Nastavljen je bil na Kostanjevico pri Gorici, odtod k Sveti Trojici v Slovenskih goricah in v Maribor, kjer je bil dolga leta katehet in vodil bratovščino Svetega Duha. Bil je prijeten značaj, hudomušen, zgleden v izpolnjevanju Vodila, natančen pri delu in molitvi, trden v svojih sklepih. Znan je bil po tem, da se zlepa ni hotel dotakniti denarja, četudi bi ga kdo preskušal. Vsak petek je ves dan molčal, v spoštovanju Kristusovega trpljenja. Bil je priljubljen spovednik in velik molivec ter redovniški in duhovniški jubilant.

(Prim. P. F. Ačko, + P. Andrej Golob, v: Cvetje 57 (1940) 51-52; Bogoljub 38 (1940) 124; p. O. Vostner, Ob stoletnici frančiškanov v Mariboru, Maribor 1964, 64-65 in 67.)

* 1. 12. 1933 Pogled, ŽU Moravče
† 6. 7. 2021 Ljubljana

Rodil se je v verni kmečki družini. Pri frančiškanih v Ljubljani je postal zakristan in obiskoval večerno gimnazijo. Rad je imel rože in vneto je skrbel za urejenost cerkva. Za Bežigradom je začel delati z ministranti, pripravljal srečanja, kateheze, izlete, taborjenja in duhovne vaje pri Sv. Mohorju nad Moravčami in v naših samostanih, letovanja ob morju in tako povezoval ministrante iz vse Slovenije. V Družini je začel objavljati ministrantski kotiček. Vzgojil je veliko frančiškanskih poklicev. V Kamniku je bil prefekt Serafinskega kolegija in fantje v Kolegiju so dali pobudo za Živi rožni venec. Zelo je želel postati duhovnik. Postal je diakon (1975), leta 1993 pa je dokončal izobrazbo in bil posvečen v duhovnika v Šiški. Na Sveti Gori je bil gvardijan, pobudnik marijanskega muzeja in v Kamniku spet gvardijan in vikar ter skrbel za obnovo samostana. Bil je velik častilec Jezusa v evharistiji in Matere Božje, redoljub, ki je zahteval urejenost tudi od drugih duhovnikov. – Počiva na Žalah v Kamniku.

Več o njem: Intervju s p. Pashalom Gorjupom OFM →

* 7. 3. 1909 Trst
† 16. 9. 1961 Ljubljana – Polje

Franc je bil sin železničarja, odličen športnik, plavalec, tekač. Družina se je preselila v Šiško, kjer je p. Kornelij daroval novo mašo leta 1933. P. Kornelij je deloval v Ljubljani, v Novem mestu, kjer je bil prefekt Serafinskega kolegija in voditelj dijaških Marijinih kongregacij, na Brezjah in v Nazarjah, odkoder so ga Nemci med vojno izgnali na Hrvaško. Postal je kaplan v Vukovarju in katehet na osnovni in vajeniški šoli. Po vojni je bil kaplan na Rečici ob Savinji, spovednik na Brezjah in katehet v Mošnjah, kaplan v Šiški in deset let v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju, katehet na šoli za Bežigradom in na Vrtači. Najbolj se je posvečal prvoobhajancem. Bil je ljudski misijonar, magister bratov neduhovnikov in kandidatov. Leta 1958 je postal predstojnik pri Novi Štifti pri Ribnici. V začetku septembra 1961 je nesrečno padel in za posledicami umrl v bolnišnici na Studencu v Ljubljani. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

(Prim. Poročila SFPSK 16 (1961), 72-74.)

* 5. 8. 1826 Dobrna
† 28. 12. 1905 Brežice

Lovrenc je spoznal frančiškane v Nazarjah in tam začel noviciat leta 1850. Mašniško posvečenje je prejel leta 1854 v Trstu. Po končanem študiju je spet prišel v kraj svoje mladosti, v Nazarje, kjer je deloval več kot 33 let. Bil je pridigar, katehet in iskan spovednik, zlasti možje so radi prihajali k njemu in p. Benedikt jim je znal prisluhniti in jih navdušiti. Spovedoval je tudi v okoliških župnijah in z dovoljenjem predstojnikov sodeloval na ljudskih misijonih, kamor so ga radi povabili misijonarji jezuiti in lazaristi, več kot 42 let. Bil je velik molivec, tolažnik in svetovalec mnogim ljudem, častilec Matere Božje in odličen vrtnar, ki je z veliko ljubeznijo skrbel za rože in z najlepšimi rožami okrasil oltar Matere Božje. Duhovniško poslanstvo je nadaljeval v Brežicah, kjer je leta 1904 obhajal slovesno zlato mašo. Kmalu je nesrečno padel in ni mogel več v spovednico. Pogreb v Brežicah je vodil njegov sorodnik, Božji služabnik p. Vendelin Vošnjak, provincial hrvaške province.

(Prim. P. E. L., Cvetje 21 (1904) 381-382; 23 (1906) 59-62; 87-88)

* 2. 10. 1818 Višnja Gora
† 26. 12. 1899 Karlovac, Hrvaška

Franc je prišel k manjšim bratom leta 1838. P. Gilbert je več kot 40 let deloval v Karlovcu, bil učitelj na ljudski šoli, knjižničar in katehet, magister in ekshortator bratov, nekaj let gvardijan, vikar in predstojnik Frančiškovega svetnega (III.) reda. Napisal je devet obsežnih zvezkov govorov članom III. reda, šest v slovenščini in tri v hrvaščini. Ohranjene so njegove rokopisne pridige v šestih zvezkih, za vse pridige je sistematsko označil nedelje, strani in teme. Bil je tudi gvardijan in vikar v Samoboru, v Jaski in v Brežicah. Leta 1886 je v Adlešičih nadomeščal bolnega župnika pisatelja Lavoslava Gorenjca – Podgoričana. V Karlovcu je obhajal zlati jubilej redovnih zaobljub in zlato mašo in bil najstarejši član tedanje Hrvaško-kranjske province.

(Prim. Župnijski zvon župnije Višnja Gora, 17/23, 11.12.2022; Cvetje 17 (1900) 382; https://rrss.manuscripta.zrc-sazu.si/rrss_ms_162; Šematizmi Hrvaško-kranjske province sv. Križa.)

* 13. 5. 1939 Lože, ŽU Sv. Miklavž nad Laškim
† 8. 2. 2020 Brezje

Andrej je obiskoval osnovno šolo v Brestanici in bil ministrant v tamkajšnji baziliki Lurške Matere Božje. P. Leopold je deloval na Sveti Gori, na Kostanjevici pri Gorici, v Ljubljani, Novem mestu, Kamniku, Nazarjah in od leta 1989 na Brezjah. Na Sveti Gori in v Nazarjah je bil gvardijan, na Brezjah več let vikar, vsa leta pa priljubljen spovednik, duhovni voditelj, ljudski misijonar, velik molivec in dolga leta voditelj Živega rožnega venca, 35 let je vodil Frančiškov svetni red. Bil je pobudnik Brezjanskih pogovorov, član mednarodne marijanske akademije in Marijinega dela. Najbolj pa smo začutili Jezusovo bližino ob jaslicah, ki so bile velika ljubezen in skrb p. Leopolda in tukaj je razvil svoj umetniški dar. Jaslice je ljubiteljsko zbiral, raziskoval in obdelal v svoji doktorski disertaciji. Več let je bil predsednik Društva ljubiteljev jaslic, samostan na Brezjah pa je ustanovitelj muzeja jaslic. P. Leopold je vsakega človeka resnično sprejel z ljubeznijo in prijazno besedo, z značilnim nasmehom in kot velik molivec sporočal: »Izročam Te (Vas) Mariji Pomagaj!«

* 28. 3. 1831 Sodražica
† 26. 12. 1913 Ljubljana

P. Tadej je potrkal na samostanska vrata pri svojih 21 letih. Bil je kaplan v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju, katehet v Novem mestu, od leta 1868 do 1871 gvardijan in voditelj Frančiškovega svetnega reda v Nazarjah in spet v Ljubljani kaplan, definitor, provincialni vikar – kustos in dolga leta prokurator – ekonom province. P. Stanislav Škrabec ga v Cvetju opisuje kot »jako spretnega prokuratorja«. V Ljubljani je tudi dotrpel po dolgi bolezni. Bil je duhovni pisatelj in prevajalec. Leta 1890 je v Novem mestu izdal prevod duhovnih vaj po patru Pergrmayr-ju Duhovna samota ali osemdnevne duhovne vaje. Sestavil je več zvezkov pridig, ki jih je vezane razdelil klerikom.

lj P, Tade j Gregorič jo umr l kako r smo žo kratko poročali v tukajšnjem frančiškanskem samostanu clne 26. dec. Rodil se je 28. marca 1831 v Sodlražici. Njegovi stariši so se preselili na Studenec, ki je postal za p. Tadeja druga domovina. Šolal se je v Novem mostu in leta 1852 je vstopil v franč. redi. V mašnika je bil posvečen 21. sept. 1. 1856. Po dovršenih študijah j c postal katehet na novomeški ljudski šoli. njegov učenec je bil mod drugimi sedanji admiral Anton Haus. V Novem mostu so io boril za slovenski krščanski nauk in gu tudi priboril. Potom je bil premeščen v Ljubljano za kaplana, leta 1868 v Nazaret za gvardjana, čez dve leti zopet v Ljubljano, kjer je ostal cdo smrti. V Nazaretu se je bil na obhajilu prehladil in od tedaj ni bil več zdrav; kljub temu je bil vedno delaven, zlasti v knjižnici, vedel dajati dobre svete, ker je bil zelo nadarjen in izkušen zlasti v pastirstvu, v stavbinstvu, cerkvenem orodju in paramentih. Leta 1906 je obhajal v domači kapelici zlato mašo, pri kateri je bila novzoča cela samostanska družina. Zadnja leta je bil pravi trpin, trpljenje je prenašal krščansko. R. i. p.! (Slovenec, 30.12.1913, 3.)

(Prim. Cvetje 31 (1914) 29; ČZN 1926, 51.)

* 10. 11. 1916 Podbrdo
† 20. 4. 2000 Brezje

Franc je bil sin očeta železničarja iz Skrada (HR) in matere iz Podbrda. Družina se je pred vojno vihro zatekla v Šiško. P. Urban je postal duhovnik v Mariboru, odkoder so Nemci leta 1941 izgnali frančiškane na Hrvaško. Prav p. Urban je posredoval, da je provincial p. Gracijan Heric pripeljal sobrate iz Slavonske Požege v Ljubljano. Tam je mladi pater postal kaplan in voditelj Marijine družbe. Po vojni je prebil šest let in pol v zaporih. Leta 1955 je postal kaplan za Bežigradom, nato gvardijan v Novem mestu in prvi župnik nove župnije sv. Lenarta. Odtod je šel na Brezje, kjer je bil vikar in gvardijan, rektor svetišča Marije Pomagaj ter župnik v Mošnjah. Tri leta je bil gvardijan in župnik v Šiški in spet spovednik na Brezjah. Bil je vesten samostanski in provincialni kronist in arhivar, definitor in član raznih svetov province, odličen knjižničar. S prof. Antonom Pavličem sta urejala knjižnico v Papeškem zavodu Slovenik v Rimu.

* 2. 5. 1934 Maribor
† 7. 5. 2013 Maribor

Alojzij je bil požrtvovalen ministrant v domači župniji Matere usmiljenja v Mariboru in zvest Gospodu odgovoril na njegov klic. Postal je kaplan v Ljubljani za Bežigradom in v Mariboru, nato župnik in gvardijan v Nazarjah, kjer je obnovil cerkev, nabavil nove zvonove in dozidal samostan, ki je bil med vojno miniran. Potem je bil župnik v Mošnjah, gvardijan in župnik v Novem mestu, spet kaplan v Mariboru, spovednik na Brezjah in nekaj časa upravitelj župnije Radovljica, župnik in gvardijan pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah ter spovednik in ekonom na Sveti Gori. Vsa duhovniška leta je bil vnet pridigar, spovednik, ljudski misijonar, ki je obiskal veliko slovenskih župnij, katehet, mož molitve, reda in dela, pri delu garač, obenem pa družaben sobrat, veseljak, povezan z nami in z drugimi duhovniki, redovnicami in redovniki. Rad je zbiral znamke in bil ljubitelj dobre knjige. Zadnjih dvajset let je bil spet kaplan v Mariboru, po zlati maši pa je vdano in potrpežljivo nosil križ bolezni.

(Prim. Letopis SFPSK 2020, 77-78.)

* 30. 9. 1895 Pristava, ŽU Zibika
† 30. 10. 1971 Sveta Trojica v Slovenskih goricah

P. Odilo je bil vnet pridigar, ljudski misijonar, kulturni delavec in pisatelj. Deloval je v naših samostanih in nekaj let v Kustodiji slovenskih frančiškanov v ZDA. Bil je provincialni komisar Frančiškovega svetnega (III.) reda in zadnji urednik revije »Cvetje« (od 1937 do 1944). Po drugi svetovni vojni je prav p. Odilo spodbudil tajnika Mohorjeve družbe v Celovcu msgr. Podgorca, da je ta družba znova oživela, in kupil nov tiskarski stroj. Vodil je številne ljudske misijone, duhovne vaje in obnove v Sloveniji, med Slovenci na avstrijskem Koroškem, v ZDA, Kanadi. Štiri leta je deloval med rojaki v Avstraliji (1961-1965), vodil Igralsko družino in pevske zbore, Slomškovo šolo, izdal božično in velikonočno gramofonsko ploščo. Zaradi zdravstvenih razlogov se je vrnil v Ameriko, odtod pa kmalu v Slovenijo in umrl kot zlatomašnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah.

(Prim: Misli 20 (1971) 357; Ave Maria 63 (1971) 367 in 64 (1972) 11-12.14; Pax et bonum, Melbourne 2001, 112-120.)

* 25. 2. 1860 Ivanjševski Vrh, ŽU Gornja Radgona
† 24. 8. 1935 Sveta Trojica v Slovenskih goricah

Jožef je postal frančiškan v tirolski provinci sv. Leopolda. Šolal se je v Schwazu in v Boznu in bil posvečen v mašnika v Trentu (Trento, Italija). P. Elekt je postal kaplan, vojaški kurat in kurat v bolnišnici v Mariboru. Deset let je bil pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah kaplan, voditelj Frančiškovega svetnega (III.) reda, gvardijan in župnik. Leta 1903 je odšel v Nazarje, nato spet k Sveti Trojici in v Maribor, kjer je bil kurat v kaznilnici in med prvo svetovno vojno spet vojaški kurat. Za nekaj časa so ga poslali v begunsko taborišče Strnišče pri Ptuju. Leta 1921 se je tretjič vrnil k Sveti Trojici in tam ostal do smrti. Bil je odličen katehet, izredno dobrega srca, velik Marijin častilec, globoko spoštovan in priljubljen med brati in verniki. Skoraj do zadnjega je vodil Frančiškov svetni red. Leta 1934 je obhajal zlato mašo.

(Prim. Cvetje 51 (1934), 229-231; 52 (1935), 239; P. O. Vostner, Ob 100-letnici frančiškanov v Mariboru, 1864-1964, 61.)

* 3. 3. 1844 Ljubljana
† 27. 1. 1887 Kostanjevica pri Gorici

P. Evgenij je po končanem študiju in novi maši nadaljeval študij v Gradcu in naredil izpite iz zgodovine in nemščine, ki ju je potem poučeval na frančiškanski gimnaziji in filozofski šoli na Kostanjevici pri Gorici. Na Kostanjevici je postal ravnatelj šole in leta 1883 gvardijan samostana. Kot gvardijan je temeljito prenovil cerkev Matere Božje in jo dal na novo poslikati, v kripti pa so uredili grobnico Bourbonov (1883-1886), kjer počivajo zadnji francoski kralj iz te družine Karel X. (umrl že leta 1836) in drugi družinski člani. V »Cvetju« je objavil več člankov: Življenje sv. Ludvika IX., Življenje sv. Elizabete Ogrske, Svetega Antona čudeži, Nekateri čudeži, ki so se zgodili po smrti sv. očeta Frančiška in druge. Žal je umrl še mlad po hudi bolezni.

(Prim. Cvetje 6 (1886-87) 383-384; ČZN 1926, 51.)

* 23. 12. 1885 Vučja vas, ŽU Sv. Križ pri Ljutomeru
† 16. 1. 1957 Lemont, ZDA

Rodil se je v kmečki družini. Štirje bratje so vsi doštudirali, stric p. Kalist Heric pa je v Mariboru gradil baziliko Matere usmiljenja. P. Gracijan je leta 1914 doktoriral v Fribourgu v Švici in postal profesor in magister klerikov na Kostanjevici pri Gorici, toda že naslednje leto so se morali pred vojno vihro zateči v Kamnik, kjer je postal ravnatelj samostanske gimnazije. Še naprej je bil magister v Kamniku, v Mariboru in na Rocnem, kjer so fantje obiskovali Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu. Bil je gvardijan v več naših samostanih, leta 1937 pa je bil izvoljen za provinciala in vodil našo provinco v težkih preizkušnjah druge svetovne vojne. Spomladi 1945 so p. Gracijan, bogoslovci in gimnazijci emigrirali na Koroško in na Južno Tirolsko in prišli leta 1949 v ZDA. P. Gracijan je tudi v Lemontu poučeval bogoslovce, spovedoval, pridigal, vodil ljudske misijone, bil prokurator in čebelar. V vseh službah je bil vesten in zelo natančen.

(Prim.: Ave Maria 49 (1957),…; Heric, Gracijan (1885–1957) – Slovenska biografija (slovenska-biografija.si)

* 8. 3. 1850 Vučja ves, ŽU Sv. Križ pri Ljutomeru
† 26. 5. 1925 Maribor

Jožef je gimnazijo obiskoval v Mariboru in postal frančiškan v tirolski provinci sv. Leopolda. Bil je kaplan, župnik, gvardijan v Mariboru in pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, od leta 1888 do 1922 pa je spet vodil župnijo Marije, Matere usmiljenja v Mariboru. Tam so v letih 1892-1900 zgradili novo, mogočno cerkev in nov samostan. Cerkev je leta 1900 posvetil škof Mihael Napotnik, papež sv. Pij X. pa jo je leta 1906 razglasil za baziliko. P. Kalist je bil od leta 1900 član naše province, večkrat definitor, šestkrat generalni vizitator frančiškanskih provinc in član zbora svetovalcev v mariborski – lavantinski škofiji. Bil je zgleden in vesten redovnik, delaven, pobožen, priljubljen med brati in verniki. Zadnja leta je skoraj oslepel. Ko se je sprehajal po vrtu, je nesrečno padel v odprt vodnjak in utonil.

(Prim. Cvetje 42 (1925) 125-126; www.slovenska-biografija.si: Heric, Kalist (1850–1925) – Slovenska biografija (slovenska-biografija.si); p. O. Hajnšek, Marijine Božje poti, DSM, Celovec 1971, 98-107); p. O. Vostner, Ob stoletnici frančiškanov v Mariboru, 1864-1964.)

* 30. 9. 1914 Kamnik
† 26. 11. 1983 Brezje

Oskar je bil rojen v glasbeni družini. Njegova sestra Valerija je bila znana operna pevka sopranistka, oče Jožef, po rodu Čeh, pa organist v kamniški župnijski cerkvi na Šutni. P. Pavlin je v Ljubljani študiral glasbo na konservatoriju in leta 1943 diplomiral. Leta 1945 je bil nastavljen v Kamnik, nato je bil kaplan pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, deset let v Mariboru in na Kostanjevici pri Gorici, odkoder je upravljal župnijo Kromberk. Spomladi 1961 je prišel na Brezje, kjer je bil gvardijan in rektor Marijinega svetišča in dolga leta spovednik in ravnatelj kora. Vmes je bil tri leta spet kaplan in gvardijan pri Sveti Trojici (1968-1971). Bil je priznan ljudski misijonar, priljubljen med brati, duhovniki in verniki, zlasti radi so ga imeli otroci in mladi. Zadnja leta se je, kljub bolezni, do zadnjega živo zanimal za sobrate, vernike in dogodke.

(Prim. P. D. Žnidaršič, Frančiškani na Slovenskem in sto let na Brezjah, v Brezjanski zbornik 2000, 328-329.)

* 20. 9. 1679 Ljubljana – Sv. Nikolaj
† 5. 5. 1737 Kamnik

Mihael Jožef je začel samostansko življenje v Nazarjah. P. Jakob je postal duhovnik, lektor bogoslovja, profesor dogmatike in cerkvenega prava, definitor in kustos – vikar province. Dvakrat je bil provincial (1717-1720 in 1726-1729). Bil je član duhovniškega sveta ljubljanske škofije in generalni vizitator češke frančiškanske province. Na Trsatu je leta 1719 obnovil visoko bogoslovno šolo. V Ljubljani je leta 1728 postavil prvi križev pot na južnem hodniku starega samostana na Vodnikovem trgu, ob pokopališkem zidu. Ljubljančani so zelo radi prihajali in molili križev pot, ne samo preprosti ljudje, ampak tudi cerkvena in svetna gosposka. P. Jakob je bil znan učenjak in pisatelj, največ je objavljal pravna dela. Sestavil je Statute hrvaško-kranjske province sv. Križa (Statuta municipalia Provinciae S. Crucis Croatiae-Carnioliae anno 1719).

Statuta municipalia Provinciae S. Crucis Croatiae-Carnioliae anno 1719. Celebriores controversiae canonico-theologicae super rubr. XXXIX lib. V. Decretalium. Sive de Censuris ecclesiasticis in communi et parti culari. Labaci typ. J. G. Mayr 1716, 4°. Liber IV. Decretalium D. Gregorii IX. per controversias celebriores coneordatas seu quaestiones s: Liber IV. decretalium Gregorii Papae IX per controversias celebriores concordatus seu Quaestiones selectae de sponsalibus et matrimoniis (Lj. 1713, s posvetilom Jakobu Schellenburgu in njegovim grbom); Celebriores controversiae canonicotheologicae super rubr. XXXIX lib. V. decretalium sive de censuris ecclesiasticis in communi et particulari, Lj. 1716; Statuta provincialia almae provinciae S. Crucis Croatiae-Carnioliae, Lj. 1719. electae de sponsalibus et matrimoniis. Labaci typ. J. G. Mayr 1711 et 1712, vol. 2, 8°.

(Prim. Hrvatski franjevački leksikon, str. 225; B. Riman, Slovenski franjevci u hrvatskoj provinciji s posebnim naglaskom na Trsatu.)

* 8. 3. 1872 Ljubljana – Šiška
† 12. 2. 1923 Ljubljana

Rodil se je v Spodnji Šiški kot sin sprevodnika na železnici in tudi sam postal uradnik na železnici. Leta 1897 se je poročil z Marijo Dolžan, toda po petih letih in pol mu je žena umrla. Otrok nista imela. Jožef je potem vstopil v frančiškanski red v Brežicah, študiral v Ljubljani in Mariboru. Po novi maši je bil kaplan in katehet v Mariboru in Ljubljani, od leta 1917 do 1919 je bil predstojnik in rektor Marijinega svetišča na Brezjah in nato magister novincev v Nazarjah. Ko je leta 1922 umrl provincial p. Avguštin Čampa, je bil p. Mariofil izvoljen za provinciala in se vrnil v Ljubljano. Bil je vnet in skrben predstojnik bratom, a žal samo nekaj mesecev. Na svoji prvi letni vizitaciji, ko je šel obiskat brate v Maribor, se je na vlaku prehladil, po prihodu domov zbolel in umrl v ljubljanski deželni bolnišnici. Bil je blag značaj, mož molitve, pobožnosti, reda in dela.

* 3. 3. 1843 Zgornji Tuhinj
† 6. 4. 1907 Ljubljana

Jožef je bil najmlajši od petih sinov očeta cerkovnika. Glasbe in petja se je učil pri Kamilu Mašku, Antonu Nedvedu in Antonu Foersterju. Po novi maši 1867 je bil učitelj na ljudski šoli v Kamniku, od leta 1873 pa v Ljubljani ravnatelj kora, organist, zborovodja, priljubljen pridigar in spovednik. Ko je prišel v Ljubljano p. Hugolin Sattner, sta sodelovala skupaj. P. Hugolin je ustanovil in vodil prvi mešani cerkveni pevski zbor, p. Angelik pa je orglal. P. Angelik je sestavil, uglasbil številne, še danes priljubljene cerkvene ljudske pesmi, ki so res preproste, sočne in živahne, tri latinske maše in še nekaj zbirk, nekaj zbirk sta izdala s p. Hugolinom. – Bil je soustanovitelj Cecilijanskega društva, 28 let učitelj na orglarski šoli, škofijski kolavdator orgel, več let tudi kurat v ljubljanski bolnišnici, v prisilni delavnici in v zaporih na ljubljanskem gradu.

* 10. 3. 1847 Zg. Tuhinj
† 3. 5. 1894 Novo mesto

Rodil se je v kmečki družini »pri Kaližu« v Velikih Hribih. Oče Anton je bil krojač, stric Jožef pa frančiškan p. Ladislav, ki je pomagal Janezu, da se je izšolal v Kamniku in na gimnaziji v Novem mestu. Janez je rad bral, pomagal doma, pripovedoval zgodbe in lovil ribe. P. Florentin je po novi maši nadaljeval študij v Ljubljani, poučeval na ljudski šoli v Kamniku (1872-1876) in v Novem mestu, kjer je postal vodja ljudske šole in učitelj na obrtni šoli. Leta 1877 je postal ravnatelj ljudske šole. Bil je prevajalec, sestavil kratko zgodovino kranjskih mest, življenjepise svetnikov in svetnic, misijonarjev Franca Pirca in Lovrenca Lavtižarja, duhovnika Janeza Volčiča in svojega strica p. Ladislava. Vodil je okrajno učiteljsko knjižnico ter uredil katalog listin novomeškega Kapitlja. V samostanu je bil tudi gvardijan in vikar. Kot učitelj je bil natančen in strog, med brati frančiškani, duhovniki in verniki pa priljubljen. Žal je še mlad umrl za jetiko.

(https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/hrovat-florentin-janez-nepomuk/; 225 let novomeške gimnazije (zbornik), 1971, 358.)

* 10. 3. 1825 Zg. Tuhinj
† 14. 4. 1902 Novo mesto

Rodil se je v kmečki družini »pri Kaližu« v Velikih Hribih. Tudi njegov nečak Janez je postal frančiškan p. Florentin Hrovat. P. Ladislav je študiral filologijo in slavistiko na Dunaju pri Franu Miklošiču in opravil strokovni izpit iz filologije, latinščine in grščine. Od leta 1854 do 1890 je poučeval na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, leta 1859 je postal profesor in leta 1870 začasni ravnatelj. Enako kot p. Stanislav Škrabec je tudi p. Ladislav pisal članke o slovenskih slovničnih vprašanjih, pravopisu, skladnji, etimologiji, zaimkih in samostalnikih. V zborniku Zlati vek (1863)  je predstavil slovenščino kot obredni jezik, začetke starocerkvenoslovanskega slovstva in Brižinske spomenike. Leta 1874 je izdal Latinsko slovnico za slovensko mladež. Napisal je še več duhovnih člankov v »Cvetju« in drugih revijah in dvakrat Šmarnice. Odlikovan je bil z zlatim križcem s krono. Bil je zelo priljubljen med učenci, učitelji, med brati frančiškani, duhovniki in verniki.

* 16. 1. 1867 Ljubljana
† 18. 10. 1932 Kamnik

Jožef je prišel v samostan leta 1892, ko je bil star 25 let, slovesne zaobljube je izrekel leta 1896, v duhovnika je bil posvečen leta 1897. Deloval je v Ljubljani, pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, največ časa pa v Brežicah, kjer je bil gvardijan in več kot dvajset let voditelj in vizitator Frančiškovega svetnega reda (III. reda). Bil je zgleden in natančen redovnik in duhovnik, goreč pridigar in spovednik, nikoli se ni branil nobenega dela. Znan je bil kot spreten in izkušen čebelar. Od leta 1925 do 1928 je bil predstojnik pri Novi Štifti na Dolenjskem, nato pa v Kamniku voditelj postulantov, pridigar in spovednik. V Kamniku je nepričakovano umrl, zadet od kapi.

(Prim. Cvetje 49 /1932/343, Koledar DSM 1934, 71-72, Bogoljub 30 (1932), 384; Slovenec, 19.10.1932, 3)

* 15. 2. 1886 Podbrezje
† 11. 12. 1915 Podbrezje

Valentin je bil rojen v kmečki družini pod znamenitim Taborom kot najmlajši od petih bratov. Brat Janez je postal duhovnik, sestra pa šolska sestra. Tine je prav tako želel v šole, čeprav sta starša želela, da bi prevzel domačijo. Na Brezjah je spoznal frančiškane in se odločil, da se jim pridruži. P. Ladislav je pel novo mašo leta 1909 in po končanem študiju v Ljubljani leta 1910 prišel za kaplana v Žabnice in postal rektor Marijine romarske cerkve na Sv. Višarjah. Še mlad je postal predstojnik redovne družine. Ko so frančiškani leta 1914 prevzeli Novo Štifto pri Ribnici, je bil p. Ladislav nastavljen tja in vodil bratstvo Frančiškovega svetnega reda. Zaradi bolezni se je vrnil domov v Podbrezje, kjer je kmalu umrl in tam je tudi pokopan. Bil je mož veselega značaja, šegav in pobožen, povsod priljubljen.

(Prim. Cvetje 33 (1916) 25-26 in 215-217; Bogoljub 1916, 28-29; P. D. Žnidaršič, P. Ladislav (Valentin) Jeglič, v: Poročila SFPSK 1/2001, 41.)

* 1. 3. 1841 Selca nad Škofjo Loko
† 26. 12. 1875 Ljubljana

Jožef je vstopil v samostan leta 1862, slovesne zaobljube izpovedal leta 1865 in bil posvečen v mašnika leta 1866. P. Klemen je bil v Novem mestu učitelj na gimnaziji, od leta 1870, ko je gimnazija postala državna, pa pomočnik ravnatelja ljudske šole. Leta 1874 je prišel v Ljubljano, kjer je bil pridigar, kurat v bolnišnici in priljubljen spovednik. Umrl je za legarjem (tifusom), ki se ga je nalezel v bolnišnici. Izdal je »Tri pridige« č. oč. (častitega očeta) Klemena, ki so izšle v Ljubljani po njegovi smrti (Blaznik, 1876). Bil je blaga duša, »za blagor sebi izročenih silno goreč« (Slovenec, 28.12.1875, 3). Čeprav je bil v Ljubljani šele leto dni, so se ljudje njegovega pogreba udeležili v velikem številu. V Zgodnji Danici (1875, str. 420) beremo, da so tako glasno jokali, da se ni slišalo bratov frančiškanov, ki so rajnemu na grobu zapeli »Benedictus«.

(Prim. P. A. Furlan, Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa, v: ČZN 1926, 47; Zgodnja Danica 28 (1875) 420; Slovenec 28.12.1875, 3.)

* 1. 8. 1875 Tupaliče, ŽU Preddvor
† 25. 5. 1950 Ljubljana

Jakob je bil rojen v kmečki družini. P. Ernest je po novi maši deloval v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani, bil katehet v šolah in vestno je vodil III. red – Frančiškov svetni red, zlasti je zanj navduševal moške in uredil kartoteko vseh članov. Takrat so postavili nov oltar sv. Frančiška v frančiškanski cerkvi. P. Ernest je eden od prvih bratov frančiškanov, ki so začeli pripravljati novo župnijo sv. Frančiška v Šiški. Maševal je v stari cerkvi sv. Jerneja in kasneje v vojaški baraki, ki so jo preuredili v Božjo hišo, dokler ni bila pozidana sedanja Plečnikova cerkev sv. Frančiška. Sedem let je bil gvardijan in župnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, nekaj časa je bival v Kamniku, nato je bil prefekt Serafinskega kolegija v Novem mestu in v Ljubljani in gvardijan v Brežicah. Umrl je v Ljubljani kot redovniški in duhovniški jubilant – zlatomašnik.

(Prim. Cvetje 61/1944/116; Sv. Frančišek v Šiški – Plečnikova cerkev – 70 let, Ljubljana 1997, 66sl.)

* 6. 1. 1926 Ljubljana – Šiška
† 15. 6. 2018 Ljubljana – M. oznanjenje

Jožef je bil eden od prvih ministrantov v Šiški, sodeloval je na evharističnem kongresu v Ljubljani 1935 in na kongresu Kristusa Kralja 1939. Šolal se je v Ljubljani, v begunstvu v Avstriji, v Bolzanu in Lemontu in bil v Chicagu posvečen v duhovnika. Leta 1963 je iz ZDA prišel v Avstralijo in skoraj 51 let oskrboval naše rojake v Sydneyu, Canberri, Wollongongu, Newcastlu, Brisbanu, na Zlati Obali. V Sydneyu so p. Valerijan in rojaki zgradili novo slovensko cerkev sv. Rafaela (1971-73), dvorano in prostore. P. Valerijan je bil voditelj misijona in res oče, brat, prijatelj sobratom, sestram, našim vernikom in drugim, velik zgled Samarijana, velik molivec. Ljudem je pomagal ohranjati vero, domačo besedo, ljubezen do domovine. Z nasmehom je sprejemal vsakega človeka. – Odlikovan je bil z Medal of the Order of Australia (OAM) in s častnim znakom svobode Republike Slovenije. – Zadnja štiri leta je živel v samostanu v Ljubljani, kjer je dozorel za srečanje z Gospodom.

* 13. 10. 1809 Zapoge
† 18. 1. 1882 Novo mesto

Janez je prišel v samostan na svoj dvajseti rojstni dan. Noviciat je opravil v Nazarjah, leta 1832 je izrekel slovesne zaobljube in naslednje leto postal duhovnik. Nastavljen je bil v Novo mesto, kjer je bil učitelj na ljudski šoli. Kmalu je postal ravnatelj šole in to službo opravljal celih 41 let, do leta 1877. Njegov nasprotnik je bil slovenski pisatelj in profesor Janez Trdina, ker p. Sigismund ni bil narodno zaveden. Šolska oblast pa ga je cenila, cesar Franc Jožef mu je celo podelil zlati križec za zasluge. »Veliko učencev so imeli v teh letih, vsi jih dobro poznajo. Strogi so bili, vendar jih je vedno navdajala ljubezen do otrok« (Zgodnja Danica). P. Sigismund je nadaljeval novomeško samostansko kroniko, IV. zvezek, od leta 1830 do 1860, v nemščini. Bil je samostanski vikar, opravljal je še druge službe, nekaj let je bil definitor province, sicer pa zgleden in pobožen redovnik in velik molivec. Rad je molil križev pot in častil Jezusa v Najsvetejšem Zakramentu.

(Prim. Sigismund Jeraj – Wikipedija, prosta enciklopedija (wikipedia.org); Dolenjski biografski leksikon | Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto; P. A. Furlan, n. d., ČZN 1926, 47; Zgodnja Danica (35) 1882, 28.)

* 6. 9. 1848 Preska pri Medvodah
† 11. 2. 1918 Trsat

Lovrenc je prišel v samostan leta 1867, duhovnik je postal leta 1871. P. Romuald je nadaljeval študij v Ljubljani, bil katehet v Kamniku in v Samoboru, leta 1894 pa prišel na Trsat, kjer je bil dolga leta gvardijan (1894-1909 in 1912-1918). Od leta 1909 do 1912 je bil provincial Hrvaške frančiškanske province sv. Cirila in Metoda v Zagrebu. Že v hrvaško-kranjski provinci je bil definitor in provincialni vikar – kustos, po ustanovitvi hrvaške province pa tudi v hrvaški provinci. Bil je generalni vizitator madžarske province sv. Marije, province Bosne Srebrene in naše Kranjske province sv. Križa. P. Romuald je temeljito obnovil samostan in cerkev na Trsatu ter kapelice ob romarskih stopnicah. Dal je povečati samostan, napraviti novo cisterno in kanalizacijo, nabavil več mašnih oblačil. Načrtoval je gradnjo nove cerkve na Trsatu in ustanovil odbor, povabil k sodelovanju arhitekte Hansa Pascherja, p. Anzelma Wernerja OSB (benediktinca), Jožeta Plečnika in Hermana Bollea. Žal je prva svetovna vojna prekrižala te več kot dvajsetletne načrte.

(Prim. Nekrologij Hrvaške frančiškanske province sv. Križa; Šematizmi Hrvaško-kranjske province sv. Križa; Barbara Riman, Slovenski franjevci u hrvatskoj provinciji sv. Ćirila i Metoda s posebnim naglaskom na samostan i svetište na Trsatu, v: Zgodovinski časopis 68 (2014) 139-140.)

* 3. 3. 1936 Modraže, ŽU Studenice
† 31. 5. 2014 Ljubljana

Frančišek je obiskoval gimnazijo v Mariboru, bil nadarjen dijak, imel odličen spomin in rad je pomagal v domači župniji. P. Avguštin je bil kaplan na Kostanjevici pri Gorici, pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah in na Viču, župnik in predstojnik v Dobovi, dvakrat kaplan v Mariboru, nekaj let tam gvardijan in potem še na Sveti Gori in pri Novi Štifti. Bil je odličen katehet, spovednik, ljudski misijonar in voditelj duhovnih vaj. Štiri leta in pol je bil kaplan v Novem mestu, nato pa duhovni pomočnik v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju. Tam ga je kmalu zadela možganska kap. Odtlej je maševal v kapeli ali somaševal, spovedoval, dokler je mogel, zadnja leta pa je bil priklenjen na voziček in bolniško posteljo. Kljub bolezni je ohranil vedrino in bil družaben. Bratje so lepo skrbeli zanj in ga radi obiskovali. Zadnji dan meseca majnika 2014 ga je med kosilom spet zadela kap. – Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

(Prim. Letopis SFPSK 2020, 79.)

* 3. 5. 1879 Doblar, ŽU Ročinj
† 3. 3. 1952 Brezje

Rodil se je v družini očeta mlinarja. Samostansko življenje je začel na Brezjah, opravil noviciat v Brežicah (1906-1907) in se vrnil na Brezje, kjer je bil zakristan, čebelar in vrtnar, sadjar, pobudnik raznih kulturnih, družbenih in verskih prireditev, ki jih je skrbno pripravljal, vodil ali pomagal. Veliko je bral, se izpopolnjeval in bil mož širokega gospodarskega znanja, moder in preudaren, svetovalec mnogim ljudem. Sodeloval je pri Slovenskem čebelarskem društvu, sadjarski in vrtnarski organizaciji, v samostanu pripravljal vrtnarske in sadjarske razstave, napisal več člankov o čebelarstvu in sadjarstvu in knjigo Praktičen čebelar (SČD, 1934). Kot zakristan je skrbno vzgajal ministrante v svetišču Marije Pomagaj. Med drugo svetovno vojno se je zatekel k Sv. Gregorju nad Sodražico, popisal dogajanja, po vojni pa dogajanja na Brezjah. Z gvardijanom p. Kasijanom Faričem sta na novo sestavila samostansko kroniko na Brezjah. Bil je mož molitve in iskren Marijin častilec.

(Prim. Arhiv. franč. samostana na Brezjah; Jul. Mayer, K izdaji Fr. Donat Jugove knjige Praktični čebelar, Slov. čebelar, Lj. 1935, št. 6, 95–96; Fr. Donat Jug – šestdesetletnik, Slov. čebelar, Lj. 1939, št. 5, 69–70 s sl.; Poročila slov. franč. province sv. Križa, Lj. 6. apr. 1952, št. 2, 10.)

* 8. 1. 1882 Žbrlini, ŽU Pazin, Hrvaška
† 20. 3. 1964 Novo mesto

Anton je obiskoval ljudsko šolo in gimnazijo v domačem kraju in prišel v noviciat leta 1901 v Novo mesto. Leta 1905 je izrekel slovesne zaobljube, prejel mašniško posvečenje in pel novo mašo. P. Leonard je deloval na Kostanjevici pri Gorici, v Kamniku in v domačem Pazinu, kjer je bil 18 let kaplan in katehet. Leta 1929 ga je fašistična oblast pregnala. Takrat je bil nastavljen v Novo mesto, naslednje leto v Maribor, kjer je ostal dve leti, in spet v Novo mesto, kjer je deloval do smrti. Od leta 1950 do 1953 je bil gvardijan samostana in nato vikar. Bil je zgleden, skromen in ponižen redovnik in duhovnik, prijazen in ustrežljiv, goreč molivec. Nikoli ni iskal priznanja. Še v visoki starosti je rad pomagal spovedovati na župnijah in podružnicah, mnogim je prinesel tolažbo. Bil je tudi pesnik, rad je bral in študiral.

(Prim. Poročila 19 (1964) 39-41; https://www.istrapedia.hr/hr/natuknice/510/kalac-leonard )

* 1. 5. 1907 Sv. Štefan pri Žusmu
† 11. 5. 1980 Novo mesto

Janez je prišel v samostan leta 1930. V Ljubljani je postal samostanski tretjerednik, opravil noviciat in izrekel prve zaobljube, slovesne zaobljube pa v Brežicah, kjer je deloval pet let. Leta 1941 so Nemci frančiškane v Brežicah izgnali na Hrvaško. Brat Silvester se je vrnil v Ljubljano, odkoder je bil nastavljen na Vič, nato na Brezje in v Novo mesto, kjer je ostal do smrti. V samostanu je bil zakristan in krojač, skromen, prijeten in šaljiv človek, tudi vsa druga dela je opravljal z veliko vedrino in vnemo. Bil je priljubljen med brati in med verniki in potrpežljiv v bolezni. Njegovega pogreba se je udeležilo zelo veliko ljudi.

(Prim. K. G., Umrl je naš brat Silvester, v: Poročila SFPSK 34(1980), 123-124; Letopis SFPSK 1987, 54; …)

* 17. 12. 1874 Stopiče
† 3. 6. 1958 Novo mesto

Franc je postal samostanski tretjerednik v Novem mestu leta 1898. Brat Marko je opravil noviciat v Brežicah (1905-1906), slovesne zaobljube je izrekel v Nazarjah leta 1909. Deloval je štiri leta v Kamniku, štiri leta v Nazarjah, eno leto v Brežicah, dve leti na Brezjah, dve leti v Pazinu in kar 46 let v Novem mestu. V samostanu je bil vrtnar in kolektorant, postoril, kar je bilo potrebno, zbiral pridelke v okoliških vaseh, večkrat tudi doživel kako pikro, zbadljivo besedo, vendar je vse potrpežljivo prenašal. Umrl je po dolgotrajni bolezni.

(Prim. Poročila SFPSK 1958, …)

* 4. 8. 1929 Osek, ŽU Sv. Trojica v Sl. Goricah
† 6. 10. 2015 Izola

Avguštin je bil sin kolarja, dvanajsti od štirinajstih otrok. Deloval je na Viču, v Mariboru, na Brezjah, v Mošnjah, kot župnik v Dobovi in spovednik na Sveti Gori. Leta 1971 je odšel v misijone, ko je škof iz Toga v Afriki iskal duhovnike tudi v Sloveniji. Šestnajst let je misijonaril v Kanteju v Togu, sam veliko fizično delal, kopal vodnjake. O svojem delu je veliko pisal, posnel nekaj filmov in veliko diapozitivov, ki jih je predstavil ob svojih obiskih, v revijah Ognjišče in Srečanja pa povabil bralce k zbiranju darov. Sedem mesecev je deloval med Slovenci v Sydneyu v Avstraliji (1981-1982). Leta 1987 se je vrnil domov in bil kaplan v Ljubljani, gvardijan v Mariboru in v Nazarjah, šest let župnik v Bočni in Šmartnem ob Dreti, predstojnik v Kopru, duhovni pomočnik v Mariboru in po biserni maši spet v Kopru. Pokopan je pri domači Sveti Trojici.

* 17. 6. 1843 Šmartno pod Šmarno Goro
† 30. 8. 1889 Klanjec, Hrvaška

Peter je postal novinec v Redu manjših bratov leta 1864, mašniško posvečenje je prejel leta 1868. Bogu in ljudem je služil v Ljubljani, od leta 1871 v Klanjcu, nato na Trsatu, v Samoboru in spet v Klanjcu, kjer je postal župnik in gvardijan. Veliko je spovedoval, maševal, pridigal, nadomeščal župnike v prostranem Hrvaškem Zagorju, na Štajerskem, Kranjskem in Primorskem in si tudi zapisoval kraje, dogodke in pridige. Bil je odličen govornik. Poleti 1889 je v Velikem Trgovištu nadomeščal obolelega župnika in dekana. Ko je prišel po opravkih v Klanjec, je moral dolgo časa na vozu čakati voznika, ki je šel v trgovino kupovat novo vrv. P. Samuel je neprevidno potegnil vajeti, konj se je splašil in jo je z vozom oddirjal po klancu. Voz se je razbil in p. Samuel je priletel na kup gramoza. Zaradi hudih notranjih poškodb je po dveh tednih umrl.

(Prim. P. Samuel Kimovec OSF, v: Zgodnja Danica 48 (1895) 374-375; 383-384.)

* 21. 12. 1833 Špitalič pri Motniku
† 5. 12. 1873 Ljubljana

Janez je vstopil k manjšim bratom leta 1855 v Nazarjah. Br. Wolfgang, tudi Volbenk, je po slovesnih obljubah deloval v raznih samostanih, zadnja tri leta pa je bil organist v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju – »v tukajšnji farni cerkvi pred mostom, ter si je v tem svojem poslu z nevtrudljivo delavnostjo in marljivim napredovanjem za cerkveno glasbo pridobil velike zasluge. Da-si priprost meniški brat, je imel tako olikan okus za klasično cerkveno muziko, kakoršen se le redkokrat nahaja. Iz dragocenih Prosketovih del ‘Musica divina’ in ‘Selectus novus’, katere so na njegovo prošnjo v. č. o. gvardijan omislili za cerkveni kor, je za večje praznike rad jemal umotvore glasbenih prvakov prejšnjih stoletij« (Slovenec, 11.12.1873, str. 3). V Zgodnji Danici je omenjen kot »glasbeni umetnik, da malo takih, ki ni znal le samo preizverstno orglati, ampak tudi polno druzih inštrumentov igrati« (ZD 26 (1873) 396). Bil je blag in ponižen. Urejal in prepisoval je rokopisna glasbena dela in sestavil pesmarico »Slovenske cerkvene pesmi s spremljavo orgelj«.

(Prim. Darja Frelih, ZRC SAZU, Glasba 18. in 19. stoletja v ohranjenih rokopisih ljubljanskih frančiškanov, v: De musica disserenda I/1-2.2005.61-73; Slovenec, 11.12.1873, str. 3; Zgodnja Danica 26 (1873) 396.)

* 27. 8. 1830 Novo mesto
† 29. 6. 1886 Novo mesto

Mihael se je rodil na Marofu – na Kapiteljskem hribu. V Novem mestu je obiskoval ljudsko šolo in gimnazijo, nadaljeval študij na Kostanjevici pri Gorici, v Ljubljani in na Dunaju. Leta 1858 se je vrnil v Novo mesto, poučeval zgodovino in zemljepis na gimnaziji, postal gvardijan in vikar samostana ter definitor province. Bil je vsestransko razgledan, velik rodoljub, veseljak, znal je vabljivo pripovedovati, ukvarjal se je s tehniko in glasbo in bil celo izumitelj. Dijaki so ga radi poslušali, ker je znal biti šaljiv. Nikoli ni kričal ali svaril z ostro besedo, ampak raje spodbujal dobrohotno in s šaljivo opombo. V Izvestjih novomeške gimnazije je objavljal razne zgodovinske članke in razprave v nemščini. Umrl je še mlad za jetiko.

(Prim. 225 let novomeške gimnazije, Novo mesto 1971, 363; Zgodnja Danica 38 (1886), 216; Dolenjske novice 2 (1886), 104 in 113; Koledar DSM 1887, 77. P. A. Furlan, n. d., ČZN 1926, 48.)

* 6. 11. 1861 Dobro Polje, ŽU Mošnje
† 27. 10. 1911 Ljubljana

Franc se je rodil na Dobrem Polju pri Brezjah na Gorenjskem. Postal je učitelj na ljudski šoli v Novem mestu, nato v Karlovcu vikar in gvardijan samostana, katehet na kadetski šoli, kurat v vojaški bolnišnici in župnik. Leta 1899 je prišel na Brezje, potem je bil gvardijan na Sveti Gori in spet na Brezjah predstojnik in rektor svetišča od leta 1905 do 1908. Bil je izredno nadarjen za jezike, vsestransko dejaven, moder gospodar, skrbel za lepoto romarske cerkve. Leta 1907 je škof Jeglič slovesno kronal podobo Marije Pomagaj. P. Avrelij je naslednje leto postal gvardijan v Ljubljani in po treh letih samostanski vikar. Dvakrat je bil definitor province. Poleti 1911 je peš romal na Svete Višarje, kjer ga je hudo ožulil čevelj, prišlo je do zastrupitve krvi in je umrl v ljubljanski bolnišnici. Pokopan je na Žalah.

(Prim. P. D. Žnidaršič, Frančiškani na Slovenskem in sto let na Brezjah, v: Brezjanski zbornik 2000, 322;)

* 9. 6. 1893 Brezje, ŽU Mošnje
† 6. 3. 1971 Pula, Hrvaška

Martinovčev Tonček z Brezij je bil nečak p. Avrelija Knaflja. Gimnazijo je obiskoval v Kranju in v Zagrebu in postal frančiškan v dalmatinski provinci sv. Hieronima (Zadar). Noviciat je opravil v samostanu sv. Ane v Kopru. Novo mašo je pel na Brezjah leta 1917. Deloval je v raznih samostanih zadarske province, od Barbane do Trogirja, kjer je bil pred drugo svetovno vojno župnik predmestne župnije. Po vojni je bil nastavljen v Pulo, kjer je ostal do smrti. Vse življenje je ohranjal najtesnejše stike s svojimi sorodniki, jih vabil na počitnice na morje in sam je rad prihajal na oddih domov na Brezje in pomagal v romarski cerkvi Marije Pomagaj kot spovednik in mašnik. Leta 1967 je obhajal zlato mašo v Puli, na Brezje pa zaradi bolezni ni mogel več.

(Prim. P. D. Žnidaršič, Fara Mošnje skozi 850 let, 2004, 68; Kronika Frančiškanskega samostana Brezje.)

* 2. 2. 1911 Trboje
† 9. 1. 1991 Novo mesto

Mladi Lojze iz Trboj pri Kranju je bil organist v Litiji in v Laškem, med drugo svetovno vojno partizan, po vojni begunec na Koroško in zaprt v Šentvidu. Leta 1947 je prišel v Novo mesto v noviciat. V Novem mestu je ostal ves čas življenja v samostanu, 44 let, bil je organist, zborovodja, vrtnar, kletar in čebelar. Kot organist in zborovodja je vztrajno iskal pevce, ko se zaradi služb in drugih okoliščin niso upali izpostavljati v župnijah ali cerkvah. Vodil je pevska zbora na Kapitlju in v Kloštru, pevci iz Stopič so mu celo kupili motor, da jih je šel poučevat v Stopiče in v druge župnije. Čas po koncilu in ustanovitev župnije sv. Lenarta sta dala bratu Danijelu nov zagon, učil je otroke in odrasle, se izpopolnjeval in s posebnim čutom in žarom vzgajal pevce, jim približal bogoslužje, vodil petje pri verouku in ustanovil še otroški in mladinski zbor. V bolezni je bil potrpežljiv in sam je hotel delati in skrbeti zase in za druge do zadnjega.

* 22. 2. 1813 Novo mesto
† 4. 10. 1858 Novo mesto

Franc je obiskoval novomeško gimnazijo in pri 18 letih potrkal na samostanska vrata. Po mašniškem posvečenju je nadaljeval študij na univerzi, postal profesor, kasneje začasni ravnatelj in od leta 1850 do 1857 prvi ravnatelj popolne cesarsko-kraljeve novomeške gimnazije. Šest let je vodil latinsko šolstvo in bil tudi zgodovinar. Napisal je razpravo »Kurz gefasste Geschichte von der Entstehung der Stadt Neustadl« (Kratka zgodovina izvora mesta Novo mesto, 1855) v: »Erster Jahresbericht des k. k. Franziskaner-Gymnasium: im Jahre 1855« (Prvo letno poročilo cesarsko-kraljeve frančiškanske gimnazije). Umrl je še mlad zaradi kapi. »Hvaležni gimnazijalci so svojemu ljubljenimu učeniku in vodju še pri pogrebu vso mogočo čast skazali, kar tudi njim samim v čast in spoštovanje služi« (Zgodnja Danica 11 (1858) 165).

(Prim. ČZN 1926, 44; Zgodnja Danica 11 (1858) 165; 225 let novomeške gimnazije (zbornik), Novo mesto 1971, 363.)

* 8. 8. 1869 Mokronog
† 25. 12. 1949 Vukovar, Hrvaška

Frančišek je vstopil k manjšim bratom po končani četrti gimnaziji leta 1885. Novo mašo je daroval leta 1892. Deloval je v Ljubljani, v Brežicah in kot lektor bogoslovja na Kostanjevici pri Gorici, odkoder je bil že po enem letu prestavljen v Kamnik in tam opravljal to službo enajst let. V Kamniku je bil tudi samostanski vikar. Nato je bil kaplan na Viču in pri Marijinem oznanjenju v Ljubljani, gvardijan v Brežicah, dve leti predstojnik in rektor svetišča Marije Pomagaj na Brezjah in prokurator v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni je odšel v ZDA, kjer se je pridružil našim bratom frančiškanom, ki so delovali med slovenskimi izseljenci. Leta 1929 se je vrnil v domovino in prestopil v hrvaško frančiškansko provinco sv. Cirila in Metoda. Deloval je v Zemunu, v Subotici, na Trsatu, v Virovitici in v Vukovarju, kjer je tudi umrl.

(Prim. P. D. Žnidaršič, Frančiškani na Slovenskem in sto let na Brezjah, v Brezjanski zbornik 2000, 324-325.)

* 20. 4. 1911 Hrastovlje, ŽU Kubed
† 29. 8. 1996 Izola

Kristijan je postal frančiškan v beneški provinci. P. Atanazij je bil kaplan, katehet in bolniški kurat. Eno leto je deloval tudi v Kopru. Med drugo svetovno vojno je posredoval za slovenske internirance pri papežu Piju XII. Po vojni je bil štiri leta na prisilnem delu. Leta 1952 je prišel v našo provinco, najprej na Vič, nato je bil predstojnik na Kostanjevici pri Gorici, župnik v Kromberku ter predstojnik in prvi župnik v Strunjanu (1961). Dolga leta je skrbel za cerkev sv. Ane v Kopru, kjer je bival v prostorih nad zakristijo, ker so bili v samostanu zapori. Bil je gostoljuben, ponižen, dobrohoten in vesel Frančiškov brat, velik častilec Jezusa v Evharistiji, priljubljen in kot spovednik je mnogim prinašal upanje in tolažbo. Počiva v grobnici v cerkvi sv. Ane v Kopru. Njegov brat Alojz je bil tudi duhovnik in znan istrski pesnik.

(Prim. Letopis SFPSK 2009, 66-67.)

* 3. 1. 1900 Hrastovlje, ŽU Kubed (sedaj Sočerga)
† 6. 3. 1985 Saccolongo, Italija

Anton je bil starejši brat Kristijana – p. Atanazija. Brat Nazarij je leta 1917 postal samostanski tretjerednik v Kopru. Leta 1923 je tam končal noviciat in izrekel prve zaobljube. To je bil zadnji noviciat pri Sv. Ani v Kopru, ki je takrat spadal v dalmatinsko – zadarsko provinco sv. Hieronima. Brat Nazarij je izrekel slovesne zaobljube leta 1926. Dne 21. decembra 1929 je odšel v misijone na Kitajsko in deloval v Šensiju, nato pa med gobavci v naselju Mosimien v Tibetu do leta 1949, ko so kitajski komunisti izgnali misijonarje. Takrat je odšel v Rim. Na Antonianumu je bil obedničar v študentski obednici in skrbel za vino. P. Viktorju Papežu je pokazal dokument Mao ce Tunga, s katerim je bil izgnan s Kitajske. Na Kitajsko se ni mogel več vrniti, zato je prosil predstojnike, da bi odšel v Sveto deželo, vendar ni dobil dovoljenja. Znan je bil tudi kot umetnik kipar. Umrl je v Saccolongu pri Padovi.

(Prim. I. M. Navernik, Drobtinice življenja – p. Atanazij Kocijančič OFM, Koper 2014, 12.)

* 19. 7. 1875 Dragatuš
† 3. 12. 1961 Ljubljana

Rodil se je v kmečki družini. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, študiral v Torinu in v Švici in pri 28 letih prišel k frančiškanom. Novo mašo je pel leta 1906. Deloval je v Ljubljani, na Sveti Gori, v Pazinu, na Brezjah, na Kostanjevici pri Gorici, pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah in pri Novi Štifti pri Ribnici. Od leta 1931 do 1935 je bil prefekt dijakov v konviktu v Novem mestu, nato kaplan za Bežigradom pri p. Kazimirju Zakrajšku in spet spovednik na Brezjah, odkoder so brate izgnali Nemci leta 1941. Zatekel se je na Trsat, nato je bil na Sveti Gori in kasneje na Kostanjevici predstojnik po odhodu italijanskih frančiškanov, vikar in kaplan. Leta 1957 se je vrnil v Ljubljano. P. Oto ni bil sloveč pridigar ali iskan spovednik, rad pa je priskočil na pomoč, kjer je bilo potrebno, bil je prijazen in družaben.

(Prim. Poročila SFPSK 1961, 80-81.)

* 21. 4. 1869 Brezovica pri Ljubljani
† 2. 1. 1935 Kamnik

P. Kajetan je bil katehet, spovednik, pridigar v Nazarjah, Kamniku, na Kostanjevici, v Pazinu, na Sveti Gori, pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah in na Viču. V Pazinu in pri Sveti Trojici je bil vikar in voditelj Frančiškovega svetnega reda (III. reda), prav tako voditelj FSR in katehet na Viču in od leta 1911 gvardijan na Kostanjevici, leta 1914 pa je postal definitor province in magister novincev v Brežicah. P. Roman Tominec, ki je bil njegov novinec, se ga spominja kot ljubeznivega, očetovskega učitelja, ki je vzgajal za zdravo pobožnost, za zgledno bratsko življenje, za vestnost pri delu in molitvi, za vztrajnost. Znal je biti tudi šegav in rad je pripovedoval zanimive dogodivščine iz samostanskega življenja, pridružil se je pri igri in razvedrilu, pomagal mladim bratom pri učenju jezikov, ko pa je bil čas za delo in molitev, je dejal: »Fantje, moramo iti!« – Umrl je v Kamniku.

(Prim. P. R. Tominec, + P. Kajetan Kogej, Cvetje 52 (1935), 51-53.)

* 21. 9. 1905 Stara Loka
† 22. 2. 1984 Ljubljana

Rodil se je v številni družini, se izučil za krojača in pri 24 letih prišel v samostan. Začel je v Brežicah, po enem letu pa prišel v Ljubljano, kjer je opravil noviciat pri p. Salvatorju Zobcu, odličen krojač br. Julijan Vodopivec pa ga je naučil izdelovati frančiškanske habite in redovne plašče. Oba sta vzgojila vzornega redovnika. Br. Marcel je eno leto pred drugo svetovno vojno deloval na Brezjah, nato spet v Ljubljani. Bil je vesten in odličen krojač. Na generalni kuriji v Rimu so posneli njegov kroj frančiškanskega habita po habitu, ki ga je sam sešil. Prosti čas je rad uporabil za ročna dela, kvačkanje, vezenje, rad je hodil v hribe. Kadar je bilo potrebno, je kot spreten kuhar pripravil in postregel jedi na veliko veselje sobratov. Prav tako je bil velik molivec, družaben, natančen, veliko je bral in imel je odličen spomin.

* 4. 11. 1882 Sv. Barbara v Halozah – Cirkulane
† 16. 9. 1946 Ljubljana – Vič

P. Hadrijan je po novi maši študiral v Fribourgu v Švici, doktoriral iz filozofije in bil profesor na frančiškanski gimnaziji v Kamniku. Med prvo svetovno vojno je bil vojaški kurat. Dvakrat je bil izvoljen za definitorja province. Kasneje je bil gvardijan v več naših samostanih, nazadnje na Brezjah, odkoder so bili bratje frančiškani izgnani v začetku druge svetovne vojne. P. Hadrijan in p. Bonaventura Resman sta se zatekla na Vič, v trdnem upanju, da se kmalu vrneta domov. P. Bonaventura se je po vojni res vrnil na Brezje, p. Hadrijan pa je bil že zelo bolan in je umrl na Viču. Bil je vesel značaj, družaben, mehkega srca, sicer pa dosleden v delu, dolžnostih in molitvi in k temu je spodbujal brate v samostanu. Imel je veliko prijateljev, še v bolezni so zanj spraševali in ga obiskovali, tudi duhovniki.

* 31. 5. 1846 Ljubljana
† 17. 2. 1892 Trsat, Hrvaška

Alojzij je prišel k manjšim bratom leta 1863, slovesne zaobljube je izrekel leta 1867, mašniško posvečenje je prejel leta 1869. Postal je kaplan v Klanjcu, magister bratov neduhovnikov, knjižničar, diskret (gvardijanov svetovalec). V Samoboru in v Karlovcu je bil spovednik in pridigar. Na Trsatu je bil vikar, pridigar in voditelj Frančiškovega svetnega (III.) reda. Žal je umrl še mlad, zadela ga je kap. »Pri obedu so bili še vsi skupaj veseli, po obedu niso še končali molitve na koru, kar pride sporočilo: p. vikar so umrli in začne zvoniti z velikim zvonom« (Cvetje). Bil je delaven redovnik in duhovnik.

(Prim. Zgodnja Danica 45 (1892), 72; Cvetje (1928) 85; Koledarji Družbe sv. Mohorja 1875-1892.)

* 23. 2. 1848 Šentvid pri Stični
† 10. 9. 1904 Novo mesto

Jožef je vstopil v red manjših bratov leta 1868 in pel novo mašo leta 1872. P. Inocenc je v Ljubljani dokončal študij in leta 1875 prišel v Novo mesto, kjer je bil 28 let učitelj na ljudski šoli in osem let ravnatelj šole, od leta 1887 do 1890 gvardijan samostana, nekaj let definitor province in kasneje spiritual usmiljenih bratov, ki so vodili novomeško bolnišnico. Kot gvardijan je uredil zimski oratorij (samostanski molitveni kor), oskrbel ograjo in vrt pred cerkvijo ter nove orgle, ki jih je izdelal mojster Franc Goršič. P. Inocenc je bil očetovski, strog učitelj in dober prijatelj svojim učencem in mnogim ljudem. Vsi so se ga spominjali s hvaležnostjo. Zaradi bolezni je moral odložiti učiteljsko in ravnateljsko službo. Imel je veličasten pogreb, ki ga je vodil novomeški prošt dr. Sebastijan Elbert ob veliki udeležbi duhovnikov, redovnikov, mestnih uradnikov in vernega ljudstva.

(Prim. Bogoljub 2 (1904) 285; Dolenjske novice 20 (1904) 175; Cvetje 21 (1904) 320.)

* 28. 8. 1914 Zbilje, ŽU Smlednik
† 2. 2. 2002 Lemont, IL, ZDA

Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, kjer je spoznal frančiškane. Med drugo svetovno vojno je bil kaplan v Ljubljani, študentski in zaporniški duhovnik, dokler ga ni gestapo zaprl in odpeljal v Dachau. Po vojni je iz Nemčije prišel leta 1949 v ZDA, leta 1951 pa sta s p. Klavdijem Okornom začela pastoralno delovati med slovenskimi naseljenci v Avstraliji in začela izdajati mesečnik Misli. Oba sta se že po dveh letih vrnila v Ameriko. P. Beno je bil potem kaplan in župnik v Willardu, v Milwaukeeju, v Johnstownu in Chicagu, gvardijan in vikar v Lemontu in dolga leta upravnik mesečnika Ave Maria. Nekaj let je bil svetovalec Komisariata. Bil je blag značaj, družaben in vedno pripravljen priskočiti na pomoč bratom ali drugim ljudem, ter priljubljen spovednik.

* 18. 3. 1920 Maribor – Sv. Magdalena
† 7. 8. 2015 Šempeter pri Gorici

Jožef je bil sin sodnega uradnika, ministrant pri frančiškanih v Mariboru in voditelj Frančiškovih križarjev. Leta 1941 je odšel v Rim, postal duhovnik in doktoriral iz mariologije. Sodeloval je pri pripravi dokumentacije za razglasitev verske resnice o Marijinem vnebovzetju (1950) in pri svetniških postopkih za sv. Nikolaja Tavelića, za bl. Antona M. Slomška, Friderika Baraga in Janeza F. Gnidovca. Za škofa Baraga je spisal škofijski in apostolski postopek, za škofa Gnidovca pa vodil in prevedel v latinščino škofijski postopek.

P. Bruno je bil profesor na papeških univerzah Antonianum, Marianum in od leta 1968 tudi na Urbaniani, strokovnjak za eshatologijo, plodovit teološki pisatelj, izredno razgledan in kritičen teolog, pobožen in vesel redovnik in duhovnik. Po upokojitvi je postal župnik v Žabnicah pod Sv. Višarjami, leta 1995 pa prišel na Kostanjevico pri Gorici, spovedoval še na Sveti Gori in bil dejaven do zadnjega. Uporabljal je tudi elektronske medije in bil prav zanimiv sogovornik.

Več o njem: Intervju s p. Brunom Korošakom OFM →

* 13. 5. 1871 Kapela pri Radencih
† 30. 1. 1947 Maribor

Janez je končal nižjo gimnazijo na Ptuju in vstopil k frančiškanom leta 1889 v Gradcu, v mašnika je bil posvečen leta 1894 v Salzburgu. Ko sta samostana v Mariboru in pri Sveti Trojici pripadla naši provinci, je deloval v Mariboru. P. Severin je bil kaplan, katehet, gvardijan, vikar, gvardijanov svetovalec, direktor zakristije, več let magister bogoslovcev in kandidatov, knjižničar. Ustanovil je Marijino mašno zvezo v Mariboru in sestavil molitvenik. Vodil je Karmelsko bratovščino. Kot knjižničar je sam vezal in popravljal knjige. Izučil se je tudi za elektrotehnika. Mariborski samostan je pred prvo svetovno vojno imel svojo elektrarno in p. Severin je sam skrbel za elektriko in vzdrževanje napeljav, dokler Maribor ni dobil mestne elektrarne. Bil je zgleden duhovnik in redovnik, natančen v dolžnostih, strog do sebe, prijazen do drugih. Kljub bolezni je delal do zadnjega. Med drugo svetovno vojno, ko so bili bratje frančiškani izgnani, je ostal v samostanu in vztrajal v težkih razmerah.

(Prim. Cvetje 57 (1940), 234; p. O. Hajnšek, Marijine Božje poti, DSM, Celovec 1971, 100 in 105; p. O. Vostner, Ob stoletnici frančiškanov v Mariboru, 1964, 60-67.)

* 29. 12. 1937 Sušje, ŽU Ribnica
† 3. 3. 2014 Šempeter pri Gorici

Stanislav je bil peti od sedmih sinov znane Ivanove družine v Sušju. Po novi maši brata Ivana leta 1957 je potrkal na samostanska vrata. Postal je duhovni pomočnik za Bežigradom, kaplan na Viču in v Šiški in leta 1971 župnik in gvardijan na Kostanjevici pri Gorici. Najbolj se je posvečal otrokom pri verouku, ministrantom, skrbno se je pripravljal na oznanjevanje in katehezo. Energično je prevzel, učil in vodil župnijski, mladinski in otroški pevski zbor, vzgajal sodelavce in delil tolažbo bolnim in starejšim. Številne preizkušnje in zlasti katastrofalni potres leta 1976 so zelo zaznamovali p. Lojzeta in mlado župnijo. Z velikimi napori so uspeli obnoviti cerkev in samostan, ki sta bila zelo poškodovana. P. Lojze je potem dvanajst let deloval na Sveti Gori in nato spet na Kostanjevici. Župljani so mu zelo stali ob strani v največjih težavah in zadnja leta v bolezni. Pokopan je na Sveti Gori.

(Prim. Poročila SFPSK 1/2014, 45-46; Letopis SFPSK 2020, 78; M. Bastjančič, V spomin ob 10. obletnici smrti p. Lojzeta Kosa, v Svetogorska Kraljica 1/2024, 33-34.)

* 19. 11. 1875 Ptuj
† 30. 3. 1941 Sveta Trojica v Slovenskih goricah

Janez se je izučil za krojača in že v domači hiši dobil prvo glasbeno vzgojo. K frančiškanom je vstopil leta 1893. V Ljubljani sta bila njegova učitelja glasbe p. Angelik Hribar in p. Hugolin Sattner. Brat Leopold je bil šest let organist v Brežicah, nekaj mesecev na Sveti Gori, od leta 1903 do svoje smrti pa organist in pevovodja pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Bil je spreten organist in skrben krojač, mož dela in molitve, družaben, prijeten značaj, vedno srečen, vesel in dobro razpoložen, gostoljuben, »kot ljubezniva mamica in sonce vsega samostana«, ga imenuje urednik Cvetja p. Odilo Hajnšek. Najbolj je bil srečen, če je komu lahko napravil kakšno uslugo ali ga postregel. Teden dni pred začetkom druge svetovne vojne je nepričakovano zaspal za ta svet v svoji samostanski celici.

(Prim. Cvetje 59 (1941) 32; Cerkveni glasbenik 64 (1941) 104.)

* 10. 6. 1883 Sromlje
† 8. 4. 1951 Maribor

Pavel je obiskoval gimnazijo v Celju in na Kostanjevici pri Gorici, bogoslovje pa v Kamniku in Ljubljani. P. Gratus je študiral v Innsbrucku in v Louvainu v Belgiji in poučeval Sveto pismo na domačem bogoslovju v Kamniku in Ljubljani. Leta 1914 je prišel v Maribor in postal katehet na II. dekliški meščanski šoli in na III. dekliški osnovni šoli. Večkrat je bil samostanski vikar, dvakrat definitor province in od leta 1925 do 1928 gvardijan. Od leta 1924 je bil član izpraševalne komisije za poučevanje verouka na šolah. Spomladi 1941, ob začetku druge svetovne vojne, so bili frančiškani izgnani v Meljsko kasarno, v Rajhenburg in na Hrvaško. P. Gratus se je leta 1945 vrnil v Maribor. Bil je odličen in zelo spoštovan katehet, priljubljen med mladimi.

(Prim. Poročila SFPSK 2/1951, 6.)

* 26. 11. 1883 Ljubljana – Koseze
† 10. 7. 1928 Brezje

Janez je bil rojen v Kosezah, ki so tedaj spadale v župnijo Šentvid nad Ljubljano. K frančiškanom je prišel leta 1901 in opravil noviciat na Sveti Gori. V duhovnika je bil posvečen leta 1907. P. Joahim je bil pridigar in spovednik v Brežicah in samostanski vikar pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Odtod je prišel na Brezje. V Kamniku je postal voditelj Frančiškovega svetnega (III.) reda in katehet na uršulinski šoli v Mekinjah. Nato je bil v Ljubljani katehet v Marijanišču, v Lichtenturnovem zavodu in na Vrtači. Leta 1925 se je vrnil na Brezje za gvardijana in rektorja Marijinega svetišča. »Bil je priljubljen spovednik, ki je deloval v čast Božjo in dušni blagor tistim, ki so iskali svoje tolažbe pri Mariji Pomagaj« (Slovenec, 11.7.1928, 4). Vodil je Frančiškov svetni red in pomagal tudi kot kaplan in katehet v Mošnjah. Toda že po treh letih je umrl po kratki bolezni. Bil je zgleden redovnik, zvest in natančen.

(Prim. P. D. Žnidaršič, Frančiškani na Slovenskem in sto let na Brezjah, Brezjanski zbornik 2000, 326; Bogoljub 26 (1928) 185; Slovenec, 11.7.1928, str. 4; 12.7.1928, str. 7.)

* 12. 12. 1913 Spodnje Goriče, ŽU Rožek na Koroškem, Avstrija
† 2. 2. 2009 Šentrupert pri Velikovcu, Avstrija

Prosenov Hanzej je bil doma v trdni slovenski kmečki družini. Frančiškan je postal v Caldaru na Tirolskem, prestopil v našo provinco in bil kaplan v Ljubljani in Mariboru. Maja 1945 se je vrnil na Koroško, v Beljak, kjer je poučeval na ljudski šoli, obiskoval bolnike in pomagal številnim slovenskim beguncem. Leta 1950 je odšel v ZDA in deloval v New Yorku, Johnstownu in Lemontu. Raziskoval je življenje škofa Friderika Baraga, arhive in knjižnice, se naučil očipvejskega in otavskega jezika in presenečen odkril Baragov rokopis očipvejsko-francoskega slovarja. Leta 1975 se je vrnil na Koroško in postal hišni duhovnik šolskih sester v Št. Rupertu pri Velikovcu. Raziskoval je deželni arhiv, škofijski arhiv v Celovcu in župnijske arhive, proučeval imena in življenjske zgodbe in izdal 15 knjig »Zgodovine hiš Južne Koroške« pri Mohorjevi družbi v Celovcu. Bil je blag in vesel značaj, goreč duhovnik in iskan spovednik. Rad je pomagal duhovnikom na župnijah. Pokopan je v Št. Rupertu pri Velikovcu.

(Prim. P. D. Žnidaršič, Letopis SFPSK 2009, 79-80.)

* 4. 6. 1872 Studenec pri Krškem
† 1. 3. 1928 Jungčoufu, Kitajska

Ivan je obiskoval gimnazijo v Novem mestu in vstopil k frančiškanom v tirolsko provinco. Služboval je v Beljaku in na Svetih Višarjah in leta 1902 odšel za misijonarja na Kitajsko. Postal je rektor semenišča v vikariatu Cinanfu v severni provinci Šantung. Leta 1913 se je vrnil v domačo provinco in začel pripravljati vse potrebno za ustanovitev nove misijonske pokrajine v južni provinci Hunan. Zaradi prve svetovne vojne se je šele po sedmih letih vrnil na Kitajsko, kjer je Kongregacija za širjenje vere v Rimu izločila iz italijanskega vikariata Južni Hunan novo apostolsko prefekturo Jungčoufu ter jo pridružila tirolski frančiškanski provinci sv. Leopolda. P. Veselko je bil imenovan za proprefekta, po smrti apostolskega prefekta je bil upravitelj, tik pred imenovanjem za prefekta pa je nenadoma umrl. O svojem delu je poročal v Katoliških misijonih, Domu in svetu, Mohorjevih koledarjih in drugod.

(Prim. Vredni spomina: p. Veselko Kovač, v: Družina 46/1982, 8; https://sl.wikipedia.org/Veselko_Kovac; slovenska-biografija.si (L. Ehrlich: Kovač, Veselko))

* 2. 8. 1924 Poljane nad Šk. Loko
† 11. 11. 2018 Sv. Gora

Rodil se je na Logu očetu sedlarju. Mamin stric je bil misijonar p. Adolf Čadež, ki je poskrbel, da je Franc prišel k frančiškanom. Postal je kaplan v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju in za Bežigradom ter župnik v Stranjah in Nevljah pri Kamniku, na Viču, kjer je bil tudi gvardijan, in v Dobovi. Leta 1971 je prišel na Sveto Goro, kjer je bil spovednik 45 let, nekaj let gvardijan in rektor bazilike, dolga leta vikar, vesten kronist in knjižničar. Vmes je bil eno leto spet v Ljubljani in eno leto na Brezjah. Čutil je z Goriško, rad je imel Sveto Goro, Primorce in romarje. Bil je mojster pisane besede, izdal je nekaj knjig, med njimi Svetogorski križev pot, Molitev jetnice in šmarnice Marijina hiša (1989) ob 450-letnici prikazanja Matere Božje pastirici Urški. Raziskoval je zgodovino Svete Gore in okolice in znal nagovoriti ljudi vseh stanov, tudi izobražence s predavanji. Bil je blaga duša, velik molivec, mož modre drže in umirjenega srca.

* 12. 2. 1897 Grebinj, Avstrija
† 19. 8. 1975 Brezje

Rodil se je v trdni slovenski kmečki družini na Koroškem. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na tirolski fronti in kasneje orožnik pred koroškim plebiscitom. K frančiškanom je prišel leta 1928. Iz Ljubljane je kmalu prišel na Brezje, kjer je vodil samostansko ekonomijo, bil je sadjar in kletar, vrtnar in čebelar. Še več izkušenj je dobil pri br. Donatu Jugu. Domačine Brezjane je učil umnega sadjarstva, kletarstva. Pripravil je odmevno sadjarsko in vrtnarsko razstavo na Brezjah. Od blizu in daleč so prihajali duhovniki k njemu po mašno vino. Med drugo svetovno vojno, ko so Nemci izgnali frančiškane, se je zatekel v Novo mesto. Po vojni se je vrnil na Brezje. Ko so frančiškani prevzeli župnijo Mošnje, je skrbel tudi za tamkajšnja posestva. Bil je zgleden redovnik, strog do sebe, skrben, vesten, uslužen. Nikoli ni opustil molitve in pobožnosti. Veliko je bral, se izpopolnjeval, bil je dejaven član Čebelarskega društva. Brezjani se ga še danes spominjajo.

* 9. 5. 1919 Sv. Jurij ob Ščavnici
† 5. 6. 2000 Ljubljana

Stanko je obiskoval salezijansko gimnazijo v Veržeju in prišel k frančiškanom v Maribor. Kot vojak stare jugoslovanske vojske je bil leta 1941 odpeljan v ujetništvo na Bavarsko, po vojni, ko je prišel nazaj v domovino, pa je bil prav tako nedolžen zaprt in šele leta 1951 se je lahko vrnil v samostan. Deloval je v Šiški, v Ljubljani, na Viču, na Sveti Gori, pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, na Kostanjevici pri Gorici in potem spet na Sveti Gori 22 let. V samostanu je bil vrtnar, zakristan, kuhar in vratar in opravljal še druga razna dela. Bil je velik častilec Svetogorske Matere Božje. S Svete Gore je prišel februarja 1990 k Novi Štifti, po dveh letih in pol pa spet v Ljubljano k Marijinemu oznanjenju. Rad je imel brate in bil po naravi veseljak, sicer pa vesten pri delu in molitvi in potrpežljiv tudi v bolezni. Počiva na ljubljanskih Žalah.

(Prim. Letopis SFPSK 2009, 73.)

* 1581 Grgar
† 22. 6. 1653 Novo mesto

Janez se je šolal v Padovi in Benetkah. Študiral je na Dunaju in v Rimu. Bil je spovednik in pridigar na Dunaju, v Gradcu, na Trsatu, v Ljubljani in gvardijan v Novem mestu. Leta 1625 je bil izvoljen za provinciala in spet leta 1628 – tega leta je bil kot prvi slovenski frančiškan izvoljen za generalnega definitorja. Po treh letih je postal provincial avstrijske province na Dunaju in generalni komisar nemških pokrajin. Papež Urban VIII. ga je leta 1638 imenoval za naslovnega škofa škofije Nova v Afriki. Naslednje leto je p. Mihael postal pomožni škof ljubljanskemu škofu Rinaldu Scarlichiju. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1640 v Rimu. Deset let je bil ljubljanski stolni prošt (1640-1650). Škof Scarlichi je kmalu umrl, novi škof Buchheim in pomožni škof pa se nista razumela. Škof Mihael se je odpovedal službi stolnega prošta in postal prošt novomeškega kapitlja do svoje smrti. Bil je zelo učen in spoštovan predstojnik. Pokopan je v frančiškanski cerkvi sv. Lenarta v Novem mestu.

(Prim. Kumar pl. Chumberg, Mihael (1581-1653) – Slovenska biografija (www.slovenska-biografija.si; Nekrologiji Slovenske frančiškanske province sv. Križa; J. Visočnik, Mihael Kumar – »pomožni« škof v Ljubljani iz vrst frančiškanov, koadjutor ali sufragan? v: Bogoslovni vestnik 78 (2018) 509-521.)

* 12. 2. 1878 Železniki
† 3. 8. 1936 Brežice

Valentin je prišel k frančiškanom, ko je štel 19 let. Mladega, nadarjenega patra so predstojniki poslali na študij klasične filologije v Gradec na priporočilo njegovega učitelja p. Stanislava Škrabca. P. Vincencij je poučeval klasično kulturo, latinščino, grščino in slovenščino na Kostanjevici pri Gorici in po izgnanstvu med prvo svetovno vojno (1915) štiri leta v Kamniku. Bil je odličen učitelj, ki je zelo dobro razlagal učno snov in učenci so ga imeli radi. V »Cvetju« je objavil več člankov. P. Stanislav Škrabec je bil njegov velik vzornik in p. Vincencij je večkrat dejal, da bi marsikateri Škrabčev sestavek moral priti v šolske knjige. P. Vincencij je v provinci opravljal še druge službe, bil je definitor in gvardijan. Deloval je še v Ljubljani, na Brezjah, pri Novi Štifti in nazadnje v Brežicah.

(Prim. P. A. Tominec, + P. Vincencij Kunstelj, v: Cvetje 53(1936), 265-266.)

* 25. 2. 1872 Sveta Trojica v Sl. goricah
† 7. 12. 1959 Maribor

Jožef je postal frančiškan v Gradcu in kot kaplan v Mariboru leta 1900 član naše province. Še isto leto je odšel za kaplana k Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Deset let je bil v Brežicah socij magistra novincev, magister novincev in vikar, nato magister bogoslovcev v Mariboru in Ljubljani. Šest let je bil gvardijan v Novem mestu (1925-1931), potem predstojnik v Rocnem, vikar na Brezjah, gvardijan v Brežicah in v Nazarjah. Leta 1940 se je vrnil v Maribor. Nemški vojaki so spomladi 1941 izgnali frančiškane in pustili pet starejših bratov v tesnih, nemogočih razmerah. P. Emerik je po smrti svojega brata p. Valerijana postal župnik, leta 1945 obhajal zlato in leta 1955 biserno mašo. Bil je zgleden redovnik, strog in dobrohoten predstojnik ter priljubljen spovednik. Rad je prihajal med dijake in jih nekaj navdušil za duhovne poklice. Obiskoval je bolne in starejše. Izdal in prevedel je nekaj knjižic ter objavljal članke v »Cvetju«.

(Prim. Cvetje 57 (1940) 235; Poročila SFPSK 14 (1959) 86-88; Landergott, Emerik (1872–1959) – Slovenska biografija (slovenska-biografija.si) )

* 28. 11. 1870 Sveta Trojica v Sl. goricah
† 15. 5. 1943 Maribor

Frančišek je obiskoval gimnazijo na Ptuju. Po novi maši pri Sveti Trojici je deloval v Mariboru, bil je kaplan, katehet in pomembna desna roka župniku p. Kalistu Hericu pri gradnji novega samostana in bazilike Matere usmiljenja. Leta 1922 je postal župnik, skrbel za živo občestvo, za velike slovesnosti, za obnovo bazilike, ki je dobila tudi nova okna in osvetlitev, nov križev pot, novo streho in zvonove, in župnija je dobila svoje pokopališče na Pobrežju. Žal pa so zvonovi, ki jih je oskrbel, prav njemu zadnjič zapeli pogrebno pesem, ker so jih potem odpeljali nemški vojaki. P. Valerijan je bil gostoljuben, vztrajen, priljubljen med brati, duhovniki in verniki. Bil je glasbenik – samouk, ki je imel izreden posluh, obvladal orgle in natančno zaigral tudi najzahtevnejše skladbe. Čeprav obremenjen, je spovedoval in pridigal, nikoli ni odklonil prosilca ali bil nejevoljen. Z ljubeznijo je obiskoval bolnike. V provinci je bil dvakrat provincialni vikar in štirikrat definitor.

(Prim. Cvetje 60 (1943) 102-104; p. O. Vostner, Ob stoletnici frančiškanov v Mariboru, 1864-1964, 36-43, 61, 67; p. O. Hajnšek, Marijine Božje poti, DSM Celovec 1971, 105.)

* 25. 5. 1909 Stara Loka
† 11. 8. 1987 Slivniško Pohorje

Jožef je bil rojen v družini očeta železničarja. Tudi njegov brat Franc je postal frančiškan p. Kalist in deloval v ZDA. Družina je živela v Beljaku in kasneje v Mariboru. Brat Ildefonz je obiskoval gimnazijo v Mariboru in tam pel novo mašo v baziliki Matere usmiljenja leta 1933. Postal je kaplan pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Med drugo svetovno vojno je bil izgnan na Hrvaško in pomagal v raznih župnijah. Vrnil se je k Sveti Trojici, nato je bil deset let predstojnik pri Novi Štifti, prvi župnik in predstojnik v Dobovi, ko smo frančiškani leta 1958 prevzeli župnijo, in štirinajst let župnik in predstojnik pri Sveti Trojici. Eno leto je bil na Kostanjevici pri Gorici, nato v Mariboru, spet v Dobovi in leta 1985 se je vrnil v Maribor. Bil je priljubljen in zgleden duhovnik, odličen gospodar in čebelar, človek mehkega srca. Pokopan je pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah.

(Prim. Letopis SFPSK 1987, 58; Poročila SFPSK 41 (1987), 108-110.)

* 23. 1. 1911 Beljak, Avstrija
† 16. 2. 2002 Lemont, IL, ZDA

Franc je bil sin železničarja, njegov brat Jožef je bil frančiškan p. Ildefonz. sestra pa frančiškanka Marijina misijonarka s. Kalista. Družina se je preselila v Maribor. P. Kalist je postal katehet na ljudskih šolah v Ljubljani in pomočnik za Bežigradom. Študiral je na Antonianumu v Rimu in leta 1947 prišel v ZDA, v Lemont, kjer je poučeval Sveto pismo. Na Frančiškanskem bibličnem inštitutu v Jeruzalemu je doktoriral iz Svetega pisma, nato je poučeval na katoliških visokih šolah v ZDA, bil pomočnik v župniji sv. Štefana v Chicagu in po smrti župnika p. Klavdija Okorna upravitelj župnije. Tri leta je bival v Johnstownu in upravljal kaplanijo sv. Ane v Moxhamu, nato je bil spet pri Sv. Štefanu v Chicagu do leta 1998. Zadnja leta je preživel v Lemontu. Bil je tudi duhovni vodja Družbe sv. Imena. Vodil je tečaje slovenščine za odrasle in bil cenjen kot dober učitelj.

(Prim. Letopis SFPSK 2009, 75-76.)

* krščen 28. 7. 1641 Ljubljana – Sv. Nikolaj
† 24. 8. 1705 Ljubljana

Avguštin je bil krščen v ljubljanski stolnici. V krstni knjigi je zapisan kot Augustinus Lazaro, sin staršev Petra in Katarine (Piero, Catharina). Postal je duhovnik, lektor filozofije in teologije, trikrat je bil provincial Hrvaško-kranjske province sv. Križa (1685-1688, 1693-1696 in 1699-1702), nekaj let generalni definitor v Rimu ter generalni vizitator avstrijske, češke, madžarsko-hrvaške province sv. Ladislava in madžarske province sv. Marije. P. Anton je kot provincial temeljito reformiral našo provinco, ki je v zgodovini veliko trpela zaradi neurejenih razmer, turških vpadov in bojev med cerkveno in svetno oblastjo. Skrbel za temeljito spolnjevanje Vodila sv. Frančiška in reform Reda in za redovno vzgojo. Število redovnikov je naraščalo in p. Anton je v letih 1686-1688 na Vodnikovem trgu dal pozidati nov štirikotni samostan. Odlikoval se je kot teolog in pisatelj. Leta 1698 je posegel v razpravo – kontroverzo o porciunkulskem odpustku. Cesar Leopold I. ga je odlikoval za tajnega svetnika in cesarskega teologa. P. Anton je izdal več spisov in razprav v latinščini in nemščini, nekaj od teh je ostalo v rokopisu.

(Prim. P. C. Weibl, I. c. sub verbo Lazari; Schematismus Provinciae S. Crucis Croatiae Carnioliae 1890. pag. 10; Spominska knjiga za 700-letnico prihoda očetov frančiškanov v Ljubljano, 1233-1933, Ljubljana 1933, 27-29; Lazari, Anton (1642–1705) – Slovenska biografija (slovenska-biografija.si); Nadškofijski arhiv Ljubljana: krstna knjiga župnije Ljubljana – Sv. Nikolaj: https://data.matricula-online.eu/en/slovenia/ljubljana/ljubljana-sv-nikolaj/01185/?pg=89 )

* 3. 10. 1922 Zg. Senarska, ŽU Sveta Trojica v Slovenskih goricah
† 2. 4. 2017 Lemont, IL, ZDA

Karel se je rodil v kmečki družini in obiskoval gimnazijo v Mariboru in Ljubljani, leta 1945 pribežal na Koroško in študiral v Schwazu in Bolzanu. P. Atanazij je prišel leta 1949 v ZDA in postal kaplan v Chicagu pri Sv. Štefanu, Johnstownu in Detroitu in gvardijan v Lemontu. Od leta 1977 do 1983 je bil kustos kustodije slovenskih frančiškanov v ZDA. Naslednjih dvanajst let je deloval v slovenski župniji sv. Jožefa v Jolietu, kjer je bil tri leta kaplan in nato župnik in predstojnik. Leta 1995 se je vrnil v Lemont in spet dejavno pomagal v samostanu in v drugih župnijah, maševal in spovedoval tudi pri sestrah redovnicah in v domovih za starejše. Leta 1998 je obhajal zlato in leta 2008 biserno mašo. Zadnja leta je živel v domu počitka Alvernia Manor. Bil je šegav in družaben sobrat, zelo skrben in pozoren, mož humorja in potrpežljiv v bolezni in starosti.

(Prim. P. D. Žnidaršič, P. Atanazij Lovrenčič, v: Sporočila slovenskih škofij 36 (2017) 175-176 , Letopis SFPSK 2020, 84)

* 16. 6. 1876 Slavina
† 18. 1. 1950 Ljubljana

Janez se je rodil v premožni družini. Oče ga je določil za gospodarja naslednika, vendar je fant raje izbral samostan in prišel k frančiškanom leta 1905. Noviciat je opravil v Mariboru in tam ostal do začetka prve svetovne vojne. Kot vojak na fronti je zbolel in posledice je nosil vse življenje. Leta 1918 se je vrnil v Maribor in bil vrtnar in kletar. Ko so Nemci leta 1941 izgnali frančiškane, je prišel v Ljubljano in tam ostal do smrti. Bil je zgleden redovnik, molivec in delavec, sobrate je z ljubeznijo navajal k delu in molitvi. Odlikoval se je v poslušnosti in spoštovanju predstojnikov. Bolezen je potrpežljivo prenašal. Če kdaj ni mogel spati, se je zamotil tako, da je tiho prepeval Marijine pesmi.

(Prim. Poročila SFPSK 1/1950, 3.)

* 23. 2. 1849 Novo mesto
† 9. 6. 1919 Ljubljana

Jožef je po gimnaziji v Novem mestu prišel k frančiškanom leta 1868. Kot duhovnik je bil organist, duhovni pisatelj, upravnik in sodelavec mesečnika »Cvetje« od začetka izhajanja leta 1880, predavatelj bogoslovja in Svetega pisma na Kostanjevici in na Antonianumu v Rimu ter dve leti generalni definitor v Rimu. Generalni minister ga je imenoval za generalnega vizitatorja češke frančiškanske province sv. Venčeslava in hrvaške province sv. Cirila in Metoda, ki je nastala leta 1900 tudi iz naše Hrvatsko-kranjske province sv. Križa. P. Konštantin je bil provincial Hrvatsko-kranjske, poznejše Kranjske province (1898-1901 in 1901-1904). Večkrat je bil samostanski predstojnik, izredno delaven, natančen in odločen. Rad je spovedoval in bil odličen govornik. Leta 1914 je postal prvi predstojnik pri Novi Štifti. Zaradi bolezni je kmalu odšel v Novo mesto in odtod v Kamnik. Umrl je v Ljubljani v Leonišču, pokopan je v Kamniku.

(Opomba: V Oznanilih za binkoštno nedeljo, 5.6.2022, je bil namesto p. Konštantina ponovno objavljen p. Avguštin Čampa, prvi župnik in predstojnik na Viču in kasneje provincial – ob 100-letnici smrti. – P. Konštantin Luser bo objavljen naslednje leto. – p. Darko)

(Prim. Cvetje 36 (1919), 126-127; P. A. Furlan, Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa, v: ČZN 1926, 53.)

* 15. 2. 1851 Dol pri Ljubljani
† 1. 10. 1938 Izlake

Valentin je po šesti gimnaziji vstopil v noviciat v Nazarjah in končal gimnazijo na Kostanjevici. Deloval je v Nazarjah, Samoboru, Jaski, Klanjcu, na Trsatu, v Pazinu in Karlovcu. Leta 1897 je prestopil k škofijskim duhovnikom poreško-puljske škofije in postal župnik pri Sv. Luciji na Skitači v Istri. Po štirinajstih letih se je upokojil in živel v Podšentjuriju pri Zagorju ob Savi in kasneje na Izlakah. P. Hrizogon je dal pobudo za revijo »Cvetje z vrtov sv. Frančiška«, in pridno objavljal članke v Cvetju, Slovencu, Zgodnji Danici, priredil dvoje šmarnic, prevedel in sam sestavil nekaj molitvenikov, prevajal in pisal povesti. Znan je bil tudi po jezikovnih člankih, s katerimi je utemeljeval slovenski jezik in njegov pravopis (»Ali u ali v?«). Duhovnik Valentin je ostal povezan s frančiškani in bil naročnik in podpornik Cvetja do svoje smrti.

(Prim.: Šematizmi. franč. prov. sv. križa 1873–9; Glaser IV, 277, 300; Simonič 283–6; Prijan (I. Vrhovnik), J 1926, št. 62 (s sliko); zap. I. Vrhovnika; P. A. Furlan, ČZN 1926, 54. Lkn.; Cvetje 55 (1938) 377.)

* 11. 9. 1869 Sveta Trojica v Slovenskih goricah
† 29. 10. 1944 Ljubljana

Matej se je izučil za knjigoveza in organista in prišel v samostan, ko je bil star 32 let. Tudi v samostanu in provinci je pridno opravljal obe službi, vezal in popravljal knjige za naše samostanske knjižnice in bil več let knjigovez na Generalni kuriji frančiškanskega reda v Rimu. Br. Generoz je bil v Ljubljani organist in vrsto let upravnik revije »Cvetje z vrtov sv. Frančiška«. Bil je vesten v svojih dolžnostih. »Še na stara leta ga orgelski pedali lepo ubogajo, ko se vsede za frančiškanske orgle v Ljubljani. Natančen je kot ura, bi rekel kot sončna ura, ki ne more pogrešiti. V njegovem življenju se vrsti z delom molitev in z molitvijo delo, ker bi fr. Generoz rad ‘Povsod Boga’,« je zapisal urednik Cvetja p. Odilo Hajnšek ob njegovi 70-letnici (Cvetje 56 /1939/, 284). Njegov nečak Martin je bil frančiškan p. Pelagij Majhenič.

(Prim. Cvetje 56 (1939), 284.)

* 11. 11. 1912 Zg. Senarska, ŽU Sveta Trojica v Slovenskih goricah
† 13. 8. 1994 Hinsdale, IL, ZDA

Rodil se je v kmečki družini, v kateri je bilo osem otrok. Njegov stric je bil frančiškan, brat Generoz Majhenič. Oba, oče in stric, sta bila knjigoveza in tudi Martin – p. Pelagij je vezal knjige. P. Pelagij je bil kaplan v Ljubljani in v Mariboru, odkoder so bili frančiškani v začetku druge svetovne vojne izgnani na Hrvaško. Uspel se je vrniti v Ljubljano, ob koncu vojne pa je odšel v Avstrijo in leta 1949 v ZDA. V teh viharnih letih je bil dober oče in tolažnik slovenskim beguncem, izgnancem in izseljencem v Lienzu v Avstriji. V Ameriki je bil kaplan pri Sv. Štefanu v Chicagu in pri Sv. Tereziji v Johnstownu, od leta 1953 do smrti pa v Lemontu vikar, ravnatelj tiskarne Ave Marija, voditelj romanj, spovednik, vratar, rektor cerkve Marije Pomagaj. Bil je priljubljen spovednik, skrbel je za lepoto bogoslužja in bil odličen pevec tenorist. Umrl je v bolnišnici v Hinsdale-u, IL, pokopan je v Lemontu.

(Prim. Letopis SFPSK 2009, 65.)

* 13. 12. 1896 Podbrezje
† 2. 1. 1971 Brezje

Rodil se je v Podtaboru pri Podbrezjah. Bil je kaplan v Šiški, v Nazarjah, na Viču, za Bežigradom ter predstojnik rezidence in ravnatelj tiskarne v Rocnem. Ko so leta 1941 Rocno zasedli Nemci, se je zatekel k Novi Štifti, odkoder je upravljal župnijo Loški Potok sredi srditih bojev in celo rešil župnijsko cerkev, da ni pogorela. Leta 1947 je prišel na Brezje, kjer je bil gvardijan samostana in rektor svetišča Marije Pomagaj, od leta 1951 do smrti pa župnik v Mošnjah, kamor spadajo Brezje. Na obeh krajih je skrbel za blagor faranov in romarjev, veliko obnavljal cerkve, samostan, v Mošnjah župnišče in gospodarsko poslopje. S svojim mirnim, uglajenim nastopom je užival ugled in dosegal lepe uspehe. Zelo skrbno je uredil župnijski arhiv, matice in kroniko v Mošnjah in samostanski arhiv na Brezjah, br. Donat Jug in p. Kasijan Farič pa kroniko na Brezjah.

* 30. 9. 1880 Braslovče
† 8. 11. 1952 Nazarje

Franc je obiskoval gimnazijo v Celju in v Kranju in leta 1901 prišel v samostan. Novo mašo je daroval leta 1905. P. Hubert je po končanem študiju leta 1907 postal učitelj na ljudski šoli v Novem mestu. Bil je vesten in vnet učitelj. Leta 1912 je napravil učiteljski izpit na učiteljišču v Gorici. Ko so frančiškani leta 1919 prenehali voditi ljudsko šolo v Novem mestu, je odšel v Nazarje, kjer je bil učitelj in šolski upravitelj. Vmes je eno leto deloval v Brežicah. Ob začetku nemške okupacije 1941 so bili bratje iz Nazarij izgnani v Celje, v Rajhenburg in na Hrvaško. P. Hubert je bil dodeljen v Karlovac in v Kloštar Ivanić. Poleti 1945 se je vrnil v Nazarje. Rad je spovedoval, pridigal, pomagal na raznih župnijah. Bil je preprost, odkrit in zelo miroljubljen, priljubljen med brati, duhovniki in verniki.

(Prim. Poročila SFPSK 6/1952, str. 6.)

* 12. 3. 1752 Šmarje – Sap
† 24. 2. 1810 Ljubljana

Jožef je študiral v Ljubljani in moralko v Kamniku in bil posvečen leta 1777. P. Gilbert je bil nastavljen v Kamnik in odtod v Ljubljano. Med leti 1779 in 1791 je deloval v raznih župnijah: dve leti na Vrhniki, na Prežganju, v Štangi in od leta 1786 spet na Prežganju. Vrnil se je v samostan in bil profesor na normalki v Novem mestu, od leta 1803 učitelj na glavni šoli v Kamniku, od leta 1805 pa kaplan v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Leta 1808 je postal tam župnik in gvardijan. V Novem mestu naj bi sestavil dva križeva pota, ki sta oba ostala v rokopisu: 1799 »Kratko vižo svet križou pot obiskat« in 1802 »Drugo vižo …« Takrat so prevod križevega pota sv. Leonarda Portomavriškega še tiskali, janzenističnega križevega pota (ki je bil drugačen) pa še niso poznali ali uporabljali. P. Gilbert je bil goreč in ponižen duhovnik in redovnik, prijeten govornik, med ljudmi priljubljen in živel je zgledno.

(Prim. F. Pokorn, Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji leta 1788, v: Zgodovinski zbornik ljubljanske škofije 15 (1908) 1026.)

* 19. 4. 1919 Ljubljana – Sv. Peter
† 24. 9. 1992 Brooklyn, NY, ZDA

Pavel je bil rojen v znani Mazovčevi družini, imel je še brata in dve sestri. Filozofijo je študiral v Ljubljani, teologijo pa v Rimu. Med drugo svetovno vojno in po njej je pomagal številnim beguncem, leta 1949 pa prišel v Ameriko. P. Robert je bil profesor v Lemontu, kaplan v New Yorku in v Johnstownu, kjer je tudi zgradil župnijsko cerkev sv. Barnaba v Bon Airu in bil nekaj časa tam upravitelj župnije. V Johnstownu je igral violino v Simfoničnem orkestru. Leta 1975 se je vrnil v Slovenijo in bil kaplan v Šiški in nekaj časa upravitelj župnije, nato pa župnik v New Yorku (1980-1992). Župnijo je zelo razgibal, prenovil cerkev sv. Cirila, uvedel kulturne prireditve in slovensko šolo, v poletnem času pa mesečne pikniške nedeljske sv. maše pri družinah. Ves čas je bil povezan s Slovenijo, z našo provinco in s svojimi domačimi. – Pokopan je v Lemontu.

(Prim. Poročila SFPSK 46 (1992), 143-144.)

* 24. 4. 1844 Ljubljana – Črnuče
† 8. 4. 1924 Brezje

P. Kalist je bil prvi novomašnik župnije Črnuče (1867). Postal je suplent na novomeški gimnaziji, v Ljubljani kaplan, nato župnik župnije Marijinega oznanjenja (1878-1895), nekaj let je bil gvardijan in je temeljito prenovil cerkev, samostan ter cerkev na Rožniku. Poznal je najboljše tedanje umetnike in mojstre in bil moder svetovalec duhovnikom in vernikom. Kasneje je bil gvardijan na Kostanjevici pri Gorici, v Pazinu in na Sveti Gori, kjer so bratje frančiškani znova prevzeli Marijino svetišče (1900), obnovil cerkev in samostan in povišal romarski dom. Leta 1911 je prišel na Brezje, kjer je prav tako pridno spovedoval in pridigal, bil povezan z vaščani, obiskoval bolnike, rad je imel naravo, zbiral semena in pozimi hranil ptičke. Leta 1917 je obhajal zlato mašo, malo pred svojo 80-letnico pa je odšel k nebeškemu Očetu.

(Prim. P. V. Kunstelj, + P. Kalist Medič, v: Cvetje 41 (1924) 105-106; Slovenec, 9.4.1924, 3, in 10.4.1924,3.)

* 11. 10. 1857 Vrhnika
† 5. 2. 1939 Brežice

Luka je prišel v samostan leta 1894. Brat Peregrin je bil v samostanu v Brežicah kletar ter skrben in natančen gospodar več kot 40 let. Urednik »Cvetja« p. Odilo Hajnšek ga ob njegovi 80-letnici opisuje: »V Brežicah je tako dolgo za skrbnega gospodarja, da že skoraj sam ne ve, od kdaj. Mirna, tiha, zvesta duša. Še vedno korajžno hodi po samostanu in opravlja svoje delo. Četudi že v letih in mu hočejo noge malo protestirati, je ohranil svež glas in še zapoje kot mladenič. Naj ga Bog živi!« (Cvetje 54 (1937), 301). Bil je skromen, gostoljuben, postrežljiv. Izvrsten pevec že od mladosti je vrsto let pel na pevskem koru in še na jesen življenja rad zapel ob različnih priložnostih, »prav po Frančiškovo«, navaja urednik Cvetja. Vsem bratom v samostanu je bil najlepši zgled točnosti in pobožnosti.

(Prim. Cvetje 54 (1937) 301 in 56 (1939) 126.)

* 2. 12. 1940 Ljubljana – Šentvid
† 26. 6. 2023 Srednja vas v Bohinju

Andrej je bil sin cerkovnika in krojača v Šentvidu nad Ljubljano, izučil se je za ključavničarja in prišel k frančiškanom leta 1959. P. Tomaž je deloval na Viču, v Kamniku, v Dobovi, bil predstojnik pri Novi Štifti, kaplan v Šiški, gvardijan in vikar v Kamniku in spet kaplan na Viču. Od leta 1994 do 1996 je deloval med Slovenci v Avstraliji in vodil slovenski misijon in cerkev sv. Rafaela v Sydneyu – Merrylandsu. Nato je bil v Ljubljani, znova kaplan na Viču šestnajst let in deset let na Brezjah. Rad je hodil v hribe, rad je imel naravo, živali, klasično glasbo in opero, prisluhnil je ljudem. Angelsko je zapel evangelij ali hvalnico pri bogoslužju. Zlato mašo je daroval na Viču, kmalu potem pa se je začel njegov križev pot bolezni in trpljenja, ki je bilo dopolnjeno v Zavodu sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju. P. Tomaž počiva na Brezjah.

(Prim. P. D. Žnidaršič, + P. Tomaž Menart OFM, v: Sporočila slovenski škofij 42 (2023) 169-171)

* 27. 10. 1817 Bistra, ŽU Borovnica
† 10. 1. 1882 Trsat, Hrvaška

Wolfgang se je rodil v Bistri pri Vrhniki, kjer so nekoč imeli samostan menihi kartuzijani. P. Zofronij je bil več let gvardijan, predstojnik in vizitator Frančiškovega svetnega (III.) reda, katehet na ljudski šoli in kurat v Nazarjah (župnija je bila ustanovljena leta 1891), od leta 1869 pa na Trsatu pridigar, spovednik, voditelj in vizitator Frančiškovega svetnega reda in magister bratov neduhovnikov. Bil je goreč duhovnik, priljubljen in neutruden delavec v Gospodovem vinogradu. Umrl je po dolgi bolezni. »Kako priljubljen je bil pokojni, kazal je 12. t. m. nenavadno velik sprevod, kterega se je razun domačih vdeležilo tudi mnogo duhovnov in naroda iz daljnih krajev, kazale so pa tudi obilne solze, ktere so točili na grobu njegovi spovedenci. Bodi blagi pokojni vsim znancem in prijateljem, zlasti pa udom 3. reda, v pobožno molitev in spomin priporočen!« (Zgodnja Danica 35 (1882), 22)

(Prim. Zgodnja Danica 35 (1882), 22; Šematizmi Hrvaško-kranjske province sv. Križa.)

* 14. 11. 1855 Kobjeglava
† 13. 1. 1917 Novo mesto

P. Konrad Mesar je prvi frančiškan, ki je začel oskrbovati svetišče Marije Pomagaj na Brezjah leta 1894. – Študiral je na Kostanjevici in v Gorici, kot duhovnik deloval v samostanih na Hrvaškem, leta 1894 pa je iz Ljubljane začel prihajati na Brezje ob koncu tedna. Frančiškani so stanovali v župnišču v Mošnjah. Leta 1898 je škof Jeglič blagoslovil samostan na Brezjah in p. Konrad je postal član prve samostanske družine. Po nekaj letih je odšel na Sveto Goro, kjer so frančiškani spet začeli svoje poslanstvo po 114 letih, in nato na Kostanjevico pri Gorici. Ko je Italija leta 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski, so se frančiškani morali umakniti s Svete Gore in s Kostanjevice. P. Konrad se je, žalosten, potrt nad izgubo svoje domačije, in že zelo bolan zatekel v samostan Novo mesto, kjer je že po nekaj mesecih dotrpel. Bil je priljubljen in iskan spovednik, goreč duhovnik, za vsakogar je imel prijazno besedo.

* 2. 1. 1847 Dobova
† 5. 1. 1920 Sveta Trojica v Slovenskih goricah

Janez je končal gimnazijo v Novem mestu in vstopil k frančiškanom v Salzburgu. Postal je kaplan, organist in voditelj Frančiškovega svetnega reda (III. reda) pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kaplan v Mariboru in kurat v ženski kaznilnici Maria-Lankowitz na Srednjem Štajerskem (Avstrija). Tam je bil tudi gvardijan samostana in magister albanskih frančiškanov, ki jih je avstrijska vlada iz političnih namenov poslala v Avstrijo. Leta 1895 se je vrnil v Maribor, kasneje postal gvardijan in župnik pri Sveti Trojici, nato gvardijan v Brežicah in spet pri Sveti Trojici. Nekaj let je bil definitor province. Bil je zelo delaven in rad je pisal. Izdal je molitvenik »Pot v nebesa ali življenje udov III. reda sv. Frančiška Serafinskega, ki med svetom živi« (1884), in knjižico »Zgodovina čudodelne podobe Matere Milosti v frančiškanski cerkvi v Mariboru« (1891 in 1899).

(Prim. https://sl.wikipedia.org/wiki/Nikolaj_Meznari%C4%8D; F. Ks. Lukman, Meznarič, Nikolaj (1847–1920) – Slovenska biografija (slovenska-biografija.si); Cvetje 37 (1920) 63.)

* 23. 6. 1876 Škofja Loka
† 10. 2. 1931 Chicago, IL, ZDA

Janez se je rodil v dninarski družini in bil ministrant pri uršulinkah v Škofji Loki. Tam je kasneje pel novo mašo. Bil je kaplan v Šmartinu pri Kranju, pri Svetem Duhu pri Krškem in v Rovtah nad Logatcem ter šestnajst let župnik župnije Vrh – Sv. trije kralji. Leta 1921 je na povabilo slovenskih rojakov odpotoval v Ameriko, postal kaplan pri Sv. Vidu v Clevelandu in župnik župnije sv. Jožefa v Leadville-u, Colorado, kjer je po požaru zgradil novo cerkev. V Clevelandu je maševal tudi pri karmeličankah in spodbujal češčenje sv. Male Terezije. Leta 1926 je vstopil k slovenskim frančiškanom. Iz Lemonta je bil leta 1928 poslan v Johnstown, kjer je organiziral župnijo za Slovence in začeli so graditi cerkev sv. Male Terezije. P. Alfonz je kmalu odšel v Chicago k Sv. Štefanu. Toda bolezen mu je prekrižala načrte. Pokopan je v Lemontu.

(Prim. P. H. Bren, P. Alfonz M. Miklavčič, v: Ave Maria (23) 1931, 81-82; 108-111; 141-143; 156.)

* 13. 3. 1946 Ljubljana – Bežigrad
† 16. 1. 2007 Ljubljana – Sv. Peter

Jože je bil sin očeta inženirja in matere učiteljice. Njegov brat France je bil škofijski duhovnik, knjižničar na Teološki fakulteti in mojster v šahu. Njihov sorodnik je bil znani orglarski mojster Ivan Milavec. – P. Primož je bil kaplan v Šiški in Nazarjah, kjer je bil potem župnik in predstojnik in soupravitelj župnije Šmartno ob Dreti. Nato je bil kaplan in predstojnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kaplan v Mariboru ter spovednik in katehet na Brezjah. Povsod je bil zelo povezan z župljani. Poleg duhovniške službe je rad opravljal fizična dela, popravljal ograje, klopi in druge stvari, naredil kakšno uslugo sobratom, vernikom, prijateljem in znancem. Rad je imel duhovniško družbo, prihajal na srečanja bratov frančiškanov, pomagal duhovnikom na župnijah, bil je veder in zvest, skromen in preprost. Umrl je nenadoma na svojem domu v Ljubljani. Pokopan je na Brezjah.

(Prim. Letopis SFPSK 2009, 77; Poročila SFPSK 1/2007, 37-38.)

* 18. 1. 1872 Sv. Lovrenc na Dravskem polju
† 24. 1. 1950 Kamnik

Jožef je obiskoval gimnazijo na Ptuju, v Novem mestu, kjer je spoznal frančiškane, in na Kostanjevici pri Gorici. P. Bernardin je po novi maši leta 1896 poučeval zgodovino, zemljepis in nemščino na Kostanjevici. Leta 1915, v času vojne, so morali bratje s Kostanjevice v izgnanstvo. Zatekel se je v Maribor, naslednje leto pa je bil nastavljen v Kamnik, kjer je poučeval slovenščino. Bil je večkrat gvardijan, definitor province, znal je več jezikov. Zelo dobro je obvladal svetovno literaturo in jo tudi citiral. Ni poznal zahrbtnosti, vsakomur je povedal, kar mu je šlo. V Kamniku je dal temeljito prenoviti cerkev, naročil je nove orgle, Stane Cuderman pa je cerkev na novo poslikal. Ko so leta 1941 Nemci izgnali frančiškane, je brat Jozafat z Brezij pripeljal Marijo Pomagaj, p. Bernardin in železničar Vladimir Tominec pa sta jo prepeljala na Trsat. P. Bernardin je ostal na Trsatu ves čas vojne, nato se je vrnil v Kamnik in tam umrl.

(Prim. Poročila SFPSK 1/1950, 3.)

* 27. 7. 1865 Novo mesto
† 27. 10. 1931 Ljubljana

Karel je gimnazijo obiskoval v domačem Novem mestu in jo po noviciatu nadaljeval na Kostanjevici pri Gorici, bogoslovje pa v Kamniku in v Ljubljani. Pri dominikancih v Gradcu je študiral filozofijo in nato poučeval dogmatiko na Kostanjevici, v Kamniku in v Ljubljani, skupaj več kot 40 let. V provinci je opravljal odgovorne službe: bil je definitor, provincialni vikar, 18 let je bil gvardijan v Kamniku in v Ljubljani, šest let provincial (1910-1916) in večkrat generalni vizitator hrvaških in poljskih frančiškanskih provinc. Objavljal je številne članke v Rimskem katoliku, v Cvetju in v listu Vera in življenje. Za člane Frančiškovega svetnega reda (III. reda) je izdal molitvenik Popotni tovariš. Bil je tudi vnet čebelar in je napisal več strokovnih člankov v Slovenskem čebelarju.

(Prim. Koledar DSM 1933, 72; Cvetje 49 (1932) 23-24.)

* 18. 1. 1916 Žiri
† 11. 5. 1989 Golnik

Anton se je rodil v kmečki družini. Po prvi svetovni vojni je del žirovske župnije, kjer so bili doma, prišel pod Italijo. Br. Krišpin je leta 1934 postal samostanski tretjerednik, bil po nekaj letih mobiliziran v italijansko vojsko in se po kapitulaciji Italije leta 1943 pridružil partizanom. Šele leta 1950 se je lahko vrnil v samostan, v Ljubljani opravil noviciat, izrekel prve zaobljube in leta 1954 na Kostanjevici pri Gorici slovesne zaobljube. Deloval je še na Sveti Gori, pri Novi Štifti, v Novem mestu, Dobovi, Kamniku, Nazarjah, pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah in zadnjih pet let spet v Ljubljani. Bil je odličen vrtnar, ponekod tudi zakristan, velik molivec in zgleden častilec svetega Rešnjega Telesa. Zelo je bil povezan s svojimi domačimi, prihajal domov na dopust in rad pomagal pri vseh delih. Svojo dolgotrajno bolezen je potrpežljivo prenašal. – Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

(Prim. Poročila SFPSK 43 (1989), 124-125)

* 21. 1. 1908 Apače, ŽU Sv. Lovrenc na Dravskem polju
† 21. 9. 1992 Maribor

Janez se je rodil v kmečki družini v Apačah pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju. K frančiškanom je prišel leta 1929 in bil krojač in zakristan v Novem mestu, Kamniku in v Ljubljani, kjer je leta 1937 izrekel slovesne zaobljube. Še isto leto je bil poslan v Maribor. Ob začetku druge svetovne vojne, ko so Nemci izgnali mariborske frančiškane, se je zatekel v frančiškanski kolegij v Varaždin. Po vojni se je vrnil v Maribor in ostal tam do smrti. Bil je skrben zakristan in natančno poznal vse prostore v cerkvi in samostanu kot nihče drug. Zadnja leta je bolehal, imel je težave z očmi, zelo je oglušel, vendar je veliko molil, redno spremljal dogodke in prebiral dnevne časopise. Pokopan je pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju.

(Prim. Poročila SFPSK 46 (1992), 142.)

* 29. 8. 1875 Dol. Toplice
† 20. 11. 1941 Milwaukee, ZDA

Franc je obiskoval gimnazijo v Ljubljani in bil sošolec pesnikov slovenske moderne Ketteja, Murna in pisatelja Cankarja. V Nazarjah je bil kaplan in učitelj na ljudski šoli in se odločno zavzemal za kmete, za male ljudi, saj so prav ti v življenju tolikokrat opeharjeni. Leta 1910 je odšel v ZDA in deloval med Slovenci, Hrvati in Slovaki v New Yorku, v Kansas City-ju, v Bethlehemu v Pennsylvaniji in v Cliftonu. V Bethlehemu, PA, je sezidal cerkev za prekmurske rojake in v Cliftonu cerkev za Slovake. Po oddihu v domovini je kot župnik pri Sv. Štefanu v Chicagu nasledil p. Kazimirja Zakrajška. Zaradi bolezni je spet prišel v Slovenijo, nato je leta 1934 postal komisar naših bratov frančiškanov v ZDA in začel akcijo za zidanje novega samostana v Lemontu. Deloval je še pri Sv. Juriju v Chicagu, v La Sallu in v Willardu. – Pokopan je v Lemontu.

* 25. 1. 1884 Sv. Lovrenc na Dravskem polju
† 2. 12. 1959 Novo mesto

Franc se je rodil v kmečki družini. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru. Po novi maši leta 1908 je bil kaplan v Mariboru, nato je bil poslan na študij cerkvene zgodovine v Rim, postal generalni lektor (1913), apostolski arhivar in profesor na domačem frančiškanskem bogoslovju v Kamniku. Med prvo svetovno vojno je bil vojaški kurat, po vojni pa je naša provinca opustila domače bogoslovje in bogoslovci so nadaljevali študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. P. Ciprijan je bil v Kamniku tudi katehet na gimnaziji in na ljudski šoli ter na meščanski šoli v Mekinjah. Leta 1927 je postal katehet na deški ljudski šoli v Novem mestu, vikar samostana, 19 let je bil gvardijan in nekaj let provincialni definitor. Rad je imel naravo, živali, hribe, bil je odličen pridigar in priljubljen spovednik, kot katehet pa se je skrbno posvečal mladini. Napisal je nekaj člankov v »Cvetju« in drugod.

(Prim. Cvetje 61 (1944) 22; Poročila SFPSK 14 (1959), 85-86.)

* 18. 11. 1802 Češnjevek, ŽU Cerklje na Gorenjskem
† 13. 10. 1863 Kamnik

Gašper je postal manjši brat jeseni 1825, mašniško posvečenje je prejel leta 1828. P. Joahim je bil kaplan v Ljubljani in kasneje gvardijan samostana, nato je deloval v Kamniku. Leta 1849 je izdal zbirko pridig Sveta pokóra, ali sedem postnih pridig, ktere je pridigoval v letu 1846 p. Joahim Nastran, duhovnik frančiškanarskiga reda, in kaplan predmestne fare »Marijiniga oznanenja« v Ljubljani. – Navedimo nekaj misli: »Bodi pozdravljen, o sveti postni čas! Čas gnade in zveličanja, čas žalosti in veselja! Kdo med Kristjani ne bo žaloval, ki ga sama mati cerkev, s kelham terplenja v roki, in z jokajočimi očmi k žalovanju opominja, ki ga z žalostnim glasam na goro Kalvarjo kliče, in mu križaniga Jezusa v duhu kaže. Kristjan! Žaluj tedej, in posti in jokaj se; zakaj Bog sam se je za-te postil, je za te jokal, in kervavi pot potil. Pa se tudi veseli, in od veselja poskakuj; zakaj rešen si svojih grehov, rešen in očišen si, s kervjo Kristusa si odkupljen, kakor spričuje sv. Peter« (I. 1, 18. 19).

(Prim. J. Marn, Knjiga slovenska v XIX. veku, B, Ljubljana 1886, 62; p. A. Furlan, Pisatelji frančiškanske Hrvaško-kranjske province sv. Križa v: ČZN 1926, 46.)

* 22. 1. 1894 Spodnje Paloviče, ŽU Vranja Peč
† 19. 9. 1970 Ljubljana – Šiška

Janez je obiskoval enorazrednico na Vranji Peči, ljudsko šolo v Kamniku in gimnazijo v Kranju. P. Modest je postal kaplan v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani, nadaljeval študij, doktoriral v Zagrebu in bil profesor na domači bogoslovni šoli. Leta 1926 je postal katehet v Šiški, kjer so gradili novo Plečnikovo cerkev sv. Frančiška, in kasneje župnik (1930-1953) in predstojnik. Z mojstrom Jožetom Plečnikom sta še naprej opremljala cerkev, dogradili so zvonik, dobili zvonove, položili tlak, postavili klopi in oltarje, p. Blaž Farčnik je cerkev poslikal. P. Modest je z veliko vnemo vodil župnijsko občestvo, bil je priljubljen spovednik in katehet, družaben, rad je priskočil na pomoč, tudi v kuhinji in obednici, postregel lačnega siromaka, dobro je poznal župljane in bil živa zgodovina Šiške. Tri leta je deloval na Brezjah (1953-1956) in potem spet v Šiški do svoje smrti.

(Prim. Cvetje 61 (1944), 22; p. D. Žnidaršič, Frančiškani na Slovenskem in sto let na Brezjah, v: Brezjanski zbornik, Brezje 2000, 333; Cerkev sv. Frančiška v Šiški – 70 let, ur. P. P. Jakop, Ljubljana 1997, 77-80, p. R. Tominec, P. Modest Novak O. F. M., v: Poročila SFPSK 24 (1970) 101-102.)

* 1. 4. 1826 Višnja Gora
† 25. 2. 1899 Pazin, Hrvaška

Jurij se je rodil v Višnji Gori. Po novi maši in končanem študiju je bil nastavljen v Pazin, kjer je bil več let profesor na gimnaziji, katehet na ljudski šoli in na glavni šoli, knjižničar in kasneje, ko so bile šole podržavljene (leta 1870), dolga leta gvardijan samostana. Kot gvardijan je dal prenoviti zvonik samostanske cerkve Marijinega obiskovanja, cerkev je dobila novo obhajilno mizo, nove klopi in nov križev pot. »Potrebni denar sprosil je P. Hugo pri sosednjih duhovnikih in bivših nekdanjih svojih učencih, kajti bil je priljubljen in gostoljuben« (Dolenjske novice). Deloval je še v Samoboru, kjer je bil vikar, knjižničar in magister bratov neduhovnikov, in v Jaski, kjer je bil gvardijan, nato se je vrnil v Pazin. Vsa leta je bil priljubljen spovednik. Njegovega pogreba se je udeležilo veliko ljudstva in 17 duhovnikov.

(Prim. Dolenjske novice 15 (1899) 56; Šematizmi Hrvaško-kranjske province sv. Križa.)

* 7. 12. 1946 Ljubljana – Sv. Peter
† 19. 9. 2017 Mengeš

Mladega fanta je brat Pashal povabil k ministrantom in Peter se je odločil za samostan. Bil je kandidat v Novem mestu, po noviciatu na Kostanjevici pri Gorici pa pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, v Kamniku in v Ljubljani, kjer je bil dvajset let zakristan cerkve Marijinega oznanjenja. Skrbno je krasil cerkve, oltarje in prostore za razne slovesnosti in za nove maše. Bil je ljubitelj jaslic, zares praznik je bil za brate frančiškane in prijatelje, ko so nabirali mah in skupaj postavljali znamenite jaslice pri frančiškanih. Br. Bono je povsod hitro navezal stike z ljudmi, ki so mu radi pomagali, z drugimi redovniki in redovnicami. V času osamosvojitve Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine je zbiral pomoč za begunce, hrano, obleko, zdravila in jih vozil s kombijem na Hrvaško. Eno leto je bil v Mariboru. Nazadnje je bil zakristan na Brezjah. Ob svoji 70-letnici je izdal knjižico spominov in dogodivščin. – Pokopan je na Brezjah.

* 9. 5. 1908 Pišece
† 12. 10. 1991 Maribor

Franc je mladost preživel v kmečki družini in pri svojih 29 letih potrkal na samostanska vrata v Brežicah. Kmalu je prišel v Maribor, odkoder je bil ob nemški okupaciji 1941 izgnan na Hrvaško. Provincial p. Gracijan Heric je uspel pripeljati izgnane brate iz Slavonske Požege v Ljubljano. Brat Aleš je prišel na Vič, leta 1943 je začel noviciat v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju in izrekel prve zaobljube, po vojni pa se je vrnil v Maribor, kjer je izrekel slovesne zaobljube in deloval do smrti. Skrbel je za samostanski vrt, za klet in za posestvo za Kalvarijo. Vsak dan med tednom je po jutranji molitvi in sv. maši odšel na delo in se proti večeru vračal s sadovi zemlje, trte in dela svojih rok. Bil je zelo priljubljen, družaben, mož humorja in sproščenega služenja. V bolezni je prav tako ostal veder in vdan v Božjo voljo. Pokopan je na Pobrežju v Mariboru.

(Prim. Poročila SFPSK 45 (1991) 144-146.)

* 8. 11. 1912 Podbrezje
† 11. 7. 1979 Chicago, ZDA

Rodil se je v Dolenji vasi pri Podbrezjah. Postal je kaplan za Bežigradom pri župniku p. Kazimirju Zakrajšku. Med drugo svetovno vojno je skrivaj maševal in spovedoval v raznih župnijah, ki so ostale brez duhovnikov, vse dokler ga niso Nemci odpeljali v taborišče Dachau. Iz Nemčije je šel v ZDA, maja 1951 pa sta s p. Benom Korbičem kot prva slovenska duhovnika prišla v Avstralijo in ostala dve leti. P. Klavdij je bil nato 20 let župnik slovenske župnije sv. Janeza Evangelista v Milwaukeeju, ZDA. Tam so zgradili novo cerkev, župnišče in šolo (1966). Nekaj časa je deloval v Lemontu, nato v župniji sv. Jurija v Južnem Chicagu in leta 1977 je postal župnik in predstojnik pri Sv. Štefanu v Chicagu, kjer je kmalu umrl. Bil je neutruden delavec, pa tudi velik molivec. Počiva v Lemontu.

* 10. 8. 1868 Gomilsko
† 28. 2. 1935 Maribor

Lovrenc se je izučil za rezbarja in mizarja, vstopil v frančiškanski red leta 1892 in izrekel slovesne zaobljube leta 1896. Deloval je v Novem mestu, v Pazinu in več let na Sveti Gori. Na Sveti Gori je izdelal prelep lesen okvir z izrezljanimi lovorjevimi listi za milostno podobo Matere Božje, prav tako je izdelal prelepo zakristijsko omaro za mašna oblačila in kelihe, da je ni bilo lepše v vsej naši frančiškanski provinci. Škoda, da se ta oprema ni ohranila, ker je bila bazilika močno porušena v prvi svetovni vojni, bratje in milostna podoba Svetogorske Kraljice so morali v begunstvo. Br. Primož je takrat prišel na Brezje. Bil je tudi izvrsten kuhar, največ časa v Mariboru, kjer je tudi umrl. Po naravi je bil tih in molčeč mož, ki ni zlepa spregovoril prazne besede. Rad je bral, molil in premišljeval. Sobratje so ga zelo cenili in spoštovali.

(Prim. Cvetje 52/1935/147; p. D. Žnidaršič, Frančiškani na Slovenskem in sto let na Brezjah, v: Brezjanski zbornik, Brezje 2000, 333; Koledarji Družbe sv. Mohorja 1897-1915.)

* 20. 3. 1911 Polhov Gradec
† 7. 9. 1991 Ljubljana

Rodil se je v družini, kjer je bilo 17 otrok. K frančiškanom je prišel, ko je bil star 27 let, najprej v Rocno kot tretjerednik, nato v Ljubljano, kjer je končal noviciat in naredil prve zaobljube, slovesne zaobljube pa v Šiški leta 1947. V samostanu je bil kuhar, vrtnar, zakristan, vratar in pomočnik vratarja in opravljal še druga hišna dela. Deloval je v Šiški, v Ljubljani, v Kopru, Strunjanu, Dobovi in spet v Ljubljani. Bil je skromen in preprost, postrežljiv, miroljuben in prijazen, vesten v svojih dolžnostih. V Ljubljani je vsak dan vestno skrbel za veliko stensko uro, po kateri so se bratje dolgo ravnali pri skupnih opravilih in skupni molitvi v samostanu in bogoslužju v cerkvi. Z zvončkom na hodniku je povabil brate k molitvam in zvečer k silenciju – času tišine in počitka. V bolezni in starosti je bil potrpežljiv, bratje so pozorno skrbeli zanj.

* 12. 1. 1871 Škale pri Velenju
† 31. 3. 1934 Trsat, Hrvaška

Anton se je učil glasbe v Škalah pri učitelju Matekoviču in pri Karlu Bervarju v Celju, šel v noviciat v Nazarje in se tudi sam marljivo izpopolnjeval v glasbi. Leta 1900 se je vključil v hrvaško frančiškansko provinco. Bil je organist, zborovodja in skladatelj na Trsatu, v Požegi, Varaždinu, Samoboru, Klanjcu, Karlovcu, Slavonskem Brodu in spet v Karlovcu in na Trsatu. Njegove skladbe: 2 latinski maši (ena z orkestrom), 2 Requiema, Te Deum in Regina coeli – oba z orkestrom, Himna uboštvu, Fantazija za gosli in orgle, Andante za 2 gosli in orgle, Tercet za 2 gosli in čelo, Slavnostna predigra za orgle, Stabat Mater za soliste, mešani zbor in orkester. Njegova mentorja sta bila skladatelja Ignacij Hladnik in Franjo Dugan st. Žal je veliko skladb ostalo v rokopisu. Brat Filip je bil tudi slikar, fotograf, snemalec filmov, zbiralec znamk, pisal je članke, prirejal koncerte in ustanovil hrvaško Cecilijansko društvo.

(Prim.: Mantuani, Kazalo 23; CG 1934, 93. Pl.; dr. E. Škulj, Vredni spomina: Filip Oštir, v: Družina 17/1982, 8; https://www.glas-koncila.hr/filip-ostir-obogatio-hrvatsku-kulturu-glazbenik-fotograf-snimatelj-i-slikar/; https://sl.wikipedia.org/wiki/Filip_Ostir; S. Premrl: Oštir, Filip (1871–1934) – Slovenska biografija (slovenska-biografija.si)

* 16. 5. 1885 Ljubljana
† 29. 11. 1939 Nazarje

Anton je postal frančiškan pri 19 letih in daroval novo mašo leta 1909. P. Akvin je vse svoje duhovniško življenje posvetil mladim. Postal je učitelj na ljudski šoli v Novem mestu in kasneje katehet. Od leta 1920 do 1923 je deloval na Brezjah, nato spet v Novem mestu, leta 1927 pa je prišel v Nazarje, kjer je bil prav tako učitelj na ljudski šoli in se zapisal v srca otrokom in odraslim, mladim in mladim po srcu. Bil je odličen govornik in ljudski misijonar na župnijah. Na dan smrti je popoldne še molil brevir na samostanskem koru, zvečer, ko se je vračal s sprehoda, pa ga je na nazarskem hribu pri kapelici Lurške Matere Božje zadela srčna kap. »Gotovo se je zgodilo to, kar je z otroci večkrat prepeval: ‘Ko bo zadnja ura bila, Marija, prid’ po nas!’« je o p. Akvinu zapisal urednik Cvetja p. Odilo Hajnšek (Cvetje 57 (1940) 31).

(Prim. Cvetje 57 (1940) 30-31; …)

* 24. 1. 1817 Šentvid pri Stični
† 20. 2. 1898 Ljubljana

Jožef je obiskoval ljudsko šolo in gimnazijo v Novem mestu ter jo nadaljeval v Karlovcu. P. Evstahij je po mašniškem posvečenju leta 1842 deloval v Ljubljani, bil učitelj matematike in fizike na Kostanjevici pri Gorici in se leta 1885 vrnil v Ljubljano. Na Kostanjevici in v Ljubljani je bil gvardijan, večkrat definitor province in dvakrat je bil provincial (1868-1871 in 1886-1889). Leta 1886 je sedež provincialata Hrvaško-kranjske province prenesel v Ljubljano. »Dasi sam ni pisal, je bil od ustanovitve Cvetja (1880) do svoje preselitve v Ljubljano listu urednik in se svojim priljubljenim in spoštovanim imenom veljaven zaščitnik,« je zapisal o njem p. Stanislav Škrabec. P. Evstahij je bil spoštovan in priljubljen med verniki in med brati, redovniški in duhovniški jubilant – zlatomašnik. Umrl je po kratki bolezni.

(Prim. Cvetje 16 (1897), 286; ZD 1898, 62; šemat. franč. prov. sv. Križa 1853–99; Ozimek, Evstahij (1817–1898) – Slovenska biografija (slovenska-biografija.si, p. Angelik Tominec)

* 9. 9. 1941 Dobletina, ŽU Nazarje
† 5. 6. 2016 Maribor

Jožef je bil najstarejši sin v Jakopčevi družini. Brat Janko je tudi postal frančiškan, p. Viktor, njuna teta je bila šolska sestra Eva Papež. P. Matej je deloval v Mariboru, v Ljubljani, na Kostanjevici pri Gorici kot kaplan, v Novem mestu je bil magister klerikov gimnazijcev. V Kamniku je bil gvardijan, rektor in prefekt Serafinskega kolegija, vodil je številne duhovne vaje za ministrante in druge skupine. Dvakrat je bil župnik, vikar in gvardijan pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, vmes gvardijan in magister novincev na Sveti Gori, župnik, gvardijan in vikar na Kostanjevici pri Gorici, kaplan in gvardijan v Mariboru. Zaradi bolezni je odložil župniško in predstojniško službo. Bil je človek miru, svetal zgled redovnega življenja, vdan v Božjo voljo. Veliko je molil in vsakemu človeku res prisluhnil in ga prijazno nagovoril. – Pokopan je pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah.

* 31. 5. 1688 Gorica
† 15. 3. 1754 Solkan

Federico je obiskoval latinsko šolo v Gorici, leta 1706 pa vstopil k frančiškanom v Nazarjah. Leta 1729 je postal gvardijan na Sveti Gori. Leta 1735 je bil generalni vizitator na Bavarskem, novembra istega leta pa je bil izvoljen za provinciala naše province (1735-1738). Kasneje je sodeloval pri pripravah za ustanovitev goriške nadškofije (ust. 1751). Zato je leta 1746 potoval na Dunaj in dobil cesarjev odlok za ustanovitev te nadškofije (8.10.1746). P. Gašper je napisal prvi pregled zgodovine Božje poti na Sveti Gori, ki zelo natančno popisuje dvestoletnico Marijinega svetišča: Historia ecclesiae et conventus Montis Sancti divae Virginis gratiarum in quindecim capita distribuita,  Benetke, 1746. Po tej knjigi so izdali knjižico Kratka povest od boshie poti na Sveti gori nad Solkanam blisu Gorize (Videm 1843), ki pa ni prevod Pasconijeve knjige, kot to navaja Plesničar. Pasconi je uporabljal gradivo iz »kloshterskiga pismo-hranisha«, iz Glavinićeve knjige o nastanku bosensko-hrvaške frančiškanske provincije (Videm 1648) ter iz knjige d’Ischija o goriški grofiji (Videm 1684).

(Prim.: Morelli 3, 317–18; Codelli, Scrittori³, 177–79; F. Blažič, Kratka povestnica goriške nadškofije, Celovec 1853, 51; Bibliografia del Friuli, Venezia 1861, 302; Plesničar, 10; F. Manzano, Cenni biografici dei letterati ed artisti friulani dal secolo IV al XIX, Udine 1885, 154; p. Alfonz Furlan, Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa, v: ČZN 1926, 35; Pasconi, Gaspare (1688–1754) – Slovenska biografija; Dizionario biografico dei friulani.)

* 16. 7. 1901 Sv. Rok ob Sotli
† 8. 11. 1982 Ljubljana

Rodil se je v kmečki družini, pomagal doma in svoji sestri na njeni kmetiji in sledil svojemu bratu v samostan. Začel je pri kartuzijanih v Pleterjah, toda strogo meniško življenje ni bilo zanj. Zato je leta 1947 prosil za sprejem pri frančiškanih in jeseni začel noviciat v Novem mestu. Dolga leta je bil odličen kuhar v samostanu v Novem mestu, tam je tudi izpovedal slovesne zaobljube. Dve leti je služil Bogu in bratom v Šiški, nato spet v Novem mestu in nazadnje v Ljubljani, kjer je prav tako pomagal v kuhinji. Bil je bolj molčeč, poslušajoč, toda mož vedrega nasmeha in bistrih oči. Presenečal nas je njegov otroško preprost pristop k Bogu. Za molitev je vedno našel čas, se tudi v bolezni in trpljenju daroval Gospodu in dan po zahvalni nedelji v zgodnjih jutranjih urah dozorel za večno življenje.

* 18. 7. 1861 Prevorje
† 23. 4. 1932 Maribor

Gimnazijo je obiskoval v Celju in v Mariboru in začel redovno življenje v Salzburgu. Študij je nadaljeval v Schwazu, navduševal sošolce za slovenski jezik, ustanavljal krožke in sam vedno skrbel za lepoto slovenskega jezika. V Salzburgu je bil posvečen v duhovnika, deloval pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah in od leta 1893 v Mariboru. V samostanih je opravljal različne službe, bil je definitor province, veroučitelj, gvardijan, predstojnik in voditelj Frančiškovega svetnega reda – III. reda, ki ga je vodil več kot 30 let, ter član duhovniškega sveta mariborske škofije. V več župnijah je ustanovil bratstva FSR, v Mariboru je vodil Elizabetin odsek za pomoč revnim in najbolj potrebnim. Tudi socialnih vprašanj ni reševal z visoko učenostjo, ampak s posluhom za vsakega človeka, s praktičnimi nasveti in z molitvijo.

(Prim. Anonymus, + p. F. B. Perc, v: Cvetje 49 (1932), 199-203.)

* 24. 9. 1913 Zdole, ŽU Kozje
† 15. 6. 1977 Ljubljana

Fant s Kozjanskega doma je obiskoval gimnazijo v Mariboru in v Ljubljani. Novomašnik je bil nastavljen v Kamnik, med vojno je bil izgnan na Hrvaško, po vojni pa je prevzel župniji Stranje in Nevlje. V Stranjah so z arhitektom Jožetom Plečnikom obnovili razdejano župnijsko cerkev sv. Benedikta, v Nevljah postavili krstilnico, pri frančiškanih v Kamniku Božji grob in še druge Plečnikove mojstrovine. P. Martin je nato deloval na Brezjah, v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju in na Sveti Gori, kjer je bil gvardijan in rektor bazilike, obnavljal cerkev in samostan in ob 250-letnici kronanja Svetogorske Kraljice napisal znane Svetogorske šmarnice (1967). S Svete Gore je odšel za kaplana na Vič in spet v Ljubljano k Marijinemu oznanjenju, kjer je bil kaplan in vikar do svoje smrti. Bil je odličen pridigar in ljudski misijonar, iskan spovednik, dober poznavalec umetnosti in glasbe, mož številnih talentov.

* 27. 4. 1872 Sv. Gregor
† 12. 1. 1939 Jeruzalem

Rodil se je na Bregu v župniji Sv. Gregor nad Sodražico. Samostansko življenje je začel v Ljubljani in še mlad brat neduhovnik se je priglasil za Sveto deželo, kjer frančiškani že stoletja varujemo svete kraje. Brat Tomaž je v Sveti deželi deloval 31 let. Bil je krojač in zakristan, zadnjih 25 let zakristan v cerkvi sv. Odrešenika v Jeruzalemu. Bil je ljubezniv in postrežljiv, sobratje, romarji in duhovniki so ga spoštovali in imeli radi. Rad se je udeležil tudi drugih slovesnosti in pobožnosti drugod. V bolezni je bil potrpežljiv in vdan v Božjo voljo. P. Adolf Čadež, ki je tudi deloval v Jezusovi domovini, mu je podelil zakramente. – Br. Tomaž je pokopan na frančiškanskem pokopališču na Sionu, v bližini dvorane zadnje večerje in bazilike Božjega groba v Jeruzalemu.

* 27. 6. 1893 Ljubljana – Dravlje
† 5. 5. 1971 Kotor, Črna Gora

Alojzij je obiskoval šolo in gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano in vstopil k frančiškanom v dalmatinsko provinco sv. Hieronima. Noviciat je končal v samostanu sv. Ane v Kopru, nadaljeval gimnazijo na Košljunu, v Zadru in Dubrovniku, tam je študiral bogoslovje in leta 1917 postal duhovnik. Bil je kaplan na Vrniku na Korčuli, v Preku in na Ugljanu, predstojnik Frančiškovega svetnega (III.) reda in gvardijan na Badiji, predstojnik na Pašmanu, župnijski upravitelj župnij Tkon in Rožat, gvardijan na Košljunu in spet začasni upravitelj župnije Tkon. V času druge svetovne vojne je bival v Rožatu, v Dubrovniku in po bombardiranju samostana 1944 v Prijevoru. Pomagal je faranom v najrazličnejših stiskah in trpljenju, bil je požrtvovalen in ljudje so se ga spominjali s hvaležnostjo. Po vojni je bil spet predstojnik in vikar na Pašmanu in potem v Kamporu na Rabu, leta 1964 pa je bil nastavljen v Kotor, kjer je ostal do smrti. Pokopan je na pokopališču Škaljari v Kotoru.

(Prim. Peterca-fra-Pero.doc)

* 4. 8. 1899 Ravnace, ŽU Suhor
† 14. 8. 1965 Joliet, IL, ZDA

Rodil se je na Suhorju v Beli krajini v kmečki družini. Med prvo svetovno vojno je bil vojak, leta 1920 pa odšel v ZDA, se vključil v slovensko župnijo sv. Jožefa v Jolietu, delal v jeklarni in nadaljeval šolanje na St. Benedict’s College-u v Atchinsonu, Kansas. Leta 1923 je prišel k slovenskim frančiškanom v Lemont, končal tam noviciat, študiral v Green Bayu in leta 1935 pel novo mašo pri Sv. Jožefu v Jolietu. Postal je kaplan v župniji sv. Jurija v Chicagu in v župniji sv. male Terezije v Johnstownu ter župnik slovenske župnije sv. Cirila v New Yorku. Leta 1950 je prišel spet v Lemont, kjer je pomagal v romarski cerkvi Marije Pomagaj in v drugih župnijah. Izdelal je novo lurško votlino v Lemontu, zložljive stopnice v dolini rožnega venca in še marsikatere stvari. Bil je tudi čebelar. Obiskal je svojo mamo, brate in sorodnike v Sloveniji. Umrl je po dolgi bolezni v bolnišnici sv. Jožefa v Jolietu, pokopan je v Lemontu.

(Prim. Ave Maria 58 (1965) 314.)

* 25. 2. 1950 Temenica, ŽU Šentvid pri Stični
† 2. 6. 2012 Ljubljana

Jože je mladost preživel v Kočevju, gimnazijo je obiskoval v Pazinu in v Splitu. Po novi maši v Kočevju je bil kaplan v Novem mestu in v Dobovi ter predstojnik pri Novi Štifti pri Ribnici. Po težki bolezni je poleti 1984 prišel spet v Novo mesto, kjer je bil kaplan, gvardijan, vikar, vsa leta pa vesten knjižničar, velik poznavalec frančiškanske zgodovine in je znal približati zaklade frančiškanske dediščine in samostanske knjižnice, inkunabule, rokopise, pripravljal je priložnostne razstave in navezal pristne stike s številnimi ustvarjalci, kulturniki, kiparji in slikarji. V samostanu je odkril pet dragocenih prvotiskov, ustvaril dragocene zbirke ekslibrisov, podobic in starih razglednic. Leta 2005 je prejel Trdinovo nagrado. Zelo je bil pozoren do bratov, do otrok in odraslih, rad je napisal voščilnico, razglednico ali dal knjige ali spominček v dar, poučeval verouk in zelo skrbno pripravljal družinske sv. maše. Rad je pomagal še drugim duhovnikom. – Pokopan je v karmelski kapeli v cerkvi sv. Lenarta v Novem mestu.

– DL 26. maj 2005, str. 24.

– Markelj M., Življenje v frančiškanski kuti, v Rast jul. 2005 št. 3-4, str. 349-358 – s sliko.

* 13. 10. 1895 Tunjice
† 18. 5. 1965 Novo mesto

Rodil se je v družini očeta učitelja in tudi sam končal učiteljišče, toda Božji klic je bil močnejši. Bil je vojak v prvi svetovni vojni in nato prišel v samostan. Deloval je v Ljubljani, v Novem mestu, kjer je bil prefekt Serafinskega kolegija, voditelj Marijinih kongregacij in FSR in vzgojil duhovne poklice, pripravljal akademije in igre. Leta 1935 je postal župnik in gvardijan pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Med drugo svetovno vojno so Nemci frančiškane izgnali na Hrvaško. P. Ladislav se je po vojni vrnil k Sveti Trojici, nato je bil gvardijan v Šiški in na Sveti Gori, kjer so bratje in romarji sprejeli Svetogorsko Kraljico po njenem tretjem begunstvu. – Šest let je bil kaplan v Mariboru, spet spovednik na Sveti Gori in nato v Novem mestu. Bil je slikar samouk, poslikal je cerkve v Stomažu, Čepovanu in na Batah. V provinci in samostanih je rad priskočil na pomoč, kjer je bilo potrebno.

(Prim. Baročna lepotica na Bukovem Griču, Sv. Ana v Tunjicah skozi 250 let, Tunjice 2012, 75)

* 9. 5. 1900 Tunjice
† 28. 2. 1981 Ljubljana

Br. Marij je mlajši brat Karla – p. Ladislava, rojen v učiteljski družini. Noviciat je začel leta 1948. Deloval je v raznih samostanih: v Mariboru, v Šiški, pri Novi Štifti, bil je zakristan, opravljal hišna dela, največ pa v Ljubljani, kjer je bil vratar, zadnja leta pa je z veseljem stregel pri delavniških dopoldanskih sv. mašah. Bil je skromen, pobožen, veder in šegav, toda nikdar žaljiv. Nikdar ni govoril kaj slabega o soljudeh. Živo se je spominjal raznih dogodivščin in jih rad pripovedoval, včasih prav v pesniškem jeziku. Zdrav in dejaven je bil skoraj do zadnjega.

* 2. 6. 1824 Poljane nad Škofjo Loko
† 24. 2. 1878 Ljubljana

Anton je postal manjši brat leta 1842 in duhovnik leta 1847. P. Salvator je bil kaplan v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani, od leta 1863 župnik in po dveh letih je postal gvardijan samostana. Dvakrat je bil definitor province. Zelo se je trudil za lepoto cerkve in za blagor vernikov. Cerkev je dobila nov tlak, nove Goršičeve orgle (1870), dragoceno mašno opravo. Pater je spodbujal pobožnosti, zlasti šmarnice, in poskrbel, da je postala samostanska knjižnica ustanovnica Slovenske matice in članica Mohorjeve družbe. Bil je očetovski predstojnik, priljubljen med brati in verniki, iskren prijatelj mnogim, zato »so ga vsi kot očeta spoštovali, kot prednika častili, kot previdnega moža poslušali« (Slovenec, 28.2.1878). – Bil je član raznih društev, tudi čebelarskega društva. Leta 1875 je hudo zbolel, toda ozdravel z lurško vodo (prim. Zg. Danica). Imel je velik pogreb, ki so se ga udeležili ljudje vseh stanov, škof, župan, provincial p. Friderik Hoenigmann ter številni duhovniki, redovniki in redovnice.

(Prim. Zgodnja Danica 31 (1878), 68; Slovenec 26.2.1878, 3.)

* 6. 11. 1953 Maribor
† 29. 10. 2008 Maribor

Franci je bil doma iz vasi Brezje v župniji Studenice pri Poljčanah. Bil je kaplan v Šiški, nato dolga leta rektor in prefekt Serafinskega kolegija v Kamniku, velik delavec za duhovne poklice in moderator Sveta za poklice, pripravljal in vodil je duhovne vaje za fante in pri tem delu znal pritegniti še druge brate frančiškane. Bil je tudi moderator ljudskih misijonov, magister postulantov in voditelj romanj. Vmes je nekaj časa preživel na študiju na Irskem. Eno leto je deloval v Ljubljani. Zadnjih deset let je bil v Mariboru župnik novoustanovljene župnije Košaki, tri leta tudi gvardijan mariborskega bratstva. Zelo se je veselil gradnje nove cerkve bl. Antona Martina Slomška v Košakih, vendar dograjene cerkve ni dočakal, ker je nepričakovano umrl po dolgotrajni bolezni. Pokopan je v Mariboru na Pobrežju. Bil je sončen, otroško preprost, družaben in razumevajoč sobrat, mož dovtipov in humorja, priljubljen med sobrati in med verniki.

(Prim. Letopis SFPSK 2009, 78-79.)

* 19. 3. 1888 Pleterje, ŽU Sv. Lovrenc na Dravskem polju
† 13. 5. 1971 Maribor

Jožef je obiskoval gimnazijo v Mariboru in na Kostanjevici pri Gorici. Frančiškanom se je pridružil leta 1910, novo mašo je pel jeseni 1914 pri Sv. Lovrencu. Deloval je v Mariboru, Kamniku in v Ljubljani, kjer je bil kaplan in katehet v Marijanišču. Leta 1919 je postal kaplan in katehet v Mariboru. Eno leto, 1933-1934, je bil gvardijan in magister bogoslovcev v Ljubljani, nato spet v Mariboru kaplan in od leta 1937 gvardijan. Med vojno, leta 1941, so bili mariborski frančiškani izgnani na Hrvaško. P. Gabrijel se je iz Slavonske Požege vrnil v Ljubljano in upravljal župnijo Bežigrad, leta 1945 pa se je vrnil za župnika v Maribor, kjer je skrbel za obnovo bazilike Matere usmiljenja in živega občestva in se zapisal v srca mnogim. Dvakrat je bil provincialni definitor, član različnih svetov, duhovni svetnik in član zbora svetovalcev mariborske škofije, iskan ljudski misijonar in govornik, ki je pridigal več kot 70 novomašnikom.

(Prim. Poročila SFPSK 25 (1971), 77-81; p. H. Žveglič, + p. Gabrijel Planinšek, v: Družina 1971, …)

* 27. 10. 1926 Zg. Verjane, ŽU Sv. Trojica v Sl. goricah
† 8. 10. 1996 Maribor

Rodil se je v kmečki družini. Gimnazijo je končal v Zagrebu, bogoslovje v Ljubljani. Bil je kaplan na Viču, kratek čas v Mariboru in deset let predstojnik pri Novi Štifti, kjer je temeljito prenovil cerkev Marije vnebovzete. Številni romarji, duhovniki, ministranti so bili deležni gostoljubja bratov frančiškanov in skrbne gospodinje, Dominikove sestre Mimike. – Deloval je še v Šiški, kot župnik v Dobovi in v Mošnjah, vendar se je zaradi smrti župnika p. Petra Vrtačiča vrnil v Dobovo. Na Sveti Gori je bil gvardijan in rektor bazilike, kjer je prav tako vodil obnovitvena dela, največji pridobitvi pa sta bili nova cisterna ter asfaltirana cesta na Sveto Goro, da jo lahko sedaj prevozijo tudi največji avtobusi. Tri leta je bil župnik v Strunjanu in skrbel za obnovo velikih oljnih slik v cerkvi, zadnje leto pa predstojnik v Kopru. Pokopan je pri domači Sveti Trojici v Slovenskih goricah.

* 11. 7. 1858 Sveta Trojica v Slovenskih goricah
† 13. 10. 1911 Maribor

Brat Jožef je bil samostanski tretjerednik in dolga leta vratar samostana v Mariboru. Ko so gradili nov samostan in cerkev – baziliko Matere usmiljenja, je vodil sezname darovalcev in vestno beležil darove. Napisal je 22 debelih knjig, v katerih je zbral več kot 67.000 članov »Družbe za zidanje cerkve« in zbral skupaj več kot 450.000 tedanjih kron. Kljub obilnemu delu, ki se je večkrat zavleklo pozno v noč, je zlate jutranje ure vedno uporabil za molitev in premišljevanje. Večkrat je poudarjal: samostana in cerkve ne gradi samo denar, ampak veliko bolj molitev in potrpežljivost. V 18 letih je šel samo trikrat iz samostana: na pogreb svojega očeta Matija in dvakrat na pogreb redovnih sobratov.

(Prim. P. O. Vostner, Ob 100-letnici frančiškanov v Mariboru, 1864-1964, 66; Cvetje 28 (1911), 351.)

* 18. 9. 1866 Kalobje
† 10. 1. 1917 Novo mesto

Matevž je obiskoval gimnazijo v Celju, v Ljubljani in na Kostanjevici pri Gorici. Po novi maši leta 1890 je nadaljeval študij v Ljubljani in postal učitelj na ljudski šoli v Novem mestu. To službo je opravljal 25 let. Vmes je bil gvardijan in učitelj v Nazarjah, po vrnitvi v Novo mesto pa je leta 1905, po odstopu p. Otokarja Aleša, postal ravnatelj ljudske šole. Bil je izvrsten učitelj, miren, prijeten značaj, priljubljen med mladimi in med učitelji, duhovniki in verniki. V samostanu je bil knjižničar, kronist, osem let gvardijan, spovednik usmiljenih bratov v Kandiji in nekaj let definitor naše frančiškanske province. Umrl je še mlad, zadet od kapi. Imel je velik pogreb, ki so se ga udeležili tudi baron Rechbach, župan in občinski odbor, mladi in učitelji iz vseh novomeških šol in še drugi učitelji.

(Prim.: P. Alfonz Furlan, Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa, v: ČZN 21 (1926), 55; Cvetje 34 (1917) 60; Dva grobova, v: Dolenjske Novice 33 (1917), 170-171.)

* 23. 1. 1891 Slivnica pri Celju
† 27. 8. 1954 Detroit, MI, ZDA

Jožef je vstopil v frančiškanski red leta 1913, novo mašo je daroval leta 1920. Postal je kaplan v župniji Matere usmiljenja v Mariboru, kjer je vneto skrbel za revne dijake in študente, za hrano, stanovanja, razne podpore in jim sam veliko pomagal z inštrukcijami in raznimi nasveti. Bil je odličen pridigar. Leta 1929 je bil poslan v naš slovenski frančiškanski komisariat v ZDA in bil nastavljen za kaplana v Chicago k Sv. Štefanu, župnik pa je bil v New Yorku, Johnstownu in Detroitu, kjer pa je leta 1941 težko zbolel in ni več prišel iz bolnišnice. Gospod mu je naložil še drugi, težji križ bolezni in trpljenja. P. Hiacint je po trinajstih letih zdravljenja umrl v bolnišnici sv. Jožefa v Detroitu, zadet od srčne kapi. Pokopan je v Lemontu.

(Prim. Ave Maria 46 (1954) 315.)

* 3. 2. 1788 Zakot, ŽU Brežice
† 30. 8. 1853 Karlovac, Hrvaška

Jožef se je rodil v kmečki družini, obiskoval gimnazijo v Novem mestu in pel novo mašo leta 1814. Šest let je poučeval na gimnaziji v Novem mestu (1820-1826), nato deloval v drugih samostanih, od leta 1834 pa je bil ravnatelj gimnazije ter deške in dekliške šole v Karlovcu do svoje smrti. P. Emanuel je bil cenjen prevajalec in pesnik, vendar se je veliko njegovih pesmi izgubilo. Leta 1817 je bil med ljubljanskimi teologi, ki so nasprotovali jezikoslovcu Francu Metelku in njegovemu slovenskemu pouku, pa tudi pisava metelčica, ki naj bi v slovenščini nadomestila bohoričico, je bila preveč zapletena. Nekatere pesmi in prevode p. Emanuela je po njegovi smrti zbral pesnik in pisatelj, župnik in dekan Peter Hitzinger in jih leta 1858 »podal Novicam, da se ne pozgubijo«, žal pa je bila v »Novicah« objavljena le ena pesem »Zgimba« (»Minljivost«). Tudi škofu Slomšku nobena pesem Podvinskega ni bila tako všeč, da bi jo sprejel v Ahacljevo zbirko.

( Prim.: Šemat. lj. škof. 1817–25; Hicinger, N 1858, 102; Marn XII, 61; Vrhovec, Zgod. Nov. mesta 292; Strohal, Karlovac 51, 106; Kidrič, Zgod. 620, 624, 628; Kidrič, Preš. II, 101. Kd.; Prim. Slovenska-biografija.si; Dolenjski biografski leksikon: Dolenjski biografski leksikon | Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto; . 225 let novomeške gimnazije, 1971, 379.)

* 23. 4. 1929 Klanjec, Hrvaška
† 23. 8. 2004 Novo mesto

Ljudevit je obiskoval gimnazijo v Varaždinu in v Zagrebu in prišel k frančiškanom leta 1960. P. Luka je bil kaplan na Viču, v Šiški in v Dobovi, nekaj let upravitelj grkokatoliških župnij Metlika – Sv. Ciril in Metod in Drage, največ časa pa kaplan in bolniški kurat v Novem mestu. Bil je dejaven katehet in voditelj ministrantov, priljubljen spovednik in tolažnik mnogih in prav tako priljubljen, duhovit sobrat in sogovornik bratom. Zelo je skrbel za bolnike, jih obiskoval v župniji in vsak večer v novomeški bolnišnici, nikoli mu ni bilo pretežko, če je še kdo prosil za obisk. Zadnja leta je tudi skrbel za hrvaško katoliško misijo v Novem mestu in v Črnomlju, obiskoval begunce, ki so k nam pribežali v vojni vihri s Hrvaške in iz Bosne (1992-1995). V bolezni je ostajal veder in dejaven do konca. Umrl je nepričakovano v bolnišnici v Novem mestu, ko mu je med operacijo odpovedalo srce. Pokopan je na pokopališču Ločna v Novem mestu.

(Prim. Letopis SFPSK 2009, 76-77.)

* 28. 1. 1832 Osredek, ŽU Sela pri Kamniku
† 25. 8. 1904 Kamnik

Matija se je rodil v revni kmečki družini, pasel doma ovce in šele pri 16 letih je lahko šel v šolo. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in po šestem razredu prišel k frančiškanom. P. Metod je daroval novo mašo leta 1863 na Selih. Najprej je bil katehet na ljudski šoli in spovednik v Novem mestu. Spovedoval je še v drugih župnijah, vodil ljudske misijone in duhovne obnove in bil znan daleč naokrog. Leta 1886 je prišel v Nazarje, odkoder je hodil spovedovat v Marijino cerkev v Novi Štifti pri Gornjem Gradu in v druge župnije. V svojih pridigah je pogosto ponavljal vzklik: »Molite radi!« Vedno, kadar je prihajal domov na Osredek, je zavriskal, ko je stopil na domačo zemljo. Deloval je še v Brežicah, zadnje leto pa v Kamniku, kjer je tudi umrl po večletni bolezni. V bolezni je bil potrpežljiv.

(Prim. Bogoljub 2 (1904) 270; D. Kaštrun, Kronika župnije Sela pri Kamniku, 2016, 83; Cvetje 21 (1904) 320; Slovenec, 26.8.1904, 3.)

* 2. 2. 1874 Tržič
† 25. 6. 1940 Oranienburg, Nemčija

Bučarjev Jožef je bil sin usnjarskega mojstra. P. Engelbert je bil kaplan v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju, lektor bogoslovja v Kamniku in spovednik na Brezjah, odkoder ga je p. Kazimir Zakrajšek povabil med Slovence v ZDA. Zaradi nesoglasij je p. Engelbert kmalu zapustil frančiškanski red in deloval kot škofijski duhovnik v Jolietu, Hibbingu, Kansas City-ju, Great Falls, bil je tudi škofov tajnik in duhovni vodja redovnic in sirotišnice. Svoje delo in doživetja je popisal v »Cerkvenem glasniku za tržiško župnijo«. Pisal je članke v »Cvetju« (potopis v Sv. deželo), »Amerikanskem Slovencu«, v »Ave Marii« in »Duhovnem pastirju«. Leta 1927 se je vrnil domov v Tržič, nato je postal župnik v Št. Lipšu pri Dobrli vesi na Koroškem. Ko je bila Avstrija priključena Nemčiji (1938), se je tudi zanj začel križev pot: zasliševanja, preganjanja, zapor in taborišče Oranienburg pri Berlinu, kjer je umrl in bil upepeljen. – Pokopan je v Št. Lipšu.

(Prim. V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, 1936, 342; M. in M. Petek, Kronika župnije Tržič, 1988, 60-61; Naši duhovniki, DSM, Celovec 1968; https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEef_Pollak .)

* 18. 11. 1880 Sv. Urban – Desternik
† 17. 6. 1934 Maribor

Rodil se je v kmečki družini, obiskoval gimnazijo na Ptuju in na Kostanjevici pri Gorici, bogoslovje pa v Kamniku in Ljubljani. P. Pavel je bil v Novem mestu učitelj na ljudski šoli, ustanovil je Marijino kongregacijo za dijake gimnazije in vodil Frančiškov svetni red. Kratek čas je deloval v Nazarjah, nato pa postal kaplan in katehet v Mariboru in kurat zapornikov. Bil je odličen pridigar, ljudski misijonar in spreten organizator. Ustanovil je Izobraževalno društvo, društvo »Katoliška mladina«, mladinsko pihalno godbo, Apostolstvo mož in fantov, oživil je Katoliško akcijo, Marijino družbo za obrtnike in Marijino družbo za matere. Škof dr. Andrej Karlin ga je imenoval za člana duhovniškega sveta, kralj Aleksander pa ga je odlikoval z redom sv. Save V. stopnje. Bil je mož humorja in svetovalec mnogim. Žal je prezgodaj dotrpel po hudi bolezni.

(Prim. Cvetje 51 (1934) 240-241; Koledar Družbe sv. Mohorja 1935, 83.)

* 4. 1. 1850 Radovljica
† 4. 12. 1908 Lom pod Storžičem

Frančišek je bil drugi od enajstih otrok. Sedemnajstleten je prišel k frančiškanom in postal duhovnik leta 1873. Deloval je v Klanjcu in v Karlovcu. Leta 1878, ko je Avstro-Ogrska okupirala Bosno in Hercegovino, se je javil za vojaškega kurata in bil odlikovan z zlatim križem s krono za zasluge v vojni. Bil je zelo goreč in požrtvovalen vojaški duhovnik. Po osmih letih je leta 1886 postal škofijski duhovnik graško-sekovske škofije in bil še naprej vojaški kurat v Celovcu, Gradcu in v Osijeku. Leta 1905 je prišel za kurata v Lom pod Storžičem. V bližnjem Tržiču je imel sorodnike in njegova mama je bila Tržičanka. V Lomu je popravil župnišče, skrbel za lepo bogoslužje in lepoto cerkve sv. Katarine, ki je tudi romarska, poučeval Božje ljudstvo in v Bogoljubu popisoval svoja vojaška doživetja. V Lomu je umrl po dolgi bolezni in tam je pokopan.

(Prim. V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, 1936, 61 in 217; Bogoljub 7 (1909), 50; www.obrazislovenskihpokrajin.si: PREMRU, Frančišek | Obrazi slovenskih pokrajin? PREMRU, Frančišek | Obrazi slovenskih pokrajin)

* 20. 6. 1787 Koroška Bela
† 6. 11. 1861 Novo mesto

Alojzij Janez je bil sin očeta, ki je bil fužinski oskrbnik, in matere plemkinje Justine Seelhar. Gimnazijo je končal v Ljubljani, bil je nadarjen dijak in je postal vojak, učitelj gojencev in topniški nadčastnik. »Bojuje se v slavnih vojskah od 1811 do 1813, pade s konjem v globoko vodo in srečno rešen se posveti meniškemu življenju« (Jožef Lavtižar). Padel je z mostu, bil je v smrtni nevarnosti in se je zaobljubil, da bo vstopil v samostan, če bo preživel. Bog ga je uslišal in Alojzij je prišel k frančiškanom, postal duhovnik, profesor matematike, fizike in francoščine na novomeški gimnaziji. Bil je srčen, učen in pobožen redovnik in duhovnik, priljubljen in spoštovan, zlasti med mladimi, neutrudno je delal »za svoje lastno zveličanje in v blagor svojega bližnjega – zlasti kakor gimnazijski učenik mladosti« (Zgodnja Danica 1861,193). Imel je veličasten pogreb z vojaškimi častmi, lovci in mestnimi oblastmi.

(Prim. J. Lavtižar, Zgodovina župnij in zvonov v dekaniji Radolica, 1897, 36; Zgodnja Danica 14 (1861), 193.)

* 2. 12. 1790 Sr. Bitnje, ŽU Kranj-Šmartin
† 3. 4. 1842 Ljubljana

Rodil se je kmečkim staršem in študiral na ljubljanskem liceju filozofijo in teologijo. Na binkoštni torek 1819 je na Šmarni Gori pridigal romarjem iz župnije sv. Petra v Ljubljani in grajal tiste, ki so zaobljubljeno romanje opustili, vključno župnika Janeza Bedenčiča, ki je bil janzenist in je nasprotoval romanjem. Pesnik France Prešeren je o tem sporu napisal znano pesem Šmarna Gora. (»Vi, ki hodite na sveto Šmarno Goro, blagor vam!«) Pesnikov stric je bil duhovnik na Šmarni Gori. Na Langusovi freski v kupoli cerkve je poleg vodiškega župnika Jerneja Arka verjetno naslikan p. Felicijan Rant. P. Felicijan je bil v Ljubljani kaplan, od leta 1829 do 1840 župnik, gvardijan, definitor in provincialni vikar. V postnem času 1829 je pridigal v frančiškanski cerkvi in izdal pridige v knjigi Sedem postnih pridig od štirih poslednjih reči (izšla leta 1834 in 1849). Pisal je tudi v Zgodnjo Danico.

* 16. 1. 1880 Prem
† 7. 5. 1956 Ljubljana

Anton je bil sin učitelja in organista. Ljudsko šolo je obiskoval na Dobrovi pri Ljubljani, gimnazijo v Ljubljani in Novem mestu in jo po noviciatu nadaljeval na Kostanjevici. Po novi maši je študiral v Innsbrucku in v Fribourgu, kjer je doktoriral. V Kamniku je bil lektor bogoslovja na samostanski bogoslovni šoli, od leta 1912 je deloval v Ljubljani, kjer je leta 1920 postal gvardijan in naslednje leto župnik župnije Marijinega oznanjenja. Od leta 1931 do 1937 je bil provincial naše province. Kot generalni vizitator je vizitiral frančiškanske province sv. Hieronima v Dalmaciji (Zadar), sv. Cirila in Metoda na Hrvaškem in sv. Leopolda v Avstriji. Pisal je versko-zgodovinske, filozofske in vzgojne razprave v Voditelju v bogoslovnih vedah in Času, članke v »Cvetju« in izdal knjigo »Postanek sveta na podlagi naravoslovja in biblije« (1920).

* 12. 10. 1919 Sveta Trojica v Sl. Goricah
† 26. 8. 1976 Rim, Italija

Rodil se je v kmečki družini in šestnajstleten začel noviciat v Kamniku. Po slovesnih zaobljubah leta 1941 je bil poslan na študij v Rim, kjer je bil njegov profesor tudi p. dr. Hugo Bren. V večnem mestu je diplomiral, leta 1943 prejel mašniško posvečenje in nadaljeval študij cerkvene zgodovine, tik pred doktoratom pa so ga predstojniki poklicali na generalno tajništvo frančiškanskega reda. Na generalni kuriji je bil tudi samostanski vikar in direktor zakristije. Bil je izredno natančen, vesten pri delu in molitvi, goreč spovednik v cerkvi in v raznih redovniških skupnostih, spovednik slovenskih sester redovnic v Rimu, svetovalec in duhovni oče mnogim. Generalni minister Reda se je lahko vedno zanesel nanj, ko je podpisoval pripravljene dokumente. P. Ciril se je po dolgih 35 letih pripravljal, da spet obišče domače kraje, vendar je nenadoma umrl zaradi srčnega infarkta. Pokopan je na pokopališču Campo Verano v Rimu.

(Prim. Letopis SFPSK 1987, 52; Poročila SFPSK (1976) 147-150)

* 29. 3. 1877 Št. Jurij pri Grosupljem
† 10. 1. 1956 Nova Štifta pri Ribnici

Janez je obiskoval frančiškansko gimnazijo in bil učenec p. Stanislava Škrabca. Po novi maši je končal študij in bil organist, magister novincev in gvardijan v Brežicah. Deloval je še v Novem mestu, kot gvardijan v Nazarjah, spovednik na Brezjah, največ časa pa pri Novi Štifti pri Ribnici, kjer je rad poslušal ptičje petje na sprehodih, si požvižgaval in šel zapisat melodije. Uglasbil je posebno lepe blagoslovne pesmi za procesijo sv. Rešnjega telesa. Znal je igrati več inštrumentov. V jesenskih in zimskih večerih je učil glasbo fante iz sosednjih vasi in ustanovil pihalno godbo, s katero so nastopali pri Novi Štifti in drugod po Ribniški dolini. Med drugo svetovno vojno so inštrumente skrili, po vojni pa spet nastopali, dokler ni oblast prepovedala godbo in zasegla inštrumente. P. Ambrož, že zlatomašnik, je iskal pravico na sodiščih, pa je ni našel. Kljub temu je ostal znan in priljubljen. Pokopan je v Sodražici. Na pogreb so prišli ljudje iz vse Ribniške doline.

(Prim. P. Ildefonz Langerholz, Vredni spomina: Ambrož Remic, v: Družina 25/1982, 8; www.novicijati-ofm.org; P. Ambrož Remic, v: Poročila SFPSK 10 (1956), 8-9.)

* 9. 7. 1863 Šturje
† 3. 3. 1918 Koper

Anton je obiskoval gimnazijo v Gorici in Zadru in leta 1879 prišel v zadarsko frančiškansko provinco sv. Hieronima. Največ časa, 28 let, je deloval v samostanu sv. Ane v Kopru, ki je tedaj pripadal zadarski provinci. Pri Sv. Ani je bil vsa leta organist, glasbenik, jezikoslovec in kulturnik, več let magister novincev, kronist, arhivar in knjižničar. Posebej se je navduševal nad koralom, ki ga je v prenovi cerkvene glasbe spodbujal papež sv. Pij X. v svojem Motu propriu leta 1903. P. Hijacint v Cerkvenem glasbeniku še posebej izraža bolečino nad ljudskim petjem, ki je bilo v Istri in ob Jadranu »pod vsako kritiko«. Leta 1914 je popisal inkunabule iz samostanske knjižnice in tako ohranil dragocen seznam prvih tiskanih knjig, saj so italijanski frančiškani ob koncu druge svetovne vojne odnesli knjige in kataloge v Italijo. Zelo se je zavzemal za češčenje bl. Monalda Koprskega in objavil razpravo v Archivum Franciscanum Historicum. Svoje članke je objavljal tudi v »Cvetju« in v drugih časopisih.

(Prim. I. M. Navernik, Pater Hijacint (Anton) Repič | Frančiškanski samostan Koper (rkc.si); O. K. O., + p. Hijacint Repič, v: CG 41 (1918), 28-30.)

* 25. 9. 1874 Podbrezje
† 6. 2. 1957 Ljubljana

Franc je obiskoval gimnazijo v Kranju in postal frančiškan leta 1893. Bil je učitelj na ljudski šoli v Nazarjah, kaplan v Ljubljani pri župniku p. Hugolinu Sattnerju, spet v Nazarjah, leta 1913 pa je prišel na Brezje, kjer je deloval 31 let. Dvakrat je bil gvardijan in rektor svetišča Marije Pomagaj (1919-1925 in 1928-1937). Bil je dosleden in strog, plemenit in mehkega srca. Budno je skrbel za skupno življenje, pri mizi in molitvi, delu in dolžnostih. Z vso ljubeznijo je sprejemal romarje, mnogim pomagal najti srečo in mir srca v zakramentu sprave. Na Brezjah so skrbno pripravili razne slovesnosti, 25-letnico kronanja Marije Pomagaj, uredili trg pred baziliko in park s stojnicami in oskrbeli nove zvonove. Leta 1935 so podobo Marije Pomagaj prepeljali na evharistični kongres v Ljubljano. – P. Bonaventura je vojna leta preživel na Viču, se vrnil spet na Brezje, odtod pa v Ljubljano, kjer je umrl malo pred biserno mašo.

(Prim. P. D. Žnidaršič, Frančiškani na Slovenskem in sto let na Brezjah, v: Brezjanski zbornik, Brezje 2000, 326; Poročila SFPSK 11(1957) 24-26.)

* 26. 6. 1926 Lopaca, ŽU Prevorje
† 5. 5. 2013 Brezje

Alojzij je bil doma s Kozjanskega. Oba z bratom Martinom sta bila mobilizirana v nemško vojsko. Po vojni je delal v rudniku in pomagal doma na kmetiji, kot romar na Brezje pa je spoznal frančiškane in se jim pridružil. Brat Štefan se je po noviciatu v Novem mestu vrnil na Brezje, kjer je deloval do smrti, celih 55 let. Bil je obedničar, delal na poljih, v hlevih in samostanu, v baziliki Marije Pomagaj stregel pri sv. mašah, bral berila, pobiral nabirke in pomagal deliti sv. obhajilo. Dolga leta je potrpežljivo skrbel za svojega brata Martina in za naše bolne in starejše brate frančiškane, o nikomer ni rekel žal besede. Moč je črpal v molitvi, branju in premišljevanju in prav presenečal v življenja modrosti. Bil je tih in skromen, družaben in hvaležen, vesten in natančen v dolžnostih. Več kot štirideset let je odnašal in prinašal pošto sobratom in zelo natančno vedel in prinesel, kar mu je kdo naročil.

* 26. 11. 1848 Šmartno pri Litiji
† 11. 7. 1884 Bad Gleichenberg, Avstrija

Rodil se je v družini sodnega uradnika in že kot gimnazijec v Novem mestu pokazal risarski talent. Po novi maši je postal učitelj verouka in nemščine na Kostanjevici pri Gorici in samostanski knjižničar. Provincial p. Friderik Hoenigmann ga je poslal še v samostane Novo mesto, Brežice, Samobor in Trsat, da je uredil knjižnice. Leta 1876 je odšel na slikarsko akademijo na Dunaj, nadaljeval študij v Benetkah, Firencah in v Rimu in se leta 1882 vrnil na Kostanjevico kot tajnik province. Zaradi bolezni je odšel v zdravilišče Bad Gleichenberg pri Gradcu, kjer je umrl. – P. Aleksander je naslikal sv. Jožefa, Ecce homo in Jezusa Odrešenika na Kostanjevici, sv. Antona v Kamniku, sv. Pavla na Trsatu, freski sv. Frančiška in sv. Antona na pročelju frančiškanske cerkve v Ljubljani in še druge oltarne slike in portrete. Žal se je veliko njegovih slik izgubilo. – Napisal je nekaj spisov za revijo »Cvetje« in priročnik za knjižničarje.

* 24. 1. 1832 Sv. Peter pri Mariboru (Malečnik)
† 25. 8. 1902 Sveta Trojica v Slovenskih goricah

Pavel se je rodil v kmečki družini. Majhnega, hudo bolnega je mama odnesla k Sveti Trojici v Slovenskih goricah in prosila zanj. Fant je ozdravel, končal latinske šole v Mariboru in postal frančiškan v tirolski provinci sv. Leopolda. Deloval je v Mariboru, kjer je bil nekajkrat kaplan, skupaj 17 let, v Lankowitzu v Avstriji, največ časa pa pri Sveti Trojici, kjer je bil dvakrat gvardijan in župnik. Temeljito je dal obnoviti romarsko cerkev, kipe, slike, oltarje, samostan, kapele, vrt in pokopališče ter kapelice ob cerkvi. Bil je zelo gostoljuben, priljubljen spovednik duhovnikom in vernikom, pridigar, odličen katehet in ljudski misijonar. Skrbno je vodil Frančiškov svetni (III.) red. Zadnja leta je bolehal, nekajkrat ga je zadela kap. Ko ni mogel iz sobe, so mu prinašali sveto obhajilo, še zajtrka se ni dotaknil, dokler ni prejel Jezusa, ki ga je častil z vso ljubeznijo.

(Prim. P. E. Landergott, P. Gelazij Rojko, v: Cvetje 20 (1903), 251-253 in 274-279; p. O. Vostner, Ob 100-letnici frančiškanov v Mariboru, 1864-1865, 61.)

* 16. 8. 1861 Maribor
† 26. 1. 1933 Maribor

P. Klarus je bil doma iz župnije sv. Marije, Matere usmiljenja v Mariboru in je skoraj vse svoje življenje, redovniško in duhovniško služenje daroval svoji rojstni župniji, več kot 40 let. Po gimnaziji v Mariboru je študiral v Schwazu, Innsbrucku in Salzburgu. Novo mašo je pel v Mariboru. Bil je vesten duhovnik in redovnik, velik molivec in neutruden delavec, odličen govornik, katehet in priljubljen spovednik. K njemu so prihajali škof Mihael Napotnik, duhovniki, verniki, spovedoval je redovnice in bogoslovce, številne dijake. Znan je bil po svojih postnih pridigah, ko so ljudje napolnili cerkev do zadnjega kotička. Imel je vzoren dnevni red. V mariborskem samostanu je bil tudi gvardijan in nekaj let gvardijan v Nazarjah ter definitor province. Mariborski škof ga je imenoval za duhovnega svetnika.

(Prim. Cvetje 50 (1933) 119-120; Koledar DSM 1934, 71-72.)

* 13. 1. 1913 Kobjeglava
† 21. 6. 2000 Šempeter pri Gorici

Maks se je rodil v družini, v kateri je bilo 11 otrok, oče je bil organist samouk. Postal je frančiškan v hrvaški provinci sv. Cirila in Metoda, bil je kuhar in organist na Trsatu, v Čakovcu, na Razkrižju, v Koprivnici in v Jaski in ob koncu vojne prišel v našo slovensko provinco, na Kostanjevico pri Gorici, odtod pa kmalu na Sveto Goro, kjer je bil organist in skrbel za romarje celih 55 let, do svoje smrti. Ko so italijanski frančiškani leta 1947 zapustili Sveto Goro, je prav brat Rudi dosegel, da niso odpeljali s seboj svetogorskih orgel. Glasbeno se je izpopolnjeval sam in s pomočjo p. Franceta Ačka. V samostanu je skrbel za klet in postrežbo, narezal pršut. Vsak dan je dnevno meril količino padavin in sporočal podatke Hidrometeorološkemu zavodu v Ljubljano. Leta 1985 je zastopal brate neduhovnike južnoslovanske konference na generalnem kapitlju v Rimu. Bil je živa legenda Svete Gore in naše province. Na Sveti Gori je tudi pokopan.

(Prim. Letopis SFPSK 2009, 73-74.)

* 5. 1. 1938 Zg. Žerjavci, ŽU Sv. Lenart v Slovenskih goricah
† 19. 11. 1997 Topolšica

Anton je najprej postal kapucin in kot bogoslovec prestopil k frančiškanom. Po novi maši je bil kaplan v Ljubljani in v Novem mestu, dvakrat župnik in predstojnik v Strunjanu (1974-1979 in 1989-1992), župnik-delegat* na Proseku pri Trstu in v Žabnicah pod Sv. Višarjami (* ker mora biti župnik tam italijanski državljan). Od leta 1992 do 1994 je bil kaplan in vikar pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, nato upravitelj župnije Št. Peter – Otočec in župnik in samostanski vikar v Nazarjah. Bil je vesten in natančen, odličen katehet, dober organizator, zvest in hvaležen. Rad je pomagal tudi v drugih župnijah. Njegova velika konjička sta bili kartografija in kaligrafija – bil je odličen risar, mojster lepopisja, ustvaril je zemljevide naše province, Marijinih svetišč v Sloveniji, župnij, kjer je deloval, in druge. Žal je kmalu dotrpel zaradi oslabelosti srca. Pokopan je v Nazarjah.

(Prim. Letopis SFPSK 2009, 65.)

* 8. 2. 1931 Breznica pri Žireh, ŽU Žiri
† 4. 2. 2020 Šempeter pri Gorici

Franc se je po zgledu svojega brata Cvetka – br. Leona tudi sam pridružil frančiškanom. Po novi maši je deloval za Bežigradom, v Kamniku, na Sveti Gori, dvakrat kot župnik in predstojnik v Strunjanu, na Kostanjevici pri Gorici kot magister novincev, spet v Kamniku, bil je gvardijan na Sveti Gori in leta 1986 je postal rektor Marijinega svetišča na Svetih Višarjah, kjer je ostal devet let. Leta 1998 je odšel med Slovence v Avstralijo, v Sydney. Med rojaki se je odlično vživel in se ni ustrašil velikih razdalj. Po sedmih letih je postal rektor Marijinega svetišča pri Novi Štifti pri Ribnici in leta 2014 prišel spet na Kostanjevico. Dolga leta je skrbel za Frančiškov svetni red in za duhovniško bratstvo FSR in kot narodni asistent prepotoval Slovenijo in okolico po dolgem in počez. Tudi v Avstraliji je navduševal za FSR naše rojake. – Pokopan je na Sveti Gori.

* 1. 5. 1932 Breznica pri Žireh, ŽU Žiri
† 8. 2. 2018 Brezje

Rodil se je v družini, kjer je bilo 12 otrok. Mlad fant je prišel k frančiškanom v Ljubljano, leta 1950 pa na Brezje, kjer je pomagal v samostanu, v hlevih, na vrtu, poljih, v gozdu, ob koncih tedna pa v cerkvi. Njegov brat Franc je tudi postal frančiškan – p. Filip. Br. Leon je deloval še na Kostanjevici pri Gorici, na Sveti Gori, dvakrat v Strunjanu, pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah in od leta 1975 spet na Brezjah, kjer je za pokojnim br. Kamilom Kravšnikom prevzel gospodarstvo, vrt, živali, ob sobotah, nedeljah in praznikih pa v baziliki Marije Pomagaj pobiral nabirke, delil obhajilo in kot odličen organizator skrbel za razne slovesnosti, za nosače neba in bander pri procesijah in sam nosil bandero Marije Pomagaj in Vstalega Kristusa na veliko noč. Bil je odličen čebelar, spoznal se je na mnoge stvari. Z domačini Brezjani je bil zelo povezan, radi so mu pomagali in ga večkrat vprašali za nasvete.

* 17. 3. 1886 Gradišče, ŽU Šentjernej
† 30. 7. 1961 Maribor

Anton se je izučil za čevljarja in sledil v samostan svojemu rodnemu bratu Florijanu. Njegov brat je žal padel v prvi svetovni vojni na italijanskem bojišču. Br. Rufin je bil tudi vojak v Galiciji, ranjen v nogo in je težko hodil. Po vrnitvi v samostan je bil nastavljen v Novo mesto, tam izrekel slovesne zaobljube, leta 1924 pa prišel v Maribor. Leta 1941 so Nemci izgnali frančiškane iz samostana. Provincial p. Gracijan Heric je pripeljal brate iz Požege v Ljubljano, po vojni pa se je brat Rufin vrnil v Maribor. Brat Rufin je bil tudi zakristan, dober in pobožen redovnik, vesten in skromen. Zelo je spoštoval duhovnike, tudi najmlajšega patra. Zavedal se je besed iz Frančiškove Oporoke: »Njim in vsem drugim hočem vedno izkazovati spoštovanje, ljubezen in čast kakor svojim gospodarjem. In nočem v njih videti greha, ker prepoznam Božjega Sina v njih in oni so moji gospodarji« (FOp 10-11).

(Prim. Poročila 16 (1961) 59-60.)

* 29. 11. 1851 Kandija, ŽU Novo mesto – Šmihel
† 20. 4. 1934 Ljubljana

P. Hugolin je bil sin poštnega uradnika. Kot frančiškan je bil v Novem mestu organist, zborovodja, učitelj petja na gimnaziji in ljudski šoli ter soustanovitelj Cecilijanskega društva, ki je zelo izboljšalo cerkveno petje in glasbo pri nas. V Ljubljani (od 1890) je bil več let župnik pri Marijinem oznanjenju, gvardijan, vikar, ravnatelj kora in začetnik mešanega pevskega zbora, ki je prirejal koncerte na več krajih. P. Hugolin je izpopolnil znanje pri prof. Mateju Hubadu in ustvaril priznane umetnine: Lastovkam, Kantata o nevihti, Missa Seraphica, Te Deum in Jeftejeva prisega, znan Oratorij, Assumptio B. M. V. za orkester, zbor in soliste, Oljki, Soči, V pepelnični noči, V kripti sv. Cecilije, opera Tajda in druge. Hkrati je še naprej ustvarjal številne svetniške, Marijine in druge cerkvene skladbe in bil tudi uglaševalec orgel in zvonov, iskan spovednik in govornik.

* 14. 11. 1895 Bled
† 14. 7. 1972 Radovljica

Franc je bil sin gostilničarja. Študiral je filozofijo v Rimu in deloval v Novem mestu in v Ljubljani, kjer je bil kaplan in župnik pri Marijinem oznanjenju in predaval filozofijo. Najbolj pa je znan kot mladinski pisatelj in pesnik. Urejal je liste Lučka z neba, Luč, Lučka, pisal je pesmi, črtice, povesti, igrice, versko-vzgojne članke, jih objavljal v Vigredi, Orliču, Mladosti, v mesečniku Ave Maria, Ognju, Cvetju, Glasniku Srca Jezusovega, Rasti, Družini in drugih. V reviji Ave Maria je objavljal roman Most nad prepadom. Več njegovih pesmi še danes radi pojemo pri bogoslužju (Tam stoji pa hlevček, Angelci stopajo, Na kamelah jezdijo, Počivaj, milo Detece, Marija, ti pomagaj nam, Mogočno se dvigni, Pridi, ljubi Jezus, Mati usmiljenja idr.). Izdal je 8 knjižic Otroških igric in pesniško zbirko Božji smehljaji. – Po drugi svetovni vojni je postal župnik v Radovljici, kjer je tudi umrl. Od tam je 20 let upravljal župnijo Lesce.

* 22. 8. 1845 Ribnica
† 13. 6. 1924 Ljubljana – Vič

Bernard se je rodil v Ribnici, v družini sodnega uradnika. Študiral je na univerzi v Gradcu. Novo mašo je pel leta 1868. Po nekaj letih je zapustil frančiškanski red in postal duhovnik tržaško-koprske škofije, častni kanonik, član duhovniškega sveta ter profesor in katehet na nemški gimnaziji v Puli, kjer je poučeval 25 let. Ko je leta 1918 razpadla Avstro-Ogrska, je ta gimnazija v Puli prenehala delovati, Istro pa so zasedli Italijani. Kanonik Bernard Sever je prosil provinciala p. Placida Fabianija, če bi ga sprejel nazaj v Red in če bi smel priti v samostansko družino na Vič, kjer je bil župnik ribniški rojak p. Avguštin Čampa, kasnejši provincial. Dne 10. januarja 1919 je prišel v viški samostan, poleti 1919 je bil znova preoblečen v frančiškanski habit in postal p. Vilibald, kakor se je imenoval že prej. Kot upokojeni profesor je trikrat prosil za pokojnino, vendar je ni dočakal. – Pokopan je na viškem pokopališču.

(Prim. Kronika samostana Vič, 1924, str. 128, 132, 147; Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, 270 in 428; Nekrologij SFPSK, 2019. 13.6.; Slovenec, 14.6.1924, str. 3.)

* 25. 2. 1926 Ljubljana – Šiška
† 26. 3. 2017 Nazarje

Janez je bil drugi od šestih otrok, ministrant v Šiški, član Marijine kongregacije in Frančiškovih križarjev. Ob koncu vojne so mladi bratje frančiškani emigrirali na Koroško. Študij je nadaljeval v Schwazu, v Rimu in v Bolzanu in leta 1949 prišel v našo kustodijo v ZDA. Deloval je v Lemontu, v Johnstownu, Willardu, Detroitu in Chicagu, od leta 1969 pa v Sloveniji: v Šiški, kot gvardijan in župnik pri Marijinem oznanjenju v Ljubljani, spovednik na Sveti Gori in na Brezjah, kjer je bil tri leta tudi gvardijan, in zadnjih 28 let v Nazarjah hišni duhovnik sester klaris, nekaj let še vikar in katehet, vsa leta pa priljubljen spovednik. Bil je družaben, razgledan, živo je spremljal življenje Cerkve v Sloveniji in po svetu in bil sam živa legenda naše province, mož zdravega humorja in vedrine in skrben pri ohranjanju našega zgodovinskega in frančiškanskega izročila. Vestno se je pripravljal na bogoslužje prav do zadnjega, tudi na Gospodov dan, ko bi moral pristopiti k oltarju, pa ga je Gospod poklical k večnemu bogoslužju.

* 5. 4. 1689 Kamnik
† 26. 1. 1755 Ljubljana

Jurij Friderik se je rodil v meščanski družini, njegov stric Friderik Skerpin je bil kamniški župnik. Jurij je postal frančiškan leta 1703 v Nazarjah. P. Žiga je bil zelo nadarjen učenec in je po končanih študijih postal lektor filozofije in teologije na frančiškanskih šolah. Napisal je komentarje k Aristotelovi filozofiji in več drugih učnih knjig, ki so vse ohranjene v rokopisih. Imenovan je bil za tajnega svetnika cesarja Karla VI. P. Žiga je bil šest let provincial naše province (1732-1735 in 1745-1748), ter generalni vizitator rimske, beneške, bavarske, avstrijske in ogrske (madžarsko-hrvaške) province sv. Marije. Tri leta je bil generalni definitor in tri leta generalni prokurator frančiškanskega reda. V samostanu v Ljubljani na Vodnikovem trgu je zasnoval novo knjižnico in oskrbel več knjig, med njimi je vsaj devet inkunabul. Samostan je dal temeljito prezidati in povečati za eno nadstropje. Žal je bil ta samostan poškodovan v ljubljanskem potresu 1895 in leta 1903 porušen. – P. Žiga naj bi bil po nekaterih virih predlagan za škofa v Dunajskem Novem Mestu.

(Prim. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi574839/ )

* 19. 2. 1916 Knežja vas, ŽU Dobrnič
† 24. 7. 2007 Ljubljana

Rodil se je v kmečki družini. V Novem mestu se je izučil za krojača in potem prišel v samostan. Kot frančiškanski brat je deloval v Mariboru, v Ljubljani, na Sveti Gori, dve leti na Brezjah, 23 let na Viču, nato v Novem mestu in zadnjih 39 let v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju. Veliko je pretrpel med drugo svetovno vojno in še po njej, ko je bil v zaporu z našimi duhovniki. Bil je odličen krojač, vesten in natančen pri delu, obenem pa živa legenda province. Imel je odličen spomin, znal je doživeto pripovedovati razne dogodke iz svojega življenja in življenja sobratov. Starejši in mlajši bratje smo mu vedno radi prisluhnili. V samostanu je skrbel tudi za bolnike in za goste, za klet in obednico, pobiral in urejal cerkvene nabirke in darove in z zvončkom na hodniku vabil sobrate k molitvi. Bil je zgleden pričevalec frančiškanskega življenja v skromnosti, molitvi in delu, pobožnosti in veselju. V vsem je kazal veliko ljubezen do province in globoko spoštovanje do predstojnikov.

* 17. 9. 1867 Zagorje ob Savi
† 10. 5. 1942 Rome City, IN, ZDA

Franc se je rodil v Toplicah pri Zagorju ob Savi (danes je to že del mesta Zagorja – to niso Medijske Toplice, op. p. D. Ž.). Obiskoval je meščansko šolo v Celju in realko v Ljubljani. P. Benigen je po novi maši nadaljeval študij in nadomeščal bolnega župnika v Žalni. Nato je bil katehet in voditelj Frančiškovega svetnega reda (III. reda) v Kamniku in v Novem mestu, kjer je bil tudi kurat v bolnišnici in v zaporu. Spomladi 1901 je šel delovat med slovenske izseljence v Aleksandrijo, odtod v Kairo in kasneje v Jeruzalem. Jeseni 1914 se je vrnil v Ljubljano, spomladi 1915 pa je bil imenovan za komisarja slovenskih frančiškanov v ZDA (do 1922). Postal je prvi župnik slovenske župnije sv. Cirila v New Yorku in kasneje župnik v Johnstownu in Detroitu. V Lemontu je bil spet komisar (1927-1930) in kasneje magister novincev in obhajal zlato mašo. Pomagal je urejati revijo Ave Maria. Pokopan je v Lemontu.

(Vir: Personalia, Arhiv Fundacije sv. Križa v ZDA; Prim. Poročila SFPSK 4/1999, 40-41.)

* 6. 6. 1889 Pišece
† 14. 1. 1960 Chicago, IL, ZDA

Anton se je izučil za mizarja in prišel v samostan leta 1909 v Kamnik. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na goriški fronti in kasneje v Mariboru. Leta 1921 so br. Akurzij, p. Kornelij Petrič in p. Hieronim Knoblehar odpotovali v ZDA. Br. Akurzij je bil v New Yorku kuhar in sodeloval pri odrskih prireditvah, nato pomočnik upravnika mesečnika Ave Maria v Lemontu. Za novo cerkev in samostan v Lemontu je izdelal opremo in pohištvo. Nekaj mesecev je preživel v Sloveniji. Vrnil se je v Ameriko, v Johnstown, kjer je pomagal graditi novo cerkev sv. Male Terezije in lurško votlino. Kratek čas je bil spet v New Yorku, v Chicagu in v Milwaukee-ju, nato v Lemontu kuhar, mizar, zakristan in pomočnik upravnika Ave Marie. Bil je vesel značaj, družaben, velik molivec in potrpežljiv v bolezni. Umrl je v bolnišnici sv. Aleša v Chicagu, pokopan je v Lemontu.

(Prim. Ave Maria Koledar 1961, 129-130; Ave Maria 52 (1960) 92-93)

* 17. 2. 1724 Kamnik
† 31. 3. 1781 Ljubljana

Matija je bil doma na Hribu v Kamniku in je obiskoval šolo, ki jo je vodil kamniški župnik Maksimilijan Leopold Rasp. Bil je nadarjen učenec. Samostansko življenje je začel v Nazarjah leta 1742, v mašnika je bil posvečen leta 1747. Po končanih študijih je postal lektor bogoslovja, definitor, kustos – vikar province, od leta 1775 do 1778 pa je bil provincial. Izdal je več teoloških disertacij in vodil frančiškansko bogoslovno šolo v Ljubljani. Bratje so mu dali vzdevek »scriptor ordinis«. Poleg disertacij je največ pisal o problemih janzenizma in galikanizma, da bi preprečil vdor teh nazorov na slovenska tla (prim. rokopis v frančiškanski knjižnici v Ljubljani). P. Oton je bil mož širokega strokovnega znanja, razločno in s trezno polemiko je raziskoval zgodovino janzenizma, načela in nasprotja s katoliškim naukom, dokazoval pravilnost katoliškega učenja in odbijal Janzenijeve napade na Cerkev in njeno vodstvo. Njegova dela so bila dragocena pomoč bratom v samostanu, ko so se borili proti janzenizmu.

(Prim. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi598267/)

* 23. 4. 1876 Vurberk
† 2. 2. 1942 Kairo, Egipt

Martin je vstopil v frančiškanski red oktobra 1895 in postal duhovnik leta 1901. Deloval je na Sveti Gori, v Kamniku in Ljubljani, od aprila 1906 pa med Slovenci v Vestfaliji v Nemčiji. P. Benigen Snoj ga je navdušil za delo med Slovenci v Egiptu, kamor je prišel spomladi 1908, najprej v Kairo, nato v Aleksandrijo in leta 1913 spet v Kairo. Za izseljence so ustanovili društvo sv. Cirila in Metoda. P. Evgen je pripravil praktična navodila za Slovenke, ki so prihajale v Egipt, in sodeloval z Rafaelovo družbo. Med prvo svetovno vojno so ga Angleži internirali. Leta 1921 je šel za štiri mesece v Jeruzalem k baziliki Božjega groba, nato spet v Kairo. P. Evgen je maševal za tamkajšnje Slovence v cerkvi sv. Jožefa, bil duhovni vodja Slovenk, vodil manjše prosvetno društvo, širil Mohorjeve knjige in verski tisk in pošiljal domov denar za razne potrebe. Nekajkrat je obiskal domovino. Umrl je v Kairu in je tam pokopan na latinskem pokopališču.

(Prim. N. Trontelj, Frančiškanski misijonarji med slovenskimi izseljenci v Egiptu v 19. in 20. stoletju, v: BV 81 (2021) 611-627.)

* 5. 8. 1831 Metlika
† 11. 2. 1883 Novo mesto

Janez je obiskoval ljudsko šolo v Metliki, gimnazijo v Novem mestu, nadaljeval študij na Kostanjevici pri Gorici in v Ljubljani. Novo mašo je pel leta 1854. Leta 1858 je postal katehet na novomeški gimnaziji in bil tri leta njen ravnatelj (1867-1870). V samostanu je bil dvakrat gvardijan, samostanski vikar in od leta 1865 do smrti voditelj Frančiškovega svetnega reda (III. reda). V slovenščino je prevedel »Serafinski teden ali osemdnevna premišljevanja« (rokopis, 1854). Napisal je »Potovanje našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa ob času njegove triletne učitve, hronologično zloženo po štirih evangelistih in popotovanje sv. aposteljna Pavla«, ekshorte, v nemščini duhovne vaje za gimnazijce ter priročnik Theologia. Bil je tudi definitor province.

(Prim. Prov. S. Crucis Croat. Carniol. 1883; Prim.: Juventus gimn. v Nov. mestu 1845 (S. je odličnjak I. gram. razr.); šematizmi slov.-hrv. franč. province 1851–84; Hribar, Spomini I, 40, 49; Vrhovec, Zgod. Nov. mesta. 1891, 154, 296, 297; Furlan, ČZN 1926, 47; Kron 1935, 55; 1936, 28 (slika); Trdina, ZS 1959 (popravlja trditev glede S-jevega nemškutarstva v Hribar in Kron), VI, 395; IX, 292, 359; XII, 507.)

* 3. 3. 1900 Sp. Jarše
† 17. 11. 1974 Ljubljana – Vič

Matija je bil cestni delavec. V Kamniku je postal samostanski tretjerednik, nato je bil poslan na Vič, v Novo mesto in v Maribor, kjer je končal noviciat, izrekel začasne in slovesne zaobljube. Bil je vrtnar in kolektorant, veliko prehodil po mestu in okoliških vaseh in zbiral živež za samostan, doživljal lepe in težke trenutke, ki jih je vedno rad pripovedoval. Leta 1941 so Nemci izgnali mariborske frančiškane na Hrvaško. Provincial p. Gracijan Heric je prišel iskat brate v Slavonsko Požego in jih pripeljal v Ljubljano, tudi br. Roka. Br. Rok se je naslednje leto vrnil na Vič in tam ostal do smrti. Pri delu je bil skrben in vesten. Kot član nekdanjih bratovščin je vsa leta zvesto molil njihove molitve. Rad je stregel pri sv. mašah, včasih je tudi nadomeščal zakristana v cerkvi. Zelo je spoštoval duhovnike in jih vsako leto posebej nagovoril na veliki četrtek po kosilu. – Počiva na viškem pokopališču.

(Prim. Poročila SFPSK 28 (1974) 194; Letopis SFPSK 1987, 52.)

* 9. 10. 1842 Radovljica
† 31. 12. 1905 Pazin

Karel je bil sin učitelja. Njegov oče je kasneje poučeval na ljubljanski normalki. Br. Fridolin je vstopil k frančiškanom leta 1862 in deloval v raznih naših samostanih. Slovesne zaobljube je izrekel leta 1872. Dolga leta je bil krojač in organist na Kostanjevici pri Gorici, mlade klerike je poučeval petje. Za poučevanje je imel poseben dar in veselje. Bil je glasbeno strokovno izobražen in znal je več jezikov: slovensko, hrvaško, nemško, italjansko, furlansko in tudi latinščino je nekoliko razumel. Kasneje je bil organist in učitelj v Pazinu, kjer je učil glasbo in petje na hrvaški gimnaziji. Nekaj let je vodil tamburaški in godalni orkester in pevski zbor. »S svojimi lepimi zmožnostmi in svojo prijazno postrežljivostjo si je znal povsod pridobiti priznanje in naklonjenost,« je v Cvetju o njem zapisal urednik p. Stanislav Škrabec.

Fridolin Stöckl je u franjevački red ušao 1862. godine, svete zavjete je položio 1872. godine. Bio je krojač i orguljar. Od 1895. godine je bio u Samoboru, od 1897. do 1899 je bio u Kostanjevici pri Gorici (Kinderić, 2006, 104). U Pazinu je živio od 1899. do 1905. godine, kada je umro. U Gimnaziji je podučavao glazbu sve od njezina osnivanja, a predavao je i Matku Brajši Rašanu i Franu Rapotecu. Rapotec je zapisao svoja sjećanja: »K bratu Fridolinu zalazio sam i pozivan i nepozivan, u njegovu samostansku ćeliju. Tu sam od njega dobivao stalnu poduku, prepisivao mu note. On je mene upućivao u pravila kompozicije, kada sam počeo komponirati«. Neko vrijeme Stöckl je vodio tamburaški or kestar (Rapotec, 1973b, 45). U lipnju 1904. godine dirigirao je tamburaškim i gudačkim orkestrom i pjevačkim zborom (Milanović, 1973, 54; Čop, 1999, 125). Umro je u Pazinu 31. 12. 1905. godine (Shematismus, 1906, 36).

(Prim. Cvetje 23 (1906), 63; B. Riman, Slovenski profesori u carsko-kraljevskoj velikoj državnoj gimnaziji u Pazinu, SLOVENSKI PROFESORI U CARSKO-KRALJEVSKOJ VELIKOJ DRŽAVNOJ GIMNAZIJI U PAZINU, v: Acta Histriae 24 (2016) .)

* 29. 8. 1895 Slaptinci, ŽU Sv. Jurij ob Ščavnici
† 24. 3. 1963 Brezje

Franc je prišel k frančiškanom leta 1913. P. Rupert je bil kaplan v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju, pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kjer je organiziral Marijin vrtec, bil katehet in prosvetni delavec, in v Mariboru. Leta 1941 je bil odlikovan z redom sv. Save. Še isto leto se je začela druga svetovna vojna in Nemci so tudi p. Ruperta odpeljali v Meljsko kasarno in na Hrvaško. P. Rupert je po vojni postal gvardijan v Mariboru, bil spet obsojen na zapor in prisilno delo, leta 1953 pa je prišel v Koper, kjer je skrbel za samostansko cerkev sv. Ane in bil kaplan v stolni župniji. Po smrti p. Vincenza Girardinija v Strunjanu leta 1955 je bil nastavljen za tamkajšnjega predstojnika in pripravil vse potrebno za ustanovitev nove župnije (1961). P. Rupert se je zaradi bolezni že prej, leta 1959, poslovil od Strunjana in bil nastavljen na Brezje, kjer je tudi umrl.

Prim. Ignac M. Navernik, Obrazi slovenskih pokrajin: Pater Rupert (Franc) Suhač | Frančiškanski samostan Koper (rkc.si)

* 4. 1. 1743 (kraj neznan)
† 15. 5. 1812 Novo mesto

P. Ecehijel (Ezekijel) Sullak (Sullag) je postal manjši brat leta 1760. V Ljubljani je bil pridigar in generalni lektor, nato gvardijan v Brežicah, od leta 1789 do smrti pa je deloval v Novem mestu. Na novomeški gimnaziji je poučeval grščino. V samostanu je bil vikar od 1798 do 1804, lektor in definitor province. Leta 1783 je izdal Te narbolše molitve, katere je naš sveti oče Papež Pius VI. resvetlil inu resložil… iz Laške v to Nemško, zdej pak v to Kraynsko špraho… prestavlene.. V Lublani skuz Ign. Al. Kleinmajerja utisnene 1783, 8°, str. 63. Za red je sestavljal od l 1782 rokopis Protocollum complectens ea, quae spectant ad Spiritualia et Disciplinam internam. Kot poseben ljubitelj knjig je imel tudi svoj »Ex libris P. F. Ezechielius Sullak Ordinis Min. Strict. Observ. An. 1796«.

(Prim. Dolenjski biografski leksikon | Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, https://www.nm.sik.si/si/eknjiznica/bioleks/?bid=211; p. A. Furlan, Pisatelji frančiškanske Hrvaško-kranjske province sv. Križa, v: ČZN 1926, 41; Sullak, Ezekiel (1743–1812) – Slovenska biografija; J. Marn, Knjiga slovenska v XVIII. veku, v: Učiteljski tovariš 24 (1884) 340; Catalogus Gl. Catalogus Patrum et Fratrum Provinciae Inferioris Austriae S. Crucis Tempore Unionis factae 1785. Die 11. Martii Jussu augustissimi Caesaris Josephi II. Familia Conventus Runensis. Protocollum complectens ea, quae spectant ad spiritualia ac disciplinam internam ab anno 1782—1820 — Catalogus omnium Provinciae nostrae S. Crucis Croatiae Carnioliae Patrum et Fratrum ab anno 1650 pie in Domino defunctorum sub anno 1812; Mrliška knjiga župnije Novo mesto – Kapitelj, 1170-1831: https://data.matricula-online.eu/sl/slovenia/ljubljana/novo-mesto-kapitelj/01626/?pg=133 (v knjigi str. 106).

* 27. 5. 1914 Trbovlje
† 2. 11. 1957 Maribor

Miroslav je bil sin rudniškega računovodja, mladost je preživel na Senovem. Kot gimnazijec se je v Zagrebu učil violino. V samostan je prišel, ko je bil star 24 let, študiral v Ljubljani, šel čez mejo v Innsbruck in spet nazaj, nadaljeval v Gorici in leta 1947 pel novo mašo na Kostanjevici pri Gorici. P. Mavricij je še ostal na Kostanjevici, nato je šel za kaplana v Ljubljano v župnijo Marijinega oznanjenja, v Šiško (1952-1956) in v Maribor. Bil je priljubljen katehet, voditelj ministrantov in Frančiškovega svetnega reda, odličen pridigar in spovednik, če je imel čas, pa se je pridružil pevcem na koru in zapel z njimi. Če je bila kakšna zadrega, je prvi priskočil na pomoč. Na praznik vseh svetih 1957 je še maševal, pridigal in spovedoval, naslednje jutro pa nenadoma umrl zaradi srčnega infarkta. Pokopan je v Ljubljani na Žalah.

(Prim. Poročila SFPSK 12 (1957), 75-76.)

* 19. 6. 1935 Ljubljana – Bežigrad
† 25. 4. 2024 Ljubljana – Šiška

Jurij je bil krščen v mladi bežigrajski župniji. Družina je bila povezana tudi s frančiškani v Ljubljani. P. Bernardin je postal kaplan v Šiški. V Rimu je doktoriral iz teologije, nato je bil vikar na Sveti Gori, kaplan za Bežigradom in v Ljubljani provincialni in samostanski ekonom, provincialni asistent Frančiškovega svetnega reda, spovednik, ljudski misijonar, organist. Šest let (1976-1982) je bil namestnik generalnega tajnika na generalni kuriji frančiškanskega reda v Rimu, nato eno leto v Nazarjah ter pet let provincialni in samostanski ekonom, tajnik province in študijski prefekt v Ljubljani. Spomladi 1988 je odšel v Lemont, ZDA, kjer je bil pomočnik urednika in urednik revije Ave Maria. Po 29 letih se je vrnil v Šiško, kjer je bil samostanski vikar in še naprej urejal revijo Ave Maria na spletu. Bil je mož številnih talentov, bistrega uma, jasnih in kritičnih stališč do slovenske družbe, pri vsem pa ostal mož humorja, gostoljuben, družaben in potrpežljiv v preskušnjah, mentor in svetovalec mnogim.

(Prim. dr. p. Bernardin Sušnik, https://avemaria-izlemonta.com)

* 1. 11. 1892 Velike Lašče
† 10. 5. 1936 Novo mesto

Frančišek je prišel k frančiškanom leta 1907, slovesne zaobljube je izrekel leta 1913 in bil posvečen v duhovnika leta 1915. Deloval je v Brežicah, Novem mestu, pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah in nazadnje na Brezjah. Bil je goreč pridigar, spovednik in ljudski misijonar, katehet na deški ljudski šoli v Novem mestu ter samostanski vikar pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah in na Brezjah. Zaradi bolezni je »šel iskat zdravja v kraj, kjer je prebil svoja mlada leta«, v Novo mesto. Vdan v Božjo voljo je nekaj dni pred smrtjo dejal: »Treba bo iti v večni maj, saj je tam boljše in lepše.« Umrl je v bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji, pokopan je bil na pokopališču Ločna v Novem mestu.

(Prim. Cvetje 53 (1936) 183; Bogoljub 34 (1936), 139; Slovenec, 12.5.1936, 4.)

* 31. 8. 1875 Mavčiče
† 6. 4. 1937 Brezje

Janez je postal frančiškan pri dvaindvajsetih letih, novo mašo je pel leta 1902. P. Norbert je deloval v Ljubljani in v Nazarjah, kjer je bil gvardijan samostana in več let učitelj in upravitelj ljudske šole. Nekaj let je bil gvardijan in župnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, nato spet gvardijan v Nazarjah, zadnjih petnajst let pa je deloval na Brezjah, kjer je bil samostanski vikar. Bil je vnet ljudski misijonar, voditelj duhovnih vaj za razne prosvetne in verske organizacije, neutruden spovednik. Na Brezjah je cele noči spovedoval romarje, ki so takrat še bedeli ali prenočevali v Marijinem narodnem svetišču in sodelovali pri svetih mašah in pobožnostih. P. Norbert je bil blaga duša, dobrega srca, priljubljen med brati, duhovniki in med verniki. Žal je kmalu dotrpel po nekajmesečni bolezni.

(Prim. Cvetje 54 (1937) 154; Slovenec 7.4.1937, 3.)

* 26. 12. 1874 Kamnik
† 23. 12. 1965 Joliet, ZDA

Janez se je izučil za mizarja in prišel leta 1897 k frančiškanom. Leta 1899 ga srečamo na Brezjah, kjer je izdelal zakristijsko omaro in pohištvo za samostan in sobe bratov. V Ljubljani je izrekel slovesne zaobljube. Med prvo svetovno vojno je moral na fronto. Po vojni se je vrnil v samostan, septembra 1921 pa je bil nastavljen v naš komisariat – kustodijo v ZDA, kamor so odpotovali skupaj s p. Frančiškom Blankom Kavčičem in p. Benvenutom Winklerjem. Br. Humil je deloval v Chicagu, v New Yorku, Willardu, Detroitu, v Bethlehemu v Pennsylvaniji in nazadnje v Lemontu, opravljal je različna dela, bil je tudi tiskar in organist. Mož trdnega zdravja je dočakal visoko starost, le zadnje leto je začel pešati. Umrl je v domu starejših v Jolietu, pokopan je v Lemontu. – Njegov brat je bil duhovnik lazarist Ludvik Šavelj.

(Prim. P. O. Hajnšek, Marijine Božje poti, DSM, Celovec 1971, 16; Brat Humil Šavelj OFM – umrl, v: Ave Maria 58 (1966) 57-58.)

* 7. 1. 1854 Pliskovica na Krasu
† 28. 10. 1932 Brezje

Anton se je šolal v Gorici in v Nazarjah začel frančiškansko življenje. Po novi maši 1878 je bil magister klerikov in učitelj na Kostanjevici, nato pa kar 20 let na Trsatu magister novincev, nekaj let gvardijan in vikar. Ob ustanovitvi hrvaške frančiškanske province leta 1900 je bil izvoljen za definitorja nove province in bil kasneje gvardijan v Zagrebu (1903-1906). Leta 1907 se je vrnil v našo provinco in postal vikar na Sveti Gori, predstojnik na Brezjah in gvardijan na Sveti Gori, odkoder so morali bratje leta 1915 bežati pred soško fronto. P. Marijan je nato deloval v Pazinu, v Nazarjah, pri Novi Štifti, v Brežicah in spet na Brezjah. Bil je zgleden in vesten redovnik in znan duhovni pisatelj, prevajalec in zgodovinar. Napisal je več člankov v »Cvetju« in še nekaj knjižic, zgodovino Marijinega svetišča na Trsatu in prevedel premišljevanja sv. Alfonza Ligvorija, ki so izšla v Gorici.

(Prim. Cvetje 45 (1928) 83-86 in 49 (1932) 379; p. D. Žnidaršič, Frančiškani na Slovenskem in sto let na Brezjah, v: Brezjanski zbornik, Brezje 2000, 322-324.)

* 1. 10. 1780 Višnja Gora
† 28. 1. 1824 Dunaj, Avstrija

P. Pashal (tudi Paškal) Škerbinc je vstopil k frančiškanom v Klanjcu leta 1800. Po novi maši je bil učitelj na novomeški gimnaziji (1804-1808), nato dve leti kaplan v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju in potem tam gvardijan in župnik. Bil je goreč pridigar in je svoje pridige izdal v slovenščini in nemščini (Nedelske pridige 1814; Prasnishke pridige 1814) in tudi nekaj pesmi in molitev. Toda nekaterim ljudem se je s svojimi govori zameril in pod pretvezo, da ga kličejo k bolniku, so ga pozno ponoči napadli pri špitalskem mostu in ga hoteli vreči v Ljubljanico. Zato je pater Pashal decembra 1813 odšel na Dunaj in prestopil v tamkajšnjo frančiškansko provinco. Na Dunaju je bil prav tako goreč pridigar in spovednik, izvoljen je bil celo za provinciala – kar trikrat – in to službo opravljal do svoje smrti.

(Prim. F. Wiesthaler, Slovenska elegija iz preteklega veka, v: Ljubljanski Zvon (1882) 666-669; p. A. Furlan, Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa, v: ČZN 1926, 48. Prim. 225 let novomeške gimnazije, Novo mesto 1971, 363.)

* 5. 11. 1805 Novo mesto
† 24. 4. 1879 Trsat, Hrvaška

Rodil se je v meščanski družini očetu krojaču, ki je bil Čeh. Zaradi francoske okupacije je dokončal šole kasneje. Po novi maši je bil učitelj na ljudski šoli. Želel je iti v misijone, še zlasti potem, ko je bral pisma Friderika Baraga, Franca Pirca in p. Iva Levica. Leta 1837, ko je bil Baraga prvič doma, se mu je priglasil, vendar je šele leta 1841 lahko odpotoval iz Trsta v Ameriko. Najprej je deloval med Nemci in Francozi v Detroitu in na kanadski strani Michiganskega jezera, nato na otoku Mackinac in šele jeseni 1845 je prišel k Frideriku Baragi. Deloval je v L’Ansu in med Očipvejci v La Pointu, jih skrbno poučeval, naučil se je njihovega jezika, zgradil je več cerkva in šol in kot odličen risar in slikar narisal nekaj slik. Baraga ga je pohvalil. Leta 1853 je p. Oton odšel med Menomince v Oconto River, kjer je tudi uspešno deloval. Žal pa je vlada vse preveč posegala v življenje in delo Indijancev in misijonarjev in preseljevala Indijance. P. Oton se je jeseni 1857 poslovil od misijonov, tudi zaradi zdravja. Naslednje leto je postal spovednik pri Mariji Angelski pri Assisiju. Zdravje se mu ni izboljšalo. Vrnil se je domov in deloval na Kostanjevici pri Gorici, v Nazarjah in na Trsatu, kjer je tudi umrl.

* 7. 1. 1844 Hrovača, ŽU Ribnica
† 6. 10. 1918 Ljubljana

Anton je bil najstarejši od sedmih otrok. Sošolec v gimnaziji Jožef – p. Angelik Hribar ga je navdušil za frančiškane. – Postal je profesor pripravnik na novomeški gimnaziji, študiral klasično in slovansko jezikoslovje v Gradcu in leta 1873 prišel v samostan Kostanjevica pri Gorici, kjer je na samostanski gimnaziji počeval klasične in druge jezike in bil nekaj let ravnatelj, definitor in provincialni vikar. Kot jezikoslovec je vneto raziskoval slovenski jezik, zgodovino, glas in naglas, pravopis, narečja in slovstvo. Ker nobena založba ni hotela izdati njegovih razprav, je začel izdajati revijo »Cvetje z vrtov sv. Frančiška«, ki jo je urejal 32 let in na platnicah objavljal vprašanja, razprave, obravnave slovenskega jezika. Poleg slovenskega jezika je skrbel za rože, zlasti gladiole, in tudi pisal o njih. Obiskovali so ga duhovniki, profesorji, ugledni izobraženci, in bil je vzor mnogim našim bratom. – Med prvo svetovno vojno so se morali frančiškani leta 1915 umakniti s Svete Gore in s Kostanjevice. P. Stanislav se je zatekel v Kamnik, odtod pa v Ljubljano, kjer je kmalu umrl.

Več o njem: p. Stanislav Škrabec OFM →

* 1. 3. 1819 Soteska pri Novem mestu
† 10. 4. 1868 Kostanjevica pri Gorici

Janez je obiskoval gimnazijo v Novem mestu. V Ljubljani je bil njegov sošolec p. Benvenut Crobath. P. Mansvet je največ časa deloval na Kostanjevici pri Gorici, kjer je bil podravnatelj gimnazije, učitelj matematike in fizike, gvardijan, definitor, tajnik province in ekshortator klerikov. Izdal je knjigi Shodni ogovori (Ljubljana 1854), Popotni tovar’š bratam in sestram III. reda sv. Frančiška, ki med svetom živijo (Ljubljana 1861), objavljal članke v Učiteljskem tovarišu in v Zgodnji Danici o III. redu (FSR), O dve stoletnici v Nazaretu na Štajerskem, Triindvajset zveličanih japonskih mučencev 1. in 3. reda sv. očeta Frančiška. Zelo se je trudil za lepo slovenščino in dobil zanjo Slomškovo pohvalno priznanje (prim. Drobtinice, 1862, 45). Znan je bil kot odličen pridigar, ki je spovedoval, pridigal, maševal tudi v drugih župnijah. Na neki župniji se je močno prehladil, v velikem tednu še vodil tridnevnico, po prihodu domov pa umrl na veliki petek.

(Prim. P. A. Furlan, Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa, v: ČZN 21 (1926), 46; Zgodnja Danica 21(1868) 127 in 134, Učiteljski tovariš 27 (1887), 218-219.)

* 25. 4. 1909 Železniki
† 27. 7. 1990 Ljubljana

Marko je obiskoval Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu in po noviciatu v Nazarjah dokončal gimnazijo v Mariboru. P. Klemen je deloval na Brezjah in kot katehet v Mošnjah, med drugo svetovno vojno v Šiški in po vojni spet na Brezjah in v Mošnjah, kjer je pomagal ostarelemu župniku Francu Bleiweisu. Nato je bil šest let gvardijan in župnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, devet let v Šiški ter devet let gvardijan in rektor cerkve Marije Pomagaj na Brezjah. Povsod se je trudil za lepoto naših cerkva in za blagor vernikov. Z arhitektom Jožetom Plečnikom sta naprej opremljala cerkev sv. Frančiška v Šiški, z arhitektom Ivanom Vurnikom in njegovo ženo Heleno pa so opremili romarsko svetišče na Brezjah z mozaiki in oskrbeli cerkveno opravo. Deloval je še v Kamniku, za Bežigradom in v Šiški. Bil je priljubljen spovednik, ljudski misijonar, voditelj duhovnih vaj in nekaj let definitor province.

(Prim. Poročila SFPSK 44(1990) 114-116.)

* 28. 2. 1907 Domžale
† 23. 9. 1991 Novo mesto

Albin je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani in bival v Marijanišču. Diplomiral je na fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani in postal strojni inženir. Leta 1936 sta se poročila z Anico Končan, imela sta hčer Donato in sina Bogdana. Albin je vstopil v moško Marijino družbo v Križankah, leta 1948 pa v Frančiškov svetni red kot brat Roman. Skoraj štirideset let je molil za duhovni poklic v družini. Po smrti žene Anice leta 1977 je spoznal, da je on tisti, ki ga Gospod kliče, in leta 1981 prišel k frančiškanom. Noviciat je opravil na Kostanjevici, postal zakristan na Sveti Gori, od leta 1984 do 1990 v Novem mestu, drugič na Sveti Gori in od maja 1991 spet v Novem mestu do smrti. Bil je mož, ki je imel veliko znanja in izkušenj, sam osebno pa je bil skromen, zelo pobožen in velik molivec. Nenehno je načrtoval, raziskoval, bil je tudi izumitelj. V samostanu je marsikaj izdelal in popravil.

(Prim. Poročila SFPSK 45 (1991), 142-143.)

* 1. 10. 1921 Sp. Dobrava, ŽU Dobrava pri Podnartu
† 1. 7. 2009 Lemont, IL, ZDA

Franc je bil najstarejši od sedmih otrok »pri Bendeljnu«, oče je bil organist. Brat Vendelin je zaradi vojne nadaljeval študij v Rimu in bil posvečen v duhovnika v lateranski baziliki. Leta 1949 je prispel v ZDA, postal kaplan, organist, zborovodja in predstojnik pri Sv. Štefanu v Chicagu in nadaljeval študij glasbe. Na papeškem inštitutu Musica sacra je leta 1971 doktoriral, nato je bil tri leta gvardijan v Ljubljani in urednik revije Srečanja in spet v Chicagu kaplan, župnik, organist in predstojnik v župnijah sv. Štefana in sv. Jurija. Leta 1986 je postal gvardijan v Lemontu. Dolga leta je vodil naše pevske zbore in osrednji zbor »Slovenska pesem«, nastopali so na raznih prireditvah v ameriških mestih, na radijskih oddajah in drugod. Ustvaril je obsežen opus svojih skladb, mašnih spevov in priredb za otroke, mladino in odrasle, nekatere so še v rokopisu. Ko ni več mogel voditi zbora, je še vedno orglal pri sv. mašah in pobožnostih.

(Prim. Letopis SFPSK 2009, 80.)

* 17. 5. 1886 Sp. Krapje, ŽU Ljutomer
† 25. 8. 1911 Maribor

Janez je bil najmlajši od sedmih otrok. Oče je kmalu umrl in revna družina ni mogla misliti na šolanje, toda s pomočjo domačega župnika, učitelja in dobrotnikov je šel fant v šole v Maribor. Nadarjen dijak, nagnjen k samoti, je leta 1902 prišel v noviciat v Brežice, dokončal gimnazijo na Kostanjevici in študij bogoslovja v Kamniku. Zelo sta bila povezana z br. Engelhardom Avbljem in skupaj sta načrtovala, da bosta šla v misijone na Kitajsko. P. Engelhard je res šel tja, p. Krizolog pa je bil nastavljen v Maribor. V domačem Ljutomeru je daroval novo mašo in še vedno mislil na misijonski poklic. Toda zdravje se mu je poslabšalo in je šel za nekaj časa v Pazin. V Mariboru je dokončal študij in pridno spovedoval, zdrav pa ni bil več. Jetika ga je izčrpala in je še mlad odšel k Očetu.

(Prim. P. O. Vostner, Ob 100-letnici frančiškanov v Mariboru, 1964, 66; P. H. B., + P. Krizolog Špur, v: Cvetje 25 (1911) 307-313.)

* 27. 10. 1821 Mirna
† 16. 6. 1890 Novo mesto

Rudolf je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, bogoslovje je študiral v Ljubljani. Po novi maši leta 1844 je v Ljubljani dokončal študij in postal učitelj na Kostanjevici pri Gorici. Nadaljeval je študij v Innsbrucku, nato je poučeval na frančiškanski gimnaziji v Pazinu in od leta 1859 na gimnaziji v Novem mestu latinščino, nemščino, zemljepis in zgodovino. Napisal je Spovednika potrebne lastnosti in svarilo (rokopis). Bil je spreten in ljubezniv učitelj in učenci so ga imeli radi. Leta 1870 je novomeška gimnazija postala državna. P. Regalat je ostal na gimnaziji še do septembra 1874, nato je prenehal poučevati. Bil je zgleden duhovnik in redovnik, mož po Božji volji. Njegovega pogreba v Novem mestu so se udeležili vsi stanovi v zelo velikem številu.

(Prim. Cvetje…; Dolenjske novice 6 (1890), 102-103; P. O. Hajnšek, Marijine Božje poti, DSM, Celovec 1971, 88; p. A. Furlan, Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa, v: ČZN 1926, 48; 225 let novomeške gimnazije (zbornik), Novo mesto 1971; p. M. Golia, Stamcar, Regalat, v: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi600958/ )

* 30. 8. 1912 Ljubljana – Sv. Peter
† 6. 6. 1981 Jesenice

Adolf in trije mlajši bratje so bili ministranti v frančiškanski cerkvi. P. Engelhard je leta 1939 prišel v Brežice in bil kaplan v Čatežu ob Savi, nato pa kaplan in prefekt Serafinskega kolegija v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je skrbel za naše internirance v Trevisu v Italiji, jim nosil pakete, prinašal sporočila njihovim domačim, in tudi sam okusil grozote nemškega taborišča v Dachauu. Po vojni je bil v Ljubljani magister bogoslovcev in bratov neduhovnikov, vikar in provincialni komisar Frančiškovega svetnega reda. Ko so leta 1953 italijanski frančiškani zapustili samostan v Kopru, so tja prišli slovenski frančiškani. P. Engelhard je postal predstojnik in leta 1955 tudi župnik stolne župnije v Kopru. Od leta 1962 do 1968 je bil župnik in gvardijan v Šiški, tri leta gvardijan v Ljubljani in od leta 1971 spovednik na Brezjah. Bil je iskreno pobožen in ljubezniv, priljubljen spovednik in ljudski misijonar. Pokopan je na Brezjah.

(Prim. Pokojni pater Engelhard Štucin, v: Poročila SFPSK 35(1981), 91-94; Letopis SFPSK 1987, 55; + P. Engelhard Štucin, v: Družina 25-26/1981, 12-13.)

* 13. 12. 1902 Ravni Dol, ŽU Sodražica
† 29. 9. 1965 Jesenice

Anton je bil najmlajši otrok v številni družini očeta žagarja. Oče je bil pomožni cerkovnik v cerkvi Marije vnebovzete pri Novi Štifti, Tonček pa tam ministrant. Brat Matija je začel noviciat leta 1926 v Nazarjah, nato je bil v Kamniku in v Brežicah, slovesne zaobljube je izrekel leta 1931 v Ljubljani. Naslednje leto je prišel na Brezje, kjer je deloval kar 29 let, razen med vojno, ko se je zatekel v Šiško. Na Brezjah je bil zakristan, stregel pri sv. mašah, skrbel za romarje, v samostanu pa za prenočišča duhovnikov, ki so pomagali spovedovati na Brezjah. Bil je tudi kuhar. Na angelsko nedeljo 1965 so na Brezjah praznovali 30-letnico evharističnega kongresa v Ljubljani. Ko so po končanih slovesnostih pospravljali vence v cerkvi, je br. Matija nesrečno padel z višine (s simsa) in po dveh dneh umrl v jeseniški bolnišnici. Pogreb na Brezjah je vodil generalni vikar dr. Stanislav Lenič, nekoč župnik v Sodražici, kasnejši pomožni škof.

(Prim.: Poročila SPFSK 19 (1965) 60-62; p. D. Žnidaršič, Frančiškani na Slovenskem in sto let na Brezjah, v: Brezjanski zbornik 2000, 333; Letopisi SFPSK.)

* 23. 11. 1883 Dolenja vas, ŽU Selca
† 1. 12. 1958 Ljubljana – Vič

Janez se je kot gimnazijec odločil za samostan in začel noviciat na Sveti Gori. Takrat je imela naša provinca 21 novincev. Študij je nadaljeval v Gorici in po novi maši leta 1906 kmalu prišel na Vič. Eno leto je bil profesor v Kamniku (1907-1908), nato se je vrnil na Vič, kjer je bil kaplan in katehet, od leta 1919 župnik, gvardijan in vikar. Bil je vnet pridigar, odličen gospodar in organizator, marljiv kulturni delavec, navdušen čebelar, ki je ustanovil Viško čebelarsko društvo – prvo čebelarsko društvo v Ljubljani in bil prvi predsednik. Posebno se je izkazal kot upravitelj viške hranilnice in posojilnice, pomagal ljudem med gospodarsko krizo in še v drugih zadevah. Po vojni in odhodu provinciala p. Gracijana Herica v begunstvo je vodil našo provinco kot provincialni vikar (1945-1947) in šest let kot provincial (1947-1953). Vmes je bil po krivem zaprt dve leti. Leta 1953 je spet postal župnik in gvardijan na Viču do svoje smrti. Počiva na viškem pokopališču.

P. Darko Žnidaršič OFM

* 1746 Novo mesto
† 5. 4. 1801 Ljubljana

P. Fraternij je bil posvečen v mašnika leta 1771. Bil je zmožen, zdrav, krepak in hraber mož ter prav pohvaljen pridigar. Svoje bogoslovne nauke je dovršil v samostanu. Služboval je od 1eta 1774 v samostanu v dušnem pastirstvu: 5 let je bil prazniški pridigar, od kresa (23.6.) 1788 je bil kaplan v Stopičah pri Novem mestu, pozneje pa pri frančiškanih v Ljubljani nekaj let pridigar in kaplan, dokler ni opešal. Umrl je dne 5. aprila 1801, star 55 let, kakor beremo v mrliški knjigi. Bil je goreč, pobožen mož in zgleden duhovnik.

(Prim. F. Pokorn, Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji 1.1788, v: Zgodovinski zbornik 71/1908, 1126.)

* 31. 8. 1897 Loka, ŽU Mengeš
† 7. 1. 1984 Zadar, Hrvaška

Janko je bil sin zidarja in že kot šolar pokazal risarski in slikarski talent. Frančiškansko življenje je začel leta 1913 na Košljunu kot br. Benedikt, toda moral je k vojakom na soško fronto, na Tirolsko in Štajersko. V XVII. slovenskem regimentu je bil tolmač za nemški jezik. Želel se je vrniti v samostan. V Ljubljani ni bil sprejet, zato se je leta 1920 vrnil v zadarsko provinco in postal br. Ambrož. Deloval je v Dubrovniku, Cavtatu, v Orebiću in Kuni na Pelješcu, na Krapnju pri Šibeniku, spet v Orebiću in nazadnje v Kamporu na Rabu. V samostanu je bil kuhar, vrtnar, svečar, kustos muzeja in zakristan. Večkat je kaj narisal ali naslikal. Šele kasneje v Orebiću in v Kamporu je slikar samouk lahko polno uresničil svoj slikarski talent, naslikal kar nekaj umetnin za cerkve in samostane, pripravljal razstave in izdal monografijo. Veliko slik in risb je podaril raznim ljudem, žal pa jih je veliko tudi uničenih ali izgubljenih.

(Prim. Katalog_Testen_02-2019_web_z.pdf (galerijatrebnje.si); p. I. Peran OFM, Fra Ambrozije Testen, v: https://hrcak.srce.hr/file/325137, 305-307; Bole F., Gost meseca, v: Ognjišče (1982) 12, str. 6.)

* 1. 1. 1892 Ljubljana – M. oznanjenje
† 2. 4. 1961 Ljubljana – M. oznanjenje

Janez je bil najstarejši od desetih sinov očeta strojevodja. Nadaljeval je študij v Rimu in v Fribourgu v Švici in doktoriral leta 1917. Postal je vojaški kurat, profesor, knjižničar in v župniji Marijinega oznanjenja kaplan, več let je bil župnik in gvardijan, tajnik province, prokurator in definitor. Veliko je študiral, zlasti socialna vprašanja in razvoj krščanskega družbenega nauka in pisal članke. Z rodnim bratom p. Romanom Tomincem in provincialom p. Gvidom Rantom so razširili prostore, dozidali dvorano za vse bolj razvejane dejavnosti in Serafinski kolegij. P. Angelik in p. Roman sta dejavno pomagala ubogim, ljudem v stiskah, ustanovila Zavarovalni odsek III. reda Pax et bonum in večkrat posredovala pri oblasteh, širila kulturna obzorja. Oba sta bila goreča spovednika. P. Angelik je kot župnik zelo povezoval sosednje župnije in nakazal nove smeri verskega življenja in pastorale.

* 12. 1. 1900 Ljubljana
† 23. 2. 1991 Ljubljana – Bežigrad

Leon – p. Roman je bil brat p. Angelika, rojen kot šesti od desetih fantov. Po novi maši je študiral filozofijo in umetnostno zgodovino v Muenchnu in doktoriral o pesniku Prešernu. Mladi kaplan je deloval v župniji Marijinega oznanjenja več kot 30 let, razvil dejavnosti, srečanja, predavanja za študente, urejal stenčas, obiskoval družine in bil kurat zapornikov. Leta 1939 je bil nastavljen na Brezje, med vojno izgnan, zaprt in v konfinaciji. Po vojni je bil v Ljubljani provincialov delegat, na novo spet pripravljal dejavnosti, predavanja v naši osrednji ljubljanski župniji in dolga leta predaval cerkveno umetnost na Teološki fakulteti. Od leta 1959 do 1980 je bil župnik župnije Bežigrad, kjer so nekaj let prej na novo zgradili Plečnikovo cerkev sv. Cirila in Metoda, arhitekt Anton Bitenc pa je napravil načrt za zvonik z župnijskimi prostori. P. Roman je pomagal pri opremljanju cerkva in kapel. Še bolj pa je spodbujal duhovno življenje, bil priljubljen spovednik in mnogim ljudem pomagal v stiskah.

* 12. 10. 1911 Novo mesto – Šmihel
† 16. 3. 1986 Novo mesto

Rafko je bil doma iz Kandije in ministrant pri frančiškanih v Novem mestu. Kot duhovnik je deloval ves čas v Ljubljani, 26 let na Viču in 24 let pri Marijinem oznanjenju. V obeh župnijah je bil kaplan in župnik, gvardijan bratstva, od leta 1953 do 1962 pa provincial naše province in zelo spodbujal red in disciplino samostanskega življenja. Tudi sam je bil mož reda, molitve in dela, skrben organizator, priljubljen spovednik in ljudski misijonar, prevajalec, tipkal je naše dokumente. Na Viču sta mu bila velika zgleda p. Arhangel Appej ter župnik, gvardijan in provincial p. Teodor Tavčar, ki ga je p. Benjamin nasledil kot provincial. P. Benjamin je kot provincialni minister leta 1958 prvič obiskal naše brate frančiškane v ZDA. V Ljubljani in na Viču je veliko obnavljal obe cerkvi in prostore, uredil ogrevanje cerkva, kot katehet pa pripravljal srečanja za odrasle. – Umrl je v bolnišnici v Novem mestu, pokopan je na ljubljanskih Žalah.

* 23. 1. 1909 Zagreb – Sv. Petar, Hrvaška
† 8. 8. 1991 Kartuzija Pleterje

Vinko je obiskoval gimnazijo v Novem mestu in v Mariboru. Novo mašo je pel v baziliki Matere usmiljenja, postal kaplan v Mariboru in v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju. Med drugo svetovno vojno je deloval v Novem mestu. Po vojni so frančiškani zaradi pomanjkanja duhovnikov upravljali nekaj župnij. P. Tarzicij je odšel na Krko in odtod v Stopiče. V Stopičah so obnovili orgle in povabili škofa msgr. Antona Vovka, vendar so škofa nasprotniki v Novem mestu napadli in zažgali (1952). – P. Tarzicij je kasneje postal škofijski duhovnik in bil 14 let župnik na Véliki Dólini, nato v Šmarju-Sap, na Selih pri Kamniku, pri Svetem Duhu pri Krškem in v Osilnici. Vendar je pogrešal samostansko bratstvo. Leta 1970 se je naselil v kartuziji Pleterje, kjer je opravljal bogoslužje v zunanji kapeli, se udeleževal molitve in življenja kartuzijanov in skrbel za obiskovalce. Bil je odličen pridigar in spovednik, duhovni pisatelj, gostoljuben, rad je imel ljudi, naravo in živali.

(Prim. Sporočila 10 (1991) 130-131; p. F. Pevec, Duhovnik Vinko Toš, v: Poročila SFPSK 45 (1991), 146-148.)

* 28. 11. 1845 Tunjice
† 11. 3. 1905 Novo mesto

P. Nikolaj je po novi maši deloval v samostanih na Hrvaškem, bil je tudi gvardijan. Leta 1884 je postal tajnik province in učitelj na Kostanjevici pri Gorici, kjer je poučeval grščino, hrvaščino, latinščino in nemščino in napisal veliko člankov za revijo »Cvetje«, ki jo je urejal p. Stanislav Škrabec. Opisal je zlasti življenje frančiškanskih svetnikov in še nekaj aktualnih dogodkov. Zaradi zdravstvenih razlogov je bil leta 1895 nastavljen v Kamnik, že naslednje leto pa v Novo mesto. Ko so frančiškani leta 1901 spet prevzeli Sveto Goro in odprli noviciat, je p. Nikolaj postal samostanski vikar in magister novincev, toda samo eno leto, ker so noviciat prestavili v Brežice. P. Nikolaj se je vrnil v Novo mesto, kjer je tudi umrl za meningitisom. V Novem mestu je bil tudi kurat v kaznilnici, povsod pa priljubljen spovednik.

(Prim. Dol. Novice 21 (1905) 58; P. A. Furlan, Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa, v: ČZN 1926, 50; P. S. Škrabec, + P. Nikolaj Traven, v: Cvetje 22 (1905) 156-157.)

* 21. 8. 1945 Dovže, ŽU Šentilj pod Turjakom
† 27. 7. 2014 Radlje ob Dravi

Rodil se je v kmečki družini, bil najprej rudar v Velenju in delal doma na kmetiji, nato je prišel k frančiškanom. Postal je upravitelj grškokatoliške župnije Drage pri Metliki ter kaplan v Ljubljani v Šiški in pri Marijinem oznanjenju. Leta 1980 je na povabilo p. Valerijana Jenka prišel v Avstralijo, najprej v Sydney, po petih mesecih pa v Adelaide, kjer je deloval 33 let. P. Janez in slovenski rojaki so tam zgradili novo cerkev sv. Družine, ki jo je leta 1983 blagoslovil nadškof dr. Alojzij Šuštar. – Rad je pomagal še drugim župnijam in skupnostim, obiskoval bolne in starejše rojake, pripravljal delavnice za otroke in odrasle, radijske oddaje, dobrodelne prireditve. Njegova velika ljubezen so bile rože, zlasti orhideje, in male živali. Bil je odličen kuhar in je večkrat pripravil razne dobrote, piknike za rojake, škofe, duhovnike, redovnice in redovnike. Zaradi bolezni se je leta 2013 vrnil v Slovenijo, kjer je kmalu umrl. Pokopan je v domači župniji Št. Ilj pod Turjakom v Mislinjski dolini.

* 17. 3. 1907 Chicago – Sv. Štefan, IL, ZDA
† 10. 10. 1969 Berwin, IL, ZDA

Jožef je bil sin staršev, ki so bili Beneški Slovenci iz vasi Trinko v občini Dréka – Drenchia. Obiskoval je župnijsko šolo pri Sv. Štefanu v Chicagu. Brat Janez je študiral teologijo v Ljubljani in bil tam leta 1933 posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel v župniji Devica Marija nad Krasom v Beneški Sloveniji in v župniji sv. Štefana v Chicagu. Od leta 1938 do 1942 je deloval v Sloveniji: v Brežicah in pri Novi Štifti pri Ribnici, v Ameriki pa v župnijah sv. Jurija v Južnem Chicagu, v Johnstownu, v New Yorku, Willardu, v samostanu v Lemontu in v župniji sv. Janeza Vianneya v Detroitu – Highland Parku, MI. Ves čas je bil povezan s sorodniki in prijatelji svojih staršev v Benečiji, z dréškim župnikom, s prijatelji z Livških Raven, in s sorodniki v Ameriki. Ko sta se z bratom vračala z obiska svojega brata v Chicagu, je med vožnjo doživel srčni infarkt in umrl v bolnišnici. Pokopan je v Lemontu.

(Prim. Letopis slov. škofij 1978, 304; B. Z., Vredni spomina: amer. frančiškan s koreninami v Dreki, J. V. Trinko, Dom 31. avg. 1993, 3 s sl.; Trinko, Father John, Willard, Clark Co., WI biography; Cvetje 55 (1938), 285; Poročila SFPSK 23 (1969), 85.)

* 15. 5. 1880 Babno Polje
† 14. 2. 1953 Trsat

Žlebarjev Janez je spoznal frančiškane na Trsatu, kamor sta romala z dedkom. Leta 1900 je bil poslan v noviciat v Nazarje. Br. Mihael pa se je odločil za Trsat in bil prvi novinec nove hrvaške province sv. Cirila in Metoda. Novo mašo je pel leta 1906. Postal je učitelj klasičnih jezikov in nemščine na frančiškanskem liceju ter magister bratov v Varaždinu, magister bogoslovcev v Zagrebu in magister novincev na Trsatu. Od leta 1918 do 1924 je bil provincial, nato šest let gvardijan na Trsatu. Organiziral je evharistični kongres in kongres Frančiškovega svetnega reda. Število romarjev je naraščalo in p. Mihael je zbiral dobrotnike, načrte in dovoljenja za obnovo in povečanje cerkve, dal je obnoviti slike in oltarje v cerkvi, nabavil nove zvonove. Od leta 1936 do 1942 je bil ponovno provincial in v času vojne poskrbel za slovenske frančiškane, ki so jih Nemci izgnali na Hrvaško. Skrbel je za vzgojo in izobraževanje bratov. Bil je tudi definitor province in generalni vizitator več provinc.

(Prim. J. Kebe, Loška Dolina z Babnim Poljem, Družina, Ljubljana 1996, …; Barbara Riman, Slovenski franjevci u hrvatskoj provinciji sv. Ćirila i Metoda s posebnim naglaskon na samostan i svetište na Trsatu, v: Zgodovinski časopis 68 (2014))

* 28. 11. 1849 Zagorje pri Pivki
† 9. 12. 1916 Samobor, Hrvaška

Franc je obiskoval gimnazijo v Novem mestu in začel noviciat na Trsatu leta 1869. P. Efrem je deloval najprej v Brežicah, kjer je bil organist in voditelj Frančiškovega svetnega (III.) reda. Na Kostanjevici pri Gorici je poučeval matematiko. Bil je odličen matemetik in govornik, zelo spreten, imel je odličen spomin. Vodil je ljudske misijone, duhovne vaje za redovnike in duhovnike, »večkrat po tri ure na dan navdušeno govoril in to vse na pamet« (Cvetje 1917, 61). Nastavljen je bil še v Pazin, v Novo mesto in na Trsat. V »Cvetju« je objavil razlago novega vodila III. reda (5. in 6. letnik) in napisal še več kratkih člankov. Za našo Hrvaško-kranjsko frančiškansko provinco sv. Križa je sestavil Directorium Provinciae. Ob ustanovitvi hrvaške frančiškanske province sv. Cirila in Metoda leta 1900 je ostal v hrvaški provinci in umrl v Samoboru.

(Prim. P. A. Furlan, Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa, v: ČZN 21 (1926), 51; Cvetje 34 (1917) 61; Dolenjske novice 6 (1890), 133.)

* 29. 10. 1874 Podhosta, ŽU Dol. Toplice
† 16. 12. 1944 Hankow, Kitajska

Rodil se je v kmečki družini. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in na Kostanjevici pri Gorici, bogoslovje v Kamniku. Po novi maši (1899) je leta 1901 odšel v misijone na Kitajsko in deloval na različnih postojankah v škofiji Wu Chan, ustanavljal je šole, cerkve in župnije. Leta 1907 je postal dekan, vmes je učil latinščino in matematiko v semenišču v Hankowu. Napisal je številna pisma svoji sestri Mariji ter frančiškanom v domači provinci in v ZDA, objavljal jih je v Cvetju, Ave Marii in Bogoljubu. V Slovenijo pa se ni več vrnil, ker je menil, da je na Kitajskem nepogrešljiv. P. Peter Turk je bil najbolj znan slovenski misijonar v začetku 20. stoletja, poleg drugih dveh kitajskih misijonarjev, p. Engelharda Avblja in p. Veselka Kovača. Njihov sodelavec je bil Božji služabnik p. Aleksij Benigar. V semenišču v Hankowu so vzgojili več kot sto duhovnikov.

* 8. 9. 1876 Sv. Lenart nad Škofjo Loko
† 14. 5. 1943 Dachau, Nemčija

Rojen je bil v premožni družini. Po novi maši je eno leto študiral v Rimu. Bil je rektor bogoslovja v samostanu v Kamniku (1903-1909), eno leto je deloval na Brezjah in nato postal župnik v Nazarjah, kjer je bil zelo dejaven. Med drugo svetovno vojno so Nemci odpeljali frančiškane iz Nazarij v izgnanstvo. P. Kerubin je bil bolan in premeščen v bolnišnico. Vrnil se je v Nazarje, stanoval v zasebni hiši v Žlabru in na skrivaj delil zakramente ljudem, ki so prihajali od blizu in daleč, ker niso imeli duhovnikov. Septembra 1942 je bil zopet odpeljan v zapor v Celje, v Maribor in na grad Borl. Čeprav zelo oslabljen, se je uspel vrniti v Nazarje. Januarja 1943 so ga Nemci spet aretirali in odpeljali v taborišče Dachau, kjer je po skoraj štirih mesecih umrl v bolnišnici. Nemški vojaki so njegovo truplo sežgali v krematoriju. Farani so p. Kerubinu v Nazarjah postavili doprsni kip.

* 17. 10. 1914 Zagorje ob Savi
† 9. 1. 1999 Maribor

Brat Julijan je bil brat neduhovnik, dolga leta odličen kuhar, v nekaterih samostanih pa zakristan in vrtnar. V samostanu v Ljubljani je preživel kar 36 let. Bila so težka leta vojne in po vojni, toda nihče ni bil lačen. – Deloval je še v Dobovi, pri Novi Štifti, v Nazarjah, pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, v Kamniku in v Mariboru. Bil je vesten pri delu, med sobrati priljubljen in družaben, mož predane molitve, iskrenega nasmeha in potrpežljivosti. Z veseljem je sprejel vsako pomoč. – Bil je odličen pevec. Kadar ni bilo organista, je br. Julijan začenjal peti. Celo tedaj, ko so bratje prišli skupaj ali delali skupaj, pesem ni smela manjkati. Sodeloval je tudi pri Frančiškovem oratoriju »Fonte d’ amore« skladatelja Avgusta Ipavca. Zlasti rad je imel mlade, ki so prihajali v samostan, veliko molil zanje in za vse nas. V bolezni je bil vdan in potrpežljiv in vedno z nasmehom in molitvijo sprejel obiskovalce.

* 25. 4. 1902 Maribor
† 9. 2. 1958 Chicago, IL, ZDA

Alojzij se je rodil v številni družini očeta železničarja. Njegov brat Jožef je bil frančiškan p. Konštantin. P. Aleksander je bil posvečen v Ljubljani in daroval novo mašo leta 1925 v baziliki Matere usmiljenja v Mariboru. Na povabilo p. Kazimirja Zakrajška je prišel med Slovence v Ameriko in bil kaplan v slovenski župniji sv. Štefana v Chicagu, župnik slovenske župnije sv. Cirila v New Yorku, devet let župnik pri Sv. Štefanu v Chicagu in od leta 1939 gvardijan v Lemontu, kjer so zidali samostan in novo cerkev Marije Pomagaj. Sedem let je bil župnik župnije sv. Jurija v Južnem Chicagu, nato komisar slovenskih frančiškanov v ZDA (1950-1956) in spet župnik pri Sv. Štefanu v Chicagu, kjer je umrl po hudi bolezni. Bil je prijazen in razumevajoč, vsem ljudem je resnično postajal vse. Tam, kjer je začel delo, ga je dokončal. Bil je velik molivec. Počiva v Lemontu.

(Prim. Ave Maria 50 (1958) 182-189.)

* 13. 9. 1903 Maribor
† 6. 8. 1978 Maribor

Rodil se je v družini, kjer je bilo dvanajst otrok. Starejši brat Alojzij je tudi postal frančiškan p. Aleksander in je deloval med Slovenci v ZDA. – P. Konštantin je deloval na Brezjah, v Kamniku, v Mariboru in bil gvardijan v Brežicah, ko so Nemci izgnali frančiškane v začetku vojne. Takrat je prišel za Bežigrad, bil dve leti v Novem mestu, po vojni pa župnik v Dobovi, spovednik na Brezjah, župnik na Breznici na Gorenjskem, gvardijan in župnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, spovednik na Sveti Gori. Po smrti p. Ludovika Dovča je postal župnik in gvardijan v Nazarjah. Leta 1968 se je vrnil na Brezje in bil spet dve leti župnik na Breznici (1969-1971), od leta 1974 do 1976 gvardijan in rektor Marijinega svetišča na Brezjah in potem kaplan v Mariboru, kjer je kmalu umrl. Bil je šegav in družaben, vedno pripravljen pomagati v provinci, kjer je bilo potrebno. Pridigar ni bil, pač pa priljubljen spovednik.

(Prim. P. D. Žnidaršič, Frančiškani na Slovenskem in sto let na Brezjah, Brezjanski zbornik, Brezje 2000, 320-321; Poročila SFPSK 32 (1978) 140-141; Letopis SFPSK 1987, 53.)

* 19. 8. 1913 Velenje – Sv. Martin
† 12. 2. 2000 Ljubljana

Anton je bil je najstarejši od štirih otrok, obiskoval je klasično gimnazijo v Mariboru. Želel je iti v misijone in se je pripravljal na odhod na Kitajsko, vendar zaradi druge svetovne vojne ni mogel tja. Postal je provincialni tajnik, kaplan, magister bogoslovcev in opravljal še druge odgovorne službe, predvsem pa je bil mož molitve in svetega življenja, velik apostol zakramenta sprave v cerkvi Marijinega oznanjenja. Od blizu in daleč so prihajali k njemu mnogi verniki in duhovniki. Po vojni je bil skoraj šest let v zaporu in na prisilnem delu, kakor mnogi slovenski duhovniki. – Od leta 1962 do 1974 je bil provincial naše province, dolga leta gvardijan našega ljubljanskega samostana in definitor province. Bolezen in trpljenje je vdano prenašal. – Pokopan je v grobnici v cerkvi Marijinega oznanjenja, ob svoji spovednici v stranski kapeli in mnogi ljudje prihajajo molit na njegov grob. Bog daj, da bi kmalu dosegel čast oltarja – bil razglašen za blaženega in kasneje za svetnika.

* 29. 8. 1924 Ljubljana – Vič
† 26. 7. 1997 Melbourne, VIC, Avstralija

Mlad fant, ministrant na Viču, se je tudi sam navdušil za red manjših bratov. Med vojno je kot sanitejec pri domobrancih skrbel za ranjence. Po vojni je emigriral in študiral v Schwazu, Bolzanu in v Lemontu, ZDA, kjer ga je škof Rožman posvetil v duhovnika. V Lemontu je urejal mesečnik Ave Maria. Leta 1956 se je odpravil med Slovence v Avstralijo, v Melbourne, kjer je deloval 41 let. Nekdanjo poboljševalnico je preuredil v Baragov dom – slovenski misijon in hostel. Ob njem so pater in rojaki zgradili dvorano, prvo slovensko cerkev sv. Cirila in Metoda (zgrajena 1965-1968) in Dom Matere Romane za starejše (1991-2012). Bil je plodovit pisatelj in pesnik, 25 let urednik revije Misli, velik pastoralni in socialni delavec. Ustanovil in vodil je tudi slovenski misijon v Adelaide. Leta 1990 je prvič obiskal Slovenijo in nato še trikrat, zadnjič prav ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji.

* 29. 7. 1892 Leše pri Tržiču
† 11. 6. 1970 Ljubljana – Bežigrad

Rodil se je v kmečki družini. Po novi maši je bil katehet v Brežicah, v Novem mestu in v Ljubljani na raznih šolah, kaplan v župniji Marijinega oznanjenja, nato pa dolga leta kaplan in katehet v Šiški. Kot katehet je bil zelo priljubljen, poznal družine, delal z mladimi, hkrati pa je pridno zbiral gradivo, zlasti les za novo cerkev v Šiški, organiziral šoferje in delavce. Z ljubeznijo je obiskoval bolnike. Bil je iskan spovednik in pridigar, definitor province in več let samostanski predstojnik. Imel je odličen spomin, natančno je pripovedoval dogodke in kakšne anekdote o bratih frančiškanih in župljanih. Od leta 1953 do 1959 je bil predstojnik in katehet na Viču in potem kaplan za Bežigradom. Že navsezgodaj je častil Jezusa v tabernaklju. Še mesec dni pred smrtjo je popeljal k angelski mizi 160 prvoobhajancev.

(Prim. Cvetje 59 (1942) 214; P. R. Tominec, P. Metod Valjavec O. F. M., v: Poročila SFPSK 24 (1970) 62-64.)

* 26. 12. 1799 Izola
† 30. 4. 1860 Kostanjevica pri Gorici

Frančišek je bil rojen v meščanski družini. Šolal se je v Izoli in v Kopru, po noviciatu na Trsatu pa na Kostanjevici, v Ljubljani, Gorici in na Dunaju. Postal je nadomestni učitelj na Kostanjevici in kasneje predavatelj cerkvene zgodovine in cerkvenega prava. Bil je izvrsten pridigar in svetnik nadškofijskega cerkvenega sodišča v Gorici za zakonske zadeve. Leta 1847 je postal samostanski vikar, po treh letih gvardijan, definitor province in dvakrat, leta 1856 in 1859, je bil izvoljen za provinciala. Dobro je govoril francosko, bil je tudi prevajalec, pesnik in družinski prijatelj zadnjih članov kraljevske družine Bourbon, ki je živela v Gorici. Napisal je več zgodovinskih študij in razprav o Istri in Goriški, učbenika za cerkveno zgodovino in cerkveno pravo in zgodovino konstanjeviškega samostana, ki jo je p. Stanislav Škrabec objavil v »Cvetju« kot podlistek »Naša Kostanjevica« leta 1905.

(Prim. P. A. Furlan, n. d., ČZN 1926, 44-46; www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/vascotti-chiaro; Vascotti, Chiaro (1799–1860) – Slovenska biografija (slovenska-biografija.si)

* 20. 4. 1873 Ormož
† 9. 8. 1916 Kostanjevica pri Gorici

P. Aleksander je postal učitelj v samostanski šoli in organist na Kostanjevici pri Gorici. Eno leto je bil organist pri frančiškanih v Ljubljani. Glasbe se je učil pri p. Hugolinu Sattnerju in p. Angeliku Hribarju in pri koncertnem vodji Glasbene matice dr. Josipu Čerinu. Bil je odličen organist in pevovodja, poučeval je tudi petje v goriškem semenišču, vodil deški zbor in bil tajnik goriškega Cecilijinega društva. Med prvo svetovno vojno so se morali frančiškani spomladi 1915 umakniti s Kostanjevice, p. Aleksander pa je ostal kot varuh cerkve in samostana. Žal sta bila cerkev in samostan močno porušena. P. Aleksander je moral večkrat v Gorico po opravkih in po hrano in nekoč se je med obstreljevanjem zatekel v bližnji železniški predor. Tam pa je patra zalotil italijanski vojak in ga ustrelil, misleč, da je vohun. Na Kostanjevici je po p. Aleksandru poimenovan atrij med cerkvijo in samostanom.

(Prim. Dr. E. Škulj, Vredni spomina: Aleksander Vavpotič, v: Družina 11/1982, 8; www.samostan-kostanjevica.si; p. O. Hajnšek, Marijine Božje poti, DSM, Celovec 1971, 275.)

* 22. 3. 1752 Tolmin
† 21. 12. 1830 Brežice

Jožef je gimnazijo obiskoval v Novem mestu in postal manjši brat leta 1771. P. Klemen je deloval v Ljubljani, v Jaski, kjer je bil magister bratov laikov, v Nazarjah in spet v Ljubljani kot kaplan pri uršulinkah. V času cesarja Jožefa II. je deloval na raznih župnijah: v Šmartnem pod Šmarno Goro, na Gomilskem, v Hotiču pri Litiji (1787-1803 in 1806-1812), na Blejski Dobravi (podružnica župnije Zasip) in v Šmihelu pri Žužemberku. Leta 1815 se je vrnil v samostan in poučeval latinščino na gimnaziji v Novem mestu, od leta 1819 do 1827 je bil na Kostanjevici pri Gorici in nazadnje v Brežicah. Bil je pobožen in goreč duhovnik in redovnik, zelo dober govornik, žal pa se z verniki ni dobro razumel, ker je bil preveč samosvoj in rad je bil neodvisen. Znan je po (verjetno) prvih slovenskih prevodih patrističnih del in po razlagah knjig Svetega pisma.

(Prim. F. Pokorn, Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji leta 1788, v: Zgodovinski zbornik, Priloga ljubljanskemu škofijskemu listu 1908, 1174; br. J. D. Bogataj OFM, ROKOPISNI OPUS PATRISTIČNIH PREVODOV IN AVTORSKIH DEL P. KLEMENA VELIKONJE (1752–1830), Ljubljana, Simpozij Obdobja 36,137-144.)

* 17. 4. 1896 Šentjernej
† 9. 11. 1985 Johnstown, PA, ZDA

Rudolf se je rodil v Šentjerneju. Njegova domača družina se je preselila v Ameriko leta 1913 in se naselila v župniji sv. Lovrenca v Clevelandu, OH. (Danes je ta župnija ukinjena.) Rudolf je prišel k slovenskim frančiškanom v Komisariatu v ZDA leta 1917, postal najprej samostanski tretjerednik, končal noviciat v Pulaski, WI (1920-21), in izrekel slovesne zaobljube leta 1924. Deloval je v Chicagu v frančiškanski tiskarni, kjer so tiskali časopis Edinost, nato v Lemontu, spet v Chicagu pri Sv. Juriju in Sv. Štefanu, potem pa skoraj 50 let v Johnstownu, PA. V samostanu je bil kuhar, zakristan in vrtnar. Z veliko ljubeznijo je skrbel za cvetje in za vrt, ki ga ni zapustil, dokler niso njega zapustile moči. Kljub temu, da je živel v Ameriki skoraj 70 let, je govoril lepo slovensko v sočnem dolenjskem narečju. Zadnje leto in pol je zaradi možganske kapi bival v Richland Manor Home, kjer je tudi umrl. – Pokopan je na samostanskem pokopališču v Lemontu.

(Prim. Letopis SFPSK 1987, 58; P. B. Sušnik, Br. Serafin Vene, v: Poročila SFPSK 40 (1986) 44-45; Pok. Brat Serafin Vene O. F. M., v: Ave Maria 78 (1986) 23.)

* 27. 9. 1870 Semič
† 25. 1. 1939 Kamnik

P. Matej je pel novo mašo leta 1893. Deloval je v Novem mestu, Ljubljani, Kamniku in Mariboru. V vseh samostanih je bil gvardijan, voditelj Frančiškovega svetnega reda (III. reda), katehet v raznih šolah, spovednik, pridigar in organist. »Njegov značaj je bil izredno mehek, bolj nagnjen k srčni ljubezni do Boga kakor k spoznanju Njega, a vendar je znal s svojo nežnostjo mnoge pritegniti. V mlajših letih je bil silno živahen,« je zapisal o njem skladatelj p. dr. France Ačko. P. Matej je bil prvi katehet v uršulinski šoli v Mekinjah pri Kamniku, ko so uršulinke prišle v Mekinje leta 1903. V Kamniku je preživel tudi zadnja leta, postal spet katehet pri uršulinkah in slovel daleč okrog kot dober spovednik. Zadnja štiri leta je bil zelo bolan in je popolnoma onemogel. Ko ni mogel več govoriti, je prav rad poslušal ali še zapel kak napev. Malo pred smrtjo je umrl njegov oče, star 100 let, in p. Matej mu je kmalu sledil v večnost.

(Prim. P. F. Ačko, + P. Matej Vidmar, v: Cvetje 56 (1939), 94.)

* 18. 10. 1849 Bitnje, ŽU Kranj – Šmartin
† 14. 5. 1909 Novo mesto

Luka je obiskoval gimnaziji v Kranju in Ljubljani, šel k vojakom in postal korporal. P. Viljem je končal študij v Ljubljani, bil pet let učitelj na ljudski šoli v Kamniku, eno leto v Nazarjah in potem v Novem mestu. Bil je zelo priljubljen in vesten učitelj in vzgojitelj, spovednik in pridigar, skrbno je obiskoval bolne in ostarele, pomagal revežem. Zanimal se je za otroke iz revnih družin. Marsikaterim ljudem je pomagal premagati stisko ali strah, tudi v spovednici, ali bolnikom k spravi z Bogom in soljudmi. Kot gvardijan je bil skrben oče redovni družini in gostoljuben. Nikoli ni iskal časti, nikoli ni odrekel pomoči. Rad je maševal, spovedoval, vodil bogoslužja v drugih župnijah. Žal je še mlad umrl po hudi bolezni. Imel je veličasten pogreb, ki so se ga udeležili tudi župan, okrajni glavar, predstavniki deželnih stanov, učiteljev, šolskega in mestnega sveta.

(Prim. Dolenjske novice 25 (1909) 165-166; Bogoljub 7 (1909) 183; Schematismi Prov. S. Crucis.)

* 8. 5. 1878 Črnolica, ŽU Šentjur pri Celju
† 25. 10. 1943 Slavonska Požega, Hrvaška

Jožef je obiskoval orglarsko šolo Karla Bervarja v Celju. V samostan je prišel po prvi svetovni vojni, leta 1922, in bil organist v raznih samostanih, največ časa v Nazarjah, od leta 1935 do 1941 pa pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Izučen organist in zborovodja je skrbno učil pevske zbore in vzgajal pevce. Tudi sam je bil navdušen pevec. Bil je zelo vesten in natančen, vedno je gledal, da sta bila cerkvena glasba in cerkveno petje na ustrezni višini in v skladu z liturgičnimi določbami, in pridno je pisal poročila za Cerkveni glasbenik. Nekaj skladb in več glasbenih kompozicij je ustvaril tudi sam. – Ob nemški okupaciji leta 1941 so bili bratje frančiškani iz trojiškega samostana izgnani na Hrvaško. Brat Teofil se je zatekel k frančiškanom v Slavonsko Požego, kjer je tudi umrl.

(Prim. Cvetje 61(1944), 32; dr. E. Škulj, Vredni spomina: Teofil Vodeb, v Družina 13/1982, 16; Cerkveni glasbenik 67(1944) 20.)

* 26. 10. 1715 Škofja Loka
† 25. 6. 1785 Ljubljana

Simon je začel redovno življenje v Kamniku. Bil je skromen, globoko pobožen, zvest v spolnjevanju Vodila, mož reda, molitve in dela. Kronist, verjetno p. Benvenut Crobath, poroča, da ni bilo nikogar, o komer bi rekel kaj žalega. Celo ljubljanski škof Herberstein, ki redovnikom ni bil naklonjen, ga je zelo cenil. P. Hugo je z veliko ljubeznijo in pobožnostjo daroval sveto mašo; o njem pripovedujejo, da se je večkrat zamaknil. Dvakrat je bil izvoljen za provinciala naše province, od 1760 do 1763 in od 1778 do 1781. Bratje so ga, zelo učenega moža, večkrat prosili, da bi kaj napisal, pa p. Hugo iz skromnosti ni hotel. Dejal je: »Bratje, kar vem, ne vem sam od sebe in vse to je bilo že pred menoj napisano. Berite, pa boste našli.« P. Angelik Tominec poroča, da so po smrti p. Huga začeli postopek za razglasitev za blaženega, pa so se listine v Rimu nekje izgubile.

(Prim. P. D. Žnidaršič, p. Hugo (Simon) Vodnik, v: Poročila SFPSK 1/2000, 52; Spominska knjiga za 700-letnico prihoda očetov frančiškanov v Ljubljano, Ljubljana 1933, 34-35.)

* 26. 3. 1792 Ljubljana – Šentvid
† 31. 7. 1840 Nazarje

Jožef Vonča (Bonča ali Wonzha) je študiral filozofijo v Gradcu in bogoslovje v Ljubljani. P. Ferdinand je postal suplent na gimnaziji v Novem mestu, nadaljeval študij v Gorici in poučeval biblične vede, grščino in hebrejščino na Kostanjevici. Več let je bil tajnik province, dvakrat definitor, od leta 1828 gvardijan na Kostanjevici in od leta 1835 provincial. Izdal je »Tri pridige sa Sveto leto k’jih je pridgval v’far S.Petra per Natisoni Vidmske Shkofie III. IV. ino V. Nedelo po Binkushtih Svetiga Leto 1826 (1827); »Regelza Majnshih bratov nashiga serafinskega Ozheta s. Franzishka« (Videm 1837, v slovenščini in nemščini); »Pot v nebesa, pesem, katero je zložil p. F. Bonča, provincijal«, natisnjena v knjižici: »Drugi pristavik starih in novih cerkvenih ino drugih pesem Valentina Stanig-a (Staniča)« v Gorici, 1838; »Stand der kroat.-krainerischen Franziskaner Ordensprovinz des hl. Kreutzes« (Ljubljana 1839). – P. Ferdinand je nenadoma umrl v Nazarjah, ko je kot provincial vizitiral tamkajšnje brate.

(Prim. P. A. Furlan, Pisatelji Frančiškanske hrvatsko-kranjske pokrajine sv. Križa, v ČZN 1926, 44.)

* 18. 8. 1908 Sodna vas, ŽU Sv. Ema
† 28. 5. 1983 Maribor

Janez je bil najmlajši od osmih otrok. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru. P. Otmar je po novi maši prišel na Brezje, med drugo svetovno vojno se je zatekel v Šiško, leta 1947 pa postal gvardijan na Kostanjevici pri Gorici in bil prvi župnik nove župnije za novo nastajajočo Novo Gorico. Leta 1962 je prišel v Maribor, kjer je bil gvardijan, kaplan, vikar in župnik župnije Matere usmiljenja. Bil je plodovit pisatelj, na Brezjah je sestavil molitvenik »Marija Pomagaj« in devetdnevnico k Mariji Pomagaj, knjižico o Brezjah in v Mariboru knjigo »Ob stoletnici frančiškanov v Mariboru 1864-1964«. V več kot 60 župnijah je vodil ljudske misijone, duhovne obnove, duhovne vaje in druga srečanja in urejal veroučne prostore v mariborskem samostanu. Zelo je bil pozoren do ubogih.

(Prim. Sporočila sl. škofij 2 (1983) 95; Poročila SFPSK …)

* 13. 9. 1861 Konovo, ŽU Šmartno – Velenje
† 18. 3. 1933 Zagreb, Hrvaška

Mihael je spoznal frančiškane v Nazarjah. Kot gimnazijec na Ptuju je vstopil v samostan v Zagrebu. Študiral je v Pecsu, v Gradcu in v Innsbrucku, poučeval filozofijo in bil magister klerikov v Zagrebu in Varaždinu ter gvardijan v Zagrebu. Leta 1897, ko je papež Leon XIII. združil manjše brate observante v enoten frančiškanski red, je p. Vendelin vodil obnovo Reda in preureditev redovnih provinc v Avstro-Ogrski. Leta 1900 je bila ustanovljena Hrvaška frančiškanska provinca sv. Cirila in Metoda in p. Vendelin je postal prvi provincial (1900-1909 in 1924-1927). Trikrat je bil gvardijan na Trsatu, gvardijan in vikar v Zagrebu, predstojnik in vizitator Frančiškovega svetnega reda, šest let generalni definitor (1915-1921), generalni vizitator več provinc, velik molivec, iskan spovednik in duhovni vodja. Kot gvardijan na Trsatu je umrl v Zagrebu po hudi bolezni. Leta 1963 je kardinal dr. Franjo Šeper začel postopek za beatifikacijo. Papež sv. Janez Pavel II. je leta 2000 potrdil junaško stopnjo kreposti za Božjega služabnika. Čakamo še čudež na njegovo priprošnjo.

(Prim. Br. D. Žnidaršič, Božji služabnik p. Vendelin Vošnjak, v: Poročila SFPSK 47 (1993) 52-54; Nekrologij Hrvatske franjevačke provincije sv. Ćirila i Metoda; p. Vendelin Vošnjak ( umrl 18.3. 1933) (ognjisce.si)

* 13. 6. 1931 Vélika Dólina
† 11. 10. 2025 Ljubljana

Rodil se je v družini z enajstimi otroki. Družina je bila med vojno izgnana v Nemčijo. Lojze je obiskoval gimnazijo v Samoboru in Zagrebu. Mlajši brat Stanislav je tudi postal frančiškan p. Mihael, sestra Zofka pa je bila župnijska gospodinja za Bežigradom. P. Andrej je postal kaplan v Ljubljani in Mariboru, gvardijan na Kostanjevici ter župnik mlade župnije Nova Gorica – Kapela. Nato je bil kaplan in kasneje župnik in gvardijan na Viču, vmes tri leta župnik v Mošnjah in spet kaplan v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in na Kostanjevici pri Gorici. V Ljubljani je bil socij magistra bogoslovcev in tajnik province, na Kostanjevici magister postulantov in pomagal kot spovednik na Sveti Gori. Deset let je deloval v samostanu sv. Ane v Kopru. Malo pred 90. rojstnim dnem se je zelo oslabljen preselil v Duhovniški dom »Mane nobiscum«, kjer se je, obdan z ljubljanskimi brati frančiškani, srečal z Gospodarjem življenja. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

* 11. 11. 1824 Brezovica pri Kropi, ŽU Ovsiše
† 8. 3. 1911 Brežice

Brinarjev Andrej je bil četrti od devetih otrok v kmečki družini. Obiskoval je latinsko gimnazijo. Bil je kaplan v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju in nadomestni učitelj na gimnaziji v Novem mestu, ki so jo vodili frančiškani. Provincial p. Salezij Volčič ga je poslal študirat na Dunaj. P. Bernard je od leta 1854 v Novem mestu poučeval matematiko, fiziko, francoščino in druge predmete. Deset let je bil ravnatelj gimnazije (1857-1867), več let gvardijan in vikar v Novem mestu, temeljito je obnovil cerkev in samostan. Nekaj let je bil definitor in vikar province. Leta 1886 je postal ravnatelj učilišča in vikar na Kostanjevici pri Gorici, od leta 1893 do 1898 je deloval v Nazarjah in nato v Brežicah. V Nazarjah je obhajal zlato mašo, v Brežicah biserno mašo. Bil je zelo priljubljen med brati in med učenci, zgleden redovnik, iskan pridigar in neutruden spovednik in rad je pomagal v bližnjih župnijah.

* 11. 10. 1866 Sv. Štefan pri Šmarju pri Jelšah
† 10. 4. 1942 Ljubljana

Rodil se je v učiteljski družini in obiskoval latinske šole v Celju in na Ptuju. Mladi »šolski gospod« je pel novo mašo na Sladki Gori leta 1889. P. Ananija je kmalu postal gvardijan v Jaski in kasneje še v drugih samostanih in povsod pokazal izreden talent za gospodarstvo in obnove: v Pazinu, v Kamniku, v Brežicah, kjer so gradili nov samostan po potresu leta 1917, in pri Novi Štifti, kjer je obnavljal cerkev Marije vnebovzete po požaru leta 1925. Bratje so ga imenovali »provincialni zidar«. Kjer je bilo potrebno zidati ali obnavljati, so predstojniki poslali p. Ananija. Bil je resen in razumen, ljubezniv predstojnik, vnet voditelj Frančiškovega svetnega reda, odličen pevec tenorist, družaben in mož humorja, priljubljen med brati in verniki, zlasti še med pevci, z lahkoto je obvladal tudi največji pevski zbor. Deloval je še na Rocnem in zadnja leta v Ljubljani, kjer je tudi umrl kot zlatomašnik.

* 24. 1. 1912 Tišina
† 15. 7. 1983 Novo mesto

Rodil se je v kmečki družini. Gimnazijo je obiskoval na Ptuju, vstopil h kapucinom in dobil ime brat Fortunat. Bogoslovje je študiral v Splitu in bil posvečen v duhovnika na Hvaru. Deloval je v Splitu, Dubrovniku, Karlobagu, Varaždinu, na Ptuju, v Celju, Krškem, Škofji Loki in v Štepanji vasi v Ljubljani. Nekaj časa je upravljal župniji Velika Dolina in Brusnice. Leta 1960 je prestopil k frančiškanom in postal p. Ambrož. Bil je pridigar in spovednik v Nazarjah, Kamniku, na Brezjah, na Sveti Gori in v Novem mestu, kjer je tudi umrl. Bil je priljubljen med brati in med verniki, zlasti kot spovednik, in mož humorja, preprost in potrpežljiv v bolezni.

(Prim. Sporočila 2 (1983), 119; Letopis SFPSK 1987, 56.)

* 25. 3. 1911 Mavčiče
† 15. 12. 1988 Novo mesto

Janez je pri petindvajsetih letih prišel k frančiškanom in postal samostanski tretjerednik brat Evzebij. Nastavljen je bil k Novi Štifti pri Ribnici, kjer je sprejemal romarje, turiste, obiskovalce, ki so prihajali na Brinov grič, k cerkvi Marije vnebovzete skoraj 52 let. V samostanu je bil kuhar in vrtnar, zakristan v cerkvi, skrbel je za živali in opravljal razna hišna dela. Bil je živa legenda milostnega kraja, živo se je spominjal dogodkov, tudi težkih časov med drugo svetovno vojno, ko je granata poškodovala cerkev in prezbiterij, tron s kipom Marije vnebovzete in angeli pa je ostal po čudežu nepoškodovan. Lepa so bila srečanja med brati frančiškani, z duhovniki in škofi, domačini in okoličani se ga hvaležno spominjajo do danes. Bil je mož humorja, znal je veliko vicev in prav posrečenih ugank in znal je stare Marijine pesmi in napeve, ki jih danes ne slišimo več. V bolezni je bil potrpežljiv in veder. Umrl je v novomeški bolnišnici, pokopan je v Sodražici.

(Prim. Družina 7/1989, 5;…)

* 6. 7. 1935 Pristavica, ŽU Šentjernej
† 19. 9. 1984 Skopice pri Cerkljah ob Krki

Rodil se je v številni kmečki družini. Gimnazijo in Teološko fakulteto je obiskoval v Ljubljani. Postal je kaplan za Bežigradom, v Mariboru in na Kostanjevici pri Gorici, kjer je bil tudi magister gimnazijcev. Službo magistra je nadaljeval v Novem mestu in tam leta 1968 postal gvardijan samostana in župnik župnije sv. Lenarta. Pet let je bil dekan dekanije Novo mesto (1975-1980). Tri leta je bil župnik župnije Nova Gorica – Kapela in gvardijan samostanske družine na Kostanjevici, leta 1983 pa je postal definitor province in župnik v Dobovi. Bil je miren in razumevajoč predstojnik in župnik, odličen gospodar, priljubljen med brati in verniki. Ob obisku frančiškanskega generalnega ministra p. Johna Vaughna v Novem mestu se je na poti domov smrtno ponesrečil v čelnem trčenju s tovornjakom, ki je zapeljal na levo stran ceste. – P. Peter je pokopan v Novem mestu.

* 10. 7. 1749 Novo mesto
† 30. 3. 1801 Novo mesto

Ignacij je obiskoval gimnazijo v Novem mestu in vstopil k frančiškanom v Nazarjah. Študij je nadaljeval na Sveti Gori, od leta 1770 v Klanjcu in nato v Ljubljani, kjer je bil tudi organist. P. Kalist je kot duhovnik in organist deloval na Trsatu (1778), nato spet v Ljubljani in v Novem mestu. Seznam redovnikov – Protokol v Ljubljani iz leta 1782 ga omenja v frančiškanski družini v Ljubljani, novomeški seznam – Protokol 1782 pa kot člana samostana v Novem mestu. Leta 1784 je spet naveden dvakrat, v Novem mestu in v Ljubljani. Zagotovo pa je od novembra 1784 v Novem mestu poučeval prvošolce v gimnaziji in četrtošolce na normalki, od leta 1789 do 1793 ter od leta 1795 do svoje smrti pa drugi in tretji razred gimnazije. P. Kalist je bil tudi skladatelj. Njegove kantuale imamo pri frančiškanih v Klanjcu, dve skladbi je podpisal sam.

(Prim. B. in M. Riman, Slovenski glazbenici u Hrvatskoj, Rijeka 2021, 61.)

* 28. 4. 1741 Novo mesto
† 25. 10. 1805 Novo mesto

Janez je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, opravil noviciat v Kamniku in nadaljeval študij v Ljubljani. P. Kastul je bil v Novem mestu profesor na gimnaziji (1764-1776), prefekt in dve leti gvardijan. Na frančiškanski bogoslovni šoli v Ljubljani je poučeval teologijo in na liceju filozofijo. Leta 1784 je bil izvoljen za provinciala in spet leta 1785, ko je cesar Jožef II. preuredil našo provinco. Zaradi nasprotovanja janzenizmu in jožefinskim reformam ga je cesar Jožef II. zelo preganjal in ga končno odstavil od službe provinciala. P. Kastul je spet postal profesor na novomeški gimnaziji in prefekt (1789-1803). Bil je učen, pobožen redovnik, plodovit pisatelj, ki je pisal številna nabožna, filozofska, teološka in zgodovinska dela, članke in razprave, nekaj je tudi natisnjenih. Leta 1803 je bil z dovoljenjem cesarja Franca I. tretjič izvoljen za provinciala, a je že po dveh letih umrl.

(Prim. P. A. Furlan, Pisatelji frančiškanske hrvatsko-kranjske redovne pokrajine sv. Križa, v ČZN 21 (1926); Weibl, Kastul (1741–1805) – Slovenska biografija (slovenska-biografija.si).

* 6. 7. 1846 Dobe, ŽU Kostanjevica na Krki
† 23. 3. 1900 Ormož

Vilibald (Willibald) je bil sin sodnega kanclerja, ki je bil doma iz Tržiča, in družina se je kasneje preselila tja. P. Herman je postal frančiškan leta 1863, slovesne zaobljube je izrekel leta 1867 in bil posvečen v duhovnika leta 1869. Po končanem študiju je bil ekshortator bratov neduhovnikov in katehet na gimnaziji v Pazinu, nato katehet v Kamniku in hrvaški pridigar v Karlovcu. Napisal je zgodovino Marijinega svetišča na Trsatu in knjigo »Tersatski romar, ki obsega zgodovino in popis Božjega pota na Tersatu in razne molitve in pesmi za romarje« (Celovec, 1873). Leta 1884 je odšel za vojaškega kurata k mornarici, nato je prestopil v križniški red (nemški viteški red) in dobil ime p. Vilibald. Po končanem noviciatu je postal kaplan v Ormožu in župnik v Središču ob Dravi (1885-1895), nato se je vrnil v Ormož, kjer je tudi umrl.

(Prim. V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, 1936, 338; SCHEMATISMUS PROVINCIAE S. CRUCIS CROATIAE – CARNIOLIAE ORDINIS MINORUM S. P. Francisci STRICTIORIS OBSERVANTIAE INEUNTE ANNO DOMINI MDCCCLXXVI (1876), 11; 20.)

* 17. 7. 1879 Idrija
† 15. 9. 1960 Brezje

Ludvik je vstopil v frančiškanski red leta 1901 v Novem mestu, novo mašo je pel leta 1905. Bil je kaplan in katehet v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani in župnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah, nato je deloval na Brezjah, spet v Ljubljani in pri Novi Štifti pri Ribnici. Leta 1920 je odšel med Slovence v ZDA in bil dvanajst let župnik župnije sv. Jurija v Južnem Chicagu in svetovalec komisariata. Zaradi zdravstvenih razlogov se je vrnil v Slovenijo, na Brezje, nato je bil v Novem mestu, Nazarjah, Brežicah in v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno so ga nemški vojaki izgnali iz Nazarij na Hrvaško. Po vojni se je vrnil v Nazarje, eno leto je bil predstojnik pri Novi Štifti, odtod je odšel v Šiško in leta 1952 spet na Brezje, kjer je umrl kot zlatomašnik. P. Benvenut je bil odličen pridigar in katehet, ljudski misijonar v slovenskih in ameriških župnijah in priljubljen spovednik.

(Prim. Ave Maria 52 (1960) 374.)

* 10. 2. 1799 Šentjernej
† 12. 4. 1866 Brežice

Matija se je rodil v Šentjerneju tisto leto, ko so v Cerini pri Brežicah odkrili tople vrelce. Ti vrelci so se zaradi povodnji zasuli in po 30 letih so jih znova odkrili. Matija je vstopil k frančiškanom, ko je bil star 18 let. »Kakor pravijo, je rad nabiral cvetlice po Štajerskem in Kranjskem, zlasti okoli Čateža pri Savi,« beremo v Cvetju. Ko je šel nekega dne 1eta 1855 iskat cvetlice v čateško Vrbino in je bila zemlja še pokrita s snegom, je našel kraj, ki je bil brez snega. Začel je kopati in odkril termalno vodo, ki ima 40—45° C. Grofje Attemsi so dovolili p. Edvardu, da je tam zgradil prvo zasebno kopališče. P. Edvard je odkril še eno okoli 20° C toplo studenčno vodo v Bušeči vasi pri Cerkljah ob Krki. Žal te toplice niso zaživele, Čateške Toplice pa so danes moderno zdravilišče. P. Edvard je pisal v »Novice« članke o dogodkih v Brežicah in okolici.

(Prim. Frančiškani v Brežicah, Cvetje 1905, 156; Dolenjski biografski leksikon, https://www.nm.sik.si/si/eknjiznica/bioleks/?bid=2594)

* 30. 5. 1878 Novo mesto
† 9. 8. 1949 Sodražica

Franc je rad risal že v gimnaziji, kot bogoslovec se je učil petja, igranja na klavir in orgle. V Novem mestu je štiri leta učil glasbo in druge predmete na ljudski šoli, Na Dunaju je študiral slikarstvo. Deloval je še v Pazinu, na Kostanjevici pri Gorici, v Ljubljani, na Viču, v Kamniku in eno leto med Slovenci v Aleksandriji v Egiptu. Povsod je navezal stike z organisti, glasbeniki, prirejal koncerte, vodil pevske zbore in orglal. Na Viču je ustanovil in vodil godbo Prosvetnega društva. Nekaj let je bil župnik v Zaječaru v Srbiji in tudi tam vodil razne zbore, med njimi vojaški zbor. Nato je bil pri Novi Štifti in v Brežicah, med drugo svetovno vojno leta 1941 izgnan na Hrvaško, odkoder je jeseni prišel v Ljubljano. Njegove slike imamo v Adlešičih, Novem mestu in v Kamniku. Umrl je v prometni nesreči, ko ga je v Sodražici do smrti povozil tovornjak.

(Prim. ZAJEC, Franc p. Ferdinand | Obrazi slovenskih pokrajin;)

* 7. 1. 1909 Ljubljana – Zadobrova
† 20. 2. 1961 Ljubljana – Vič

Rodil se je v trdni kmečki družini. Njegov starejši brat je postal salezijanec. Oče je zgodaj umrl, zato je Ludvik veliko pomagal doma. Bil je izredno iznajdljiv, delaven in praktičen človek, odličen organizator, garač. Po novi maši v župniji Device Marije v Polju (Ljubljana – Polje) 1932 je postal kaplan in katehet na Viču in po vojni štiri leta upravljal tudi župnijo Tomišelj. Leta 1949 je bil po krivem obsojen na sedem let prisilnega dela, a je bil po enem letu izpuščen. Postal je župnik za Bežigradom, kjer si je zelo prizadeval za to, da so postavili novo cerkev sv. Cirila in Metoda po Plečnikovih načrtih, ker so morali prejšnjo cerkev in cerkev sv. Krištofa porušiti zaradi širjenja Gospodarskega razstavišča. Leta 1959 je odšel za župnika in gvardijana na Vič, kjer so preuredili glavni oltar in prezbiterij. P. Krizolog je zelo dobro sodeloval z ljudmi, bil je priljubljen katehet in spomin nanj živi še danes. Sredi dela in načrtov ga je zadela kap. Pokopan je na Viču.

* 31. 5. 1878 Preserje pod Krimom
† 27. 1. 1958 Lemont, ZDA

Rodil se je v družini očeta kovača kot četrti od petnajstih otrok. Postal je katehet v Kamniku, leta 1906 pa odšel delovat med slovenske izseljence v ZDA: v Cleveland, Lorrain in v New York, kjer je ustanovil Rafaelovo družbo, naslednje leto pa začel izdajati slovenski mesečnik Ave Maria. Povabil je sobrate frančiškane iz naše province, iz hrvaške in slovaške province, da so ustanovili ali prevzeli še nekaj župnij in ustanovili samostojne komisariate. Izdajal je še druga glasila in članke, pisal pesmi, kratko prozo in drame in organiziral prireditve. – Leta 1927 se je vrnil v Slovenijo, da bi poskrbel za svojo mamo. Z dovoljenjem škofa in predstojnikov je skrbel za redno bogoslužje v cerkvi sv. Krištofa v Ljubljani in začel pripravljati novo župnijo sv. Cirila in Metoda za Bežigradom (ust. 1934), arhitekt Jožef Plečnik pa je naredil prizidek cerkvi sv. Krištofa. Ob začetku vojne se je p. Kazimir vrnil v ZDA in naprej dejavno skrbel za naše rojake. Bil je delaven, mož molitve in hvaležen. Umrl je v Lemontu.

* 3. 10. 1891 Sv. Vid nad Cerknico
† 21. 7. 1940 Ljubljana

Franc je prišel v samostan, ko je bil star 45 let. Br. Ksaverij je kot novinec in ponovinec v Kamniku z ljubeznijo in veliko potrpežljivostjo stregel bolnikoma p. Dioniziju Dušeju in p. Mateju Vidmarju, pral in sušil perilo na vrtu, v vsakem vremenu, v hudi zimi, brez godrnjanja. V samostanu je delal še druga dela in bil skrben pri molitvi in premišljevanju. Vsak večer je dolgo molil pred Najsvetejšim in bil Marijin častilec. Ko je p. Matej leta 1939 umrl, so predstojniki poslali brata Ksaverija na Vič, poleti naslednje leto pa k Novi Štifti. Toda br. Ksaverij je moral na orožne vaje, saj se je že bližala vojna vihra. Tam se je nek podivjan oficir stalno izživljal nad njim. Brat Ksaverij je moral s plinsko masko, puško in vso vojaško opravo jurišati gor in dol po bregovih, dokler ga ni zadela kap in je umrl v ljubljanski bolnišnici. Pokopan je na Viču.

(Prim. P. France Ačko, + Fr. Ksaverij Zalar, v: Cvetje 57 (1940), 383; Poročila SFPSK 12 (1957), 6.)

* 6. 1. 1899 Škocjan na Dolenjskem
† 2. 12. 1955 Novo mesto

Janez je postal samostanski tretjerednik leta 1923 v Nazarjah. Eno leto je deloval na Brezjah (1925-1926). Noviciat je opravil v Kamniku v letih 1935-1936. Vrnil se je v Nazarje, odkoder so bili bratje med vojno leta 1941 izgnani v Celje in odtod na Hrvaško. Po vojni se je vrnil v Nazarje, nato je deloval v Mariboru in od leta 1947 do smrti v Novem mestu. V samostanu je bil vrtnar.

(Prim. Poročila SFPSK 9 (1955) 75; p. D. Žnidaršič, Frančiškani na Slovenskem in sto let na Brezjah, v: Brezjanski zbornik 2000, 333.)

* 17. 9. 1870 Vižmarje, ŽU Ljubljana – Šentvid
† 27. 6. 1934 Ljubljana

Rodil se je v Vižmarjah »pri Klanšku« očetu čevljarju. Ljudsko šolo je obiskoval v Šentvidu, gimnazijo v Ljubljani in ministriral pri frančiškanih. Deloval je v Samoboru, v Ljubljani, na Sveti Gori, v Pazinu, v Nazarjah. Na Sveti Gori in v Nazarjah je bil gvardijan, v Nazarjah tudi župnik. Leta 1911 je postal predstojnik in rektor Marijinega svetišča na Brezjah, leta 1913 pa provincialni voditelj Frančiškovega svetnega reda – III. reda in prišel spet v Ljubljano. Frančiškovemu svetnemu redu je posvetil vse svoje delo, ustanavljal je nova bratstva, pripravljal duhovne vaje in duhovne obnove, bil je vnet ljudski misijonar in od leta 1920 do 1928 urednik »Cvetja«. V Šiški so gradili cerkev sv. Frančiška in je povabil člane III. reda k zbiranju sredstev, prav tako za Dom sv. Frančiška za starejše tretjerednike (1931), ki je danes Frančiškov študentski dom (odprt 1996).

* 2. 12. 1914 Metlika
† 30. 9. 1998 Lemont, ZDA

Franc se je rodil v Metliki očetu železničarju, odraščal v Mojstrani, končal gimnazijo v Novem mestu in bogoslovje v Mariboru, kjer je bil posvečen v duhovnika. Med vojno je skrbel za slovenske internirance v v Italiji, kasneje pa na skrivaj maševal in delil zakramente v župnijah na Gorenjskem, ki so bile brez duhovnikov. Leta 1945 se je umaknil na Koroško, kjer je prav tako skrbel za begunce in izseljence, odtod pa v Ameriko. Deloval je v New Yorku, pri Sv. Štefanu v Chicagu in od leta 1956 v Lemontu, kjer je 35 let skrbel za romarje, urejal mesečnik Ave Maria in dolga leta Koledar Ave Marie. Sam je napisal veliko člankov in spominov in poljudno približal ljudem učenje II. vatikanskega koncila ter spremembe v bogoslužju. Leta 1990 je obiskal Slovenijo in obhajal zlato mašo na Dovjem. Znova je želel obiskati Slovenijo po njeni osamosvojitvi, vendar je zaradi bolezni več ni mogel.

(Prim. Letopis SFPSK 2009, 70.)

* 27. 7. 1840 Ljubljana
† 14. 11. 1895 Novo mesto

Karel je vstopil v frančiškanski red, ko je bil star 21 let, in prejel mašniško posvečenje leta 1865. P. Ehrenfried je bil več let učitelj na ljudskih šolah v Novem mestu in v Kamniku, gvardijan in vikar samostana v Kamniku, gvardijan v Brežicah in duhovni pomočnik v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani. V Brežicah in v Ljubljani je bil tudi ekshortator bratov neduhovnikov, v Ljubljani katehet na ljudski šoli, nato pa spet v Novem mestu učitelj in katehet na gimnaziji in na ljudski šoli. Bil je blag, pobožen in prijazen duhovnik, zelo so ga imeli radi in ga spoštovali. Več let je bolehal, zlasti zadnjih 11 mesecev. V Novem mestu je tudi umrl.

(Prim. Dol. Novice 11 (1895) 192; Slovenec, 15.11.1895, 2; Šematizmi Hrvatsko-kranjske province sv. Križa.)

* 11. 8. 1876 Trzin
† 31. 5. 1935 Ljubljana

Rodil se je v Trzinu, ki je tedaj spadal v župnijo Mengeš. V samostanu je opravljal razne službe, bil je večkrat gvardijan in vikar ter več let provincialni ekonom in definitor. Ko so frančiškani prvič prevzeli župnijo Žabnice in Svete Višarje, je za p. Adolfom Čadežem postal župnik v Žabnicah in vodil župnijo in Marijino svetišče skoraj 13 let. Po prvi svetovni vojni, ko sta Kanalska dolina in okolica pripadli Italiji, so morali slovenski frančiškani leta 1924 oditi. P. Pij se je vrnil v Ljubljano, postal gvardijan in provincialni tajnik, pripravljal, spremljal gradnjo Plečnikove cerkve sv. Frančiška v Šiški in postal prvi župnik v Šiški. Po nekaj letih se je vrnil v samostan Marijinega oznanjenja. Bil je priljubljen med brati, duhovniki in verniki, zlasti kot spovednik. V bolezni je bil potrpežljiv in vdan v Božjo voljo. »Rad delam, dokler Bog hoče.« Umrl je v Leonišču v Ljubljani.

(Prim. P. O. Hajnšek, Marijine Božje poti, DSM, Celovec 1971, 88; Cvetje 52(1935) 237-238.)

* 5. 1. 1866 Slavina
† 29. 7. 1911 Novo mesto

Brat Urban je pri dvajsetih letih potrkal na naša vrata. Deloval je na Kostanjevici pri Gorici in v Pazinu, po vojaški službi pa na Trsatu in v Ljubljani. Leta 1902 sta odpotovala s p. Petrom Krstnikom Turkom v misijone na Kitajsko, kjer je ostal dve leti v Hankowu. Predstojniki so mu naročili, da je spremljal hudo bolnega misijonarja domov v Evropo. Zdravje se je poslabšalo tudi br. Urbanu, zato se ni več vrnil na Kitajsko. Nastavljen je bil v Novo mesto, kjer je bil zakristan in kletar in spretno opravljal še druga razna dela, bil je »jako umen in porabljiv v svojem poslu« (Dolenjske novice, 1911), prijazen in spoštovan, zgleden redovnik. Poleti 1911 je bila zelo huda vročina in huda suša. Brat Urban se je šel nekega večera kopat v Krko, toda zgrabil ga je krč in je utonil. – Pogreba se je udeležilo zelo veliko ljudi.

(Prim. Dol. Novice 27 (1911) 115.)

* 6. 9. 1941 Kostrč, ŽU Tolisa, Bosna in Hercegovina
† 29. 3. 2007 Jesenice

Rodil se je v globoko verni družini. Po maturi v Visokem v Bosni je postal frančiškan v naši slovenski provinci. Bil je predstojnik pri Novi Štifti, kaplan na Viču, pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah in v Mariboru, župnik in predstojnik v Nazarjah, največ časa pa je bil na Brezjah, kjer je začel svojo duhovniško pot in jo tudi sklenil kot samostanski vikar. Sedemnajst let je bil župnik v Mošnjah, kjer se ga župljani hvaležno spominajo. Bil je vesten duhovnik, zelo priljubljen med sobrati in verniki, gostoljuben in družaben, mož zdravega humorja in prave besede na pravem mestu. Rad je pomagal v sosednjih župnijah, spovedoval in vodil duhovne vaje. Zelo je bil povezan s svojimi domačimi in bolele so ga vojne stiske v domači Bosni in Hercegovini. Umrl je nepričakovano v jeseniški bolnišnici, ko je iskal zdravniško pomoč. Pokopan je v domači župniji Tolisa.

(Prim. Letopis SFPSK 2009, 77-78.)

* 11. 12. 1933 Vogrsko
† 21. 9. 2021 Ljubljana

Roman je mladost preživljal v težkih časih fašizma, vojne in po vojni, toda v družini je bila doma trdna vera in rad se je spominjal tistih let. Gimnazijo je obiskoval v Zagrebu. Šestnajst let je bil diakon in deloval v Dobovi, v Ljubljani, na Dunaju in v Mariboru. Leta 1980 je postal provincialni in samostanski knjižničar v Ljubljani in naslednje leto opravil bibliotekarski izpit. Na romanju v Medjugorju se je odločil, da postane duhovnik in škof msgr. Jožef Kvas ga je posvetil v Šiški leta 1984. P. Ernest je še naprej deloval v Ljubljani, ob nedeljah in praznikih pomagal v Dobovi, devet let v Kamniku, nekaj mesecev v Strunjanu in spet v Kamniku. Bil je duhovni vodja, kurat v domu starejših in pobožen Marijin častilec, znal je več jezikov in spodbujal je naravno pridelano hrano. Umrl je v Ljubljani v Duhovniškem domu, pokopan je v Kamniku.

* 8. 2. 1876 Loka pri Zidanem Mostu
† 30. 9. 1959 Lemont, IL, ZDA

Jožef je prišel k frančiškanom leta 1902 in izrekel slovesne zaobljube leta 1908. Br. Viktorijan se je priglasil za Sveto deželo in odšel leta 1911 v Egipt, toda predstojniki so ga tam zadržali do konca prve svetovne vojne. Šele potem je odšel v Jezusovo domovino. Deloval je v Getsemaniju, kjer je skrbel za oljčne nasade. Iz teh oljk so stiskali olje, s katerim so oskrbovali vsa svetišča v Sveti deželi, ki jih oskrbujemo frančiškani. Br. Viktorijan je za kratek čas obiskal domovino, leta 1937 je bil prestavljen v Kafarnaum, ob začetku druge svetovne vojne 1939 pa je prišel v Lemont, ZDA, kjer je živel mirno in samotno življenje. V samostanu je bil kuhar in vrtnar. Rad je zahajal na samostansko pokopališče, ki ga je pridno oskrboval. Vse življenje je bil zdrav in krepak, le zadnje tedne je slabel. Pokopan je na samostanskem pokopališču v Lemontu.

(Prim. Ave Maria (1959) 348; Ave Maria Koledar 1961, 149.)

* 22. 9. 1885 Dolenje Gradišče, ŽU Dol. Toplice
† 5. 3. 1969 Kamnik

Franc je obiskoval ljudsko šolo pri frančiškanih in gimnazijo v Novem mestu in po novi maši postal tam učitelj na ljudski šoli in katehet. Med prvo svetovno vojno je bil vojaški kurat na ruski in na soški fronti. Nato je prišel v Kamnik in študiral naravoslovje, geografijo in geologijo na Univerzi v Ljubljani, da bi kot profesor poučeval na samostanski gimnaziji. Toda ta gimnazija je bila ukinjena in profesor Hinterlechner je povabil p. Janeza za asistenta pri inštitutu za mineralogijo, petrigrafijo in nauk o slojiščih na Tehnični fakulteti. P. Janez je bil zelo nadarjen predavatelj in raziskovalec, napisal in prevedel je več člankov iz življenja kamnov, rastlinstva in živali, zbiral kamne in neizpodbitno dokazoval nova geološka odkritja. Sodeloval je pri raznih projektih, pri gradnjah elektrarn, cest in železnic, raziskoval celo termalne vrelce. Deloval je še na Viču, pri Novi Štifti, na Gori nad Sodražico in od leta 1956 spet v Kamniku in v Nevljah. Rad je rezbaril, izdelal je lepo število križev in drugih podob.

Kamniško-komendski biografski leksikon, https://www.leksikon.si/Oseba/OsebaId/930 )

Več o njem: p. Janez (Franc) Žurga OFM →

(Prim. http://franciskani-kamnik.rkc.si/pjanezzurga.htm;

* 19. 6. 1931 Maribor
† 25. 4. 2019 Ljubljana – Vič

Rodil se je v Mariboru, odraščal je v Novem mestu. Deloval je na Brezjah in v Mošnjah, nato pa 21 let v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju kot kaplan, župnik, gvardijan, vikar, urednik glasila »Naše Tromostovje«, prodekan in je razvil vrsto dejavnosti, predavanja, ki so jih natisnili, srečanja. Organiziral je letovanja, duhovne vaje, ljudske misijone, skrbel za sproščeno vzdušje in humor, bil odličen pridigar in glasbenik, mojster besede in znakovne govorice. Leta 1980 je postal župnik in gvardijan v Mariboru in kmalu potem provincialni vikar in predsednik Celjske Mohorjeve družbe. Nekaj let je bil definitor province, od leta 1989 do 1992 kaplan in ravnatelj doma duhovnih vaj v Nazarjah, od leta 1999 pa je živel na Viču. V križu bolezni prav tako ni bil sam, bratje in župljani so z ljubeznijo skrbeli zanj, ga obiskovali in ravno med provincialnim kapitljem 2019 na Viču se je srečal z Vstalim Kristusom.