Načrt vzgoje

I. Splošna načela

1. Temelj frančiškanske formacije je osebno srečanje vsakega posameznika z Gospodom Jezusom Kristusom. Začne se z Božjim klicem in se nadaljuje z odločitvijo vsakega posameznika, da bo pod vodstvom Svetega Duha s sv. Frančiškom hodil za Kristusom, ubogim in križanim (prim. RFF 1).

2. Frančiškanska formacija je vseživljenjski proces, ki se v širšem smislu začne s prvo zaznavo klica s strani poklicanega, v ožjem smislu pa tedaj, ko kot kandidat poišče stik z manjšimi brati.

3. Vključuje kandidatovo osebno, krščansko in frančiškansko rast (prim. RFF 2). Njen cilj je oblikovati posameznika k življenju po evangeliju in k sprejemanju temeljnih drž našega reda, ki so duh molitve in pobožnosti, bratstvo, biti manjši in solidarni.

4. Na vseh stopnjah frančiškanske formacije je prvi odgovorni za lastno formacijo v vseh pogledih manjši brat osebno. Vsi drugi, provincialni minister, gvardijani, vzgojitelji in drugi bratje so mu pri osebnem prizadevanju lahko samo v pomoč, ne morejo pa nadomestiti njegove zavzetosti in ne prevzeti njegove odgovornosti (prim. GK 137,1; RFF 114).

5. Provincialno vodstvo naj načrtno skrbi tako za strokovno usposabljanje bratov, ki bodo pokazali vzgojno karizmo, kakor tudi za stalno strokovno izpopolnjevanje bratov, ki jim je zaupana služba vzgojitelja.

6. Načrt formacije v Slovenski frančiškanski provinci sv. Križa konkretizira splošna načela formacije, ki so oblikovana v Ratio formationis franciscanae našega reda, zato ne obravnava načel, ki so obširno in podrobno zajeta v tem načrtu.

II. Stopnje formacije

7. Frančiškanska formacija gradi na osebnem pristopu in izhaja iz konkretnega življenjskega položaja posameznega brata. Ob tem pa upošteva tudi posamezna življenjska obdobja bratov, njihove službe in zadolžitve v provinci ter razmere, ki iz tega izhajajo. Zato ne izhaja iz ciljev, ki naj bi jih formativni proces dosegel, ampak se bratu približa na mestu, na katerem trenutno je, in mu pomaga, da s ponotranjenjem frančiškanskih vrednot postaja vedno bolj podoben Kristusu po zgledu sv. Frančiška.

1. Trajna formacija

1.1. Splošna načela

8. Človeško življenje je trajna razvojna pot proti zrelosti in vsak človek je na njej v trajnem nastajanju in stalnem izpopolnjevanju. V človeku so sposobnosti, ki jih mora razviti, so vidiki samega sebe, ki jih mora spoznati, sprejeti in integrirati in to v svojem odnosu s svetom, s samim seboj, z drugimi in z Bogom. Zrelost se kaže v pravi odgovornosti in svobodi, v duševnem in čustvenem ravnovesju, v trdni identiteti in mora biti vedno odprta za neprekinjeno razvojno pot.

9. S takim razumevanjem človeka je že nakazano, da trajna formacija traja vse življenje. Tako se začetna formacija zrašča s trajno, ko v subjektu ustvarja pripravljenost, da se pusti formirati vsak dan življenja; trajna formacija je celo humus začetne formacije. Kaže se kot proces stalnega spreobrnjenja, ki vključuje človeško, krščansko in karizmatično-frančiškansko razsežnost osebnosti manjšega brata. V tem smislu smemo reči, da trajna formacija teži k temu, da bi bil manjši brat verujoči, ki vedno bolj odgovarja na svoj poklic. Iz teh razlogov je trajna formacija notranja zahteva redovne posvetitve, ki jo je treba postaviti v zgodovinski kontekst in mora upoštevati osebno resničnost.

1.2. Cilji in vsebine TF skozi različne življenjske starosti

10. Splošni cilj TF je načrtovanje obdobij življenja manjšega brata in točno določiti vsebine znotraj vsakega posameznega obdobja. Da bi dosegli konkretne in pozitivne rezultate, so potrebne primerne strukture. S tem pomagamo do uspeha različnim obdobjem, od katerih ima vsako svoje značilnosti in cilje. Poleg tega vsako obdobje vključuje reševanje določenih kriz, premagovanje nekaterih vmesnih ciljev, sprejemanje odgovornosti in podelitev svojih sposobnosti. Nepričakovano lahko pride tudi do obotavljanja ali celo do padcev. Vendar je skozi različna obdobja potrebno zagotoviti kontinuiteto poti, tako človeško, kot krščansko in frančiškansko dozorevanje in uravnovešeno vključevanje našega življenja oseb, ki so posvečene za poslanstvo.

11. V tem načrtu želimo najprej predstaviti posamezna obdobja življenja manjšega brata in sicer:

• obdobje prvih 10 let po slovesnih zaobljubah (OFM 10)
• obdobje do 45 let
• obdobje srednjih let (45 do 65 let)
• pozno obdobje (po 65 letu)

Ta obdobja bomo predstavili po posameznih razsežnostih, ki se kažejo kot proces stalnega spreobračanja in nenehnega zorenja, kakor je to poudarjeno že v 2. točki.

1.2.1. Obdobje prvih 10 let po slovesnih zaobljubah (OFM 10)

A. Značilnosti tega obdobja

12. To obdobje sodi med najbolj zahtevna in hkrati najbolj kritična v življenju manjšega brata, ker se je zaključila začetna formacija in se začenja pot v avtonomno osebnostno rast. Ta avtonomnost se kaže v sposobnosti lastnega osmišljanja in polne vključitve v življenje provincialnega bratstva in v njegovo apostolsko dejavnost, ter polno bratsko in operativno odgovornost.

Za to obdobje je izjemnega pomena prva nastavitev, kjer se brat prvič sooči s polno resničnostjo svojega poslanstva. Ta nastavitev ga lahko zaznamuje za vse življenje (pozitivno ali negativno).

B. Razsežnost TF v tem obdobju

Človeška razsežnost

13. To je pot k polni in konkretni sprejetosti svojih izbir in postopni opredelitvi svoje človeške in odnosnostne podobe. Za čustveni svet so v tem času obdobja prehoda in dozorevanja, pa tudi zastoja, ko se odpirajo področja, ki v času začetne formacije niso bila dobro spoznana-soočena in ne integrirana. Trenutke krize je treba zlasti preko odprtosti srca razumeti kot priložnost in milost.

Ravnotežje med osebno in bratsko razsežnostjo, zlasti v sposobnosti sodelovanja pri delu v skupini-skupnosti, zahteva jasno in konkretno pozornost.

Krščanska razsežnost

14. Ta razsežnost se uresničuje v osebnem odnosu do Jezusa Kristusa, ta odnos se pa hrani iz:

• osebnega in skupnega poslušanja evangelija
• obhajanja evharistije
• skupne in osebne molitve in prejemanja zakramenta sprave
• konkretnega služenja in vraščenosti v Cerkev in njeno poslanstvo
• skrbi za osebno študijsko rast

Frančiškanska razsežnost

15. V tem obdobju TF je nujno, da je mladim bratom omogočeno poglabljanje v frančiškanske vire in v teološko-duhovno dediščino našega frančiškanskega izročila tudi v izrazih, ki jih je le-to dobilo v naši provinci.

Potrebno pa je tudi podpirati čase premora za duhovno in bratsko poživitev in za posodabljanje, še zlasti z ozirom na zamenjavo dejavnosti in področij dela.

Spremljanje

16. Temu obdobju naj bo namenjena posebna pozornost v obliki spremljanja mladega brata, ki poteka na treh ravneh:

• eden izmed članov Odbora za TF , ki ga določi provincialni minister, je posebej zadolžen za spremljanje bratov OFM 10 (gl. PS čl. 48, 3);
• vsak posamezni brat iz OFM 10 naj si v dogovoru s provincialnim ministrom izbere svojega spremljevalca, ki ga bo sposoben soočati in voditi v človeški, krščanski in frančiškanski razsežnosti;
• v prvih nastavitvah brata naj bo eden od starejših bratov v lokalni skupnosti, ki ga določi provincialni minister, mentor njegovega dela.

1.2.2. Doba do 45 let

A. Značilnosti tega obdobja

17. V tem obdobju manjši brat vstopa v zrelo osebnost in je sposoben sprejeti odgovorne službe znotraj reda in Cerkve. Je poln moči in ustvarjalnosti, preko prvih uspehov doživlja pozitivna občutja samega sebe, vendar se po nekaj letih lahko pokaže nevarnost navade in z njo povezana skušnjava razočaranja zaradi pomanjkanja rezultatov. Včasih se notranji zagon zmanjša ali popači, v praksi se lahko začne vrivati težnja po prilagoditvi, po sprejemanju povprečnosti, po neuravnoteženem aktivizmu ali tudi po oblikah dvojnega življenja.

V tem obdobju brat kot vsak človek čuti težnjo po uveljavitvi znotraj procesa integracije med vrednotami posvečenosti in v celostni podaritvi sebe Bogu in drugim. V primeru pa, da ni bil pravilno voden, lahko uveljavlja samega sebe na napačen način, kar ga v tem času lahko vodi v krizo na poklicni, čustveni, delovni, skupnostni ali celo na bivanjski ravni. Takšna kriza lahko povzroči izgubo identitete in žene človeka v iskanje različnih nadomestil: alkoholizem, pretiravanje v kajenju, narkomanijo, samoljubna uporaba sredstev obveščanja, samostojnost pri upravljanju s prostim časom ali denarjem, čustvena neurejenost, težave v odnosu z oblastjo …

B. Razsežnosti TF v tem obdobju

Človeška razsežnost

18. V tem obdobju ustvarjalnosti in moči si brat želi zaupanje bratov za odgovorne in samostojne službe, hkrati pa se že pojavljajo prva znamenja psihofizične utrujenosti, ki odpirajo kočljivi čas življenjskega prehodnega obdobja, ki se začenja po štiridesetem letu, sicer pa veljajo za to razsežnost v tem času ugotovitve pod 1.2.2./A.

Krščanska razsežnost

19. V tem obdobju se krščanska razsežnost manjšega brata kaže v vraščenosti v Cerkev ter vključitvi v njeno poslanstvo v polnem občestvu s pastirji, z laiki in z drugimi posvečenimi osebami.

Po večletnem apostolskem služenju se sčasoma lahko izprazni, zato je pomembno, da ima manjši brat »pogum, da se ustavi«, da si znova najde in okrepi milost poklicanosti, svoj odnos z Bogom in z brati ter poskrbi za teološko in poklicno osvežitev. Provinca mora za takšno sobotno obdobje pripraviti program. Sobotno obdobje ima lahko obliko sobotnega leta, mesečnih ali tedenskih seminarjev in tečajev…

Frančiškanska razsežnost

20. Vzporedno s teološkim poglabljanjem pa je potrebno biti pozoren na pot, po kateri hodi red, ter na univerzalno in misijonsko razsežnost reda.

To je tudi čas, ko mora manjši brat negovati ustvarjalno zvestobo Frančiškovi karizmi, prav zaradi tega pa so potrebna omenjena obdobja premorov za duhovno in bratsko poživitev v samotišču.

Spremljanje

21. Manjši brat lahko v tem obdobju tudi v primerih, ko je dobro uveljavil samega sebe, doživi krizo na čustvenem področju ali pa še globlje, tako da postavi pod vprašaj smisel vsega, kar je doslej storil. Zlasti v takih primerih mora imeti možnost računati na pomoč spremljevalca, ki mu bo tovrstna doživetja ob modrem vodstvu predstavil kot odgovor na drugi klic v hoji za Kristusom.

Prav tako je v tem času pomembno, da se bratje poleg obstoječih načinov TF, ki jih ponuja vsakoletni triletni načrt province, redno srečujejo in soočajo z brati-spremljevalci, ti pa naj oblikujejo takšne poti spremljanja, ki bodo prilagojene posamezniku.

1.2.3. Doba srednjih let (med 45 in 65)

A. Značilnosti tega obdobja

22. Za to obdobje je značilna polnost dejavnega življenja in pričevanja. V njem lahko struktura osebe doseže dobro ravnotežje med različnimi razsežnostmi človeka. V tem obdobju se s pomočjo vedno večje konkretnosti, preprostosti in modrosti uresničujejo tudi bratski, cerkveni in poklicni načrti. Frančiškanska hvalnica dobremu, ki ga Bog razliva v ljudi in v stvarstvo, je najboljši sad tega obdobja življenja.

23. Seveda pa so petdeseta leta že tudi naklonjena skušnjavi laksizma ali osamitve. Če se manjši brat v tem času ne odpre Duhu, je v nevarnosti, da okamni v oblikah individualizma, egoizma, zadovoljitve z minimalnim v odnosu do Boga, do sobratov in do ljudi, ki jih srečuje. Tudi zaradi določenega strahu, da ne ustreza več časom in zaradi zaprtosti, okostenelosti in razpuščenosti se izogiba temu, da bi ga ljudje vznemirjali, vključevali, povpraševali. V takih primerih postane posebno težko prenesti morebitne spremembe službe ali hiše, čemur sledi neuspeh, nerazumevanje in občutek izključenosti.

Ta prag zahteva obdobje prekinitve z lastno dejavnostjo, pa čeprav le za nekaj mesecev, da bi lahko naredili oceno in dobili moč za dinamičen ponoven začetek.

B. Razsežnosti TF v tem obdobju

Človeška razsežnost

24. V tem času človek doseže zrelost, ki zmore združevati nabrano bogastvo misli, čustev, spoznanj in izkustev in se s tem ustvarjalno odpreti naravi, bližnjemu in Bogu.

Zaradi polne vsakdanje aktivnosti pa je brat v teh letih v nevarnosti, da v sebi oslabi čut za ljubeznivost, urejenost, lepoto in umetnost, pa tudi za medosebne odnose. Tudi osebni red in askeza sta lahko v tem času na trhlih tleh. Zato je v teh letih pomemben poudarek na higieni, ritmu življenja, askezi in prijaznosti.

Krščanska razsežnost

25. To je čas, ko se oblikuje zrelostna osebnostna teologija, zato se je v njem potrebno povrniti k temeljnim teološkim prvinam: poklicanost in zvestoba Bogu, živeti zakramentalnost Cerkve, povezovati božično skrivnost z velikonočnim pomenom smrti in življenja. To je čas teologije Duha, ljubezni, hvalnice modrosti in poglobljenega kontemplativnega življenja. Samo po tej poti se je mogoče izogniti rutinskim stereotipnim izrazom vere in oznanjevanja, ki jim brat lahko v teh letih zapade.

Frančiškanska razsežnost

26. V tem obdobju lahko pridemo do zrelega obdobja bratskega življenja, kjer izkušnje in zmote vodijo k preraščanju nekega morda nepotrpežljivega preroštva k bolj stvarnim sprejemanjem človeških meja in počasnosti pri drugih in pri samem sebi. S sposobnostjo razumevanja, ki je lastna tistemu, ki ljubi, lahko presežemo razumljivo skušnjavo po zgražanju in tako zmoremo na vsakdanje skupno življenje, kljub pomanjkljivostim in težavam, gledati s hvaležnostjo in najdemo tudi vedno dovolj razlogov za veselje.

Spremljanje

27. Seveda tudi to obdobje potrebuje spremljanje bratov, vendar ne kot očetovsko vodenje, ampak kot bratsko-prijateljsko izmenjavo izkušenj služenja Cerkvi in redu, ki vsebujejo tako veselje in radost kakor tudi razočaranje in frustracijo.

Tudi za zrele in odrasle brate so potrebna in pomembna srečanja, vendar veliko bolj na neformalni ravni (kapitelj pod rogoznicami, dan province, srečanja gvardijanov, župnikov, petdesetletnikov…). Ta srečanja niso pomembna predvsem zaradi sklepov ter velikih spoznanj in odločitev, do katerih naj bi prišlo, ampak imajo vrednost sama v sebi kot vidna znamenja bratstva in njegove živosti.

1.2.4. Pozno obdobje (po 65 letu)

A. Značilnosti tega obdobja

28. To je čas ogromnih izkušenj in zmanjšanih moči, čas, ko aktivnosti postopno zmanjšujemo in stvari »predajamo« drugim, predvsem pa je to čas sposobnosti, ko brat zmore ugotavljati, kaj je bistveno v njegovem življenju. Zaradi postopnega pešanja psihofizičnih funkcij je lahko to tudi čas skušnjav, da brat zaradi občutka nekoristnosti ali celo odvečnosti in odrinjenosti ob stran zapade v zagrenjenost, otopelost, kritizerstvo ali celo prikrito oziroma odkrito depresijo. Prav zaradi tega je v tem obdobju izjemnega pomena ovrednotenje prehojene poti in opravljenega dela.

B. Razsežnosti TF v tem obdobju

Človeška razsežnost

29. Izjemnega pomena je v tem obdobju skrb za psihofizično zdravje. S tečaji, literaturo in pogovori, namenjenimi temu obdobju življenja, je potrebno spodbujati razumevanje tega obdobja oziroma njegovih značilnosti. V primeru telesnih in duševnih bolezni ter njihovih posledic (pesimizem, zagrenjenost, nevera), je potrebno brata s tem jasno soočiti, da sprejme sebe in svoje novo stanje kot možnost služenja prav s tem.

Za takšno držo je pomembno, da je brat odprt in ohranja komunikacijo, skupnost pa mora poskrbeti za človeško in bratsko bližino.

Krščanska razsežnost

30. V tej razsežnosti bi lahko govorili kot o času sprave s seboj, s svojo osebno zgodovino in z njenimi ranami; to je tudi čas velikodušnega odpuščanja sebi in drugim, ter zaupanja in izročanja Bogu. Le tako se je mogoče izogniti pesimizmu, razočaranju in krizi vere, ki jo lahko povzročijo vsakodnevne telesne in duševne preizkušnje, bolezni, nevšečnosti in polomi. Samo polna podaritev Bogu, sprejetje križa in doživljanje božje navzočnosti tudi v tem času zorenja nas zmore pripraviti na dokončno srečanje z njim.

Frančiškanska razsežnost

31. Z možnostjo posredovanja izkušenj, z vedrino, z zaupanjem v bratstvo, z apostolatom molitve, s sočutjem in zgledom za mlajše je ta doba za manjšega brata poseben čas milosti, v katerem lahko izjemno bogati skupnost in ji daje notranjo moč ter kaže, kako se na frančiškanski način pripravljati na srečanje s »sestro smrtjo«, ki predstavlja višek posvečenega izkustva, v katerem se izpolni darovanje samega sebe in je dokončna izročitev v Očetove roke.

Spremljanje

32. Ta doba predstavlja poseben, izjemen čas spremljanja, kjer bratstvo izkaže spoštovanje in cenjenje ostarelega brata. Spremljanje omogoča priložnostna srečanja (rojstni dnevi, obletnice zaobljub in posvečenja, medgeneracijska srečanja …), kar preganja občutek osamljenosti, odvečnosti in pozabljenosti.

Bolni bratje v naši provinci naj, če je le mogoče, še naprej živijo v svojih bratstvih oziroma v tistih bratstvih, kjer bi se najbolje počutili. Drugi bratje naj se jih radi spominjajo in jih pozorno obiskujejo.

1.3. Odgovorni za formacijo in načini formacije

33. Ker je TF življenjska nuja in potreba vsakega manjšega brata, je vsak posamezen brat v povezavi z drugimi brati sam prvi osebno odgovoren za svojo človeško, krščansko in frančiškansko rast, ki je nujna za ohranjanje identitete in zvestobe do samega sebe in do Boga.

34. Prvi animator in pospeševalec TF v provinci je provincialni minister s stalnimi odnosi z vsemi brati provincialnega bratstva, z rednimi obiski in pozornostmi, še zlasti v odnosu do gvardijanov, magistrov in do moderatorja za trajno formacijo.

35. Znotraj krajevnega bratstva je prvi in neposredno odgovoren za TF gvardijan, ki bedi nad brati in skrbi za animiranje vsakdanjega življenja bratstva in omogoča bratom sredstva in čas za TF.

36. Provincialnemu ministru in gvardijanom pri TF bratov pomaga Odbor za TF, ki ga vodi moderator za TF in deluje znotraj Tajništva za vzgojo in študij. Moderatorja imenuje provincialni minister z definitorijem (PS 48,2). Odbor, ki ga sestavlja skupina treh bratov, ima naslednje naloge:

• izdela okvirni triletnega načrta za TF: redna srečanja gvardijanov, vikarjev, župnikov, kaplanov, spovednikov, bratov laikov, OFM 10 in občasne tečaje zanje;
• izdela celoleten koledar dejavnosti za TF;
• redno preverja delo TF in spodbuja proces TF;
• opozarja na izobraževalne tečaje, seminarje, programe, ki so na voljo v provinci, v škofiji, v državi in opogumlja brate za sodelovanje;
• spodbuja brate, da sodelujejo in dajejo pobude za druge dejavnosti TF;
• o svojem delu piše poročila.

37. Eden izmed članov Odbora za TF, ki ga določi provincialni minister, je posebej zadolžen za spremljanje bratov z manj kot desetimi leti slovesnih zaobljub. Njegova naloga je, da skrbi za osebni stik s temi brati in se udeležuje njihovih rednih srečanj, ter provincialnemu ministru sproti poroča o teh srečanjih.

1.4. Sredstva za TF

38. Sredstva za TF se morajo ozirati na posamezne potrebe, naravne stopnje razvoja, službe in prehode v vsakdanjem bratskem življenju manjšega brata, ki je vedno privilegiran in nezamenljiv kraj TF.

V tem smislu je poleg že opisanih posebnih predlogov in ob upoštevanju značilnosti za posamezna obdobja in službe prednostni način animacije posameznih bratov za TF osebni pogovor in odprti medosebni odnosi.

39. Naša posamezna bratstva naj zagotovijo naslednja sredstva za TF, bodisi z vidika znanosti bodisi iz stvarnega izkustva oziroma potrebe: krajevne kapitlje, duhovne vaje in obnove, možnost eremitorija, skupno obhajanje evharistije in branje božje besede, študijske dneve, skupna rekreacija, možnost duhovnega spremljanja, možnost skupnega praznovanja ( liturgičnih praznikov, pa tudi rojstnih dni in osebnih jubilejev …); posamezna skupnost mora zagotoviti bratu prosti čas, dopust, kulturno udejstvovanje, študijsko izpopolnjevanje, v primeru bolezni ali odvisnosti pa omogočiti in zagotoviti zdravljenje …

40. Za skladno človeško, krščansko in frančiškansko rast naj si vsak brat izdela načrt osebnega življenja in v skladu s svojim obdobjem življenja poišče tudi primernega spremljevalca.

1.4.1. Spremljanje

41. Frančiškanska formacija v celoti se po vzoru Jezusa s svojimi učenci in po vzoru Frančiška s svojimi prvimi tovariši odloča za osebno spremljanje manjšega brata, ki pa mora biti prilagojeno z ozirom na začetno formacijo in za različna obdobja TF.

42. Spremljanje mora imeti tri poudarke:

• ustvariti potrpežljiv medosebni odnos;
• pomagati bratu da iz »samogovora« neprestano prehaja v dialog;
• soočanje lastne resničnosti z evangelijem in frančiškanskim načinom življenja

43. Da je nekdo lahko nekomu spremljevalec, je potrebno:

• da je dejansko prisoten (»živeti z«);
• da je sposoben biti posrednik in hoditi spredaj;
• da je bratu blizu, razumevajoč, potrpežljiv in če je potrebno, tudi zahteven.

1.5. Sklep

44. Cilj TF je dvojen: zrelost osebe v vseh njenih razsežnostih in zrelost bratstva v vseh njegovih izrazih sožitja, frančiškanske poklicanosti in misijonskega služenja.

Ne gre torej za eno izmed teorij, ampak za frančiškanski način življenja.

Pričujoči načrt TF nas najprej vabi, da opustimo staro pojmovanje formacije, ki je vezana na neko določeno življenjsko obdobje, ampak jo razumemo kot resničnost, ki je prisotna skozi vse življenje od začetka do konca. TF moramo torej sprejeti kot izziv za ustvarjalno zvestobo samemu sebi, svoji poklicanosti in poslanstvu, kot izziv Jezusa samega, čigar poslanstvo po Frančiškovi karizmi nadaljujemo.

2. Pastoralna skrb za poklice

2.1. Splošna načela

45. Osnovna poklicanost in poslanstvo Cerkve je v tem, da “Boga slavi, da vsem ljudem omogoča dostop do zveličavnih vrelcev odrešenja in da ljudem oznanja evangelij Božjega kraljestva, ki je sicer že med nami a še vedno prihaja” (prim. Med F 12).

46. Delo za poklice v našem redu ima svoj polni smisel samo znotraj celostne poklicanosti v Cerkvi, zato so vsi bratje, posebno pa tisti, ki so za to določeni, dolžni prebujati Božje ljudstvo za odgovornost, ki jo ima na področju pastoralne skrbi za poklice (prim. GK 144).

47. Čeprav moramo pri pastoralni skrbi za poklice pomagati prepoznavati poklicanost vsakega človeka – laika, redovnika in klerika – pa dajemo poseben poudarek in posvečamo dodatno pozornost tistim fantom, ki kažejo primerne sposobnosti ali izrazijo željo, da bi sledili frančiškanskemu načinu življenja.

2.2. Sredstva pastoralne skrbi za poklice

48. Prvi dejavnik pastoralne skrbi za poklice je vsak manjši brat posebej, ko si prizadeva, da bi v zvestobi načinu življenja, ki ga je obljubil, veselo živel evangelij v duhu molitve in pobožnosti ter v majhnosti. Bratje lahko prebujajo zavest “poklicanosti vseh v Cerkvi” na različne načine. Pri tem ne smejo pozabiti na:

a) naše življenje v uboštvu in bratstvu, ki je poslano v svet, je eden od osnovnih pogojev za oznanjevanje evangelija;

b) vsa bratstva in vsak brat je odgovoren, da pospešuje in podpira delo za poklice s pristnostjo in veseljem svojega frančiškanskega življenja, z molitvijo, s poslušanjem in življenjem po Božji besedi in z doživetim obhajanjem svete evharistije, ter z materialno podporo dela Sveta za poklice;

c) bratje v formaciji so naravni sogovorniki in sodelavci pastoralne skrbi za poklice v dogovoru z magistrom.

49. Provinca mora imeti:

a) Svet za poklice, ki deluje v okviru Tajništva za formacijo in študij. Ustanovi ga provincialni definitorij. Svet za poklice deluje v skladu z lastnim statutom, ki ga potrdi provincialni definitorij (prim. PS 50 §2).

b) Svet vodi animator za pastoralno skrb za poklice, ki vodi in koordinira delo sveta in dejavnosti vseh bratov za poklice (prim. PS 50 §2).

c) Posebna pozornost je v naši provinci namenjena delovanju Frančiškanske mladinske pastorale, ki povezuje vse, ki v provinci delajo z mladimi in vsako leto naredi načrt dela mladinske pastorale.

d) V vsakem samostanu naj krajevni kapitelj določi brata, ki bo odgovoren za pastoralno skrb za poklice (liturg).

50. Pastoralno skrb za poklice naj imajo pred očmi tudi bratje, ki vodijo ljudske misijone, duhovne vaje ali na drug način nagovarjajo ljudi. K sodelovanju naj pritegnejo brate v začetni vzgoji in brate, ki so pripravljeni sodelovati s pričevanjem o lastni poklicanosti.

51. Poleg pričevanja življenja je temeljno delo za nove poklice molitev. Zato naj vsak brat dejavno sodeluje pri Živem rožnem vencu, spodbuja pa naj tudi ljudi, da se bodo vključili v to obliko pastoralne skrbi za poklice.

52. Z enako skrbnostjo in zavzetostjo naj bratje skrbijo tudi za duhovne poklice v drugem in tretjem redu sv. Frančiška in za poklice kongregacij, ki se navdihujejo pri sv. Frančišku.

2.2.1. Svet za poklice

53. Osnovne naloge:

• oskrbuje in razširja informacije o frančiškanskem načinu življenja (kdo smo, kaj delamo, kje smo prisotni);
• spodbuja posamezna bratstva in brate za delo za poklice in jim to delo tudi omogoča z nasveti in literaturo;
• organizira duhovne vaje in tabore v poletnem in zimskem času, saj je to eden najboljših načinov, kako priti v stik s kandidati;
• organizira razne druge oblike srečanj, kot so skupni izleti, letovanja, kjer je prijetno združeno s koristnim;
• organizira sestanke z brati, ki so po posameznih bratstvih odgovorni za pastoralno skrb za poklice ter z njimi načrtuje in preverja konkretne dejavnosti;
• pripravlja molitve in spodbuja posamezne brate k molitvenemu prizadevanju za nove poklice.

54. Posebne naloge:

• pripravi prospekt z osnovnimi informacijami o našem življenju in vzgojnem programu, ki naj bo redno na voljo v vseh bratstvih province, zlasti v božjepotnih svetiščih;
• bratom posreduje gradivo, ki bi moglo možnim kandidatom približati Frančiškovo karizmo (knjige, slikovni material…);
• vsako leto pripravi katehezo o duhovnih poklicih (pri tem je posebej pozoren na mladino);
• skrbi za pristnost ustreznih gradiv in informacij na spletu.

2.2.2. Animator sveta za poklice

55. Osnovne naloge:

• sklicuje seje sveta za poklice, koordinira njegovo delovanje in o tem obvešča provincialnega ministra;
• vzpostavlja in vzdržuje stike s fanti, ki kažejo zanimanje za naš način življenja in z njihovimi družinami;
• kandidate, ki se nam želijo pridružiti, seznani z vsemi zahtevami za vstop v postulat;
• s posebno skrbjo spremlja tiste kandidate, ki so pokazali izrecno voljo in pripravljenost za vstop v postulat.

56. Posebne naloge:

• skrbi za čimbolj tesne stike z Odborom za frančiškansko mladinsko pastoralo;
• sodeluje pri drugih tovrstnih svetih (škofijski svet za poklice, komisija za redovne poklice pri Konferenci redovnih ustanov);
• po možnosti naj ostane v stiku s fanti in z njihovimi družinami tudi potem, ko so že v postulatu ali v nadaljnjih stopnjah vzgojnega procesa.

2.2.3. Odgovorni za pastoralno skrb za poklice

57. Odgovorni za pastoralno skrb za poklice pospešuje in koordinira pastoralno skrb za poklice na krajevni ravni. Njegova naloge so:

• pobude in načrte Sveta za poklice prenaša na krajevno raven in skrbi za njihovo uresničevanje;
• dela z ministranti in skrbi za povezanost z njihovimi družinami;
• oblikuje kateheze na to temo (z ozirom na posebnosti kraja);
• spodbuja brate za pastoralo poklicev in za molitev za nove poklice;
• sprejema tiste, ki se v kraju posebej zanimajo za Frančiškovo duhovnost;
• vzpostavi prvi stik s tistimi, ki pokažejo željo po vstopu v red in jih poveže z animatorjem Sveta za poklice;
• skrbi za prisotnost frančiškanske duhovnosti v verskem tisku.

58. Provincialni minister skupaj s provincialnim definitorijem določi hišo, ki je pripravljena in primerna za sprejemanje kandidatov (za vikend, za ves teden, itd.), ki se želijo srečati s frančiškanskim načinom življenja.

3. Začetna vzgoja

3.1. Splošna načela

59. Začetna vzgoja se začne z dnem, ko je kandidat sprejet v postulat in traja do njegovega dokončnega sklepa, ki ga potrdijo slovesne zaobljube (prim. GK 148,1).

60. V času začetne vzgoje so vsi kandidati deležni iste frančiškanske vzgoje, pri čemer se upošteva osebne sposobnosti in pot vsakega posameznika.

61. Začetna vzgoja ima tri zaporedne stopnje: postulat, noviciat in čas začasnih zaobljub.

62. Sodelovanje in soglasje med posameznimi stopnjami začetne vzgoje, ki je zelo pomembno, poleg provincialnega ministra in načrta vzgoje v Slovenski frančiškanski provinci sv. Križa posebej skrbi Svet magistrov, ki ga vodi magister bratov z začasnimi zaobljubami.

3.2. Postulat

63. Postulat je obdobje, v katerem kandidat spoznava naš način življenja in se dobro pripravi na noviciat (prim. GK 149).

64. Glavni namen tega obdobja je spodbujati rast v človeški zrelosti z razvijanjem čustvenih in intelektualnih razsežnosti življenja. Osnovna skrb na tej stopnji je razvoj človekove osebnosti in poglabljanje krstne obljube (prim. RFF 182).

65. Ob koncu postulata postulant in krajevno bratstvo prideta do odločitve glede primernosti vstopa v noviciat. Pri tem posebej upoštevata postulantovo poklicno motivacijo in njegove sposobnosti za življenje v bratstvu (prim. GK 149-150; RFF 184).

3.2.1. Vzgoja v postulatu

66. Osnovni poudarek v tem obdobju je: RAST ČLOVEKOVE OSEBNOSTI.

• Drugotni poudarki pa so duhovna rast, poglabljanje verskega znanja, utrjevanje splošne izobrazbe, apostolat in začetno spoznavanje karizme in frančiškanskega življenja.

3.2.2. Magister postulantov

67. Osnovne naloge:

• pomaga postulantu, da doseže globlje razumevanje samega sebe kot posameznika in kot člana skupnosti;
• pomaga postulantu pri prehodu od svetnega k poglobljenemu duhovnemu življenju;
• usmerja postulanta v karizmo frančiškanskega načina življenja;
• skrbi za splošno izobrazbo postulanta;
• v pogovorih z vzgojnim bratstvom vrednoti postulantovo rast in razvoj njegovih sposobnosti ter oceni postulantovo primernost za vstop v noviciat, upoštevajoč mnenje zbora vzgojiteljev.

68. Posebne naloge:

1. Vživljanje v skupnost

a) Magister se po možnosti mesečno srečuje s posameznikom in se z njim pogovarja o naslednjem:

• kako raste v svoji osebni zrelosti in mu pomaga pri soočanju z mejami, ki se jih morda niti ne zaveda (podoba o samem sebi, težave);
• kako se vključuje v skupnost in kako sodeluje z drugimi postulanti (odgovornost, samostojnost);
• kako napreduje njegovo spoznanje lastne poklicanosti v frančiškansko življenje;
• pomaga postulantu, da si izbere duhovnega spremljevalca in mu ovrednoti duhovno spremljanje.

b) Ima redna srečanja za vso skupino postulantov, da vsakemu posamezniku pomaga:

• k razumevanju narave rasti človekove osebnosti (značaj, medosebni odnosi, čustva, spolnost, itd.);
• k zaupnemu in sproščenemu izražanju svojih čustev in stališč;
• k organskemu vključevanju v skupnost ljudi, ki prihajajo iz različnih okolij z različno mentaliteto.

c) V postulantu razvija čut za:

• osebno urejenost, red v hiši in zdrav način življenja;
• za odgovorno delo v skupnosti in predanost bratom;
• za zmernost in skromnost glede življenjskih potreb in stroškov.

2. Od svetnega k poglobljenemu življenju iz vere:

a) Magister postulanta usmerja v osnovne zahteve naše vere. Zato naj:

• ima za postulante redno tedensko katehezo, v katerih bodo poglabljali poznavanje temeljnih resnic krščanstva;
• jih uči moliti (prim. Lk 11,1-4) in jih uvaja v različne oblike molitve;
• jih seznanja z molitvijo Cerkve (psalmi, himne, petje, glasba…)
• jih uvaja v lectio divina, molitveno bogoslužje in meditacijo.

b) Razvija in bogati zakramentalno življenje s pomočjo:

• stalnega spreobračanja, v katerem postulant vsa področja življenja povezuje v eno samo celoto;
• rednega prejemanja zakramenta sprave in evharistije;
• sodelovanja pri liturgičnih in ljudskih pobožnostih.

3. Karizma frančiškanskega načina življenja

Postulantu naj pomaga pridobiti osnovni vpogled v naš način življenja preko:

• ovrednotenja življenja v bratstvu in s sodelovanjem pri molitvi, delu in rekreaciji;
• spoznavanja življenja v naših hišah z namenom, da bi mogel bolje spoznati našo provinco, brate in njihovo delo.

4. Postulantova izobrazba

Postulantu omogoči:

• da si pridobi kulturo lepega vedenja in osnove slovenske omike, dialoga s predstojniki in ljudmi ter socialne kreposti;
• utrjevanje znanja, ki ga je pridobil v predhodnem izobraževanju, zlasti kar zadeva uradne jezike reda;
• ohranjanje zdravega stika s svetom in spremljanje družbenega življenja;
• razvijanje osebnih talentov.

5. Razsežnosti apostolata

Postulanta seznanja z obstoječimi in možnimi dejavnostmi v provinci kot so:

• konkretne dejavnosti v hiši (hišna opravila, vrt, cerkev…);
• delo z ubogimi;
• različne apostolske dejavnosti, zlasti tiste, ki so značilne za naš red;
• misijonska dejavnost;
• delo za pravičnost, mir in ohranjevanje stvarstva;
• kulturna in duhovna dejavnost (knjižnice, tisk, arhivi, umetniške zbirke…)

6. Vrednotenje

Magister se občasno srečuje z vzgojnim bratstvom in z zborom vzgojiteljev, da skupaj z njimi oceni postulante, predvsem njihovo odprtost za naš način življenja in pripravljenost za spreobračanje. Vsakih šest mesecev pošlje provincialnemu ministru pisno mnenje o vsakem postulantu. O tem mnenju se pogovori tudi s posameznim postulantom.

3.2.3. Trajanje postulata

69. Za sprejem v postulat je pristojen provincialni minister, potem ko se je posvetoval voditeljem sveta za poklice in z bratom, ki je spremljal kandidata (prim. GS 86; PS 51,2).

70. Postulat traja redno vsaj eno leto. V posameznih primerih ga more provincialni minister podaljšati, vendar ne sme trajati več kot dve leti (prim. PS 51,3).

71. Kandidat za postulat mora predhodno predložiti provincialnemu ministru osebno napisano in podpisano prošnjo. Poleg tega mora oskrbeti naslednje listine:

• izpisek iz rojstne matične knjige, krstni in samski list;
• zdravniško spričevalo in mnenje vestnega psihologa, ki ga določi provincialni minister;
• nravstveno spričevalo, ki ga izda pristojni župnik ali duhovnik, ki kandidata dobro pozna;
• zadnje šolsko spričevalo;
• kratek življenjepis.

72. Postulat se konča:

• najprej po preteku enega leta oziroma ko provincialni minister sprejme prošnjo za vstop v noviciat;
• če kandidat zapusti postulat z namenom, da se ne vrne;
• če magister postulantov ob mnenju zbora vzgojiteljev predlaga provincialnemu ministru, da postulant zapusti postulat.

73. V primeru, da je postulant zapustil postulat po lastni odločitvi z namenom, da se ne vrne, skuša magister ugotoviti razlog za tako odločitev. Pisno poročilo mora oddati provincialnemu ministru.

74. Če kandidat ponovno zaprosi za sprejem v postulat, potem ko ga je zapustil, je treba poskrbeti za naslednje:

• preteči mora vsaj eno leto med njegovim odhodom in ponovnim sprejemom;
• upoštevati je treba poročilo magistra postulantov ob odhodu iz postulata.

75. Če presoja magistra po posvetovanju z zborom vzgojiteljev jasno pokaže, da postulant ni primeren za redovno življenje, se ga o tem čim prej obvesti in se mu predlaga, da zapusti postulat. Pri tem naj se mu razložijo razlogi za tako odločitev. Za odslovitev postulanta je pristojen provincialni minister.

76. Med koncem postulata in začetkom noviciata naj imajo postulanti na voljo primeren čas za počitnice. O tem naj se dogovorita magister postulantov in provincialni minister.

3.2.4. Kraj postulata

77. Merila za življenje v vzgojni hiši so naslednja:

• Provincialni minister z definitorijem določi vzgojno hišo postulata. V posameznih primerih more provincialni minister postulantu določiti drugo vzgojno hišo in magistra, ki bo odgovoren za njegovo vzgojo (prim. PS 51,1).
• Magister postulantov naj bo stalno navzoč v vzgojni hiši.
• V vzgojni hiši morajo biti ustvarjeni pogoji, ki bodo omogočali nemoteno duhovno življenje, delo, študij in druge dejavnosti.

3.3. Noviciat

3.3.1. Splošna načela

78. Noviciat je tisto obdobje začetne vzgoje in življenja v našem redu, ki se začne z obredom preobleke in se konča s prvimi začasnimi zaobljubami (prim. CIC 646; GK 152).

79. V njem novinec nadaljuje razločevanje in poglabljanje lastne odločitve slediti Kristusu v Cerkvi po zgledu sv. Frančiška, obenem pa tudi globlje spozna in izkusi frančiškanski način življenja, ne preneha pa s prizadevanjem za človeško in krščansko rast (prim. GK 152; RFF 190, 193).

80. Vzgojna pot v noviciatu ponuja celostno rast novinca, zlasti glede bistvenih razsežnosti naše karizme: duha molitve in pobožnosti, bratstva, majhnosti, služenja in evangelizacije. Novinec se mora postopno naučiti, kako povezovati kontemplativno razsežnost z bratsko in apostolsko dejavnostjo v svojem lastnem življenju (prim. PSP 81, 36).

3.3.2. Cilji

81. Splošni cilj vzgojne poti v noviciatu je še naprej poznavanje samega sebe in našega načina življenja. V tem smislu je pomembno, da se novinec nauči, da je osebno odgovoren za svojo pot predvsem kar zadeva:

• Nadaljuje naj proces integracije in nove poglobitve svoje osebne zgodovine, ki ga je začel v postulatu, da bo vedno bolj sprejemal samega sebe.
• S pomočjo vzgojiteljev naj dodatno preuči glavne meje, ki ovirajo svobodno podaritev samega sebe.
• Raste naj v sposobnosti razločevanja, odločanja in sprejemanja stalnih obveznosti.
• Resno naj presoja svoja čutenja in čustva, da bo bolje poznal in usmerjal svoje odzive.
• Integrira naj svoje agresivne in seksualne vzgibe, brez vsake oblike zanikanja, potlačitve ali permisivnosti.
• Nauči naj se smotrne in odgovorne uporabe svojega časa in rabe sredstev družbenega obveščanja ter treznega načrtovanja svojih obveznosti.
• Razvija naj čut notranje svobode, duha pobude in osebne odgovornosti, da bo živel v duhu evangelija tudi takrat, kadar bi to pomenilo navzkrižje z posameznimi okusi in potrebami.
• Seznanja se z Vodilom, Generalnimi konstitucijami, Generalnimi statuti ter naravo in obveznostmi treh redovnih zaobljub.

82. S skrbjo za duha domačnosti in medsebojnega prijateljstva novinci v konkretnem bratstvu vedno globlje osvajajo, kaj pomeni biti bratje. Na poti spreobrnjenja naj začnejo živeti različna nesoglasja in v moči upanja in frančiškanskega veselja skušajo v njih dojeti pozitivne razsežnosti. (prim. RFF 17; GK 39).

V življenju z drugimi naj ponotranjijo frančiškanske značilnosti preprostosti, nevsiljive navzočnosti in sodelovanja, da bodo lahko konkretno sodelovali pri graditvi vzgojnega bratstva.

83. Ročno in intelektualno delo predstavljata koristno izkustvo vzgoje; pomagata namreč kandidatu, da raste v vsakdanjem žrtvovanju. Učita ga potrpežljivosti, sodelovanja in oblikovanja svojih sposobnosti. Poleg tega je koristno tudi za razvijanje duha bratstva ter vrednot uboštva in solidarnosti.

84. Živa oseba Jezusa Kristusa in srečanje z njim sta v središču konkretnega izkustva kandidata, ki je poklican, da še naprej živi to srečanje kot pot, kot trajno spreobrnjenje v doživetju vere, upanja in ljubezni, v notranjosti svoje osebne zgodovine in vsakdanjega življenja. Te cilje dosega s pomočjo:

• vsakdanjega odpiranja Svetega pisma, po katerem je vpeljan v domačnost s Kristusom in poznavanjem njegove skrivnosti;
• vsakdanjega obhajanja evharistije (občasno samo v noviciaški skupnosti), ki je privilegiran kraj klica k spreobrnjenju, poslušanja Besede, darovanja samega sebe in zahvaljevanja;
• globokega in pomenljivega obhajanja zakramenta sprave, s katerim živi hvalnico Očetovemu usmiljenju.

85. Novinec naj skladno z liturgičnim in zakramentalnim življenjem postopoma raste v pristni in odgovorni osebni molitvi.

Potrebno je poglobiti tudi teoretične vidike molitve, ki naj podpirajo novinca. Ob tem naj postopoma osvoji zlasti frančiškanske vidike in oblike pobožnosti, ki jih ponuja zdrava tradicija reda. Moliti se bo naučil z molitvijo, ko se bo prepustil Svetemu Duhu, ko bo daljši čas posvečal meditaciji, poslušanju Božje besede, vaji v notranjem molku, evharistični adoraciji in lectio divina.

86. Zakramentalno srečanje živi in raste v bratskem življenju, ki je “kraj srečanja z Bogom” in teološki prostor za uživanje prisotnosti Vstalega. Duh majhnosti, odpovedi in darovanja mora vzgajati novince za stalno iskanje življenja brez lastnine, ki je lastno našemu bratstvu vse od njegovih začetkov.

Bratsko življenje v času noviciata zori v ozračju odgovornega in veselega sodelovanja, ki goji različnost interesov, ki jih je treba preverjati v vsakdanjem izkustvu in bratskem dialogu z magistrom.

87. Poseben cilj vzgojne poti v noviciatu je poznavanje frančiškanske karizme. Naš način življenja je hoditi po Kristusovih stopinjah v Frančiškovem duhu. Novinci morajo živeti konkretno izkustvo frančiškanske karizme pod njenimi različnimi vidiki, pri čemer je treba na poseben način upoštevati prioritete (prim. Prednostne naloge).

88. Novinci so tako usmerjeni k teoretično-praktičnemu sprejemanju evangeljskih svetov in vseh vrednot frančiškanskega življenja; cilj tega je pridobiti večjo zavest o lastni karizmatični identiteti: skupna molitev in vsakdanje premišljevanje; hišna opravila in fizično delo; izkustvo bratstva in spokornosti; čut za skupno dobro, dialog, potrpežljivost, vzajemno pomoč in skupno veselje; pozornost in medsebojno odpuščanje; usklajenost življenja in čut za pravičnost.

89. Generalne konstitucije in statuti nudijo osnovna pravila, po katerih naj bi vsi bratje živeli po Vodilu (prim. GK 10). Posledica tega je, da se za novinca, ki začenja izkustvo frančiškanskega življenja, stalno spreobrnjenje h Kristusu odvija po poti, ki je začrtana v Konstitucijah, predvsem s sprejetjem prvega poglavja, ki obravnava naš način življenja, na katerem so utemeljene prednostne naloge reda.

90. Srečanje z zgodovino reda in zgodovino naše province bo novincu pomagalo, da bo v sebi oblikoval in krepil zavest pripadnosti, v njem pa bo tudi rasla želja in odgovornost, da delom, ki so jih v preteklosti uresničili bratje, prispeva svoj osebni delež.

91. Poznavanje drugega reda in Frančiškovega svetnega reda bo novincu pomagalo, da se bo ustvarjalno odprl bogastvu celotne frančiškanske družine.

3.3.3. Kraj in čas noviciata

92. Noviciat Slovenske frančiškanske province je v hiši na Sveti Gori, ki je kraj, ki ga je posvetila Božja izbira in molitve romarjev skozi stoletja. Za dober potek noviciata in čim večji izkoristek omenjenih značilnosti kraja je potrebno, da vzgojna skupnost:

• zagotovi pogoje, ki bodo naklonjeni molku, samoti in zbranosti;
• upošteva družbeno in cerkveno okolje, v katerem se nahaja, da bo olajšala stike, ki bogatijo in vzgajajo.

93. Začetek določita provincialni minister in magister novincev v medsebojnem dogovoru. Začne se z obredom preobleke, ki sledi nekajdnevnim duhovnim vajam. Obred preobleke je preprost, v navzočnosti bratov province in najožjih sorodnikov kandidatov.

94. Noviciat je čas, ki zahteva posebno pozornost. Postulant mora vse potrebne informacije dobiti pred vstopom v noviciat in biti postopno uveden v te zahteve, ki jih mora usmerjati vzgojni načrt hiše. Te informacije zadevajo:

• informacijska sredstva: časopisi, televizija, revije, mobilni telefon, internet
• denar; izdatki, osebni obračun
• osebni predmeti: različne naprave in aparati (računalnik, video, fotografski aparat, itd.)

način življenja: kajenje, glasba, urnik, osebni čas, čas molka. V času postulata naj se postulant odvaja vseh oblik zasvojenosti.

95. Noviciat kanonično traja dvanajst mesecev, kar ni nujno avtomatično, in je lahko podaljšan zaradi potrebnega dodatnega razločevanja v dejavnem dialogu med magistrom in novincem ob skrbnem spremljanju provincialnega ministra, vendar ne več kot šest mesecev (prim. ZCP 648; GK 154,2). Upoštevati je treba realno sposobnost novinca za rast.

96. Noviciat se običajno zaključi s sedemdnevnimi duhovnimi vajami. V večini primerov je bolj primerno, da so te duhovne vaje v obdobju, ki je predhodno samemu zaključku noviciata. Prve zaobljube so med slovesno mašo, nanje pa so poleg bratov povabljeni tudi sorodniki in prijatelji zaobljubljencev.

3.3.4. Odgovorni

a) Novinec

97. Da bi zagotovili učinkovitost te vzgojne stopnje je pomembno, da je novinec prvi odgovorni za svojo vzgojo in se tej vzgoji ves preda. Noviciat se izoblikuje predvsem kot čas “puščave”, v katerem sta zato preizkušnja in poseben dar luči in moči Duha. Preizkušnja omogoča, da novinec preoblikuje in očisti svojo osebnost, da bo mogel sprejeti podobo novega človeka, usmerjenega na Jezusa Kristusa. To nujno vsebuje tudi trenutke krize, ki se jih novinec nauči prepoznavati, sprejemati in presegati.

b) Magister novincev in njegovi sodelavci

98. Magister novincev je pričevalec frančiškanske poklicanosti in spremljevalec novincev. Predvsem s svojim zgledom in navzočnostjo si prizadeva ustvarjati ozračje svobode, vedrega veselja in sodelovanja. Ko spremlja novince se tudi sam zaveda zgodovine svoje osebne rasti in sprejema spremljanje in ovrednotenje.

99. V njegovem služenju ga podpirajo vsi bratje province in provincialni minister, predvsem pa njegovi sodelavci. Ti so poklicani, da se vključijo v načrt vzgoje, ki se uresničuje v noviciatu, predvsem pa so priče v veselju in polnosti živetega frančiškanskega življenja.

100. V sodelovanju z zborom vzgojiteljev magister koordinira in vodi vso vzgojo novincev. S pospeševanjem različnih dejavnosti apostolata in služenja, zlasti najmanjšim in ubogim, spodbuja vzgojno izkustvo novincev.

101. Noviciaško bratstvo predstavlja zelo pomembno prvino za vzgojo novincev. To konkretno bratstvo je oporna točka, ob kateri lahko novinec ocenjuje svojo vsakdanjo pot v iskanju Božje volje o sebi in v osebni rasti. Poleg tega koordinira različne dejavnosti, pri čemer priznava prednostno vlogo noviciata.

3.3.5. Sredstva

A. Spremljanje

a) Motivacija

102. Ena izmed pomembnih nalog spremljanja je pomagati novincu, da razjasni in očisti svoje motivacije. Skupaj z njim je potrebno preverjati rast v skladnosti med deklarirano motivacijo in med konkretno sprejetimi držami. To je povezano z redno magistrovo navzočnostjo, ki naj nima takšnih zadolžitev v apostolatu, ki bi ga odtegovale njegovi prednostni službi, da bo lahko pozorno spremljal pot novincev, s strani novincev pa pot odprtosti za spremljanje. Če tekom leta v magistru dozori spoznanje, da nek novinec nima sposobnosti in predpogojev, da bi v polnosti živel frančiškansko poklicanost, naj o tem odkrito govori z novincem, ne da bi čakal na trenutek odločanja o pripustitvi k zaobljubam.

b) Ozračje molitve

103. Značilnost osebnega spremljanja predstavlja ozračje molitve: to je posebno koristno takrat, kadar novinec začuti, da se v njem pojavi zahtevno vprašanje, na katero ne uspe najti ustreznega odgovora. Ozračje molitve daje spremljanju pomen skupne hoje proti Gospodu Jezusu. Zato je bistveno pospeševati ozračje tišine, da bi spremljanje pomagalo mlademu človeku do vedno bolj pozornega in globokega razločevanja; v ta namen naj bodo predvideni časi molka tudi na dnevnem redu.

c) Celostna vzgoja

104. Osebno spremljanje zaobjema vse vidike življenja novinca, predvsem pa zadeva vzgojo za molitev, za bratsko življenje, za redovne zaobljube in življenje po Vodilu v zvezi z vsemi razsežnostmi osebe. Biti mora redno in pogosto, če je mogoče mesečno.

d) Skupnostno spremljanje

105. V življenje v noviciatu bodo vključeni tudi trenutki skupnega spremljanja, kot je podelitev svojega izkustva evangeljskega življenja, molitveno branje Božje besede, bratski dialog in opomin, skupno obhajanje odpuščanja.

B. Apostolska izkustva

106. V noviciatu naj bodo novinci vključeni v različne apostolske dejavnosti. Pri tem je treba upoštevati naravo noviciata, ki mora težiti k preverjanju in poglobitvi Gospodovega klica. Zato se prednost daje dejavnostim, ki ne obremenijo noviciaške poti. Te dejavnosti morajo v novincu poživiti razumevanje frančiškanskega poslanstva in duhovnosti.

107. Magister in novinec redno skupaj ocenita apostolsko izkustvo. Pregledata močne in šibke točke novinčeve osebnosti, na katere je opozorilo apostolsko izkustvo in določita sredstva, ki jih je potrebno sprejeti za nadaljnjo rast.

C. Druga sredstva vzgoje

a) Fizično delo in študij

108. Fizično in umsko delo imata posebno vzgojno vrednost. Novinci naj bodo uvedeni v teoretično-praktično razumevanje pomena, ki ga ima ta razsežnost v njihovi osebni rasti.

b) Bratska razsežnost

109. Med noviciatom je eden prvenstvenih dejavnikov ustrezne vzgoje samo življenje bratstva. Potrebno je, da se novinci primerno in stalno vadijo v razvijanju različnih osebnih drž ob konkretni obliki bratskega življenja in v odnosu do bratskega življenja. Novinec se mora vaditi:

a) v čutu pripadnosti v zavesti, da se osebna identiteta vsak dan gradi s tem, da se predamo konkretnemu bratstvu;

b) v vedrem in konstruktivnem soočenju s tistim, ki misli drugače. Za to soočenje morajo biti značilni lojalnost, vljudnost, iskrenost in spoštovanje;

c) v odprtosti in sprejemljivosti za nove vrednote, drže, perspektive in izkustva;

d) v prisvajanju čuta za frančiškansko bratstvo, ko se v skupnem življenju uči človeških in krščanskih kreposti;

e) v postopnem doseganju osebne pripravljenosti za delitev vsega, kar ima, in za ponižno, zmerno in delavno življenje;

f) v intenzivnem negovanju duha domačnosti, da bratstvo postane privilegiran kraj srečanja z Bogom in sprave;

g) v sprejemanju bratov kot Očetovega daru, saj nas je Bog ustvaril enega za drugega, da bi si med seboj razodevali svoje potrebe, si delili svoje darove, in se veselili dobrega, ki ga Bog naredi v vsakem bratu;

h) v vzgoji za bratski opomin, za čut za pravičnost in mir ter solidarnost z ubogimi.

3.4. Doba začasnih zaobljub

3.4.1. Splošna načela

110. Doba začasnih zaobljub traja od prvih zaobljub do slovesnih zaobljub. Splošni cilj tega obdobja je celostna formacija bratove osebnosti, da bi postopno prišel do popolne podaritve samega sebe Bogu v hoji za Kristusom. V naši provinci ta čas ni krajši od treh in ne daljši od šestih let, ostane pa v veljavi predpis Zakonika cerkvenega prava kan. 657 in GS čl. 100. V tem času je življenjskega pomena, da brat še naprej raste v stalnem spreobračanju h Kristusu, da bi živel, poglabljal in ponotranjil frančiškansko karizmo (prim. RFF 205).

111. Vloga celotnega provincialnega bratstva v tem obdobju je, da postane prosojno znamenje evangelija. Bratstvo, v katerem se vzgajajo bratje, naj bo oblikovano tako, da bo bratstvo imelo odločilno vlogo pri vzgoji. Nasvete in poglede, ki jih glede vzgoje išče ali daje zbor vzgojiteljev, naj jemlje resno (prim. GK 140).

112. Vzgoja v tej dobi je sistematična, primerna sposobnosti bratov, duhovna in usmerjena v evangelizacijo, teoretična in obenem praktična. Zato naj se jim ne zaupajo naloge, ki bi ovirali uresničevanje takšne vzgoje. Vse to vključuje celostno vzgojo za frančiškansko življenje, ki se udejanja preko:

a) bratskega življenja v vseh njegovih razsežnostih, vključno z ročnim delom;

b) poglobitve razlogov za poklicanost v odkritem soočenju z magistrom in vzgojnim bratstvom;

c) organskih vsebin študija (filozofskih, antropoloških, teoloških, frančiškanskih, jezikov);

d) močnih in daljših obdobij, v katerih je treba živeti in preverjati bistvene razsežnosti karizme: kontemplacijo, bratsko življenje, evangelizacijo, študij, služenje ubogim, misijoni.

3.4.2. Vsebine

113. Čas začasnih zaobljub je usmerjen v postopno utrjevanje osebnosti manjšega brata. Zato se vsebine vzgojnega delovanja osredotočajo na sledeča jedra:

a) Človeška zrelost v zvestobi karizmi, ki jo živijo v vsakdanu. Zato naj bratje:

• gojijo iskreno željo po osebni rasti v sodelovanju z vzgojitelji;
• spoznavajo svojo naravo in sposobnost za obvladovanje svojih čustev in teženj;
• rastejo v sposobnosti za vzpostavljanje odnosov v zdravem ravnotežju med samoto in občestvom;
• gojijo duha dialoga in resnice, da bodo sposobni vstopati v uravnotežene bratske odnose. V tem duhu naj skrbijo za veselje, odprtost in sposobnost za življenje v bratstvu, v katerem so bratje različnega mišljenja in starosti;
• rastejo v zdravem sprejemanju lastne spolnosti in zaobljube čistosti v vsakdanjem življenju;
• oblikujejo odgovorno razmerje med delom in prostim časom;
• odkrivajo in razvijajo svoje darove, zlasti kulturne in umetniške;
• postopno zorijo v čutu za samostojnost in odgovornost, ki sta pogoj za sodelovanje pri bratskem življenju;
• ostajajo odprti za spremembe in za prihodnost, da bodo sposobni sprejemati nove položaje in tudi tveganja;
• spremljajo kulturno in družbeno življenje.

b) Krščanska zrelost v hoji za Jezusom Kristusom v spolnjevanju evangeljskih svetov, v veri in poslanstvu Cerkve. Zato naj bratje:

• poglobijo krščansko življenje, utemeljeno v krstu, kot pot v hoji za Kristusom k Očetu pod vodstvom Duha, z življenjem po evangeljskih svetih v frančiškanski karizmi;
• razvijajo čut za sodelovanje s krajevno Cerkvijo;
• ponotranjijo biblične in teološke vsebine vere;
• preko središčnosti Božje besede, ki jo vsak dan osebno ali v skupnosti berejo, poslušajo, molijo in sprejemajo, rastejo k vedno večji ponotranjenosti;
• rastejo v duhu molitve in pobožnosti, katerega vrhunec je vsakodnevno sodelovanje pri sveti maši in molitvenem bogoslužju skupaj z brati;
• odgovorno vsak dan namenijo potreben čas osebni molitvi, evharistični adoraciji, premišljevanju in frančiškanskim pobožnostim. Naučijo naj se prepoznavati skrajnosti spritualizma in aktivizma, intimističnega individualizma in usihanje duha vere;
• stalno združujejo vero z življenjem, ko odkrivajo skrivnost Boga v stvarstvu, v vsakdanjih dogodkih in v bratih;

c) Frančiškanska zrelost preko poglabljanja karizme. Začasno zaobljubljeni brat naj zato:

• preverja in poglablja notranje razloge svoje poklicanosti v luči treh redovnih zaobljub, da se bo mogel dokončno odločiti;
• vedno bolj celostno živi življenje reda manjših bratov, ko sprejema njegov način življenja, vedno globlje čuti z redom in se veseli njegovega mednarodnega značaja tudi s tem, da se nauči vsaj en tuj jezik;
• poglablja karizmo bratstva in majhnosti preko poznavanje zgodovine in duhovnosti. Pri tem naj se primerno sreča tudi z klarisami in Frančiškovim svetnim redom;
• vedno globlje spoznava našo provinco, da bo sprejemal njene prednostne naloge in mogel sodelovati pri njenih projektih;
• živi oblike kontemplacije in evangelijzacije na frančiškanski način, z velikim spoštovanjem do zahtev frančiškanskega življenja v bratstvu, molitvi, študiju in delu;
• namenja pozornost misijonskim potrebam Cerkve in reda;
• začenja pridobivati izkušnje raznolikega apostolskega dela.

3.4.3. Odgovorni

114. Vzgojno bratstvo je varuh mnogih karizem s katerimi polno sodeluje pri vzgoji, spodbuja ustvarjalnost kandidatov, z njimi deli veselje in težave ter jim nudi otipljivo in stvarno pričevanje evangeljskega življenja. Bratsko življenje usmerja načrt življenja, ki ga izdela krajevni kapitelj. V njem naj imajo potrebno pozornost liturgična slavja, vsaj enkrat na dva meseca (PS 92), mesečno obhajanje kapitlja in dela za vzdrževanje prostorov.

115. Magister je vključen v bratstvo in tesno sodeluje z zborom vzgojiteljev. Vsakega začasno zaobljubljenega brata osebno sreča vsaj enkrat na mesec in z njim preverja njegovo osebno pot rasti v evangeljskih svetih, življenje v združenju z Bogom, težave in napredek v človeški zrelosti, v bratskem življenju, pri delu in v apostolatu. Bratom naj prikaže potrebnost osebnega duhovnega spremljanja in jih spodbuja k izbiri spremljevalca. Po možnosti naj si jih izberejo iz frančiškanskih ali vsaj redovniških vrst.

116. Magister vsako leto pošlje letno pisno poročilo, ki ga mora biti prej predstavljeno in pretehtano v zboru vzgojiteljev. Zajema naj vzgojno pot in primernost vsakega od začasno zaobljubljenih bratov. Pri ocenjevanju naj upoštevajo značilne prvine človeške, krščanske in frančiškanske formacije.

117. Pomembni trenutki vzgojne poti so tedensko vzgojno srečanje, mesečne duhovne obnove, letne duhovne vaje, trenutki skupnega načrtovanja in preverjanja osebnega in skupnega življenja.

118. Potrebna pozornost naj bo namenjena spoznavanju province od znotraj, njenega dela in poslanstva na krajih, kjer bratje živijo in služijo. Posebna skrb naj bo posvečena srečanjem z ostarelimi in bolnimi brati, ki so pravi varuhi našega karizmatičnega spomina.

119. Po prihodu začasno zaobljubljenega brata iz noviciata naj se mu posveti posebna pozornost pri njegovem vključevanju v novo skupnost in v vsakdanje frančiškansko življenje. Pomaga naj se mu pri soočanju z dnevnim redom in študijem. Kar zadeva bratsko življenje je začasno zaobljubljenim treba pomagati, da presežejo določeno začetno pasivnost in postopoma postanejo soodgovorni graditelji bratstva in ne samo njegovi potrošniki.

120. Oblikovanje počitnic in študij jezikov

Po prvem letu začasnih zaobljub naj bratje ostanejo doma, da se vraščajo v življenje v domači provinci. To razporeja magister začasno zaobljubljenih bratov v dogovoru z zborom vzgojiteljev. Po drugem in tretjem letu začasnih zaobljub naj gredo na študij jezika v tujino, če izpolnjujejo pogoje. Prednost imajo uradni jeziki reda. V tujino naj gre samo tisti, ki je obiskoval tečaj tujega jezika na fakulteti (univerzi) in ima opravljen izpit ali dobi potrdilo o opravljenem tečaju. Če je študent, mora imeti v predhodnem roku opravljene vse redne izpite. V Ameriko lahko gre načelno samo enkrat. Po četrtem letu ima možnost, da si pridobi tudi kako drugo izkustvo apostolata, npr. delo z ubogimi. Na študij jezika gre tedaj lahko samo za en mesec. Potem ga načelno čaka priprava na slovesne zaobljube.

121. Ker naši začasno zaobljubljeni bratje študirajo teologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je splošnega značaja, naj imajo v času začasnih zaobljub tudi tako imenovano frančiškansko leto. Izvede naj se ga po najmanj dveh letih po noviciatu in eno leto pred slovesnimi zaobljubami. Okvirno shemo leta, ki je prilagojena potrebam in sposobnostim samega brata, izdelata provincialni minister in magister bratov z začasnimi zaobljubami.

3.4.4. Sredstva

122. Osebno spremljanje pomaga začasno zaobljubljenemu bratu utrditi redno osebno razločevanje, ki ga je začel med noviciatom. To mu bo pomagalo, da bo povezal izkustvo in oceno tega izkustva, delovanje in razmislek. Cilj je poenotenje vseh izkustev v času začasnih zaobljub v hoji za Kristusom in v življenju po evangeliju, kakor nam ga posreduje Vodilo.

123. Pomembno sredstvo tega spremljanja je Osebni načrt življenja, ki naj organizira različne prvine:

• uporaba časa;
• osebna molitev;
• zakramentalno življenje;
• pogostnost pogovorov z duhovnim voditeljem;
• osebna izobrazba kot dopolnitev tega, kar je bilo začeto v predhodnih obdobjih;
• evangelizacija in solidarnost z ubogimi;
• higiena, šport in skrb za zdravje.

124. Posebna skrb naj bo namenjena liturgični vzgoji za molitev Cerkve, ki bo omogočila pristnega duha občestva in molitve, pri čemer se je treba izogibati kakršnega koli intimizma in pietizma. Celotno obdobje mora biti prava šola molitve v njenih različnih oblikah: liturgična, svetopisemska, marijanska, tiha, da bi se preko nje naučili z očmi vere gledati na dogodke in ljudi.

125. Zaradi formacije za apostolsko delovanje, ki ima v naši provinci poseben pomen, je treba začasno zaobljubljenim bratom omogočiti različna praktična apostolska izkustva v skladu s sposobnostmi posameznika:

• kateheza
• mladinska gibanja
• molitvene skupine
• delo z obrobnimi
• poletna srečanja in tabori.

Vse te dejavnosti morajo biti skrbno pripravljene, spremljane in ocenjene.

126. V drugem letu bivanja v klerikatu začasno zaobljubljeni bratje prejmejo službo lektorja, v tretjem letu pa službo akolita. Za prejem teh služb naj kandidat predstavi pisno prošnjo provincialnemu ministru. Za prejem vsake od teh služb se kandidati posebej pripravijo pod vodstvom magistra.

127. Slovesne zaobljube

Ob koncu obdobja začasnih zaobljub, ko brat sprejme odločitev o slovesnih zaobljubah, naj napiše pisno prošnjo provincialnemu ministru za slovesne zaobljube, v kateri dobro razloži razloge za svojo odločitev. Pri tem mora resno preveriti, če je v frančiškanskem življenju dosegel določeno identifikacijo in pripadnost redu in njegovemu načinu življenja, da se lahko realno in trajno zaveže popolni podaritvi samega sebe. Prošnjo za slovesne zaobljube naj odda šest mesecev prej.

128. Zbor vzgojiteljev v vzgojnem bratstvu skrbno oceni pravi namen in stopnjo človeške, krščanske in frančiškanske trdnosti tistega, ki želi narediti slovesne zaobljube. Pisno poročilo, ki ga podpiše magister, pošlje provincialnemu ministru. Pri ocenjevanju primernosti kandidata naj upošteva zlasti naslednja načela (prim. RFF 215):

• čustveno zrelost;
• ponotranjeno sprejemanje redovne discipline z odgovorno uporabo svobode, duha iniciative, dejavno sodelovanje pri lastni formaciji;
• živeto zvestobo zaobljubam;
• sposobnost biti manjši bratje ter biti dejavni in usmerjeni v služenje drugim;
• pokorščino in uboštvo v odnosu do bratskega življenja;
• očitna znamenja primernega in zrelega odnosa do Boga v molitvi in prejemanju zakramentov;
• odprt in iskren dialog z vzgojitelji;
• pripravljenost za življenje in delo v bratstvu;
• zavzetost, zanimanje in uspešnost pri izpolnjevanju načrta študijske in strokovne izobrazbe;
• navdušenje za evangelizacijo in misijonski čut;
• odnos do stvarstva in do kulturne in duhovne dediščine;
• čut pripadnosti bratstvu, provinci, redu in Cerkvi;
• sposobnost za sprejemanje bratskega opomina ter samokritično preverjanje življenja;
• čut za apostolsko dejavnost naše province.

129. Vsi slovesno zaobljubljeni bratje vzgojnega bratstva s tajnim glasovanjem na krajevnem kapitlju sodelujejo pri oceni primernosti kandidata za slovesne zaobljube. Pri tem morajo strogo spoštovati zaupno naravo tega postopka. Če bi kandidat želel kakršno koli pojasnilo o glasovanju, je za to pristojen samo provincialni minister.

130. Pred samimi slovesnimi zaobljubami mora imeti kandidat enomesečno pripravo, ki naj vključuje študij, premišljevanje, molitev in samoto. Program za vsakega kandidata pripravi magister skupaj s provincialnim ministrom. Pri tem naj skrbi, da ta čas ne bo razdrobljen.

3.4.5.

3.5. Vzgoja bratov za cerkvene službe in sveti red

131. Vzgoja za cerkvene službe in sveti red diakonata in prezbiterata je del splošne frančiškanske vzgoje in obsega duhovno, teološko in praktično pripravo na prejem cerkvenih služb in svetega reda, njihovo dostojno in učinkovito opravljanje v božjo slavo in služenje božjemu ljudstvu (RFF 233; RS 80-84).

132. Vzgoja za cerkvene službe in svete redove naj ob vodstvu magistra usmerja manjšega brata h globljemu in vsestranskemu razumevanju narave in nalog teh služb in k praktičnemu življenju iz njih, zato naj to vzgojo navdihuje frančiškanski pogled na te službe in zvestoba frančiškanski karizmi (GK 164; RS 80-81; RFF 236).

133. V vzgojnem procesu za cerkvene službe in svete redove je treba upoštevati splošne določbe cerkvenega prava (ZCP kan. 1019-1021; 1024-1039; 1050-1052; 659-661) in predpise škofovske konference ter navodila našega reda (GS 106).

134. Kadar se bratje pripravljajo na cerkvene službe in svete redove v ustanovah, ki ne pripadajo redu, mora provincialni minister poskrbeti, da se izobrazba bratov dopolni s temeljnim načrtom vzgoje in študija province (Ratio formationis; Ratio studiorum) (GS 107).

135. Provincialni minister ima pravico dovoliti svojim bratom pristop k vzpostavljenim cerkvenim službam in jih podeliti, potem ko je dobil njihovo prošnjo in pisno mnenje magistra in zbora vzgojiteljev, če ta obstaja (GK 165; GS 108).

136. Službo bralca (lektorja) podeli prosilcu provincialni minister praviloma v drugem letu bivanja v klerikatu po predhodni primerni pripravi, ki jo vodi magister (RFF 236; PS 38).

137. Službo mašnega strežnika (akolita) podeli provincialni minister praviloma v tretjem letu bivanja v klerikatu po predhodni primerni pripravi, ki jo vodi magister (RFF 236; PS 38).

138. Provincialni minister more dovoliti bratom svoje province prejem svetega reda diakonata in prezbiterata, potem ko je dobil mnenje hišnega kapitlja (votacija), pisno mnenje magistra in zbora vzgojiteljev in rezultate posvetovalnega glasovanja provincialnega definitorija (ZCP kan. 1019; 1025; 1029; 1051; GS 108,2).

139. Pri presojanju primernosti kandidata za prejem svetega reda je treba upoštevati predpise splošnega prava in skrutinij, ki ga je predpisala Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov (10. 11. 1997) ter biti pozoren na človeško zrelost ter razpoložljivost za opravljanje prejete službe (ZCP kan. 658; GS 104).

140. Magister je odgovoren za duhovno, teološko, liturgično in praktično pripravo kandidatov za prejem svetega reda.

141. Za prejem svetega reda diakonata se zahteva, da ima kandidat slovesne redovne zaobljube in da je zaključil peti letnik teološkega študija z diplomo (ZCP kan. 1032); prezbiterat pa more prejeti po šestem letu teološkega študija.

142. Za prejem svetega reda diakonata in prezbiterata naj kandidat prosi pravočasno, to je vsaj šest mesecev pred prejemom svetega reda.