Bratje in manjši danes. Red v tem času

Pismo generalnega ministra vsem bratom reda ob slovesnem prazniku Brezmadežnega spočetja 2024

Rim, 8. december 2024

Bratje in manjši danes
Red v tem času

Skoraj tri leta in pol po generalnem kapitlju leta 2021 se mi je zdelo, da je napočil pravi čas, da bratom reda podam pogled na naše današnje stanje. To branje čutim kot svojo dolžnost, saj mi je bila zaupana služba, ki jo bom moral vrniti na binkošti leta 2027, in prav je, da bratje lahko slišijo, kako kot generalni definitorij in animacijske službe kurije prisluškujemo redu po svetu, da bi uresničevali, kar nam je zaupal generalni kapitelj.

V miru sem znova prebral binkoštno pismo br. Giacoma Binija, tedanjega generalnega ministra, iz leta 2000, Red danes, in ugotovil, da je še vedno aktualno. Zdaj se – zahvaljujoč temu, da sem prisluhnil mnogim izmed vas – sprašujem, kje smo in kakšna obzorja se odpirajo pred nami.

Najprej se zahvaljujem Najvišjemu dobremu Gospodu za vse vas, ljubljeni bratje, za dobro, ki ga vidim posejanega med nami in ki ga morda pogosto ne znamo prepoznati, pa vendar je tu. Hvaležen sem za krotko zvestobo mnogih starejših bratov, za navdušenje mlajših, za željo po novem začetku nemalo zrelih bratov, za boje, ki jih mnogi bijejo za zvestobo, ki jih veliko stane, za zavzetost mnogih ob ljudeh in ob številnih ubogih. Hvaležen sem tudi za pot »sinodalnega« značaja, ki poteka v redu po zaslugi kapitljev rogoznic, ki jih obhajajo v mnogih entitetah in ki bodo dosegli vrhunec v mednarodnem kapitlju rogoznic od 1. do 8. junija 2025 pri Porciunkuli in nato v plenarnem svetu (8.–11. junija 2025). Da sedemo skupaj z laiki in laikinjami ter s frančiškanskimi redovnicami, da bi prisluhnili, kaj nam govori Duh, je za nas novost, ki bo – o tem sem prepričan – obrodila obilo sadov.

Izhajam iz Božje besede, ki jo slišimo v knjigi preroka Ezekiela v 37. poglavju, 11.–14. vrstici:

»Sin človekov, te kosti so vsa Izraelova hiša. Glej, pravijo: ›Naše kosti so izsušene, naše upanje je splavalo, izgubljeni smo.‹ Zato prerokuj in jim reci: ›Tako govori Gospod Bog: Glej, odprl bom vaše grobove in vas izpeljal iz vaših grobov, moje ljudstvo, ter vas pripeljal v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko bom odprl vaše grobove in vas izpeljal iz vaših grobov, moje ljudstvo. Svojega duha bom dal v vas in boste oživeli.‹«

Zdi se mi, da tudi mi poznamo skušnjavo izgnancev v Babilonu. Sprememba dobe in antropološki preobrat, ki poteka, nas silita, da na novo premislimo, kako razumemo rojstvo, življenje in smrt; neverjetni dosežki na področju znanosti nas silijo, da na novo premislimo – tudi po zaslugi velikodušnejšega in bolj sistematičnega prizadevanja za študij v službi poslanstva¹ – svojo identiteto, svoje mesto v svetu in svojo poklicanost k presežnemu; upadanje poklicev na nekaterih območjih in njihovo obilje drugod, skupaj z izzivi, ki zadevajo mir, naš skupni dom in versko svobodo, od nas zahtevajo veliko razločevanja, da bi prepoznali Gospodovo navzočnost in delovanje med nami in okrog nas.

Lahko se ustavimo pri tem, kar ne deluje, ali pa se zadovoljimo s tem, kar je, in pasivno prenašamo spremembe, ki potekajo. Zato skušam – zahvaljujoč temu, da sem prisluhnil mnogim izmed vas po svetu – prepoznati dih Duha nad našimi izsušenimi kostmi: on je tisti, ki nam daje, da gledamo na ljudi in razmere z višjega gledišča, da bi si upali več in skrbeli za svoje življenje po evangeliju, tako da znova začnemo z nekaj bistvenimi in konkretnimi odločitvami.

Pri tem nam pomaga obhajanje frančiškovske stoletnice 2023–2026, skupaj s kapitlji rogoznic, katerih sadove pričakujemo, da bi jih vsi skupaj delili.

To branje vam podajam v treh točkah, ki nam jih je znova izročil plenarni svet reda v Nairobiju leta 2018²:

1. Bratje in manjši
2. Kontemplativni danes
3. V poslanstvu z ubogimi in med njimi

Bratje in manjši

Generalni kapitelj 2021 nas je prosil, naj še naprej poglabljamo svojo identiteto bratov in manjših. To počnemo že vsaj šestdeset let. Kdaj bo prišla ura resničnega novega začetka, da bi živeli kot bratje in manjši v času, ki nas nagovarja z novimi in neodložljivimi klici?

Kvas bratstva v razdeljenem svetu

Gotovo odkrivamo, da biti danes bratje in manjši pomeni znova odgovoriti na ta klic v svetu, ki je čedalje bolj razdeljen, nasilen in okužen z vojno miselnostjo. Različne stvarnosti ljudstev in kultur so pogosto zavrnjene, omalovaževane, zreducirane na izsušene kosti in celo ovirane v imenu razvojnega modela, ki v središče ne postavlja človeške osebe, temveč interese čedalje ožjega kroga ljudi.

Biti bratje in manjši ima zato izrazito preroško razsežnost oznanjevanja in obsodbe. Oznanilo je oznanilo Božjega klica, da smo njegovi otroci in zato bratje med seboj. Iz te temeljne enosti lahko ohranjamo skupaj različnosti, identitete, ki se utegnejo med seboj bojevati vse do medsebojnega uničenja, kar je zanikanje samega načela bratstva, ki nam ga je papež Frančišek ponudil v okrožnici Vsi smo bratje³. Okrog nas namreč na mnogo načinov prevladuje vzorec osvajanja in odstranjevanja drugega.

Kako naj ne opazimo, da so v tem zgodovinskem trenutku vojne in spopadi, skupaj s podnebnimi spremembami, stvarnosti, ki iz leta v leto povečujejo število migrantov in beguncev po svetu, z vsemi posledicami, ki iz tega izhajajo, vključno s težnjami, da bi zaprli meje in srca?

Kako naj zato ne obsodimo vsega, kar ljudi spreminja v orodje razvoja, ki zadeva le redke, ki zanika neskončno dostojanstvo vsake osebe? Razvoja, ki ne skrbi za skupni dom in ga spreminja v zasebni salon peščice privilegiranih?

Znamenja časov močno kličejo k odgovornosti nas, brate in manjše, da skrbimo za skupni dom in da smo posredniki miru.

Ta obsodba je čedalje nujnejša. Na svojih potovanjih lahko na lastne oči vidim mnoge etnične, plemenske, regionalistične in kulturne spopade, vse do zlorabe vere v politične namene.

Eno najlepših znamenj, ki jih srečujem, je, ko vidim, kako mnogi izmed nas ostajajo na nemalo krajih razpok, na najbolj bolečih in pozabljenih obrobjih, ki jih pogosto zaznamujejo vojna, nevarnost za življenje, nasilje in velika revščina.

Ostati tam in skrbeti za to, kar je človeško – mar ni to prvo oznanilo evangelija, znamenje ponižnega in solidarnega frančiškovskega bratstva?

Mar se ne bomo umetnosti, kako postati bratje in manjši, naučili prav na krajih razpok, in ne v zaščitenih okoljih, oddaljenih od stvarnosti? Zato se kot romarji in tujci⁴ znova podajmo na ceste današnjih ljudi, zlasti na tiste najbolj prašne in težavne, in pot evangelija se bo odprla.

Resnično bratje

To oznanilo in ta obsodba izhajata predvsem iz stvarnosti našega življenja bratov in manjših. 1. člen konstitucij nam jasno pravi, da je »red bratstvo«. Bratstvo je torej bistvena sestavina naše identitete. To se moramo vedno spominjati, kajti če je dar, da smo bratje, tako velik, je tudi krhek in ranjen. Od bratov v različnih delih sveta slišim o lepoti tega daru, z veseljem pripadnosti, ki je v nekaterih pokrajinah in kulturah intenzivnejše, medtem ko se drugod veliko težje izraža.

Presunljivo je videti razlike med celinami in kulturami.

Biti bratje je predvsem okolje, ki ga sestavljajo tudi človeški odnosi, za katere skrbimo. Zato je zelo pomembna kakovost komunikacije med nami, ki je zelo pogosto preveč revna. To mi pravijo ali pišejo mnogi bratje po svetu. Resno se preizprašajmo!

Sicer pa dobro vemo, da lahko v odnosu z drugim srečam tudi samega sebe. Prav od tod odkrivamo, da smo osebe v odnosu, in lahko poglabljamo ter živimo svojo identiteto bratov med seboj in z mnogimi drugimi: pustimo, da se nas odnosi dotaknejo in nas ranijo, ne ostajajmo zaprti v nekakšnem človeškem in duhovnem avtizmu, ki nam škoduje in nam ne da rasti.

Povsod med nami raste potreba po medgeneracijskem dialogu v bratskem življenju, tako da se starejši, zreli in mlajši učimo spoznavati in ceniti, ter presegamo zaprtost in predsodke. Nihče ni tako ubog, da ne bi mogel obogatiti bratov in ljudi!

Če mnogi današnji ljudje skupaj z nami težko živijo v odnosih, prisluhnimo klicu papeža Frančiška v okrožnici Vsi smo bratje k »družbenemu prijateljstvu« kot poti, da bi »sanjali in mislili drugačno človeštvo«⁵. Frančiškova družina, od sester klaris do laikov SFR in sester apostolskega življenja, je izjemna šola tega bratskega prijateljstva, kar lahko preverim na mnogih krajih. Kapitlji rogoznic nam to dokazujejo. Bratske ljubezni ne jemljimo kot samoumevne in je ne zahtevajmo od drugih. Začnimo sami, sicer bi jo žalostno pustili ugasniti, vse do njene smrti.

Bratje v mozaiku kultur

Navzoči smo v kar 120 državah sveta, torej v čedalje bolj pisanem mozaiku različnih kultur, in to močno vpliva na našo stvarnost bratov. Poklicani smo, da razširimo prostor svojega šotora in sprejmemo obraze in načine, kako biti manjši bratje, ki so drugačni od tistih, ki smo jih vajeni. Če v starejših navzočnostih reda lahko obstaja misel, pogosto neizrečena, da »imamo« nekakšno prvenstvo karizme in jo zato skoraj lahko »prenašamo« drugim, moramo danes s hvaležnostjo priznati, da nam ta karizma prihaja naproti tudi iz zelo različnih kultur, jezikov in izkušenj. Prav ti prosijo, da bi od prvih prejeli lepoto žive in rodovitne tradicije, sami pa bi bili na nov način slišani in cenjeni. Zato sta komunikacija in izmenjava med našimi celinskimi stvarnostmi in različnimi entitetami čedalje pomembnejši⁶ in nihče se ne sme zapreti vase.

Še več, želimo prisluhniti najmlajšim med nami. Nedavno srečanje 155 bratov z začasnimi zaobljubami iz Evrope v Assisiju je bilo kot metoda zelo lep in obetaven zgled tega.

Karizma je v svetu živa in dobiva nove odtenke. Od odprtosti drugim verstvom in kulturam v Aziji, od moči veselja vere v Afriki, od pozornosti do stvarnosti v Latinski Ameriki, od navzočnosti v postsekularnem svetu Zahoda – smo sredi rodovitnih porodnih bolečin. V vsakem primeru potekajo razvoji in še nevideni izrazi našega evangeljskega življenja, ki od nas zahtevajo skrb, tako v medsebojnem poslušanju kakor pri inkulturaciji.

Ne enačimo karizme z nekaterimi zgodovinskimi oblikami, sprejmimo dar Duha, ki je vedno nov in presenetljiv, sposoben, da nas obudi k življenju, da nas »znova zažene«! Bo to morda darilo, ki nam ga zlasti bratje iz Afrike in Azije že dajejo?

• Potrebujemo konkretne delavnice mednarodnosti, kakor je od nas zahteval kapitelj⁷. Naša zgodovina nas je preveč zaprla v avtonomijo provinc, ki je zdaj že zelo skromna. Zdi se mi, da je prišel čas, da skupaj premislimo in se odločimo za mednarodna in medprovincialna bratstva, začenši s hišami za začetno formacijo, kjer bi lahko različni kandidati presegli svoje meje in se soočili z drugimi svetovi. Nekatere takšne hiše že obstajajo; lahko naredimo odločnejše korake in generalni kapitelj 2027 bo o tem lahko razpravljal.
• Ta bratstva ne zadevajo le formacije. V Londonu nastaja mednarodno bratstvo navzočnosti, poslanstva in dobrodelnosti, da bi podprli življenje in poslanstvo v tej deželi, kamor so prvi manjši bratje prispeli 10. septembra 1224. V različnih misijonskih stvarnostih so bratstva mednarodna. Gotovo je to bolj naporno in nekateri sanjajo, da bi spet dobili »svoje« misijone, toda ta odprtost je preroško znamenje v svetu, ki se zapira v anahronistične meje, in je zato oznanilo kraljestva. Ne izgubljajmo poguma!
• Kot generalni definitorij smo lanskega julija želeli srečanje bratov z začasnimi zaobljubami iz Evrope v Assisiju, da bi prisluhnili njihovemu glasu o sedanjosti in prihodnosti naše navzočnosti na tej celini. Njihov odziv je bil izjemen in nam vliva zaupanje. Pomembno je, da svoje mlajše brate v frančiškovskem življenju gledamo kot glavne akterje poti in ne zgolj kot njene prejemnike. Zakaj ne bi razmišljali o podobnih srečanjih tudi na drugih območjih?
• S tega srečanja bratov z začasnimi zaobljubami smo prejeli potrditev in spodbudo za delo na smernicah »za najboljšo uporabo družbenih omrežij, ob upoštevanju kulturnih in geografskih okolij, ter tudi protokolov za obravnavo odvisnosti od družbenih omrežij«⁸.
• Komisija za ekumenski in medverski dialog nadaljuje svoje služenje in poglablja neposredni in nujni klic k medkulturnemu dialogu v svetu, ki ga čedalje bolj zaznamuje znamenje časov naraščajočega števila migrantov.

Bratje v medsebojni pokorščini

Prva šola, kako postati manjši, je bratstvo. Sveti Frančišek nas opominja, naj drug drugega sprejemamo kot dar in ostajamo medsebojno povezani v medsebojni pokorščini⁹. Pokorščini najprej evangeliju, življenju in konkretnim bratom. To je šola, ki nas dela za brate in manjše med seboj in z mnogimi. Znova moramo prevzeti vez pokorščine, ki je pri svetem Frančišku osrednjega pomena. Medtem ko s hvaležnostjo vidim, da mnogi med nami živijo v duhu pokorščine, tudi ko postane težja, ne morem prikriti, da se za preveč bratov zdi, da je pokorščina postala svobodna osebna izbira. Odločno opominjam, da se na ta način spravlja v nevarnost lastno celostno zveličanje, ko se človek zapre v izključno uveljavljanje samega sebe.

Tej drži dajmo dobro znano ime: individualizem. S tem mislim na egoične oblike narcisizma, ki prežemajo kulture, v katere smo potopljeni. Nedvomno je res, da sta v naši tradiciji pomembni osrednjost in vrednost vsake osebe v njeni enkratnosti, torej posameznika. Problem nastane, ko kdo uveljavlja posamično pravico, ki jo ima za absolutno, na škodo drugih, z izključnim uveljavljanjem lastnih potreb in zahtev. Mar ne vidimo stvarnosti tistih, ki samostojno upravljajo svoje življenje, službe, denar, čas in odnose?

Pokorščina ni zgolj formalni »da« premestitvi vsake toliko časa. Gre za medsebojno pripadnost, za izročitev in zaupanje samega sebe bratstvu¹⁰, za to, da »vsak dan na ramah nosimo sveti križ našega Gospoda Jezusa Kristusa«¹¹. Če skupaj znova ne najdemo te vezi, ki ni neobvezna, smo zunaj Frančiškovega duha in volje in naše bratstvo razpada.

Ni lahko tako živeti, ko nam toliko siren našega časa pravi »bodi to, kar si«, in nas potiska v absoluten osebni razvoj, ločen od drugih, brez boja in brez presežnega.

Raje postanimo svobodni od pogojenosti, da bomo lahko živeli v odnosu z drugimi.

Kako resnično je vse to, ko se kak brat začne oddaljevati od bratstva, kar je prvi znak človeške in poklicne krize. Učimo se postajati bližnji drug drugemu, z usmiljenjem skrbimo za vesele in težke ure vsakogar. Tu Duh veje nad izsušenimi kostmi naših domnevnih avtonomij, da bi nas obudil k življenju – ne bojmo se ga sprejeti!

Danes k naši pokorščini v manjšosti spada tudi številčno upadanje in različne oblike ranljivosti, ki jih živimo. Ne moremo jih zanikati ali jih imeti za nekakšno »nesrečo«. To je preprosto stvarnost, s katero moramo računati in po kateri nam Duh gotovo govori nekaj pomembnega, tako kot v drugih težkih in bolečih prehodih, ki jih živimo.

Tudi z navzočnostjo mnogih starejših in bolnih bratov med nami nas Duh vabi, da svojo stvarnost gledamo z višjega gledišča. Duh nam daje na lastni koži izkusiti našo krhkost in tudi zmožnost medsebojne skrbi. Pri koliko starejših in bolnih bratih po svetu vidim, kako odseva luč vstajenja in mir dolge poti frančiškovskega življenja!

Zahvaljujmo se Gospodu za ta semena življenja in mu izročimo tiste, ki to življenjsko obdobje živijo z več napora in osamljenosti; tudi v njem lahko še naprej živimo po evangeliju, ki je naše pravilo.

Prisluhnimo temu, kar nam Duh govori po krhkem življenju mnogih bratov.

• Medsebojna pokorščina od nas zahteva tudi, da imamo skupaj pogum pregledati naše sedanje strukture, od generalne kurije do konferenc, in s tem smo začeli v skladu z zahtevo generalnega kapitlja¹². V kuriji je bil opravljen temeljit pregled in najdene so bile rešitve za spodbujanje sodelovanja med uradi, bolj organizirano pri animacijskih uradih, to je za misijone in evangelizacijo, za formacijo in študij ter za PMCS (pravičnost, mir in celovitost stvarstva). Ta slog prenašamo tudi v animacijo konferenc, ki nujno potrebujejo prenovo, vključno z zvezami konferenc, da bi postale bolj operativne in ne toliko okrasne v našem institucionalnem okviru. Zato smo okrepili letno srečanje predsednikov, ki ga želimo spremeniti skoraj v »razširjeni« definitorij, in mu podelili pristojnost, da potrjuje letni proračun generalne kurije, kot slog in prakso preglednega bratskega gospodarjenja. Velik korak!
• Začeli smo tudi preučevati zgodovino konferenc in na novo premišljevati to posredniško raven. Gre za odprto gradbišče. Medtem bo afriška konferenca razdeljena na angleško govorečo konferenco (ki vključuje portugalsko govoreče) in francosko govorečo, Sveta dežela, Egipt, Maroko in gvardijanat v Turčiji pa bodo ad experimentum sestavljali Južno sredozemsko konferenco. COMPI in CONFRES sta oktobra letos postali ena sama konferenca. ESC premišljuje o svoji prihodnji ureditvi.
• Razmislek o strukturah sega vse do organizacije služb za formacijo in misijone. Mnogim med nami je zdaj očitno, da smo podedovali strukturo, ki je pretežka za naše današnje dejanske moči in za drugačno razpoložljivost sredstev, ki jih imamo. Pogosto je okenc v uradih, ki jih je treba zapolniti, več kot bratov! Nekatere entitete in konference spodbujam, naj strukturo olajšajo ter združijo službe in področja animacije. Za to je potreben pogum za preizkušanje, pri čemer za zdaj podeljujemo potrebne spreglede, in tako z izkušnjo pripravljamo revizijo naše zakonodaje.
• Spremljamo in usmerjamo procese preoblikovanja entitet v različnih delih sveta, tako pri združevanju entitet kakor pri nastajanju novih, z vsemi pogosto zelo zapletenimi vprašanji, ki jih te poti prinašajo s seboj. Afrika je celina, kjer nastaja največ entitet, Evropa in Severna Amerika doživljata največ združevanj, v Aziji in Oceaniji pa nove entitete dobivajo obliko ali pa morajo na novo premisliti svojo sedanjo strukturo.
• K temu spada tudi potreba, da na novo premislimo strukture in vsebine formacijskih stopenj in jih bolje prilagodimo današnjim razmeram, ki so se spremenile¹³. Ob obiskovanju entitet moram priznati, da smo se pri premišljevanju in hranjenju formacijskih poti nekoliko ustavili. Teme, kot so spremljanje, formacijski pogovor, formacijsko bratstvo in drugo, se ponavljajo. Vidim, da se mnogi zavedajo, da je sedanji sistem formacijskih stopenj ob novih generacijah nezadosten. Tudi pastorala poklicev zahteva več pozornosti in inovativnosti v metodah, govorici in praksah. Zato nameravam generalni kapitelj 2027 prositi za mandat, da temeljito na novo premislimo Ratio Formationis Franciscanae reda.
• Prav tako je treba znova spodbuditi študij v redu, ob upoštevanju naših dejanskih moči in profila naših kandidatov. Še naprej preverjamo tudi potek, akademsko kakovost in organizacijo Papeške univerze Antonianum, z mislijo na prihodnost. Medtem ko se je projekt Frančiškovske univerze ustavil zaradi različnih pogledov na ustanovitev nove ustanove, ki bi združila prejšnje, Sveti sedež nadaljuje prenovo rimskih akademskih ustanov in smo pri tem popolnoma na razpolago.

Manjši bratje … in pika!

Generalni kapitelj nas je prosil, naj poglobimo svojo identiteto, identiteto vseh, ne le bratov laikov¹⁴. In naj to storimo tako, da prisluhnemo prav tistim bratom med nami, ki odgovarjajo na klic, da bi bili preprosto manjši bratje. To je vidik našega življenja sine proprio, ki za Frančiška ustreza samemu načinu Kristusovega bivanja v vsem njegovem življenju. On je postal naša pot in nam odpira cesto, da živimo kot bratje in manjši. S tem klicem nam je Gospod dal vse, predvsem to, da smo najmanjši bratje, ki lahko stojijo na zadnjem mestu – tistem, ki omogoča stopiti v odnos z vsemi, ne da bi s komer koli tekmovali.

Da bi odgovorili na zahtevo generalnega kapitlja, najvišje oblasti v redu, smo začeli celinska srečanja bratov laikov. Bila so pomembni trenutki. Vem, da je pri nekaterih bratih glede tega obstajal določen odpor. Ob različnih priložnostih sem pisal in pojasnjeval, da je to pokorščina, ki jo dolgujemo kapitlju. Pokorščina, ki jo po eni strani utemeljuje upadanje števila bratov, po drugi strani pa predvsem slabljenje najglobljega smisla naše poklicanosti, ki je prav v tem, da smo preprosto bratje in manjši. Tej posebnosti naše poklicanosti se ne moremo odpovedati.

Rekel bi celo do absurda: naj mi rajši vzamejo duhovniško službo kot pa stvarnost, da sem brat in manjši. Na frančiškovsko poklicanost lahko še naprej odgovarjam, ne da bi bil duhovnik, ne morem pa tega, ne da bi bil brat in manjši.

V preveč pokrajinah reda, tudi in pogosto predvsem tam, kjer številčno rastemo, prevladuje klerikalni element, ki – če ni prav razumljen in živet – resno grozi, da bo zatemnil našo najglobljo identiteto.

Zdi se, da je za nemalo bratov vstop v red usmerjen najprej k temu, da bi postali duhovniki, in ne predvsem bratje in manjši. Na nekaterih območjih je vstop v redovni inštitut lažje prehodna pot kakor pot semenišč. Posvečena služba v nemalo delih sveta še vedno zagotavlja višji družbeni položaj, dostop do gmotnih možnosti in podeljuje tudi določen sakralni sij. Drugod se posvečena služba enači z vertikalno podobo Cerkve in z bolj osebnim hrepenenjem kakor z odgovorom na klic Cerkve. Vidimo tudi, kako nam vse prepogosto manjka dobra in zdrava teologija redovnega življenja v smislu hoje za Kristusom in teologija posvečene službe v smislu služenja.

Veliko se sprašujem, kaj bi se zgodilo, če bi se odpovedali posvečeni službi in bi tako v svojih bratstvih morali živeti kot bratje in manjši. Vem, da se smehljate, ko to berete. Pa vendar poskusimo to za trenutek zamisliti. Kaj bi ostalo od nas? Kako bi na novo premislili svoje življenje in poslanstvo? Kaj bi naredili z večino naših navzočnosti, ki so še vedno zasnovane na pastorali, ki se preveč vrti okrog posvečene službe? Kako bi se videli v Cerkvi, ki je pogosto še vedno preveč osredinjena na službo duhovnikov? Kdo bi bili kot redovniki med Božjim ljudstvom? To vprašanje vedno velja, tudi zdaj, ko je 85 % izmed nas bratov klerikov.

Zato moramo pregledati svoje poti začetne formacije, da bi z več poguma in svobode oznanjali posebnost naše poklicanosti in nikogar ne »potiskali« k posvečeni službi. Hkrati moramo poglobiti njen teološki smisel in skrbno opravljati potrebno in strogo razločevanje tega, kar ostaja klic Cerkve in ne osebna izbira. Večina med nami živi poklicanost manjšega brata skupaj s poklicanostjo za službo: te dvojne poklicanosti ne jemljimo kot samoumevne, temveč jo poglabljajmo iz središča naše karizme in za rodovitno služenje Božjemu ljudstvu kot manjši bratje.

Zaupam, da nam bodo srečanja na ravni konferenc, ki potekajo, in mednarodno srečanje prihodnje leto dala obnovljeno spodbudo, da se ne odpovemo svoji poklicanosti bratov in manjših. Lahko jo znova odkrijemo kot prerokbo, h kateri nas Gospod kliče za ta čas, ranjen od toliko razdeljenosti, in za našo Cerkev, ki medtem ko skuša hoditi po sinodalni poti, doživlja tudi veliko odporov in preveč nostalgije po preteklem modelu, ki ga ni več. Iščimo raje to, kar poraja življenje in bratstvo po evangeliju – in tega zelo potrebujemo po vsem svetu.

Bratje v odnosih s čistim srcem in čistim telesom

Vedno lahko znova začnemo živeti kot bratje, v kolikor znamo preseči samonanašalnost, ki je danes tako vseprisotna. Ta nam preprečuje, da bi »služili, ljubili, častili in molili Gospoda Boga s čistim srcem in čistim umom, kar on sam želi nad vse«¹⁵, tako da »ga prejemamo s čistim srcem in s svojim čistim telesom«¹⁶.

K tej poti spada lepota posvečene čistosti, h kateri smo poklicani. Po svetem Frančišku se začenja v naši volji, v čustvih in v besedah, ki jih izražajo. V bistvu je izraz pokorščine in življenja sine proprio, ki je zmožno najti samo sebe v podaritvi sebe¹⁷. Zato zadeva vso osebo, vse do telesnosti in spolnosti. Zahvaljujem se Gospodu za velikodušni odgovor zelo mnogih bratov na ta dar. Čisto življenje odseva v vsej osebi, očiščeni hudobije, posesivnosti in iskanja izključno osebnega blagostanja, samouresničenja, ki pušča druge v ozadju, oblik samozadovoljevanja, pri katerih naj bi bilo vse dovoljeno, tudi svobodno izražanje lastne spolnosti. Evangeljska dinamika pa je dinamika ljubezni, ki daje, ne da bi kaj računala nase. Naša čustvenost in spolnost, po svoji naravi ekstatični, sta usmerjeni onkraj sebe, k podaritvi sebe: »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti.«¹⁸ Ljubezen, ki se podarja, nas popelje skozi smrt in nas odpre polnemu življenju.

Dobro vemo, da je čistost zaklad, ki ga nosimo v lončenih posodah¹⁹. Je zahteven klic in od nas terja boj, da bi se oklenili Gospoda Jezusa, pokornega, brez lastnine in čistega.

Dobro jo lahko živimo, če rastemo kot osebe v odnosu, da bi ljubili v tisti svobodi, ki nam jo je podaril Kristus in ki nas dela resnično svobodne²⁰. Izkušamo, da je to izjemen klic! Zato ga ne zanikajmo in ne ubijajmo z odločitvami in ravnanji, ki nasprotujejo podaritvi sebe.

Ta pot je nujna v različnih kulturah, v katerih živimo. Zahodna kultura z oblikami individualizma in domnevne svobode, ki jih prinaša, ne izraža vsega občutja sveta. Živimo v stvarnostih in okoljih, kjer je ta tema zelo občutljiva in zahteva različne pozornosti: poglabljajmo jo, ne da bi hoteli enemu vsiliti model drugega, temveč vedno zajemajoč iz virov antropologije, ki jo razsvetljuje razodetje.

Če v tej razsežnosti ne rastemo, se lahko stvarnost bratov, ki živijo skupaj, spremeni v polje »izsušenih kosti« zaradi dobro izurjenih osamljenosti, pa tudi zaradi zelo hudih ali prikritih sporov, zlasti kadar med nas vstopi iskanje oblasti, uveljavljanja kake skupine, ohranjanja nekaterih privilegijev ter identitetnega in izključujočega uveljavljanja nekaterih na škodo drugih. Žal je to navzoče v nemalo naših entitetah.

To pravim z veliko bolečino, a ne morem molčati. Zlorabe oblasti, vesti, denarja in spolne zlorabe imajo prav tu svojo korenino in razkrivajo, kako je naša človeška zrelost pogosto nezadostna in da – v korenini – Bog ni več življenjsko središče našega življenja, ki ga iščemo drugje.

Ne moremo zanikati, da te negativne stvarnosti vplivajo tudi na brate v človeških in/ali poklicnih težavah. Zato je treba spodbujati resnično bratsko ozračje, da bi lahko ozdravili rane svojih osebnih in institucionalnih zgodb in se spravili²¹.

Gospod naj se nas usmili, naj nas spodbudi k resničnemu spreobrnjenju in k zdravilni pokori, da bi rasli v ljubezni, ki se podarja, in izžarevali čisto, nezasluženo in nikoli izključujočo Očetovo ljubezen.

• Da bi poglobili to tako pomembno razsežnost, smo kot generalni definitorij dali mandat generalnemu tajništvu za formacijo in študij, da skupaj z mednarodno komisijo, v kateri so tudi ženske, pripravi dokument o čustvenosti, spolnosti in posvečeni čistosti, vključno z vprašanjem spolne usmerjenosti, ki je danes tako občutljivo in potrebuje skupne smernice. Koristen bo tudi za spremljanje bratov v težavah, v skladu z zahtevo generalnega kapitlja²².
• Generalni kapitelj 2021 nas je prosil, naj ustanovimo mednarodno komisijo za zaščito mladoletnih in ranljivih odraslih²³. To smo storili takoj, hkrati pa sem želel v generalni kuriji nov urad, posvečen temu danes tako pomembnemu področju. Urad želi spodbujati izobraževanje in preventivo v entitetah ter spremljati pripravo protokolov za zaščito v vsaki entiteti, potem ko jih je generalni kapitelj določil kot obvezne. Poleg tega urad skrbi za usposabljanje bratov na različnih območjih reda, da bi spodbujali izobraževanje in preventivo, skupaj s posebnimi tečaji, kakršni so bili v Nairobiju, v Srednji Ameriki, na Hrvaškem, v Italiji, Avstriji in drugod. Veliko in zahtevno delo, da bi spremljali zorenje odločne spremembe miselnosti in kulture na tem področju in se vedno bolj učili, da zaščita ni zgolj nuja, temveč priložnost, milost spreobrnjenja in rasti za nas v tem času.
• Kot definitorij smo se po zelo skrbnem in pogosto trpečem razločevanju odločili, da ob kapitljih v nekaterih entitetah posežemo, pri čemer nam je pomagalo dobro delo generalnih vizitatorjev. Spremljamo več entitet. Sprememba, ki poteka v našem redu, daje vse večji pomen službi animacije in vodenja generalne kurije, ne zaradi upravne centralizacije, temveč da bi drug drugega podpirali v času, ki od nas zahteva nove odločitve in načine, da se ne bi omejili zgolj na preživetje. To velja za vse, tudi za province z mnogimi poklici. Številke namreč niso dovolj, potrebni sta kakovost in jasnost glede tega, kam želimo iti skupaj. To bo od generalnega kapitlja zahtevalo, da na novo premisli naloge in sestavo generalnega definitorija za širše in bolj razvejano služenje animacije in spremljanja.

Kontemplativni danes

Že v svoji poslanici redu Življenje z Bogom iz leta 1970 nas je tedanji generalni minister br. Constantin Koser jasnovidno spomnil na lepoto in kompleksnost razsežnosti vere, ki je osrednja v življenju manjših bratov²⁴. In izjava generalnega kapitlja v Medellínu nas še vedno spominja, da je »v središču frančiškovskega življenja, kakor je razvidno iz Frančiškovih spisov in drugih besedil, izkustvo vere v Boga, uresničeno v osebnem srečanju z Jezusom Kristusom«²⁵.

Br. Hermann Schalück nam je kot naš generalni minister dejal: »Kot posvečeni imamo posebno nalogo, da zaznavamo navzočega Boga, da mu prisluhnemo, ga zremo, o njem pričujemo s svojim življenjem in ga oznanjamo z besedo. Prihodnost bo v veliki meri odvisna od naše zmožnosti, da pričujemo o Bogu, ki je navzoč v tem zapletenem svetu, tako da izkustvo, ki ga imamo z njim, prevajamo v življenje, v hoji za ubogim Jezusom Kristusom po zgledu svetega Frančiška.«²⁶

Priznati moramo, da je zavest o tej temeljni usmeritvi našega življenja oslabela. Če smo pošteni, namreč ne moremo reči, da so naša bratstva v veliki večini osredinjena na iskanje Gospoda in na njegovo hvalo, okrog poslušanja Besede, evharistije in modrega branja znamenj časov. Naša skupna molitev se pogosto skrči na »sindikalni minimum« – hvalnice, večernice, če gre dobro –, prostora za tišino in premišljevanje je praviloma zelo malo, čeprav ga naše konstitucije zahtevajo vsak dan v skupnosti²⁷. Pravih puščavniških domov, kjer bi bilo mogoče živeti v duhu Pravila za puščavniške domove svetega Frančiška²⁸, je silno malo. Zdi se, da preprosto ne zmoremo postaviti v središče te preproste stvarnosti: manjši bratje smo, ker smo odgovorili na Gospodov klic, da pripadamo samo njemu, in iz tega izvira naše življenje v poslanstvu.

Tu ne govorim le o izpolnjevanju nekaterih trenutkov molitve ali pobožnosti. Najbolj me skrbi, ko vidim, kako je med nami tako oslabelo ali vsaj malo vidno in malo deljeno iskanje Boga, pripravljenost na tišino, da bi bivali v njegovi navzočnosti in nenehno poslušali njegovo besedo in vzdihovanje stvarstva²⁹. Gospoda lahko sreča, kdor živi kako dejanje izstopa iz sebe, predanosti zunaj sebe, onkraj dolžnega, kajti tedaj človek razume nekaj iz Božje skrivnosti in znova se vžge molitev, ki jo podpirata post³⁰ in ljubezen do bližnjega.

Ta zagon ljubezni nujno potrebujemo. Ne bodo nas prenovili projekti in velike strukture, še manj nas bodo rešili posvetni programi. Resnično osrednje vprašanje je: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«³¹ »Izsušene kosti« našega duhovnega iskanja lahko znova vstanejo, če sprejmejo dih Duha, da bi šle onkraj nas samih, k srečanju z dramami trpečega človeškega mesa, kajti »krščansko odrešenje vstopa v gostoto bolečine sveta, ki ne zajema samo ljudi, ampak vse vesolje, samo naravo, oikos človeka, njegovo življenjsko okolje; zajema stvarstvo kot ›zemeljski raj‹, mater zemljo, ki bi morala biti kraj veselja in obljuba sreče za vse«³².

So bratje, ki znova najdejo to razsežnost in se odprejo svetemu delovanju Duha ter ostajajo zelo zvesti molitvenemu življenju in hranijo kontemplativni pogled na svet: ti so milost za vse nas. Mnoge naše uboge sestre svete Klare nas s svojim pričevanjem vedno spominjajo na to prednostno nalogo in zahvaljujemo se jim, da ohranjajo živ plamen karizme. Težava je v tem, da se zdi tako težko delati to skupaj, skoraj se obotavljamo o tem govoriti, deliti veselje in napor verovanja in molitve. Nekateri bratje se pogosto pridružujejo gibanjem ali skupinam navdušenega in čustvenega značaja, ki niso vedno dobro osredinjena na bistvene točke resnično krščanske duhovnosti. Drugi prisluškujejo tradicionalističnemu toku, ki sanja o nemogoči vrnitvi v mitizirano preteklost in iz bogoslužja dela bojni konj, kar gre vse do spodkopavanja edinosti Cerkve.

Zdi se, da te hrane v naših bratstvih pogosto ni mogoče najti, in zato jo iščejo drugje.

Ta kriza prežema vse stvarnosti, v katerih smo navzoči. V mnogih državah in kulturah je verski čut še vedno močan in razširjen; tu gre za to, da evangeliziramo versko razsežnost v njenem pravem krščanskem smislu ter da dozorimo in prepoznamo znamenja sekularizacije, ki prihaja in je že navzoča.

V zahodnem svetu živimo v času, ko velja verska stvarnost le še za zasebno zadevo in Bog postaja ena izmed hipotez. Verovati je videti čedalje težje in od nas zahteva drugačen in nov način vere. Tudi mi smo soočeni z oblikami Božje odsotnosti; tudi mi lahko izkušamo njegovo oddaljenost. Ne bojmo se te »praznine«, prisluhnimo ji, govorimo o njej, sprejmimo celo to, da moramo znova začeti verovati. Toda začnimo znova, rotim vas.

Gre za to, da znova začnemo s skrbjo za vsakdanjo molitev, za bogoslužje ur, ki ga je Frančišek od nas zahteval kot znamenje občestva s Cerkvijo. Da vsak dan znova odpremo evangelij v času tišine, premišljevanja in tihe molitve. Znova lahko odkrijemo tudi oblike molitve naše frančiškovske tradicije³³. Vse nas spominjam, da nam dobro dene, da ostajamo ponižni in zvesti molitvi Cerkve, ki jo podpira poslušanje Božje besede; ta hrani našo skupno in osebno molitev ter nas vzgaja za modro in preroško branje zgodovine, usod ljudi, ki jih srečujemo, in naše lastne poti.

• V tem triletju smo prenovili mednarodno komisijo za duha molitve in pobožnosti in jo organsko vključili v generalno tajništvo za formacijo in študij, da bi bilo njeno delo povezano z delom za ves formacijski lok. Lani smo imeli v Assisiju srečanje gvardijanov hiš molitve, puščavniških domov in podobnih središč v redu, z dobro izmenjavo in zanimivimi rezultati. V pripravi so pripomočki, ki nam bodo pomagali na tem področju in znova spodbudili te navzočnosti.
• Treba je znova prevzeti prizadevanje za stalno formacijo in preveriti, kako od bratov zahtevati redna in dobro pripravljena osebna sobotna obdobja, da bi se ustavili, znova našli motivacijo in začeli znova.
• Začel sem revizijo konstitucij klaris v luči nedavnih dokumentov Svetega sedeža. Na tem dela mednarodna komisija, ki je že dobro napredovala. To je zelo lepa pot deljenja življenja in karizme, da bi danes izrazili njeno lepoto in njene zahteve.

V poslanstvu z ubogimi in med njimi

Br. John Vaughn, tedanji generalni minister, je leta 1982 napisal pismo Afrika nas kliče: nova navzočnost našega reda v Afriki, da bi postali misijonarji na tej celini z novim pristopom, pozornim na medprovincialnost, frančiškovsko duhovnost, prednost bratstva pred delom, ustrezno pripravo bratov in rast Frančiškove družine.

Od tedaj je naša navzočnost na tej celini zelo zrasla. Isto, na različne načine, lahko rečemo za Azijo in Oceanijo. Te značilnosti nas spominjajo, da so »vsi bratje, vodeni od Svetega Duha, poslani, da oznanjajo evangelij … Vsi bratje naj sodelujejo pri poslanstvu evangelizacije vse Cerkve«³⁴. Po zaslugi tega poslanstva naj se »bratje, kjer koli so in kakršno koli dejavnost opravljajo, posvečajo službi evangelizacije«³⁵, ne da bi pozabili, da je »bratsko občestvo, ki ga podpirata molitev in pokora, prvo in najsvetlejše pričevanje evangelija«³⁶.

Poslani k …

Izhajam iz teh navedkov, ker menim, da so dober spomin na dih Duha, ki nas že stoletja vedno znova spodbuja, da začnemo znova s ponižnim pogumom, da izstopimo iz sebe in iz svojih gotovosti in udobja, tudi duhovnih, da bi šli v nove dežele in iskali Gospodovo navzočnost med drugimi ljudstvi in kulturami, pa tudi med tistimi, ki so evangeliju postali tuji.

Srečujem nemalo bratov, ki so bili misijonarji ad gentes ali so to še vedno, pa tudi druge, ki na ta klic odgovarjajo tam, kjer so. Tu čutim nalezljivo življenjskost in zagon. Kjer odprtost za evangelizacijo zastane in se omejimo na upravljanje obstoječega, dokler se da, se nekaj konča.

Poslanstvo nas še naprej kliče in čeprav nas je manj, je pomembno odgovoriti, da bi »izsušene kosti« življenja, ki se utegne zapreti v krajevno, lahko oživil ogenj Duha, ki nas kliče v poslanstvo. To zadeva vse nas, kajti manjši bratje ne »gremo v pokoj«, temveč ostajamo misijonarji tudi v bolezni in starosti.

• V teh treh letih sem večkrat pisal vsem bratom in prosil za razpoložljivost za najnujnejše misijone reda, ki so še odvisni od generalnega ministra: prišlo je nekaj pozitivnih odgovorov za Južni Sudan in Papuo Novo Gvinejo, ki zdaj z več zaupanja gledata v svojo prihodnost. Nekaj se premika za Sveto deželo, Maroko in Turčijo, a to ni dovolj. V Rusiji smo skoraj na koncu moči in pričakujem velikodušne odgovore. Nova provinca »Naše Gospe iz Guadalupe« v ZDA je prevzela navzočnost na Kubi, ki se v zadnjih letih znova vzpostavlja in kamor so nedavno prišli novi misijonarji, potrebuje pa še druge. Nekateri bratje še odhajajo v misijon v Boliviji, na severu Argentine in v Amazoniji.
• V skladu s 32. mandatom generalnega kapitlja 2021 smo fundacijo na Tajskem izročili provinci »sv. Antona Padovanskega«, fundacijo v Mjanmaru pa provinci »sv. Petra Krstnika«, obe na Filipinih. Za Tajsko smo se po skrbnem razločevanju odločili zapreti, kar je ostalo od prejšnje navzočnosti, prodati premoženje in začeti znova na novem, izrazito misijonskem območju države. Mjanmar ima dobre poklice in navzočnost raste.
• Provinca Brezmadežne na Poljskem je v dogovoru z generalno kurijo odprla novo navzočnost v Bocvani v Afriki, medtem ko si prizadevamo bolje podpreti tiste v Kongu (Brazzaville), Kamerunu in Srednjeafriški republiki. Afriška konferenca se je zavezala, da odpre našo navzočnost v Nigeriji, medtem ko je nova navzočnost v Gani že stekla po zaslugi province Učlovečene Besede.
• Tečaj za misijonarje, ki je prej potekal v Bruslju, zdaj vodi Konferenca Frančiškove družine na različnih celinah; v živo je bil že izveden v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, virtualno pa v Evropi za poslanstvo v postsekularnih deželah.
• V skladu z zahtevo generalnega kapitlja³⁷ smo natančneje opredelili profil kandidatov za misijone, skupaj s potrebnimi potmi, pri čemer posebej zahtevamo preizkusno obdobje v misijonu pred trajnejšo zavezo. Raste namreč težava, kako ostati v misijonu.
• Pregledujemo tudi 18 apostolskih vikariatov in prefektur, ki so zaupani našemu redu. Razločevanje, ki ga opravljamo tudi skupaj z Dikasterijem za evangelizacijo, se nanaša na to, katerih ne moremo zapustiti iz misijonskih, okoljskih in zgodovinskih razlogov in katere lahko vrnemo, tudi v dialogu s škofovskimi konferencami.

Skupne smernice evangelizacije

Vsa evangelizacija, ki nam je zaupana, najde svoj globoki smisel v poslanstvu. Kakor nas je spomnil plenarni svet reda v Nairobiju, »smo poslanstvo v tem svetu; zato obstajajo manjši bratje in temu smo popolnoma predani«³⁸. Poslanstvo nas ne zadeva kot osamljene subjekte, temveč čedalje bolj tudi po zaslugi navzočnosti in dejavne vloge laikov v naših stvarnostih in animacijskih strukturah. Sinodalna pot, ki jo živimo s kapitlji rogoznic, naj nam pomaga v tem prenovljenem duhu in praksi.

• Zato nam pri razmisleku za ta čas pomaga izvajanje 20. mandata generalnega kapitlja o pisanju Ratio Evangelizationis za red. Proces je po posvetovanju z entitetami že dobro napredoval in prvi osnutek besedila je skoraj končan. Soodgovornost z laiki pri evangelizaciji v sinodalnem slogu³⁹ je za nas zelo močan in nujen klic, da bi presegli določen klerikalizem, ki nas vedno postavlja v središče strukture in vodenja pastorale. To naj bi bila ena od močnih točk besedila.
• Pozornost je treba nameniti tudi mladim in mladim odraslim, v luči evangelizacije in pastorale poklicev⁴⁰, pri čemer priznavamo, da smo oddaljeni od njihove govorice in kultur in da moramo stopiti v korak z Duhom, ki še naprej kliče mlade k veri in prebuja poklice.
• Župnije in božje poti so pomembni kraji naše evangelizacijske navzočnosti. Generalno tajništvo za misijone in evangelizacijo (GTME) dela na posodobitvi dokumentov za ti področji, vselej zato, da bi zoreli kot bratstvo, ki evangelizira v teh pastoralnih prostorih.
• Generalni definitorij je skupaj z GTME ustanovil dve mednarodni komisiji, ki bosta pripravili: a) dokument o naši navzočnosti in evangelizacijskem delovanju na prostrani digitalni celini⁴¹; b) dokument, ki naj nas navdihuje za evangelizacijo po poti lepote (via pulchritudinis) in umetnosti.
• 23. mandat generalnega kapitlja je od nas po GTME zahteval tudi, da ovrednotimo in razvijemo prizadevanje reda v pastoralni službi vzgoje v naših šolah in vzgojnih ustanovah. Zato smo obnovili mandat generalnega animatorja za to področje, ki je v redu tako pomembno in močno, in ta že dela. Ne želimo ga skrčiti le na velike dogodke, kot so kongresi vzgojiteljev, in iščemo poti za animacijo, ki bi temeljila na frančiškovskem vzgojnem projektu in na mrežnem sodelovanju med našimi ustanovami.

Nove oblike: znova prižgati ogenj

V triletju sem želel skupaj z definitorijem in GTME znova spodbuditi nove oblike navzočnosti in evangelizacije, v skladu z dokumentom Ite, nuntiate iz leta 2018. Bili sta že dve srečanji na evropski ravni, eno za Latinsko Ameriko in eno za Afriko. Na vsakem območju bratje delajo na tem, da bi določili oblike, kraje, čas in brate, ki so na voljo za nove navzočnosti, pri čemer ostajajo vedno v dialogu s provincialnimi ministri.

Moram reči, da glede tega ne opažam zagona z začetka našega stoletja, so pa v različnih delih sveta zelo občutljivi bratje. Življenjsko pomembno je, da ohranjamo budno vprašanje in nemir tistih med nami, ki iščejo načine in prostore, da bi živeli frančiškovsko življenje, osredinjeno predvsem na duha molitve in pobožnosti ter na intenzivno bratsko življenje, z izbiro majhnih struktur, navzočih z ubogimi in med njimi, v skromnem slogu, v potujočih misijonih, v služenju, v prvem oznanilu – kakor je Gospodu všeč na različnih krajih in v različnih okoliščinah.

Vem, da je med nami nemalo skeptikov, če ne celo nasprotnikov. Drugi se le bojijo, da bodo izgubili moči za nadaljevanje tega, kar že obstaja. Prepričan sem, da je treba dati prostor različnim izrazom karizme, ki ne bodo ostali le v okviru tega, kar že poznamo. To ne pomeni ustvarjati izkušenj prve in druge vrste, temveč prisluhniti temu, kar nam govori Duh, za ponovni zagon kakovosti našega današnjega življenja, kjer koli smo navzoči. Ne ugašajmo Duha!

Z ubogimi in med njimi

Prednostni kraj naše navzočnosti je kraj ubogih. Od Frančiškovega srečanja z gobavci je to neizpodbitno dejstvo in naše konstitucije nam ga predstavljajo s tako jasnostjo, da nas mora vedno znova vznemirjati⁴². Novembra vsakega od teh treh let sem ob svetovnem dnevu ubogih napisal pismo, v katerem sem opozoril na njihovo »zakramentalno« navzočnost in prosil za konkretna dejanja bližine ubogim, ki so s svojo preprosto navzočnostjo naši učitelji⁴³. Navzoči smo na mnogih krajih revščine, bede in krivice in lahko jih izberemo še več.

• V triletju smo odgovorili na 28. mandat generalnega kapitlja po uradu za PMCS, ki veliko dela za razvoj Frančiškanske mreže za migrante od Sredozemlja do Latinske Amerike, vse do Frančiškanske mreže za mir in celostno ekologijo v Aziji, ki so jo potrdili provincialni ministri. Mar ni to znamenje časov, ki od nas zahteva vključenost in deljenje, oznanilo in obsodbo? Papež Frančišek nas pri tem močno spodbuja in to dela z okusom evangelija.
• K temu poglavju spada tudi prizadevanje reda za celostno ekologijo, od akademskega področja na Papeški univerzi Antonianum⁴⁴ in v drugih akademskih središčih reda, do dobrih praks animacije, sodelovanja z laiki in drugimi ustanovami, tudi nekrščanskimi, do stvarnosti ekopastorale, ki sem jih srečal v Aziji, in še marsičesa drugega. Ne omalovažujmo tega področja, ki je na nemalo območjih reda življenjskega pomena za brate, tudi za ekumenski, medverski in medkulturni dialog. Poglabljajmo njegov smisel in vsebine ter priznajmo, da je globoko povezano z našo duhovnostjo in karizmo, kakor pričujejo naše konstitucije⁴⁵.
• Prizadevanje za spodbujanje bratskega gospodarstva je del naše izbire, da živimo kot bratje in manjši. V triletju se je nadaljevalo delo za ureditev financ reda, da bi bile zmožne podpirati njegovo življenje in poslanstvo. Pomembna so bila srečanja konferenc provincialnih ministrov in ekonomov z generalnim ekonomom⁴⁶ ter revizija načinov prostovoljnega prispevanja provinc generalni kuriji⁴⁷. Delamo na oceni finančne vzdržnosti vsake entitete⁴⁸ in iščemo, kako v prihodnje ravnati s tistimi, ki so na revnejših območjih in rastejo.
• Služba Fundacije OFM Fraternitas raste in tako zori nova miselnost zbiranja sredstev in soodgovornega sodelovanja med kurijo in entitetami, ki postopoma presega miselnost in prakse zgolj dobrodelne pomoči ter mrežno usklajuje različne ustanove, ki nas podpirajo.

Še veliko se lahko naučimo, da bi živeli kakor ubogi in med njimi. Začnimo pregledovati okolja, v katerih živimo, sredstva, s katerimi razpolagamo, količino in rabo denarja – to je osrednje poglavje, če želimo oživiti »izsušene kosti« svoje obljube, da bomo živeli »brez lastnine«. Tudi tu se ne bojmo in si upajmo več; Previdnost nas ne zapušča.

Sklep

Sveti Mariji, adventni Devici, milosti polni, ki je bila brezmadežna od začetka svojega bivanja, z otroškim zaupanjem izročam naše življenje bratov in manjših, kontemplativnih v poslanstvu v tem temnem času, ki pa je vendarle noseč z Očetovim blagoslovom za svet.

Našega brata in očeta Frančiška ponižno prosim, naj ne pozabi nas, svojih bratov, ki le z velikim naporom hodimo z njim po stopinjah ubogega Kristusa, a želimo z zaupanjem obnoviti svoj »da«, da bi z življenjem in besedo oznanjali veselo novico Jezusa Kristusa.

S temi čustvi vas bratsko pozdravljam in vas izročam usmiljenju Gospoda, ki je naša moč.

br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister

Rim, 8. december 2024
Slovesni praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, kraljice reda

Prot. 113575/MG-60-2024

Opombe

1 Študij in poslanstvo reda manjših bratov danes, pismo br. Johna Vaughna, generalnega ministra (13. junij 1981); Generalno tajništvo OFM za formacijo in študij, Ratio Studiorum, 28–30 in II. del, Rim 2001.

2 Kdor ima uho, naj posluša, kaj Duh govori … manjšim bratom danes, dokument plenarnega sveta reda (PSR), Nairobi 2018, št. 92.

3 Papež Frančišek, okrožnica Vsi smo bratje, Rim 2020, št. 6–7.

4 PPr 6,1.

5 Papež Frančišek, Vsi smo bratje, št. 127.

6 V odgovor na povabilo Svetega Duha kot bratje in manjši v Cerkvi in v svetu, sklepni dokument generalnega kapitlja 2021 (= SD), mandat št. 33.

7 SD, mandat št. 33.

8 SD, mandat št. 16.

9 Prim. NPr 4,13.

10 Prim. obrazec zaobljube, v GGKK 5,2: »z vsem srcem se izročam temu bratstvu«.

11 Opom 5,8.

12 Prim. SD, mandat št. 31.

13 Prim. SD, mandati št. 11–13.

14 Prim. SD, mandata št. 1 in 2.

15 NPr 22,26.

16 2 PVer 14.

17 Gaudium et spes, 24: »človek … ne more polno najti samega sebe drugače kakor z iskreno podaritvijo samega sebe«.

18 1 Jn 3,14.

19 2 Kor 4,7.

20 Prim. Jn 8,36.

21 Prim. V odgovor na povabilo Svetega Duha kot bratje in manjši v Cerkvi in v svetu, sklepni dokument generalnega kapitlja 2021 (= SD), mandat št. 14.

22 SD, mandat št. 14.

23 Prim. SD, mandat št. 9.

24 Constantin Koser, Življenje z Bogom, poslanica 8. novembra 1970, Enchiridion OFM I, 176 sl.

25 Poklicanost reda danes, izjava generalnega kapitlja v Medellínu, Enchiridion OFM I, 389.

26 Hermann Schalück, Napolniti zemljo s Kristusovim evangelijem, Rim 1996, 111.

27 Prim. GGSS 9,2.

28 Prim. GGSS 15.

29 Prim. Rim 8,24.

30 Prim. PPr 3,5–8 in GGKK 34,2.

31 Lk 18,8.

32 Papež Frančišek, poslanica za svetovni dan molitve za skrb za stvarstvo 2024, št. 2.

33 Prim. GGSS 12.

34 Prim. GGKK 83.

35 Prim. GGKK 84.

36 Prim. GGKK 87,2.

37 SD, mandata št. 17 in 18.

38 PSR 2018, 100.

39 SD, mandat št. 25.

40 SD, mandata št. 13 in 26.

41 SD, usmeritev št. 16.

42 Prim. GGKK 66; 96–97.

43 Prim. GGKK 93,1.

44 SD, mandat št. 15.

45 Prim. GGKK 1 in 71.

46 SD, mandat št. 7.

47 SD, mandat št. 6.

48 SD, mandat št. 8.

Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.