Pismo generalnega ministra in generalnega definitorija za slovesni praznik sv. Frančiška 2026
Rim, 24. september 2026
Vsem manjšim bratom reda
Kontemplativnim sestram naše družine
Sestram tretjega redovnega reda (TOR) ter bratom in sestram, povezanim z našim redom
Dragi bratje in sestre, naj vam Gospod da mir!
Pišemo vam, ko se bliža praznik sv. Frančiška, ki letos zaznamuje pomembno obletnico osemsto let od njegove smrti.
Stoletnica, ki jo obhajamo
Že štiri leta se pripravljamo na ta datum: kot se vsi spominjamo, smo začeli leta 2023, ko smo obhajali osemstoletnico potrditve našega Pravila in božiča v Grecciu. Naslednje leto, ob osemstoletnici vtisnjenja ran, smo premišljevali te edinstvene rane ljubezni, leta 2025 pa smo se ustavili ob Sončni pesmi in še bolj odkrili bogastvo tega preprostega in modrega besedila. Letos smo prišli do obhajanja Frančiškovega transitusa, ki smo ga želeli imenovati Frančiškova velika noč, da bi poudarili, da transitus pomeni prehod, se pravi veliko noč (pasho), in da ga je Frančišek živel v tesni povezanosti s Kristusom in z njegovo velikonočno skrivnostjo.
V teh štirih letih smo po vsem svetu izkusili tudi lepo sodelovanje med vsemi nami, člani Frančiškove družine: znova smo odkrili, da je prav sv. Frančišek vez, ki nas združuje v eni sami karizmi, in z veseljem lahko rečemo, da je bilo to medsebojno sodelovanje prvi, rodovitni sad stoletnic!
V prvih mesecih letošnjega leta smo bili udeleženi tudi pri izjemnem dogodku javnega razstavljanja Frančiškovih posmrtnih ostankov: v teh ubogih ostankih kosti smo znova prepoznali tistega, ki se je odločil, da bo na tem svetu resnično manjši, se pravi bolj majhen od drugih. V tem letu je tudi mati Cerkev s posebno skrbnostjo prišla naproti vsej naši Frančiškovi družini, ko je podelila popolni odpustek za vse naše cerkve, kar to stoletnico dela še posebnejšo.
Frančiškova velika noč
Tako smo prišli do obhajanja Frančiškove velike noči, tistih dni 3. in 4. oktobra, ki so osrčje te osemstoletnice.
V naših bogoslužjih bomo znova podoživeli trenutek, ko je Frančišek dopolnil svojo veliko noč, to je svoj prehod s tega sveta k Očetu. V zadnjih dneh svojega življenja je še enkrat hotel hoditi po Kristusovih stopinjah, kakor je to delal vse življenje. Preden je umrl, je želel poslušati Janezov evangelij od 13. poglavja dalje, kjer pripoved o umivanju nog uvaja poročilo o zadnji večerji ter o Kristusovem trpljenju in smrti, in hotel je razlomiti kruh za svoje brate, da bi se upodobil po Jezusovih kretnjah, ko se je bližal svoji smrti. Kakor je Jezus molil k Očetu za svoje, tako je Frančišek svoje brate priporočil Očetu z blagoslovom, ki zajema tudi brate, ki bodo prišli za njim, in tako sega tudi do nas. Nazadnje, kakor je Kristus umrl gol na križu, tako je hotel tudi on biti položen gol na golo zemljo. Frančišek je torej hotel iz svoje smrti narediti veliko noč, podobno Jezusovi.
Ista želja po upodobitvi po Kristusu in njegovi velikonočni skrivnosti je zaznamovala vse Frančiškovo življenje: začela se je s srečanjem z gobavci, kjer se »to, kar se mi je zdelo grenko, spremenilo v sladkost duše in telesa« (Opor 3), kar kaže prav na velikonočno izkušnjo smrti, ki daje življenje. Nadaljnji prehod je bil »dar bratov« (prim. Opor 14), ki so Frančiška zagotovo pripeljali do izkušnje veselja bratstva, pa tudi trdih težav samega bratskega življenja, ki so se z leti stopnjevale v zaporedju smrti in vstajenj.
Nenehna navzočnost velikonočne skrivnosti v Frančiškovem življenju je dosegla vrhunec na La Verni, kjer se je v ranah utelesila njegova upodobljenost po križanem in vstalem Kristusu, ki ga je srečal v podobi Kristusa-serafa. Nazadnje je smrt pri Porciunkuli to navzočnost velikonočne skrivnosti v Frančiškovem življenju privedla do dopolnitve.
V svojem življenju ni hodil po neki posebni poti, temveč je preprosto živel krstni smisel krščanskega življenja, ki je v tej udeleženosti pri Kristusovi velikonočni skrivnosti. Kar je pri Frančišku izjemno, je popolna zvestoba tej skupni in temeljni krščanski poklicanosti, ki je tudi naša poklicanost.
Tudi mi namreč lahko prepoznamo, da smo v različnih prehodih življenja poklicani živeti veliko noč, se pravi z vero iti skozi težave in stiske, da bi našli mir, ki prihaja od Boga. Kakor je moral Frančišek mnogokrat, vse do konca, »živeti veliko noč«, tako tudi mi. To sporočilo kaže na osrčje evangelija, kjer Jezus pravi: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in evangelija, ga bo rešil« (Mr 8,34–35). Ta beseda, ki kaže na osrčje krščanskega sporočila in ki jo je Frančišek živel v polnosti, nam ponuja tudi ključ za razumevanje časa, v katerem živimo.
Sodobne okoliščine
Danes živimo v svetu, ki ga zaznamuje globoka želja po miru, a se zdi, da se vse pogosteje pogreza v odločitve za vojno. Naša družba je pogosto polarizirana in razdeljena, kljub temu pa kaže živo potrebo po dialogu in občestvu. Med nami raste zavest o nujnosti skrbi za stvarstvo in tudi na tem področju bi tehnologija lahko ponudila veliko pozitivnih možnosti, vendar smo priče temu, da sredstva znanosti in tehnike pogosto izrablja uničujoče potrošništvo. Živimo v svetu, kjer ljudje iščejo pristne odnose in potrebujejo iskreno sporazumevanje, toda tehnološka sredstva, ki bi lahko takšne odnose spodbujala, se pogosto uporabljajo na negativen način in mrzlični ritem sveta komunikacije grozi, da bodo naši odnosi postajali vse bolj neosebni ali celo konfliktni.
Velika noč, znamenje upanja
Prav v tem svetu, ki je svet, v katerem živimo, obhajamo to osemstoletnico Frančiškove velike noči. Kot smo rekli, nam ta še danes kaže na Kristusovo veliko noč, ki edina ima moč, da preobrazi tudi naša življenja, in je pristno znamenje upanja za razločevanje prihodnosti, ki jo je Bog zamislil za vsakogar in za ves svet.
Jezus nam je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga izgubi; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (Jn 12,24–25).
Frančiškova smrt nam kaže, kako je hotel biti vse do konca seme, padlo v zemljo, ki sprejme, da umre, da bi obrodilo sad. Frančišek je popolnoma zaupal Gospodovi obljubi, sprejel je, da izgubi svoje življenje, v logiki velike noči smrti in vstajenja, in Bog ga je naredil za rodovitno seme življenja za veliko družino, ki smo vsi mi.
To, kar se je dopolnilo v Frančišku, razodeva oživljajočo moč Kristusove velike noči, in želimo, da bi se to dopolnilo tudi v vseh nas, ki hodimo za Gospodom Jezusom in se pri tem navdihujemo pri načinu, kako je to delal Frančišek.
Pogled v prihodnost
Ko se je bližal smrti, je Frančišek izrekel stavek, ki zadeva tudi nas, ki obhajamo to stoletnico: »Jaz sem storil, kar je bila moja dolžnost; kar je vaše, naj vas nauči Kristus!« (2 Cel 214). To je jasno povabilo, naj se obrnemo h Kristusu: ko gledamo Frančiškovo veliko noč, nas on sam napoti h Kristusovi in k velikonočni skrivnosti, ki smo jo poklicani živeti v svojem življenju. Obhajanje tega dogodka izpred osemsto let nas ne usmerja samo nazaj, ampak nas nedvomno napoti k prihodnosti, ki nas čaka in ki nam jo pripravlja Bog.
Zato se je Frančiškova družina odločila, da ne bo pripravila slovesnosti ob sklepu stoletnice: ta mora ostati odprta za prihodnost, da se bo nadaljevala v nas, v našem pričevanju, v naši evangeljski verodostojnosti in – daj Bog! – v naši svetosti.
V sodobnem svetu, ki ga zaznamujejo napetosti in protislovja, ki smo jih omenili, želimo biti znamenje upanja. Tam, kjer pihajo vetrovi vojne, želimo biti miren dih miru; v polariziranem in razdeljenem svetu želimo pričevati, da je bratstvo mogoče; v tehnološkem in potrošniškem okolju želimo biti opomin k zmernosti in skrbi za stvarstvo; v družbi, v kateri odnosi grozijo, da bodo postajali vse bolj neosebni, želimo med seboj in z vsemi varovati pristne človeške odnose; v svetu, v katerem je resnica pogosto podrejena interesom in komunikacijskim strategijam, želimo spodbujati ekologijo komunikacije (MH 137).
Tudi generalni kapitelj, ki ga bomo manjši bratje obhajali prihodnje leto v Vietnamu – na njem bodo prvič sodelovali tudi laiki –, želi biti odprt za Božjo prihodnost, za tisto kraljestvo, ki ga je prišel začeti Jezus in ki ga Bog skrivnostno pripravlja tudi v razburkani zgodovini našega časa. Jezusova beseda »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20) nas podpira v tem upanju.
Začnimo, bratje …
Ko gledamo Frančiška, lahko v tej stoletnici še naprej premišljujemo njegovo veliko pričevanje: ko sprejemamo njegovo povabilo, se želimo od Kristusa naučiti, kaj moramo storiti mi. In kakor je rekel v zadnjih dneh svojega življenja: »Začnimo, bratje, služiti Gospodu Bogu, kajti doslej smo napredovali malo ali nič!« (1 Cel 103).
Želimo vam, da bi s posebnim veseljem živeli letošnji praznik sv. Frančiška v tem stoletnem letu: ko gledate njega, ki je, kakor Jezus, svojo smrt naredil za dar ljubezni Očetu in bratom, bi tudi vi vsi mogli svoje življenje preobraziti v pesem hvale in zahvale Gospodu!
Bratsko,
br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister
in bratje generalnega definitorija
Prot. 115571/MG-117-2025
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.