Poslanica generalnega ministra za veliko noč 2025
Rim, 10. april 2025
Bratom reda
Sestram klarisam in koncepcionistkam
Frančiškovim sestram, pridruženim redu
Frančiškovim svetnim sestram in bratom
Dragi bratje in sestre, naj vam Gospod da mir!
Ko se bližamo velikemu tednu, se želim ustaviti pri temeljni prvini trpljenja, smrti in vstajenja Gospoda Jezusa: pri njegovi molitvi.
Evangeliji pričujejo, da je Jezus molil vse svoje življenje in iskal prostore zaupnosti z Očetom. Molil je v templju z apostoli in pred svojimi najpomembnejšimi dejanji. Molitev je bila običajno okolje njegovega bivanja in nas vabi, da z njim vstopimo v to skrivnost.
Jezus je molil vedno, tudi v temni uri trpljenja. Na cvetno nedeljo z množicami blagoslavlja Očeta. Pri zadnji večerji se zahvaljuje za darova kruha in vina. V Getsemaniju postane njegova molitev tako goreča, da se poti s krvjo, da bi se oklenil Očetove volje. Na križu moli, ko se izroča Očetu in odpušča. V tišini velike sobote ostaja popolnoma izročen Očetu.
»Vstal sem in sem še vedno s teboj; položil si name svojo roko«: vstopni spev velikonočnega jutra nam kaže Jezusa, ki v uri vstajenja moli k Očetu z glasom človeka, ki je trpel in nosi v sebi dneve trpljenja. In zdaj »vedno živi, da posreduje zanje« (Heb 7,25).
S pogledom, uprtim v Jezusa, se spominjamo, da je izvir molitve pred nami: to je Duh Križanega in Vstalega in njegovo sveto delovanje (prim. PPr 10,8). V njem lahko odgovorimo na usmerjenost k Bogu, ki prebiva v nas in se najjasneje razodeva v tišini.
Znova moramo začeti pri Bogu, začeti pri njem, ki je v nas, in za to pot je molitev nujna. Ni ji lahko ostati zvest, zlasti v tej zapleteni uri zgodovine. Pogosto naša molitev postane mehanična in izgubi živi stik z vsakdanjim življenjem. Najbolj trpi prav osebna molitev – premišljevanje, tišina, molitveno branje Božje besede. Ali nismo morda v skušnjavi, da bi jo opustili z izgovorom številnih obveznosti? In vendar, ko osebna molitev oslabi, obubožata tudi obhajanje bogoslužja ur in evharistije, srčna čustva ne zatrepetajo več in spomin na Boga zbledi.
Vabim vas, da v osebnem premišljevanju razmislite:
Kaj se mi v moji molitvi zdi preprosto? Koliko jo doživljam kot težavo – ali pa mi ni težava, ker si tega vprašanja resno ne zastavljam?
Kako doživljam željo po osebni molitvi? Je navzoča v meni ali je ni?
Ali mi je težko v molitvi iskati to, kar je všeč Gospodu, in okušati njegovo voljo v svojem sedanjem življenju? Kakšne odpore čutim?
Kot kontemplativni bratje in sestre v poslanstvu smo poklicani, da gojimo nenehno zaupnost z Gospodom: da ga srečujemo, ga ljubimo in se pustimo preobraziti vanj, da bi šli onkraj sebe proti polnemu življenju sveta. Nimam preprostih receptov, ki bi vam jih lahko ponudil. Iz lastne izkušnje sem se naučil, da je treba vsak dan začeti znova in sprejeti Gospodovo povabilo, da ostanemo z njim. Kakor nas spominja Frančišek, se moramo varovati Satanove zvijačnosti, ki hoče naše srce odvrniti od Gospoda s posvetnimi skrbmi (prim. NPr 22,9–25).
Zato je molitev bistveni del duhovnega boja. Vsak pristen odnos pozna svoj napor, tudi odnos z Bogom. Molitev nas znova poveže s samimi seboj in z Duhom, ki prebiva v nas, ter nam pomaga odkriti resnični obraz Boga kot Abba in hkrati naš resnični obraz.
Molitev ni izbira, ampak življenjska nuja. Od nje je odvisna »ekološka« kakovost našega človeškega, krščanskega in frančiškovskega življenja, ki je zmožno z Marijo hraniti Gospodove besede in dela. Ne bo nobene pristne in trajne prenove brez odločne vrnitve k Bogu po zvesti molitvi, ki se dotika našega konkretnega življenja.
Sveti Frančišek nas je spodbujal, da molimo skupaj: »In vedno si naredimo v sebi bivališče in trajno prebivališče zanj, ki je Gospod Bog vsemogočni« (NPr 22,27). Bratstvo, ki moli, postane resnično naseljen kraj in ne duhovna puščava, šola ljubezni in evangeljskega upanja, ne pa zgolj prehodna postaja, ki služi kakšni pastoralni ali socialni dejavnosti.
Vstopimo v veliki teden v duhu molitve in se prebijmo tudi skozi utrujenost, ki jo morda čutimo. Ne slepimo se, da bi lahko molitev nadomestili s katero koli dejavnostjo, pa naj bo še tako plemenita. Oseben odnos z Gospodom ostaja osrednji za našo odločitev, da hodimo za Jezusom v duhu svetega Frančiška, Klare, Beatrike de Silva in Elizabete, ki so sami postali živa molitev.
Živimo veliko noč kot čuječa skupnost: molitev nam omogoča, da prebivamo na zemlji s pogledom, obrnjenim proti nebu, in s srcem, pozornim na krik ljudi. Tako lahko zaznamo Božji nasmeh nad svetom, ki ga prečijo luči upanja sredi preštevilnih znamenj smrti, vojn in oboroževanja, krivic, okoljske krize, zavračanja malih, beguncev in migrantov ter nasilnosti peščice bogatih, ki jim je usoda ubogih vseeno.
Ali se še želimo zaljubiti v dar molitve in v svojih bratstvih ustvarjati okolje, ki ji je naklonjeno? Ob tej veliki noči, ko bomo pristopili k zakramentu sprave, izpovejmo ovire, ki stojijo na poti našemu molitvenemu življenju, in začnimo znova s prenovljenim zanosom. Dajmo prostor Gospodu in izkusili bomo lepoto njegovega obličja ter našli odgovor na krik mnogih.
Veselje, ki ga je živel Frančišek, je zrel sad te poti. Če bomo vztrajali v iskanju Gospodovega obličja, lahko postanemo ljudje, ki so bolj pomirjeni, osredotočeni na to, kar resnično šteje, zmožni pristnih odnosov v skrbi za druge, tudi sredi vsakdanjih naporov.
To je moje voščilo, ko se spominjamo 800 let Sončne pesmi, enega najvišjih izrazov molitve svetega Frančiška v hvalnici in blagoslavljanju. Tudi mi želimo ob tej veliki noči reči Gospodu:
Ti, ki si svet in ponižen, hvalimo te z vsemi tvojimi stvarmi. Hvalimo te tudi za to, kar nas navdaja s strahom, kakor sta bolezen in smrt. Hvalimo te za tiste, ki z odpuščanjem prehajajo skozi temo. Hvalimo te z vsemi živimi bitji in vse vračamo tebi, Gospod, izvir življenja.
S temi občutji vsem, bratom in sestram, želim sveto in vedro veliko noč.
Bratsko,
br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister
Prot. 114020/MG-36-2025
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.