Pismo generalnega ministra za slovesni praznik sv. Klare 2024
Santa Maria degli Angeli, 1. avgust 2024
Začetek Asiškega (porciunkulskega) odpustka
»Kristusova resnična ljubezen je ljubitelja preobrazila v podobo samega Ljubljenca«
LegM XIII, 5
Drage sestre, naj vam Gospod da mir!
Spomin matere svete Klare letos sovpada z osemstoletnico stigem svetega Frančiška, vrhunca njegove poti hoje za ubogim in križanim Kristusom. Dolgo sem se spraševal, kakšen odmev je ta dogodek iz Frančiškovega življenja imel v Klarini človeški in duhovni izkušnji. Središče je odnos z Gospodom Jezusom. Če je za Frančiška skrivnostno srečanje na La Verni zaznamovalo ognjeno jedro, ki ga je pripravilo, da bi postal podoben smrti in vstajenju Jezusa Kristusa v srečanju s »sestro smrtjo«, je bilo za Klaro srečanje s »svojim« Gospodom smisel vsega njenega ženskega bivanja, živetega v znamenju popolne pripadnosti njemu.
Rad bi vam ponudil nekaj razmišljanj, ki bodo, upam, koristna za vašo karizmatično pot; pri tem bom zajemal tudi iz nauka serafskega učitelja svetega Bonaventura iz Bagnoregia, ki mu letos obhajamo 750. obletnico smrti.
1. Okoliščine stigem leta 1224
Hagiografski viri nam pripovedujejo, da se je Frančišek Asiški po napornem obdobju in v času »velike skušnjave« po svoji navadi umaknil na La Verno, da bi tam preživel štiridesetdnevnico v postu in molitvi. Prav v tem ozračju tišine in molitve je prejel skrivnosten obisk. Na La Verni se Ubožčeva globoka želja, da bi hodil za Kristusom in mu postal popolnoma podoben, izpolni v srečanju s Križanim. »Hoja po stopinjah« Kristusa tu doseže vrhunec, gnana od »gorečnosti ljubezni«, ki je razvnemala »Ženinovega prijatelja«. Frančišek, ki je v stvareh odkrival stopinje Ljubljenega, si je »iz vseh stvari naredil lestev, po kateri se je vzpenjal, da bi objel Njega, ki je ves zaželen«1. Navedek Vp 5,16 daje začutiti moč ljubezenskega jezika zaročniškega značaja, ki je še bolj očiten v naslednjem odlomku s sklicevanjem na Vp 1,12:
»Kristus Jezus, križani, je trajno prebival v globini njegovega duha kakor šopek mire, položen na njegovo srce; vanj se je želel povsem preobraziti zaradi presežne in goreče ljubezni«2.
Ta želja se je izpolnila v daru stigem, saj je »Kristusova resnična ljubezen ljubitelja preobrazila v podobo samega Ljubljenca«3.
Srečanje z Ljubljenim postane hvalnica; zato Frančišek po srečanju s Križanim sestavi Hvalnice Bogu Najvišjemu, molitev, ki izvira iz zaljubljenega srca, povsem osredinjenega na božanski Ti: »Ti si svet, Gospod, edini Bog, ki delaš čudovite reči. Ti si močan, Ti si velik, Ti si najvišji …«4.
Tišina je ovijala življenje Klare in njenih sester ter varovala njeno hojo za Kristusom, ki ga je spoznala kot »ubogega Križanega«, kateremu je treba služiti »z gorečo željo«5. Klarina molitev se je hranila s tem notranjim »gledanjem« in zorela v hvalnici in veselju zrenja Kristusa, Ženina tistih, ki so se odločili hoditi za njim.
Lahko torej rečemo, da je Klara vse svoje življenje živela pot hoje za Kristusom, ki je Ubožca privedla do tega, da je prejel dar stigem v srečanju bolečine in ljubezni z ubogim in poveličanim Kristusom. Prav tu, se mi zdi, je mogla doživeti edinstveno uglašenost s Frančiškovim doživljanjem. Seveda ostaja ta skladnost skrivnostna in lahko le iz njunih spisov nekaj zaslutimo.
Eno pa je dejstvo: po stigmah je Frančišek dolgo časa bival pri San Damianu, kjer so zanj gotovo skrbele ona in sestre. Poznamo zadržanost obeh, hkrati pa si lahko predstavljamo, da je do Klare prišlo nekaj ljubezni in bolečine, ki ju je živel njen brat, in Sončna pesem, ki se je prav v tistem času izlila iz njega, je njun odmev in neizbrisno znamenje. Poskušam se torej uglasiti s temi frekvencami, ki so morda malo obiskane, a nadvse globoke.
2. Hoditi po stopinjah ubogega in ponižnega Kristusa, Ženina
Tema hoje po Kristusovih stopinjah je pri Frančišku in Klari osrednja, tako da jo prepoznavamo kot eno od temeljnih jeder naše duhovnosti. Poudarki obeh so pri tem enotni, a tudi različni. Pričevanje Bone Guelfuccijeve, sedemnajste priče v postopku za Klarino kanonizacijo, pravi, da ji je »Frančišek … vedno pridigal, naj se spreobrne k Jezusu Kristusu«6. To »spreobrnjenje« pomeni obrnitev vse njene osebe k nekomu, ki privlači: to je prav Ženin.
Poklicanost je hoditi za Kristusom, ubogim Ženinom, kakor Klara spominja Nežo:
»Ker si ti zaničevala veličino zemeljskega kraljestva in prezrla ponudbe cesarske poroke ter postala posnemovalka presvetega uboštva v duhu velike ponižnosti in najbolj goreče ljubezni, si stopala po stopinjah njega, s katerim si se zaslužila zaročiti«7.
Resnično hoditi po stopinjah ubogega Kristusa usmerja v globoko, zaročniško občestvo:
»In vidim te, kako s ponižnostjo, z močjo vere in z rokami uboštva objemaš neprimerljivi zaklad, skrit na njivi sveta in človeških src, s katerim se kupi tisti, ki je iz nič ustvaril vse stvari«8.
Evangeljsko temo zaklada na njivi Neža objame s ponižnostjo, vero in uboštvom, v vedno večjem oklepanju Njega, ki ga izpoveduje kot Gospoda. Klara vabi Nežo, naj se okrepi »v svetem služenju ubogemu Križanemu …«9: hoditi po njegovih stopinjah postane služenje iz ljubezni, ki ga poganja želja, ki giblje vso Nežino osebo, ki je zato »zaslužila, da se imenuje sestra, nevesta in mati Sina najvišjega Očeta in slavne Device«10. Odmev teh imen je globok in začrtuje krščansko pot učenčevstva in zedinjenja s Kristusom.
Nežin velikodušni odgovor Klari omogoči, da z radostjo vzklikne:
»Napolnjena sem s tako velikim veseljem in zadiham od radosti v Gospodu, ker lahko trdno ugotavljam, da ti čudovito nadomeščaš, kar manjka meni in mojim sestram v hoji po stopinjah ubogega in ponižnega Jezusa Kristusa«11.
Hoja za Kristusom je dar in naloga, ki se dotika vseh v bratstvu in jih bogati, ker dobro kroži in pomaga rasti v ljubezni in v življenjskem občestvu s Kristusom:
»Tako ga tudi ti, ko hodiš po njegovih stopinjah, posebno po stopinjah ponižnosti in uboštva, brez vsakega dvoma lahko vedno duhovno nosiš v svojem čistem in deviškem telesu«12.
Hoja za Kristusom in uboštvo se združita v zaročniško življenje ljubezni in občestva z Njim, ki je »za nas vse pretrpel muko križa«13.
Izrazito zaročniška poteza ljubezenskega zedinjenja z Gospodom Jezusom, ki prežema Klarino misel in pisma, je izrecno izražena že v prvem pismu Neži, z zagotovilom njej in vsem sedanjim in prihodnjim sestram, da bo božji Ženin, Gospod Jezus – ženin, ki je brez primere plemenitejši od kogar koli drugega – »vedno ohranil vaše devištvo brezmadežno in nedotaknjeno. Ko ga ljubite, ste čiste, ko se ga dotikate, boste še čistejše, ko se mu prepustite, da vas ima, ste device«14.
V teh besedah odmeva sklicevanje na oficij device in mučenke svete Neže. V enem od dveh govorov, ki ju je Bonaventura posvetil tej svetnici, se pojavi enaka hvala, kakršno je Klara namenila Neži: mučenka je namreč zemeljski poroki dala prednost poroki z Gospodom Jezusom. S tem je pokazala vso svojo deviško lepoto, ki je opevana z besedami Vp 4,7:
»Vsa si lepa, moja prijateljica, in madeža ni na tebi. Drugi del pojasnjuje prvega; ker je bila brez madeža, je bila zato prijateljica. […] Kdor je čist v mesu, v srcu, v domišljiji in v zunanjem vedenju, je ves bel. Velika krepost je čistost. Večni ženin ne more ljubiti drugega kakor čisto dušo. Ne brez razloga serafi vzklikajo: Svet, svet, svet. Ne vzklikajo: ›velik‹, ›moder‹ ali ›pravičen‹. Zakaj vzklikajo serafi svet, svet in ne drugi angeli? Dionizij pravi, da je svet isto kot čist.« In govor se sklene z zelo pomenljivim stavkom: »Zedinjenje Kristusa in Neže je zedinjenje ženina in neveste«15.
Vztrajno zrenje skrivnosti križa se preobrazi v ljubeč objem s križanim Ljubljenim, ki vodi k vedno globljemu potapljanju v njegove odrešilne rane, v njegovo srce, ki ga je prebodla ljubezen in je bilo prebodeno iz ljubezni. V tem smislu je poučen odlomek iz duhovnega spisa De perfectione vitae – Ad sorores, v katerem Bonaventura spodbuja pobožno dušo, naj se ne zadovolji z le bežnim stikom z Odrešenikovimi ranami, in ji pravi:
»Vstopi vsa skozi vrata prebodene strani vse do srca samega Jezusa; tam, preobražena v Kristusa po najbolj goreči ljubezni do Križanega, pribita z žeblji božjega strahu, prebodena s sulico najsrčnejše pobožnosti, prebodena z mečem notranjega sočutja, ne išči ničesar drugega, ne hrepeni po ničemer drugem, ne prosi za nobeno drugo tolažbo, kakor da bi umrla na križu s Kristusom. Zdaj vzklikni z besedami apostola Pavla: S Kristusom sem križan. Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni«16.
V posebnosti svojih poti sta Frančišek in Klara v središče postavila »hojo po stopinjah« Kristusa, tako da sta živela brez česar koli lastnega, z namenom zedinjenja s Križano Ljubeznijo, Ženinom Cerkve in odrešenega človeštva: tako je osvetljena tudi cerkvena razsežnost Klarine poklicanosti.
Zdi se mi, da lahko tu, v dolgotrajnem kontemplativnem pogledu, najdemo stično točko med skrivnostjo Frančiškovih stigem in Klarino potjo.
3. Klara podpira Frančiška
V naši župnijski cerkvi v Hongkongu sem lahko videl vitraž, ki prikazuje Klaro, kako podpira stigmatiziranega Frančiška, skoraj tako kakor Marija v »Pieti« sprejema telo križanega Kristusa. Ta podoba me je spodbudila, da sem se spraševal o odmevu tega dogodka iz Frančiškovega življenja v Klarinem življenju in njeni duhovni izkušnji.
Vidimo, kako je Klara prepoznala klic, da postane »sodelavka Boga samega in tista, ki dviga omahujoče ude njegovega neizrekljivega telesa«17.
Rad si predstavljam, da je Klara to razsežnost živela s Frančiškom, ki so ga skrivnostna znamenja, vtisnjena v njegovo krhko telo, tako zelo oslabila. Upam si misliti, da je sestra podpirala brata v Duhu, predvsem pri nošenju bremena tako edinstvenega občestva s križanim Kristusom.
Kaj je takšno znamenje zahtevalo od Frančiška in od njegovega odnosa vere z Gospodom? Kako je posledično zorela njegova molitev?
Hvalnice in Sončna pesem nam dajo nekaj od tega začutiti. Kakšno trpljenje je živel, da bi s Kristusom sodeloval pri spravi in miru vseh stvari? Kako ne bi pomislili, da je Klara s svoje strani podpirala Frančiška s svojo zadržano navzočnostjo in svojo molitvijo?
Je ta skrivnostna znamenja videla le na Ubožčevem že mrtvem telesu? Ali pa mu je mogla obrisati rane, vsaj z gorečo željo, kakor je videti, da namiguje sanjsko videnje o prsih? Klara z veliko svobodo izražanja pripoveduje, kako se je videla, da se z gibčnostjo ljubezni vzpenja po visoki lestvi in nosi znamenja ponižnega služenja – vrč in brisačo –, da bi na vrhu lestve dosegla Frančiška, ki je bil že upodobljen po Kristusu in ji je ponujal prsi, h katerim je bila večkrat povabljena, naj pristopi: »Pridi, sprejmi in sesaj«18. Frančišek od Klare, »po stopinjah Božje Matere«19, prejema materinsko sočutje in priprošnjo, toda v drzni vzajemnosti se prav ona kot hči znajde v položaju tiste, ki prejema. Kako ne bi v tem zaslutili posebne frančiškovske »Piete«?
Verjamem, da je Klara zaslutila Frančiškove velikonočne porodne bolečine in da je pri njih sodelovala. Ni naključje, da njena bolezen sledi prav tem dogodkom. Je bil morda tudi to njen način, kako je podpirala Frančiška in sadove prejetega daru ljubezni?
Drage sestre, pozdravljam vas v tem spominu stigem, ki sem ga skušal z vami na kratko brati vse do srca Klarinega doživljanja. Ve lahko to pot prehodite po vsakdanji izkušnji hoje za Kristusom, v zaročniški razsežnosti svoje poklicanosti, živete v Cerkvi za svet. Tudi vam je danes rečeno: »Glejte, kako je Kristus združil s seboj svojo nevesto, glejte, s kakšno hrano nas hrani«20.
S tem zanosom se spominjamo drug drugega v molitvi hvale in priprošnje, da bi drug drugega varovali v življenju po evangeliju, resničnem dragocenem biseru, ki nam ga je Gospod zaupal v Cerkvi v dobro sveta.
S serafskim blagoslovom vas pozdravljam z bratsko naklonjenostjo.
Bratsko,
br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister
Prot. 113299/MG-40-2024
Opombe
1 Bonaventura, Legenda maior (= LegM) IX, 1.
2 LegM IX, 2; prim. Življenje svete device Klare, 30.
3 LegM XIII, 5.
4 Hvalnice Bogu Najvišjemu 1–2.
5 1. pismo Neži (= 1 PNež) 13.
6 Postopek za kanonizacijo (PostKan), 17. priča, 3.
7 2 PNež 6–7.
8 3 PNež 7.
9 1 PNež 13b.
10 1 PNež 24.
11 3 PNež 4.
12 3 PNež 25.
13 1 PNež 14.
14 1 PNež 7–8.
15 Sermones de diversis. II. De sanctis. 37. De Sancta Agnete virgine et martyre, 10. 15: Opera San Bonaventura XII/2, str. 95. 101.
16 VI, 2: Opera San Bonaventura XIII, str. 359.
17 3 PNež 8.
18 PostKan, 3. priča, 28–29.
19 Uvodno pismo vrhovnemu papežu o življenju svete Klare.
20 Sv. Janez Krizostom, Kateheze 3, 19; prim. Bralno opravilo velikega petka.
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.