Pismo generalnega ministra in generalnega definitorija vsemu redu za slovesni praznik sv. Frančiška 2023
Rim, generalna kurija, 17. september 2023
Vsemu redu
Dragi bratje in sestre, naj vam Gospod da mir!
Bliža se praznik našega očeta in brata Frančiška, ki tokrat sovpada z začetkom XVI. redne generalne skupščine škofovske sinode s temo »Za sinodalno Cerkev: občestvo, soudeležba, poslanstvo« (prvo zasedanje). Tema, metoda in proces, ki jih je za sinodo predlagal papež Frančišek, se navezujejo na vsebine, kot so: zvestoba Duhu, skupna hoja, poslušanje, dialog, razločevanje.
Razločevanje s pomočjo poslušanja in dialoga ni tuje našemu duhovnemu izročilu in našim začetkom, kakor pričuje sveti Bonaventura, ki opisuje Frančiška kot nekoga, ki se je »od najvišjega Učitelja naučil velikih reči«, a ga zato »ni bilo sram spraševati za majhne reči tiste, ki so bili manjši od njega. S posebno vnemo je – dodaja serafski učitelj – iskal pot in način, kako bi Bogu služil čim popolneje, tako kot je njemu najbolj všeč. To je bila njegova najvišja modrost, to njegova najvišja želja, dokler je živel: spraševati modre in preproste, popolne in nepopolne, mlade in stare, na kakšen način bi mogel čim kreposteje doseči vrh popolnosti«1.
Ob tej priložnosti bi radi poglobili temo poslušanja, ki je tako pomembna v našem življenju in poslanstvu. Naša karizma se je namreč rodila iz evangelija, ki ga je Frančišek slišal v Porciunkuli; poslušanje evangelija je takoj postalo tudi poslušanje Cerkve, ki jo je predstavljal duhovnik, ko je mlademu Frančišku razložil pomen tistih besed. V teku skoraj petnajstih let se je prvotna forma vitae, ki je izšla iz tega srečnega srečanja z evangelijem, prilagajala s poslušanjem bratov in znamenj časa, predvsem na kapitljih.
Tako je frančiškovska karizma s pomočjo bratskega razločevanja, ki so ga opravljali Frančišek in njegovi bratje, postopoma dobila svojo besedilno podobo, ki je pred osemsto leti prejela dokončno potrditev v Potrjenem pravilu.
Zelo aktualna razsežnost poslušanja, ki bi jo radi še posebej poglobili, je medsebojna odprtost v naših bratstvih: sprejemanje daru brata, njegove besede, njegovih potreb, njegovih bogastev in krhkosti, ki naše bratske odnose spreminjajo v pot občestva v zvestobi evangeliju.
Res je, da smo med obiski različnih entitet in na raznih srečanjih, ki smo jih imeli kot minister in definitorij, pa tudi iz poročil, ki so jih poslali provincialni ministri in generalni vizitatorji, lahko ugotovili, da Gospod po pričevanju in delu naših bratov še naprej dela veliko dobrega, z veseljem in pristnostjo. Prav tako pa se zavedamo, da so nekateri dejavniki, ki v naših bratskih skupnostih otežujejo medsebojno poslušanje, utemeljeno na zaupanju.
Eden od teh dejavnikov bi lahko bil, da so številne spremembe in izzivi zadnjih let (digitalizacija, pandemija covida, podnebno segrevanje itd.) zahtevali nenehno in tako hitro prilagajanje, da so mnogi med nami ta trenutek preprosto utrujeni in izčrpani ter imajo le malo moči, ki bi jo lahko vložili v bratsko življenje.
V drugih položajih živimo v tako polariziranem okolju, da se zdi, kakor da bi globlji dialog med nami ogrožal skupnostno življenje. Ponekod pa je napet odnos med generacijami tisti, ki predstavlja pravi izziv za medsebojno poslušanje v bratstvu.
Zelo navzoč dejavnik je dejstvo, da večina med nami danes živi hkrati v resničnem in virtualnem svetu, s tveganjem, da mora obdelati preveč informacij naenkrat. Ni čudno, da v resničnem svetu ostaja malo prostora za poslušanje brata in sestre, ki ju ima vsak ob sebi. Zelo smo osredotočeni nase in na svoj način premagovanja sedanjih izzivov.
V dokumentu Življenje kot dialog po zgledu sv. Frančiška je bil že pred nekaj leti predlagan razmislek o kakovostnem poslušanju kot glavni poti do dialoga. Predvsem je bilo poudarjeno, da naše bivanje izhaja iz klica k poslušanju:
»Naše bivanje se rodi iz klica. Beseda drugega nas vedno prehiteva; predvsem nas prehiteva Beseda, ki je od vekomaj izgovorila naše ime: ime vsakega v njegovem uboštvu in njegovem nenadomestljivem dostojanstvu. Bratje smo, ker smo bili poklicani in ›podarjeni‹, pa tudi zato, ker smo sprejeli, da smo beseda in ›dar‹ za druge2. Bratstvo je dialog, ki se ne začne z nami in ki ga ne smemo prekiniti; izraža se v tem, da govorimo, poslušamo, si zaupamo, sprejemamo različnost, spoštujemo drugega, razločujemo Duha in duhove, razjasnjujemo in spravljamo spore. Veliki dialog, ki nosi Božje življenje, spreminja stvarstvo v veliko bratstvo.«3
To globinsko poslušanje, ki je sposobno preseči razlike in polarizacije našega časa, je temelj naše poklicanosti, kakor nas spominjajo tudi Generalne konstitucije našega reda: »Prizadevajo naj si poslušati druge z iskreno ljubeznijo in spoštovanjem; od ljudi, med katerimi živijo, še posebej od ubogih, ki so naši učitelji, naj se radi učijo in naj bodo pripravljeni na dialog z vsemi.«4
Da ne bi izgubili stika s samimi seboj in z drugimi v času, ki nas nagiba k zapiranju vase, je torej medsebojno poslušanje nujen pogoj, da bi bil mogoč pristen proces spreobrnjenja in prenove v bratstvu. Prositi moramo za milost, da bi spreobrnili srce in ustvarili takšno dinamiko odnosov, v kateri bo glas celotnega bratstva lahko zazvenel v svoji izvirnosti in posebni lepoti. Izkušnja te lepote bo porodila tvorne razmisleke in skupne odločitve.
Ker vemo, da ni preprostih receptov, kako se naučiti ali se znova naučiti medsebojnega poslušanja, bi vam radi predlagali nekaj sklepnih razmislekov, ki vas lahko vodijo k nekaterim praktičnim odločitvam:
- Poslušanje z iskreno ljubeznijo in spoštovanjem predpostavlja predvsem pripravljenost, da smo pozorni na to, kako poslušamo drugega: »Le če smo pozorni na to, koga poslušamo, kaj poslušamo in kako poslušamo, lahko rastemo v umetnosti sporazumevanja, katere središče ni teorija ali tehnika, temveč ›zmožnost srca, ki omogoča bližino‹.«5
- Zmožnost učenja medsebojnega poslušanja je tesno povezana s pripravljenostjo, da v koledarju bratstva predvidimo redne trenutke deljenja, v katerih se lahko porodi kakovostno medsebojno poslušanje, ki nam omogoča, da resnično sodelujemo v življenju drugega. Zato bi bilo primerno, da v bratstvu redno razmišljamo in se pogovarjamo o tem, kako upravljamo svoj čas in konkretno svoj koledar. To velja za načrtovanje krajevnih kapitljev in srečanj v skupnosti, ki bi morala imeti prednost pred drugimi obveznostmi.
- Pogosto naše sporazumevanje v bratstvu ne uspe pravočasno razjasniti morebitnih nesporazumov, nerazumevanj in sporov med brati. Ne pozabimo in ne izogibajmo se težavam, ki izhajajo iz večkulturne razsežnosti ter iz etničnih in »regionalnih« razlik mnogih naših bratstev, saj se dotikajo prav sporazumevanja in poslušanja. Od tod naše vprašanje: ali smo na svojih krajevnih kapitljih in drugih srečanjih deljenja pripravljeni obravnavati »resnične« teme našega življenja v skupnosti, ali pa se omejimo na izmenjavo informacij, ki so sicer pomembne, a ne zadoščajo za poglabljanje odnosov med nami?
- Pavel VI. je dialog označil kot »umetnost duhovnega sporazumevanja«6. Zato bi bilo dobro medsebojno poslušanje in dialog v bratstvu spremljati z vidika vere in skupne duhovnosti. Ali je v našem medsebojnem poslušanju dovolj prostora za pomoč, ki jo lahko ponudita vera in naša frančiškovska karizma? Ali lahko to delamo tako, da ob tem prisluhnemo tudi našim kulturnim, jezikovnim in etničnim razlikam?
- Sinodalna pot, ki jo hodi Cerkev, nas vabi, da razširimo poslušanje in dialog, da bi presegli meje lastnega bratstva ali frančiškovske družine, ter da se odpremo poslušanju sveta z njegovimi kulturami in stvarnostmi, ki so danes vedno bolj zapletene. Skratka, da se naučimo poslušati tiste »zunaj« (laike, ki nas obdajajo, sodelavce v poslanstvu, mlade, neverne in tako imenovane »brezbrižne«, priseljence, delavce in starejše, glasove in vprašanja, ki nam jih postavlja stvarstvo …). Kateri trenutki so v bratstvu predvideni, da se odpremo temu poslušanju na vseh 360 stopinj? Katere konkretne korake lahko začnemo delati, da bi se bolje naučili spoznavati, razlagati in živeti stvarnost okoli sebe, ne da bi se od nje osamili?
Radi bi sklenili s podobo iz Zrcala popolnosti, ki kaže, kako pomembno je, da se vidimo z Božjimi očmi kot skupnost, utemeljena na različnosti in medsebojnem poslušanju, v kateri manjši brat ne more biti brat sam. Sveti Frančišek pravi, »da bi bil dober manjši brat tisti, ki bi v sebi združil življenje in odlike« mnogih drugih bratov7: le po njihovi veri in njihovi ljubezni do uboštva, njihovi preprostosti in dobrotljivosti, njihovem zdravem razumu in njihovi molitvi, njihovi potrpežljivosti in njihovi ljubezni … lahko postanemo pravi manjši brat v hoji za Kristusom po stopinjah svetega Frančiška; nikakor pa ne sami.
Z najboljšimi željami za vesel praznik svetega Frančiška v tem stoletnem jubileju Potrjenega pravila in božiča v Grecciu vas pozdravljamo z živo bratsko ljubeznijo in ostajamo v globokem občestvu na ta tako lep dan za vso našo družino.
Bratsko
Rim, generalna kurija, 17. september 2023
praznik vtisnjenja ran svetega Frančiška
br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister
br. Ignacio Ceja Jiménez, OFM
generalni vikar
Generalni definitorji
br. Jimmy Zammit, OFM
br. Cesare Vaiani, OFM
br. Joaquín Echeverry, OFM
br. César Külkamp, OFM
br. Albert Schmucki, OFM
br. Victor Luis Quematcha, OFM
br. John Wong, OFM
br. Konrad Grzegorz Cholewa, OFM
Prot. 112547
Opombe
1 LegM 12,2.
2 Prim. Opor 14.
3 Služba OFM za dialog 1, Življenje kot dialog po zgledu sv. Frančiška, Tajništvo za evangelizacijo in Tajništvo za vzgojo in študij, Rim 2002, str. 154.
4 GGKK 93 § 1.
5 Papež Frančišek, Poslanica za 56. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, 24. januar 2022.
6 Pavel VI., Ecclesiam suam, št. 83.
7 Prim. Zrcalo popolnosti, št. 85.
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.