Pismo generalnega ministra Reda manjših bratov za veliko noč 2020
Rim, 5. april 2020, cvetna nedelja
Predragi bratje in sestre,
naj vam Kristus, Živeči, podari svoj mir!
Letos bo ozadje obhajanja velike noči svet, ki ga je pretresla širitev novega koronavirusa. Na stotisoče ljudi je okuženih; na desettisoče jih je umrlo; mnogo več jih bo postalo žrtev, preden bo mogoče razviti učinkovito cepivo. Sploh ne moremo začeti govoriti o vplivu tega virusa na lokalno, regionalno in svetovno gospodarsko življenje. Brezposelnost hitro narašča, družine se že morajo odločati, katere obroke si lahko privoščijo in katerim se morajo odpovedati. Kakor da to ne bi bilo dovolj, se virus zdaj širi v države Afrike in Azije, kjer velik del zdravstvene infrastrukture ni dovolj opremljen, da bi sprejel tiste, ki bodo hudo zboleli.
Na tej poti se vstali Kristus približa vsakemu izmed nas, nas razsvetljuje s svojo besedo in v naših srcih znova prižiga ogenj prve ljubezni: »Ali ni naše srce gorelo v nas, ko nam je med potjo govoril in nam razlagal Pisma?« (Lk 24,32). To besedilo o vstajenju je močan opomin na ljubezen, usmiljenje in bližino našega Boga v vseh trenutkih življenja, zlasti v trenutkih, ko je ogroženo samo človeško življenje. Prav tam Gospod Jezus stori za nas to, kar je storil za tista dva učenca, ki sta bila na poti v Emavs s strtim srcem, zmedenim umom in razbitimi upi. Tisto, čemur sta bila priči v Jeruzalemu, je bilo preveč silovito, da bi to mogla sprejeti.
Jezus, ne da bi ga prepoznala, ju dohiti na njuni poti in ju prosi, naj spregovorita o tem, kar ju je težilo. »Kakšne besede si izmenjujeta med hojo?« (Lk 24,17). To vprašanje je več kot le preprosto poizvedovanje o novicah. Jezus odpre pot poslušanja in tako omogoči učencema, da se osredotočita na tisto, kar ju je zares težilo: na temo in obup, ki so ju strašni dogodki križanja prinesli v njuno življenje. »Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je te dni zgodilo v njem?« (v. 18). Poleg tega, kar bi bilo mogoče povedati z biblično-eksegetskega vidika, se vprašanje teh dveh mož dotika najglobljega smisla človeške solidarnosti. Ne vedeti je včasih mogoče enačiti s tem, da nočemo vedeti. Papež Frančišek temu pravi kultura brezbrižnosti. Ko spoznamo resnico o nečem, smo dolžni ravnati povsem drugače, se zavzeti, da storimo, kar je potrebno in pravično, da odgovorimo na nastajajoče potrebe in živimo dosledno življenje. To je narava spreobrnjenja: kliče nas, naj se prebudimo in uredimo svoje življenje. Zahteva, da svoje življenje povežemo z Božjo zgodbo, pomemben del te zgodbe pa je njegova trajna pobuda, da nas pritegne k sebi, da nas odreši in nas vodi po poti polnosti življenja.
Morda opogumljena od tega posebnega sopotnika sta moža nadaljevala z razlago tega, kar se je zgodilo v Jeruzalemu. Pripovedovala sta, kako naj bi ju Jezus iz Nazareta izpeljal iz njune povprečnosti, iz nejasnosti o tem, kdo je Bog in kaj namerava s tistimi, ki ga iščejo z odprtim in ponižnim srcem, iz suženjske odvisnosti, v kateri sta živela zaradi rimske (tuje) zasedbe in sodelovanja tistih, ki so jim bili mar le lastni interesi. »Kako so ga véliki duhovniki in naši voditelji izročili, da bi bil obsojen na smrt, in so ga križali« (Lk 24,20).
Celo v najtemnejših trenutkih človeškega obupa, ko se je zdelo, da ni več razlogov za upanje, sta moža, namenjena v Emavs, prepoznala žarek luči, razlog, da ne odnehata, da ne dopustita, da bi ju obup použil in uničil sanje, ki jima jih je ponudil »prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom« (Lk 24,19). Toda moža se nista mogla ustaviti pri tem. Svojemu skrivnostnemu sopotniku sta hotela sporočiti še nekaj: »Vendar so nas razburile neke žene izmed nas. Navsezgodaj so bile pri grobu, in ker niso našle njegovega telesa, so prišle in govorile, da so videle tudi prikazen angelov, ki so rekli, da živi« (Lk 24,22–23). »Da živi!« Težko je ugasniti človeško upanje in ljubezen, tudi spričo silovitih okoliščin. Celo v obupu sta učenca še vedno puščala odprto možnost, da bi Bog mogel narediti nekaj novega, da ju Bog ni zapustil.
Pri obhajanju velikonočne vigilije je še eno besedilo, ki je zelo tesno povezano s tem čutom zvestobe in upanja, ki ga Bog prinaša človeštvu v osebi svojega ljubljenega Sina Jezusa. Matejev evangelij predstavi Marijo Magdaleno in drugo ženo z imenom Marija, ki gresta h grobu objokovat smrt tistega, za katerega sta verovali, da je obljubljeni Mesija. Zemlja se je stresla, kamen, ki je zapiral vhod v grob, je bil odvaljen, prikazal se je angel in spregovoril ženama: »Ne bojta se! … Ni ga tukaj, kajti obujen je bil, kakor je rekel« (prim. Mt 28,5–6). Iz besedila je jasno razvidno, da angelove besede v njunih srcih vzbudijo veselje, pa tudi zmedo. Kljub temu »hitro« odideta in tečeta v Jeruzalem, da bi sporočilo, ki sta ga prejeli, izročili skriti in prestrašeni skupnosti. Kakor se je zgodilo učencema na poti v Emavs, tudi ženama pride naproti Jezus sam, ju pozdravi in jima dovoli, da se približata in objameta njegove noge. Jezus jima reče: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli« (28,10).
Veliko je položajev, ki nenehno razkrivajo naše strahove, ker nas postavljajo pred neznane ali negotove okoliščine. Če se vrnemo k začetni temi: epidemija koronavirusa je v vseh nas vzbudila strah, tesnobo in občutek popolne nemoči. Pretresle so nas podobe bolnikov, ki umirajo sami, ker ne morejo imeti nobenega stika s svojimi domačimi. Svetopisemska besedila o vstajenju, ki jim sledimo to veliko noč, nas vabijo, da se soočimo s surovo resničnostjo grožnje človeškemu življenju: Jezusovo življenje, odvzeto v hudobnem nasilnem dejanju; življenje človeštva, ki se zdaj sooča z virusom, zmožnim ubiti in prizadeti milijone ljudi na tem majhnem planetu. Vemo, da virus ni edina grožnja, s katero se sooča človeštvo, vendar je zdaj najbolj pereča. Toliko bolj moramo še enkrat prisluhniti sporočilu angela in Jezusa, ki nam prihajata dajat tolažbo v tem tako težkem trenutku za življenje vse človeške skupnosti.
»Ne bojte se!« Da, vstali Kristus resnično »vse dela novo« (Raz 21,5) in zato hoče prenoviti naše življenje in način, kako se postavljamo pred kakršno koli grožnjo. On, kakor pravi sveti Bonaventura, »potem ko je premagal povzročitelja smrti, nas uči poti življenja« (Drevo življenja 34) in nas spodbuja, da stopimo iz groba svojih strahov, svojih predsodkov, svoje povprečnosti, iz vseh tistih stvarnosti, ki nam preprečujejo, da bi v polnosti živeli svojo poklicanost, to je kot vstali, kot novi možje in žene. Prihajajo mi na misel besede papeža Frančiška, ki nas je na zadnjem generalnem kapitlju spodbujal, naj »znova pridobimo medsebojno zaupanje, da bo svet videl in veroval, ko bo spoznal, da Kristusova ljubezen celi rane in dela eno«. To je poziv, naj utrdimo svoje zaupanje v moč, ki izvira iz velike noči.
Srečanje z vstalim Kristusom, ki nas osvobaja strahov, zaradi katerih ostajamo negibni, nas spodbuja, da stopimo iz sebe, iz svojih gotovosti in udobja, iz logike »vedno se je delalo tako«, da bi se znova podali na pot evangelija, ki je vedno novost, ker je »beseda večnega življenja« (Jn 6,68). Srečanje z Vstalim postane poslanstvo in oznanilo novega življenja, kajti »za tiste, ki so ga srečali, živijo v prijateljstvu z njim in se istovetijo z njegovim sporočilom, je neizogibno, da govorijo o njem in drugim prinašajo njegov predlog novega življenja: gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« (Ljubljena Amazonija 62).
Kaj naj torej oznanjamo? Nikoli se ne smemo naveličati z glasom razglašati in z življenjem pričevati, da Jezus Kristus živi in da je s svojim vstajenjem premagal smrt; oznanjati moramo, da smrt, sovraštvo in strah nimajo zadnje besede, temveč je življenje Vstalega dokončna beseda o zgodovini človeštva in o naših zgodbah; vpiti moramo, da »tema ni premagala luči« (Jn 1,5), temveč velikonočna luč zažari nad vsako nočjo in razsvetli začetek dneva, ki ne pozna zatona. Bog nikoli ne bo zapustil tistih, ki jih je ustvaril in namenil za življenje, za ljubezen in za upanje! Svet, Cerkev in naša bratstva morajo slišati to sporočilo: mi smo nosilci te blagovesti; velikodušno ponudimo vsem lepo novico, ki izvira iz velike noči!
Blagoslovljeno in sveto veliko noč vsem!
br. Michael Anthony Perry, OFM
generalni minister in služabnik
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.