Pismo generalnega ministra in njegovega definitorija za slovesni praznik sv. Frančiška 2024
Rim, generalna kurija, 17. september 2024
Vsemu redu
ob 800-letnici stigem
Dragi bratje in sestre, naj vam Gospod da mir!
Praznik svetega Frančiška je blizu prazniku vtisnjenja ran, ki mu predhodi za dober teden ali dva; letos smo za to bližino še posebej občutljivi, saj je Frančišek ravno pred osemsto leti odšel na La Verno, da bi med tamkajšnjimi gozdovi in skalami preživel čas umika in molitve – »štiridesetdnevni post«, kakor je sam rekel – od praznika Marijinega vnebovzetja do praznika svetega nadangela Mihaela.
Dati čas srečanju z Gospodom
Prav ta Frančiškova odločitev najprej pritegne našo pozornost: imel je za nujno, da izmenjuje čase dela, dejavnosti in pridiganja z drugimi časi, posvečenimi izključno molitvi in kontemplaciji. Opazimo lahko, da je šlo za precej dolga obdobja: od 15. avgusta do 29. septembra je približno 45 dni!
Prvo vprašanje, ki si ga zastavljamo in ki ga predlagamo, je prav to:
Kateri so časi, ki jih prednostno ali celo izključno posvečam molitvi, duhovnemu umiku, temu, da se nekoliko odmaknem od obveznosti in »običajnih« stikov (mobilni telefon!), da bi se »izključno« posvetil Bogu?
Vsak pozna svoj iskreni odgovor v globini svoje vesti: povabljeni smo, da ta odgovor primerjamo z zgledom, ki nam ga daje Frančišek, ko gre na La Verno za »post svetega Mihaela«.
In ne mislimo, da je Frančišek odšel na La Verno na valu mističnega navdušenja, gnan od nečesa, kar zadeva samo svetnike … Ne, Frančišek je preživljal težko obdobje, ki ga Asiška kompilacija imenuje »zelo huda skušnjava«1 in ki je trajalo več kot dve leti: dolg čas, ki ga lahko povežemo s težavami, ki jih je doživljal v redu po vrnitvi z Vzhoda in ki so ga privedle do tega, da se je odpovedal službi generalnega ministra; izrazile so se tudi v težavni in sporni poti oblikovanja besedila Potrjenega pravila, ki je bilo potrjeno le nekaj mesecev pred tistim vzponom na La Verno. Kdor torej gre na La Verno, je utrujen in trpeč Frančišek, ki je izkusil težave v odnosu z brati in se dobro zaveda lastne krhkosti: v tisti čas umika s seboj prinese vse to, kar je doživel, in to izroči v Gospodove roke.
Ali ne bi morali tudi mi delati tako, da bi v molitev prinesli in Gospodu izročili svoje življenje z njegovimi krhkostmi in radostmi, s težavami, ki jih doživljamo v bratstvu, in z napori poslanstva?
Usmiljeni pogled
Včasih se sprašujemo, o čem naj premišljujemo: Frančišek nas uči, da je prvo gradivo za molitev naše življenje z vsemi svojimi vidiki, ki ga je treba postaviti pod usmiljeni pogled Gospoda, ki nas sprejema in ozdravlja.
To je isti pogled, ki ga je Frančišek srečal na La Verni v skrivnostnem videnju križanega serafa. Prvo poročilo o tem dogodku najdemo v Vita sancti Francisci Tomaža Čelanskega, kjer je pozornost osredotočena na edinstvenost podobe, ki jo je videl Frančišek in ki združuje poteze trpljenja (križani) in poteze slave (seraf, najvišji med angelskimi zbori), v enoti smrti in slave, ki v vernem človeku prikliče velikonočno skrivnost Križanega in Vstalega. Po drugi strani tudi opis učinkov tistega videnja na Frančiška poudarja isto dvojnost:
»Blaženi služabnik Najvišjega se je čutil napolnjenega z neizmernim občudovanjem, a ni mogel doumeti njegovega pomena. Prevzemala sta ga tudi živo veselje in obilna radost zaradi prelepega in milega pogleda, s katerim ga je gledal seraf, nepredstavljivo lep, hkrati pa ga je bilo groza, ko ga je videl pribitega na križ v grenki bolečini trpljenja. Vstal je, tako rekoč, žalosten in vesel, saj sta se v njegovem duhu izmenjevali radost in grenkoba.«2
Tako edinstveno videnje križanega serafa kakor tudi učinki tega videnja v Frančišku nam torej govorijo o velikonočni skrivnosti, ki ni nikoli samo smrt ali samo vstajenje, temveč neločljiva prepletenost smrti in življenja, bolečine in slave.
Frančišek se na La Verni s svojimi radostmi in krhkostmi izpostavi pogledu Križanega in Vstalega in v tem iskrenem odnosu se »nekaj« zgodi: Kristus deluje in njegovo sporočilo je: »Jaz sem s teboj.« Stigme so zahtevno znamenje te tesne Jezusove bližine s Frančiškom, so »dokaz krščanske modrosti, posejane v zemljo Frančiškovega mesa«, kakor bo rekel Bonaventura3.
Od Stigmatiziranega do današnjih stigmatiziranih
Srečanje s Kristusom Frančiška preobrazi: z La Verne se vrne s prenovljeno zmožnostjo, da prepozna skrivnost križa in slave, ki se razodeva v zgodovini. Po eni strani bo obnovil svojo bližino in stik s stigmatiziranimi zgodovine, z ubogimi in gobavci, ki jim bo še naprej blizu, po drugi strani pa bo prepoznal slavo vesolja v Sončni pesmi, ki jo bo zložil nekaj mesecev po vrnitvi z La Verne.
Resnično srečanje s križanim in vstalim Kristusom deluje tudi v nas, kakor v Frančišku, in nas vodi k temu, da prepoznamo stigmatizirane našega časa, ki se jim je treba približati, jih tolažiti in zanje skrbeti, prav tako pa nas vabi, da gledamo vesolje, v katerem danes prepoznavamo porodne bolečine smrti in življenja: vesolje, ki nosi stigme nasilnega izkoriščanja, a še vedno razodeva moč življenja, ki mu jo je vtisnil Stvarnik.
Vsak izmed nas je povabljen, da poimenuje te stigmatizirane naše zgodovine in prepozna znamenja smrti in življenja v stvarstvu, ki terjajo naše prizadevanje: naj Gospod tudi v nas, v srce, roke in noge, vtisne pripravljenost, da prepoznamo konkretne klice k delu za njegovo kraljestvo.
Kakor je dejal papež Frančišek, ko je v tem jubilejnem letu sprejel bratstvo bratov z La Verne, je »kristjan poklican, da se na poseben način obrne k ›stigmatiziranim‹, ki jih srečuje: k tistim, ki jih je ›zaznamovalo‹ življenje in ki nosijo brazgotine pretrpljenih trpljenj in krivic ali storjenih napak. In v tem poslanstvu je svetnik z La Verne sopotnik, ki podpira in pomaga, da se ne pustimo streti težavam, strahovom in protislovjem, svojim in tujim. To je Frančišek delal vsak dan, od srečanja z gobavcem naprej, ko je pozabljal nase v darovanju in služenju«4.
Kako gojimo zavest, da je naše poslanstvo prinašati današnjim stigmatiziranim isto sporočilo, ki ga je Jezus naslovil na Frančiška in ga naslavlja na vsakega izmed nas: »Jaz sem s teboj«?
Z življenjem in besedami oznanjajmo gotovost, da je Kristus z nami in s tistimi, ki jih srečujemo, predvsem s trpečimi: to je temelj krščanskega upanja, ki poživlja našo pot.
Hvaležni Bogu za veliki dar, ki nam ga je dal v Frančišku, človeku, ki ga je preobrazil Duh, vam iz srca želimo, da bi praznik našega serafskega očeta obhajali z veseljem in s prenovljeno milostjo, da bi bili kakor on priče skrivnosti križanega in vstalega Gospoda.
Blagoslovljen enkratni praznik stigem in svetega Frančiška z našim bratskim pozdravom!
br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister
br. Ignacio Ceja Jiménez, OFM
generalni vikar
Generalni definitorji
br. Konrad Grzegorz Cholewa, OFM
br. Jimmy Zammit, OFM
br. John Wong, OFM
br. Cesare Vaiani, OFM
br. Joaquín Echeverry, OFM
br. Albert Schmucki, OFM
br. Victor Luis Quematcha, OFM
br. César Külkamp, OFM
Rim, generalna kurija, 17. september 2024
praznik vtisnjenja ran svetega Frančiška
Prot. 113546
Opombe
1 AsKomp 63: FF 1591.
2 1 Cel 94: FF 484–485.
3 LegM 13,10: FF 1236.
4 Nagovor svetega očeta Frančiška skupnosti manjših bratov z La Verne in Toskanske province, Klementinska dvorana, petek, 5. april 2024.
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.