Pismo generalnega ministra za slovesni praznik sv. Klare 2018
Rim, 2. avgust 2018, praznik porciunkulskega odpustka
Razločevanje: očiščevanje pogleda, srca in volje
Predrage sestre, naj nam Gospod da svoj mir!
Lani sem vam predložil razmišljanja in spodbude za preverjanje, ki so jih navdihnile besede, ki so osredotočale našo pot manjših bratov proti plenarnemu svetu, ki je bil junija letos v Nairobiju: poslušati, razločevati, delovati.
Letos se želim posebej ustaviti pri drugi. V Klarinem zgledu in besedah bi rad odkril nekaj prvin, ki bi nam pomagale razviti sposobnost razločevanja, ki bi naše življenje vedno bolj oblikovala in iz njega naredila zvest in vesel odgovor na Božji klic v tem času, v prostoru, ki je vsakomur dan, da v njem prebiva.
Ker nas je Bog posinovil kot otroke v Sinu Jezusu, ki je umrl in vstal, od trenutka krsta molimo: »Oče naš, zgodi se tvoja volja.« Razločevanje je edini mogoči resnični način bivanja, kajti, kakor pravi Frančišek, »odkar smo zapustili svet, nimamo drugega opravka, kakor da skrbno sledimo Gospodovi volji in ugajamo samo njemu« (NPr 22,9). Klara pa se je »kolikor je mogla, trudila ugajati Bogu« (PostKan 8,3).
Ko prehajam Klarine vire, zlasti pisma, opažam, da Klara razločevanje živi in predlaga kot pot očiščevanja: očiščevanja pogleda, srca in volje.
Očiščevanje pogleda
Izhodišče je stvarnost, v kateri smo; še prej je to stvarnost, ki jo »smo«, ki je vsak izmed nas po naravi in po milosti. Nemalokrat izkusimo, da stvarnost v sebi in okoli sebe dojemamo izkrivljeno. Predrazumevanja in predsodki vseh vrst lahko spačijo branje tega, kar se dogaja v naši notranjosti ali v naši skupnosti, v Cerkvi, v družbi … Ali ni prav to prvi vzrok mnogih nerazumevanj, nesporazumov in konfliktnih odnosov?
Očistiti pogled, da bi dobro »videli«: videli, kakor nas vidi Bog, videli brez filtrov, ki popačijo. Kakor Neži Praški Klara danes vam, vsem nam, pripominja, da lahko samo tako, da postajamo podobni Jezusu in si prisvojimo njegov pogled, »vidimo« stvarnost v resnici, onkraj popačenj, ki jih povzroča greh v vseh svojih oblikah: »Ker je on sijaj slave, žar večne luči in zrcalo brez madeža, glej vsak dan v to zrcalo, o kraljica, nevesta Jezusa Kristusa, in vanj nenehno ogleduj svoj obraz« (4 PNež 14-15); kajti zagotovo »v tvoji luči gledamo luč« (Ps 36,10).
Klara je začela izkušati očiščevanje pogleda, ko jo je Frančišek – pripoveduje Legenda – »spodbujal k zaničevanju sveta, ji z živo besedo dokazoval, da je upanje v tem svetu suho in prinaša razočaranje, in ji v ušesa vlival sladko Kristusovo zaroko« (LegKl 5). Klara se je tega resnično dobro naučila, saj piše Neži Praški: »Popolnoma pusti ob strani vse tiste stvari, ki v tem varljivem, nemirnem svetu ujamejo v zanko svoje slepe ljubitelje, in ljubi z vsem svojim bitjem njega, ki se je ves daroval iz ljubezni do tebe.« Obstaja temeljna, »izvirna« prevara, zaradi katere je »svet«, razumljen kot pogled na stvarnost, ki nasprotuje Božjemu, privlačen, v resnici pa smrtonosen; videti je, da daje srečo, v resnici pa zasužnjuje ter krade veselje in življenjsko moč. V tretjem pismu Neži Klara o tem uporablja zelo močne izraze: »Če hodiš po njegovih stopinjah, zlasti po stopinjah ponižnosti in uboštva, ga lahko brez vsakega dvoma vedno duhovno nosiš v svojem čistem in deviškem telesu ter v sebi obsegaš tistega, ki obsega tebe in vse stvari, in imaš v lasti to, kar se poseduje trdneje kot vse druge minljive posesti tega sveta. Pri tem se včasih motijo kralji in kraljice tega sveta: tudi če bi se njihov napuh dvignil do neba in bi se njihova glava dotikala oblakov, so nazadnje kakor gnoj« (3 PNež 25-28). Občestvo z Gospodom Jezusom, živeto v podaritvi samega sebe, varuje pred nevarnostjo duhovne »slepote«. Samo očiščeni pogled, nas uči Frančišek, zna videti Boga v vseh stvareh. Klara želi v sestrah oblikovati prav ta pogled, iz katerega izvira hvalnica: »Kadar je ta najsvetejša mati pošiljala sestre postrežnice ven iz samostana, jih je opominjala, naj hvalijo Boga, kadar vidijo lepa drevesa, cvetoča in olistana; in prav tako, kadar vidijo ljudi in druga ustvarjena bitja, naj vedno hvalijo Boga zaradi vseh stvari in v vseh stvareh« (PostKan 14,9). Videti stvarnost, kakor jo vidi Bog, je prvi korak, da bi odkrili sledi na poteh Božjega kraljestva.
Očiščevanje srca
Če čisti pogled bere stvarnost v Božji resnici, jo srce presoja, ocenjuje in razlaga. Razločevanje kot »sodba« je naslednji korak, v katerem se stvarnost sooči z vrednotami, ki podpirajo in usmerjajo življenjsko pot.
Po pričevanju Bone Guelfuccijeve je Frančišek mlado Klaro spodbujal, naj skrbi za svoje srce in ga uglasi s srcem Jezusovim: »Vedno ji je pridigal, naj se spreobrne k Jezusu Kristusu.« Spreobrnjenje je za kristjana bistveni gib, s katerim živi naprej, kakor dihanje. Klara je v svojem življenju spoznala, kako lahko srce otrdi, se raztrese in zmede; zato se veseli, ko vidi, kako Neža Praška »na strašen in nepričakovan način spodnaša zvijače prebrisanega sovražnika, napuh, ki je poguba človeške narave, in nečimrnost, ki omami človeška srca«. Napuh in nečimrnost onemogočata pravilno presojo stvarnosti, ker vse usmerjata k sebi, ne k Bogu in s tem k drugim. Nasprotno, kakor je nedavno spomnil papež Frančišek, »je značilno za Svetega Duha, da nas odmakne od središčenja v našem jazu in nas odpre za ›mi‹ skupnosti: prejemati, da bi dajali. Nismo mi v središču: mi smo orodje tega daru za druge« (splošna avdienca, 6. junij 2018).
Srce je obvarovano, če je izročeno Gospodu v vsakdanjem gibu predajanja: »Postavi svoj um v zrcalo večnosti, postavi svojo dušo v sijaj slave, postavi svoje srce v podobo Božjega bistva in se vsa preobrazi po kontemplaciji v podobo njegovega božanstva, da boš tudi ti občutila, kar občutijo prijatelji, ko okušajo skrito sladkost, ki jo je Bog sam od začetka prihranil tistim, ki ga ljubijo« (3 PNež 12-14).
Pristno razločevanje zahteva, da izostrimo okus za Božje stvari in znamo prepoznati vonj in okus evangelija v tem, kar se dogaja, v ljudeh, ki jih srečujemo, v sestrah, s katerimi živimo, pa tudi v tistih, ki živijo na drugih koncih sveta. Na povsem poseben način in s posebno močjo je vam, sestre, zaupana ta vaja kontemplacije, po kateri sodba dozori in postane krepost preudarnosti. Klara je prava učiteljica preudarnosti: dejanske razmere, izpovedane vrednote in končni cilj so med seboj v dialogu, brez slepilne popustljivosti in udobnih kompromisov. »Ker naše meso ni bronasto meso in naša moč ni moč kamna, temveč smo krhki in nagnjeni k vsakršni telesni slabosti, te, predraga, v Gospodu živo prosim, da se z modro preudarnostjo odvrneš od tiste pretirane in nemogoče strogosti v postu, za katero sem izvedela, da si se je lotila, da bi, živeča s svojim življenjem, hvalila Gospoda, mu izkazovala razumno bogoslužje in bi bila tvoja daritev vedno osoljena s soljo« (3 PNež 38-41).
Očiščevanje volje
Proces razločevanja je usmerjen v to, da bi se čutili nagovorjene od Božje besede in živeli v pokorščini njemu; z drugimi besedami, njegov namen je, da bi zgodovino naseljevali na evangeljski način in hodili po Jezusovih stopinjah, da bi Božje kraljestvo raslo v svetu. Naši načrti so dobri, če niso »samo naši«, če vzbrstijo kakor iz korenine iz pripravljenosti, da z vsem svojim bitjem sodelujemo pri delu, ki ga Bog že opravlja.
Dobro je torej in izbrati je treba tisto, kar nas ohranja povezane z Gospodom, zavreči pa je treba tisto, kar nas od njega ločuje. Klara lahko odkloni ponudbo papeža Gregorja IX. – da bi jo odvezal obveze najvišjega uboštva, tako da bi sprejela posesti, ki jih je sam ponujal – in preprosto ter resnicoljubno izjavi: »Sveti oče, nikakor in nikoli ne želim biti odvezana od hoje za Kristusom« (LegKl 14). In Nežo Praško v podobnem položaju spodbuja, naj objame ubogega Križanega (prim. 2 PNež 17-18).
Kako dragoceno in pomenljivo je zato navodilo, ki ga tako Klara kakor Frančišek postavita kot pečat svojih »pravil«, skoraj kot povzetek celotne forma vitæ: »Naj si prizadevajo za to, kar morajo želeti nad vse: imeti Gospodovega Duha in njegovo sveto delovanje, vedno moliti k njemu s čistim srcem in imeti ponižnost, potrpežljivost v stiski in bolezni ter ljubiti tiste, ki nas preganjajo, grajajo in obtožujejo, kajti Gospod pravi: Blagor tistim, ki so preganjani zaradi pravičnosti, kajti njih je nebeško kraljestvo. Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen« (KlPr 10,9-13).
V luči teh besed, ki povzemajo celotno življenje, prepoznamo, da se je v Klari in po Klari uresničilo to, na kar papež Frančišek spominja vse v apostolski spodbudi Gaudete et exsultate: »Razločevanje je resničen izhod iz samih sebe proti Božji skrivnosti, ki nam pomaga živeti poslanstvo, h kateremu nas je poklical v dobro bratov in sester« (GE 175).
Želim vam, moje drage uboge gospe, da bi lahko veselo obhajale slovesni praznik naše ljubljene sestre in matere, svete Klare Asiške. Vse najboljše!
br. Michael A. Perry, OFM
generalni minister in služabnik
Prot. 108387
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.