Pismo generalnih ministrov prvega reda in tretjega redovnega reda ob 750. obletnici smrti sv. Bonaventure
2. februar 2024, Jezusovo darovanje v templju
Vsem bratom prvega frančiškovskega reda
in tretjega redovnega reda
ter vsem bratom in sestram
Frančiškove družine
Obletnica sedemsto petdesetih let od smrti Serafinskega učitelja, ki je umrl 15. julija 1274, nam ponuja priložnost, da se ne le spomnimo in proslavimo služenja, ki ga je opravil za red in za vso Cerkev, temveč da ga znova predstavimo kot dar, ki je še vedno dragocen za naš čas. To nam je povedal že papež Pavel VI., ko je obiskal veliki mednarodni kongres leta 1974, ki je bil organiziran ob praznovanju 700. obletnice; tedaj je svetega Bonaventuro priporočil »vsem sinovom Cerkve, da bi s pozornim premišljevanjem njegovega sporočila mogli postati učinkovite priče v Cerkvi in v vsem svetu«.
Ker se zavedamo pomena njegove osebnosti, ki je niti v našem okolju ne poznamo in ne cenimo vedno dovolj, želimo znova sprejeti povabilo papeža Pavla VI. in deliti nekaj razmišljanj o njegovem življenju in o sporočilu, ki prihaja do nas od njega, v gotovosti, da ponujamo dragocen spomin, ki nam bo v pomoč, da bomo bolje živeli svojo pripadnost Frančiškovemu redu in svojo zavzetost za Cerkev in svet.
Ni lahko v nekaj vrsticah znova predstaviti teološkega in frančiškovskega bogastva, ki ga vsebuje devet zvezkov Opera omnia svetega Bonaventure. Zato smo se odločili, da poudarimo nekatere vidike treh glavnih področij njegovega delovanja, in sicer po časovnem zaporedju njihovega razvoja. Najprej je bil Bonaventura učitelj teologije na pariški univerzi vse do leta 1257, ko je službo zapustil, ker je bil izvoljen za generalnega ministra reda; to službo so mu nepretrgoma potrjevali vse do konca njegovega življenja. Ob opravljanju obeh nalog se je razodel tudi kot mistik – to je tretje področje njegovega delovanja v korist reda in Cerkve –, ko je svojo izkušnjo Boga postavil v službo drugim in predlagal mogoče poti do njega.
To pismo je tudi pomembna priložnost, da izrazimo hvaležnost številnim raziskovalcem, bratom in laikom, ki so se v zadnjih petdesetih letih z gorečnostjo in vztrajnostjo ukvarjali s to veliko in kompleksno osebnostjo teologa, brata in mistika, ohranjali živ spomin nanj ter pokazali bogastvo in aktualnost njegove misli.
Učitelj teologije: z umom na poti k Bogu
Bonaventura se je rodil leta 1217 v Bagnoregiu, majhnem in zelo značilnem mestu v osrednji Italiji, nedaleč od Viterba. Leta 1235 so ga zaradi očetovih gmotnih možnosti poslali v Pariz na študij svobodnih umetnosti. Tam je spoznal Red manjših bratov, v katerega se je odločil vstopiti leta 1243. Prosili so ga, naj opravi celotno akademsko pot teološkega študija, prav tako v Parizu, kjer je v študijskem letu 1252/1253 dosegel naziv magister theologiae na študiju Frančiškovih bratov.
Njegov teološki opus je obsežen. Omenimo le nekaj naslovov: štiri velike zvezke Komentarja k sentencam, Teološka vprašanja skupaj s Teološkimi pridigami, slavni spis Potovanje duha k Bogu iz leta 1259 in nazadnje tri serije univerzitetnih Konferenc (Collationes), ki jih je imel v Parizu v zadnjih letih življenja; med njimi je gotovo najbolj znan Hexaemeron. Delo, ki je najzanimivejše za spoznavanje njegove teologije, pa je gotovo Breviloquium, nastal okoli leta 1257 kot teološka sinteza, namenjena njegovim študentom in vsem bratom. V njem namreč Bonaventura poskuša »skrajšati« in narediti laže dostopen opis načrta odrešenja, ki je navzoč v Svetem pismu in ki, »ker je v spisih svetnikov in učiteljev podan včasih razpršeno«, začetnikom grozi, da se jim bo zdel »zmeden, neurejen, neraziskan kakor neprehoden gozd« (Breviloquium, Prol. 6,5). Iz tega dela navajamo nekaj pomembnih prvin njegove teologije.
Prvi vidik se nanaša na gorečnost pri teološkem delu, ki zahteva napor metode: kdor študira teologijo, mora imeti disciplino uma, ki jo poganja pobožna, goreča in plamteča ljubezen. Med deli, h katerim je poklican brat, je torej tudi intelektualno delo, ki je enako ali morda še bolj naporno in zahtevno kot ročno. Gre namreč za to, da verjetno (tisto, kar verujemo po veri) privedemo do umljivega in za to navedemo razloge: kajti le tako bo ljubezen do tega, kar verujemo, dosegla svoj vrhunec in razumu ponudila dokončen razlog, da se oklene vere. Naloga je težka in naporna, ker je učitelj poklican, da »prinese na dan skrite reči«. Zato, kakor Bonaventura vnaprej opozarja prav tako v prologu Breviloquia, »nihče ne bo te naloge našel za lahko, razen z dolgo vajo v branju besedila, tako da njegov dobesedni smisel zaupa spominu« (Prol. 6,1). Vse to bo mogoče le, če imamo jasen »namen in cilje«, zaradi katerih z resnostjo in zavzetostjo sprejmemo napor razumevanja vere: »Tedaj bomo resnično spoznali tisto ljubezen, ki presega vse spoznanje, in tako bomo napolnjeni do vse Božje polnosti« (Prol. 4). Kajti teologija nam omogoča, da rastemo v dobrem in sprejmemo odrešenje: ut boni fiamus et salvemur (Prol. 5,2).
Breviloquium osvetljuje še eno prvino Bonaventurove teologije: kristocentričnost. V sedmerni razdelitvi besedila, ki se začne z razpravo o Bogu »Enem in Troedinem« in doseže vrhunec v eshatološki vrnitvi človeka k Bogu, je v središču besedila učlovečena Beseda. V tej perspektivi se Kristus pokaže kot ključ zgodovine odrešenja, »popolnost vesolja«, vir našega ponovnega stvarjenja. Krščansko življenje se torej razvija tako, da z umom in ljubeznijo vstopamo v skrivnost zgodovine odrešenja, ki ima v Kristusu svojo dokončno logiko.
Kajti le po Kristusovi poti pridemo do razumnega strmenja nad Bogom! V Bonaventurovi teologiji v bistvu znova slišimo čustva Frančiška Asiškega, ki je vzkliknil: »Ničesar drugega torej ne smemo želeti kakor edinega pravega Boga, ki je polnost dobrega, vse dobro, celotno dobro, pravo in najvišje dobro, ki je edini dober!« (NPr 23,9; FF 70).
Kot pravi sin Ubožčka je Bonaventura zrl Najvišjega kot neskončno skrivnost dobrote, ki se po Kristusu podarja v vseh stvarnostih. Oče, nerojeni vir dobrote, v celoti in neskončno podeli svojo božjo naravo svojemu ljubljenemu Sinu, »srednji osebi« Trojice. V svojem medsebojnem dihu Ljubezni sta združena v vezi Duha, »daru, v katerem so bili dani vsi drugi darovi«. Ta se nato razliva na vse stvarstvo in na vsako stvar ter vse vrača k polnosti Božje ljubezni, ki je najvišje Dobro in vse Dobro.
Izrazni in ustvarjalni trenutek Dobrega je stvariteljsko dejanje kozmosa, ki se nenehno širi, ne le v smislu narave, ampak tudi spoznanja. Tako bivanje kakor spoznavanje razodevata isti izvor in isti cilj: polnost in razširjanje Dobrega. Oboje je zapisano v »Knjigi stvarstva« in oboje lahko bereta razum in ljubezen človeka, ki je poklican, da v vsaki stvari prepozna in ljubi Boga, Enega in Troedinega. Prav na to nas spominja papež Frančišek v okrožnici Laudato si’, ko izrecno znova predstavlja Bonaventuro: »Vsa stvarnost vsebuje v sebi pravo trinitarično strukturo […] vsaka stvar nosi v sebi pravo trinitarično strukturo« (št. 239); iz tega bi – spet s sklicevanjem na svetnika iz Bagnoregia – morala slediti »vesoljna sprava z vsemi ustvarjenimi bitji« (št. 66). In to je mogoče, ker – kakor pravi Bonaventura – »je Božja Beseda v vsaki stvari in zato vsaka stvar govori o Bogu« (Komentar k Pridigarju, pogl. 1, ad resp.).
Prednostni odsev trinitaričnih odnosov je človeška oseba, ki z vlitim darom Svetega Duha privede do popolnosti skrivnost, ki jo vsebuje vse vesolje. Prav v tem antropološkem okviru Bonaventura označuje človeško osebo kot »mikrokozmos«, ne le zato, ker jo je mogoče primerjati z »makrokozmosom«, ampak tudi zato, ker je njegova dopolnitev ali, nasprotno, njegovo uničenje: kakovost človeškega življenja pogojuje kakovost okolja, v katerem živi. Na to nenehno spominja papež Frančišek, ko vse kliče, naj prisluhnejo kriku, ki se dviga iz zemlje in od ubogih. Vsakokrat ko med narodi spodbujamo »bratstvo in socialno prijateljstvo«, spodbujamo tudi kakovost okolja na zemlji in jo branimo pred svojim rivalstvom in pohlepom.
Skratka, po Bonaventuru mora teološko razumevanje postati izkušnja Boga in gorečnost za ta svet ter nam omogočiti, da v njem odkrijemo jasno znamenje Božje ljubezni.
Učitelj iz Bagnoregia nas močno sprašuje, koliko poslušanje – ne le Svetega pisma, ampak tudi skupnega krika zemlje in ubogih – razsvetljuje naš razum in naše čustvovanje ter nas dela zmožne, da »prinesemo na dan skrite reči (Božje)« in smo dar za »vse sinove Cerkve« in za svet.
Minister reda: goreč voditelj
2. februarja 1257, pri približno 40 letih, se je življenje svetega Bonaventure korenito spremenilo. Med kapitljem v Rimu, v cerkvi Ara Coeli, kamor se je zbralo okoli sto bratov kot predstavnikov triintridesetih provinc reda, so bratje – tudi na predlog odhajajočega generala Janeza iz Parme – izvolili brata, ki se kapitlja ni udeležil in je bil v Parizu: Bonaventuro iz Bagnoregia.
Od vsega začetka se je zavedal, kakšno breme bo moral prevzeti: vodenje 30.000 do 35.000 bratov, razkropljenih po vsej Evropi, od Anglije do Mongolije oziroma Kitajske in Severne Afrike. Tako hitra rast skupaj z zapleteno navzočnostjo globokih kulturnih razlik v redu je bila razlog za resno zaskrbljenost in se je je bilo treba lotiti z veliko pozornostjo in gorečnostjo. To se kaže v njegovem prvem okrožnem pismu, napisanem takoj po izvolitvi, aprila 1257. Poleg tega, da je brate pozval k spreobrnjenju uma in srca v različnih točkah manjšebratskega življenja, jih je Bonaventura želel spomniti, kakšna je njihova poklicanost v Cerkvi: »biti ogledalo polne svetosti« (Pismo I, 1, v: Opere di san Bonaventura, Opuscoli francescani/1, zv. XIV/1, Rim 1993, 113). Med različnimi pomanjkljivostmi, na katere je generalni minister opozoril v tem pismu, bi bila ena včasih še vedno aktualna: »lene brate pripravite k delu«.
Da bi pospešil to prenovo kakovosti življenja, je Bonaventura, spet na prošnjo generalnih kapitljev, napisal dve pomembni besedili. Prvo je bilo predstavljeno leta 1260 na kapitlju v Narboni, ko je zbor odobril Generalne konstitucije, v katerih je sestavljavec uredil in dopolnil številne in nepregledne konstitucije, ki si jih je red od leta 1239 dajal skozi leta. Na naslednjem kapitlju, ki je bil leta 1263 v Pisi, je zbor bratov sprejel in uradno potrdil drugo Bonaventurovo delo: Véliko legendo in Malo legendo o svetem Frančišku, besedili, s katerima je bila za vse in za vselej določena dokončna pripoved o Frančiškovi svetosti. Z obema deloma, pravnim in pripovednim, je Bonaventura bratom ponudil dvojen in dopolnjujoč se niz smernic: pravne norme, ki se jih je treba držati, in vzor življenja, ki ga je treba posnemati.
Oznaka Bonaventure kot »drugega ustanovitelja reda«, čeprav je pretirana, vendarle vsebuje del resnice. S svojim dolgim vodenjem je manjšim bratom dal dokončno identiteto, ko je potrdil in pojasnil dvojno poslanstvo: močno zavzetost za evangelizacijo in pozorno zvestobo lastni manjšebratski poklicanosti. V obeh vidikih je bil lik svetega Frančiška odločilno merilo: njegova svetost je bila za to jamstvo. To Bonaventura z veliko slovesnostjo napove v prologu svoje Legende, kjer je Frančišek označen kot »Božji glasnik, vreden Kristusove ljubezni in postavljen za zgled popolne hoje za Kristusom« (LegM prol. 2; FF 1022). Skratka, kot general reda je s pogumom in razumnostjo prevzel občutljivo nalogo: varovati prvine ideala prvih bratov in ga povezati z razvojem identitete reda, ki je bil močno in obsežno dejaven v pastoralnem in kulturnem delu za pospeševanje vere in krščanskega življenja.
Omeniti je treba še dve »frančiškovski« deli svetnika iz Bagnoregia. Za vzgojo novincev je leta 1260 sestavil Pravilo za novince, v katerem je med drugim tiste, ki so želeli sprejeti to življenje, spomnil, da je »prostovoljno uboštvo temelj vse duhovne stavbe«. Drugo besedilo je obsežna in bogata zbirka Nedeljskih pridig in pridig o svetnikih (1267–1268): ker se je Bonaventura zavedal nezadostne pripravljenosti bratov za pridigarsko službo, jih je s svojimi pridigami želel ne le opomniti na pomen te naloge, ampak jim tudi ponuditi pripomoček, ki bi jim pomagal bolje opravljati njihovo služenje.
Ocenjujejo, da je Bonaventura med svojim mandatom generalnega ministra četrtino časa preživel na poti po cestah Evrope. Njegova potovanja kot animatorja in voditelja reda so se dejansko končala 23. maja 1273, ko ga je Gregor X. imenoval za kardinala škofa v Albanu in ga prosil, naj sodeluje pri pripravi drugega lyonskega koncila, ki naj bi bil maja naslednjega leta. Ob tej priložnosti je bil prav v Lyonu sklican tudi izredni generalni kapitelj, da bi imenoval Bonaventurovega naslednika v vodstvu reda. Izvoljen je bil Hieronim iz Ascolija, poznejši papež Nikolaj IV. Dva meseca pozneje, med potekom koncila, je Bonaventura v nedeljo, 15. julija, zjutraj zapustil ta svet, da bi se združil s Tistim, ki ga je iskal z vsem srcem in umom. Njegov pogreb je bil naslednji dan. V koncilskih aktih se ta dogodek omenja s temi besedami: »Bonaventuro sta ljubila Bog in verno ljudstvo« in »vsi, ki so ga srečali v življenju, so bili do njega polni globoke naklonjenosti«.
Kot generalni minister nam zapušča jasno in močno pričevanje: svojo gorečnost za red, ki mu je izročil sveti spomin na Frančiška kot dokončno merilo zvestobe njegovi manjšebratski poklicanosti in pastoralni zavzetosti.
V tem smislu nas Bonaventura kot »minister« vabi, da se vprašamo o svojem čutu pripadnosti redu, in nas spodbuja, da jo živimo tako kot dar, prejet od Boga, kakor tudi kot nalogo, ki jo moramo uresničevati skupaj, v korist Cerkve in sveta.
Mistik ljubezni: čustvo kot vrh spoznanja
V zgodovini se Bonaventure bolj kot ministra in učitelja morda spominjamo kot mistika, tako da ga je Leon XIII. imenoval »knez mistične teologije«. In res: za Bonaventuro se v mistiki dopolni tako pot razuma, uporabljenega pri veri, kakor tudi čut pripadnosti manjšebratskemu redu, kajti v enem in drugem primeru je cilj vedno isti: »okušanje« Boga.
Na tej poti je izhodišče, ki ga postavlja Bonaventura, gotovo mistični dogodek stigem svetega Frančiška: »Serafinska gorečnost hrepenenja ga je torej dvigala v Boga in sladko čustvo sočutja ga je preoblikovalo v Tistega, ki je hotel iz preobilja ljubezni biti križan« (LegM XIII, 3).
Ob vprašanju, kateri so procesi, ki omogočajo »izkušnjo Boga«, Bonaventura, ki zajema tudi iz lastne izkušnje, ponuja bleščeč odgovor, podan na koncu slavnega spisa Itinerarium mentis in Deum: »Če vprašate, kako se te reči zgodijo, vprašajte milost, ne pouka, ne razumevanja […] ne luči, ampak ogenj, ki nas popolnoma razvname in prenese v Boga« (Itinerarium VII 6).
Proces pa izhaja iz antropološke predpostavke: človek je »bitje hrepenenj« (vir desideriorum), po naravi usmerjeno k edinemu in poslednjemu predmetu, ki edini more pomiriti njegovo iskanje: k Bogu. Tudi Bonaventura sam je bil človek hrepenenja: tako v služenju redu kakor v akademskem poučevanju in v oznanjevanju evangelija ga je gnalo hrepenenje, da bi zrl križanega Kristusa, dokončno merilo za mišljenje in ljubezen do Boga. Le v njem je namreč korenina strmenja, ki bi moralo razvneti srce in um vsakega človeka: preobilje ljubezni, s katero se je odločil, da bo križan. Objeti in prevzeti od te ljubezni smo »privedeni v Boga«: »Prehajajmo s Kristusom Križanim iz tega sveta k Očetu« (Itinerarium VII 6). Na tej poti čustvene vrnitve, mistične velike noči, je Kristus torej medium, središče ne le trinitarične skrivnosti, ampak tudi dinamike človeškega srca v njegovem hrepenenju po Bogu: on je edini Srednik, »da bi ljudi privedel nazaj k Bogu« (De reductione 23).
Iz teh namigov razumemo, da je Bonaventurova mistika v bistvu odnosna, usmerjena k Drugemu, to je na poti k Bogu, po človeškem mesu Tistega, ki je iz preobilja ljubezni postal eden izmed nas, da bi nas naredil eno z Bogom. Bonaventurovo mistiko lahko torej primerjamo s hojo človeka, ki ga spremlja Kristusova človeškost kot edina pot k Očetu. Posledično se v njegovem kristološkem predlogu mistične poti uresničujejo besede, s katerimi Frančišek Asiški začenja Nepotrjeno pravilo: »Življenje in pravilo bratov je slediti nauku in stopinjam našega Gospoda Jezusa Kristusa« (NPr 1,1), ki je postal učlovečena in križana Beseda.
V pridigi o božiču sta oba trenutka Kristusovega mesa postavljena v popolno soglasje: »Da bi napravil popoln mir, je najzvestejši Srednik najprej dal samega sebe človeštvu v rojstvu, nato pa se je v trpljenju v korist ljudi popolnoma daroval Bogu.« V gledanju, veri in oklepanju te skrivnosti učlovečene in križane ljubezni se uresničuje človekova pot, ki jo navdihuje in podpira Sveti Duh: »Prejme ga le tisti, ki si ga želi, in želi si ga le tisti, ki ga v notranjosti razvnema ogenj Svetega Duha, ki ga je Kristus poslal na zemljo« (Itinerarium VII 4).
Dar Duha, ki omogoča izvršiti mistično veliko noč, pa človeku ne prihrani napora poti, to je izkušnje Boga, ki jo iščemo in pripravljamo s postopkom, ki poteka po stopnjah in z redom. Bonaventurova asketsko-mistična dela so ponudba metode, s katero se urimo v hrepenenju in iskanju. Omenimo le dve besedili: Drevo življenja in Trojna pot. V prvem je v središču čustveno zrenje Kristusa, razodetega na tistem drevesu življenja, ki je bil križ; v drugem pa je ponujeno premišljevanje treh trenutkov človeške izkušnje, treh poti, po katerih okušamo najprej mir (z očiščevanjem hrepenenj), nato resnico (z razsvetljenjem razuma) in nazadnje ljubezen (po Duhu, ki razvnema dušo, da bi jo združil s križano in zaročniško ljubeznijo s Kristusom).
Bonaventura nas torej spominja, da je človek »hrepeneče bitje«, poklicano, da se odpravi na pot k Enemu, ki vsaki stvari podarja njeno edinstvenost, resnico in lepoto.
Toda ali ne tvegamo na tej poti vsakdanjega srečevanja z Enim, ki edini zadostuje, pogosto tega, da smo »raz-treseni«, odtegnjeni od njega in razkropljeni v mnoterem?
Kolikokrat izkusimo to »raztresenost«, v kateri izgubimo Celoto, ker jo zamenjamo z deli?
Bonaventura pa nas spominja, da ima vsaka stvar smisel in vrednost, če nam pomaga doseči edino potrebno: »biti privedeni k Bogu«. Ali ne bi moralo biti stoletno praznovanje stigem svetega Frančiška leta 2024 čas spominjanja na bistveno, po katerem bomo na nov in poln način znova prejeli vse drugo?
Sklep: trojna dediščina, ki nam jo je zapustil Bonaventura
Julija 1274 je Bonaventura končal svoje življenje, velikodušno in goreče izživeto na treh področjih, ki so tudi za nas bistveni vidiki naše redovne poklicanosti, ki jih moramo »premišljevati« s »pozornostjo«, kakor nas je na začetku vabil Pavel VI.
Kot učitelj teologije nas Bonaventura uči pot modrostnega razumevanja, s katerim prehajamo iz zmedene temine gozda k globljemu razumevanju naše vere (razsvetljenje) in »prinašamo na dan skrite reči«. Kot minister reda nas spominja na zavzetost, da bi naše življenje postalo pričevanje, ki ga navdihuje pripravljenost na prenovo (očiščevanje), tako da bi tudi v časovno in kulturno korenito drugačnih okoliščinah naše manjšebratsko življenje ostalo »svetlo ogledalo svetosti«. Kot mistik nam kaže središče, iz katerega vse izvira in v katerem se vse dopolni, to je Kristusa Križanega, ki s križa podarja »ogenj Svetega Duha«, po katerem dosežemo svoj poslednji cilj: biti »preneseni« in »preoblikovani v Boga«, Enega, ki napolnjuje vse stvari ter jih dela dobre in lepe.
Mir in vse dobro.
br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister
br. Carlos Alberto Trovarelli, OFM Conv
generalni minister
br. Roberto Genuin, OFM Cap
generalni minister
br. Amando Trujillo Cano, TOR
generalni minister
Konferenca generalnih ministrov prvega frančiškovskega reda in TOR
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.