Pismo generalnega ministra in generalnega definitorija za praznik sv. Frančiška 2017
Rim, 2. oktober 2017, god svetih angelov varuhov
Predragi bratje, naj vam Gospod da mir!
Smo na predvečer praznika našega serafskega očeta sv. Frančiška. Praznovanje enega od staršev je za vso družino priložnost, da se zbere in deli veselje, čustva in izkušnje, pa tudi da se zave svojih težav in se skupaj usmeri v prihodnost. Kot sinovi smo spodbujeni, da se vprašamo, kakšen smisel ima to praznovanje v posebnem trenutku, ki ga živimo. Noben trenutek v našem življenju se nikoli ne ponovi in tudi letos pade praznik sv. Frančiška v nov, še nedoživet trenutek za naše bratstvo: na poti smo proti plenarnemu svetu reda, ki bo v Nairobiju od 12. do 28. junija 2018.
Za ta dogodek je že določena tema razmisleka: »Kdor ima uho, naj posluša, kaj Duh govori … manjšim bratom« (Raz 2,29). Sklicevanje na knjigo Razodetja je izrecno in nam pomaga, da zares dojamemo posebno sporočilo, ki nam ga Duh namenja v tem zgodovinskem trenutku, v raznolikosti naših položajev.
Od 18. do 22. septembra smo obiskali naše brate, ki živijo v Turčiji. Zahvaljujemo se jim za bratski sprejem ter za njihovo zavzetost in pričevanje.
Ob tej priložnosti smo v spremstvu škofa msgr. Rubéna Tierrablance, OFM, apostolskega vikarja v Istanbulu, imeli milost, da smo lahko obiskali arheološka najdišča mest, omenjenih v knjigi Razodetja, in se tam ustavili ter premišljevali besedila pisem, poslanih sedmim Cerkvam (Raz 1,17–3,22), in tako globlje sprejeli sporočila, namenjena takratnim krščanskim skupnostim in nam danes.
Čas in kraj poslušanja
Ko smo v drži poslušanja obiskovali te kraje, smo najprej zaznali proces in metodo misijona in evangelizacije, ki ostaja temeljna za vsako prenovo: Janez se čuti solidarnega s trpljenjem in preganjanjem svojih bratov in v skupnosti, zbrani k molitvi na Gospodov dan, najde primerno okolje, da posreduje svoje sporočilo (prim. Raz 1–3). Gospodov dan je čas in kraj bratskega deljenja, kjer tesnobe in trpljenja najdejo odgovor po poslušanju Besede in potopljenosti v Duha.
Srečanje z vstalim Gospodom in poslušanje njegovega glasu dajeta luč in moč, da vstopimo v vsakdanje težave in iz njih izidemo kot »zmagovalci« nad silami zla. Gospodova beseda je vedno sporočilo upanja, ki odpira v blagrovanje: »Blagor tistim, ki poslušajo besede tega preroštva« (Raz 1,3).
Poslušati Duha, da bi znali poslušati svet
Poslušanje Besede in potopljenost v Duha nas ne osamita od konkretnega sveta, v katerem živimo; nasprotno, pomagata nam odkriti naše poslanstvo v svetu. To je smisel sporočil Cerkvam, ki jih najdemo na začetku knjige Razodetja.
Posvetna stvarnost, ki jo predstavlja Babilon, je resnično okolje, v katerem živi Cerkev, ki čeprav je po definiciji zvesta nevesta, v konkretnosti življenja v sebi izkuša navzočnost zla in jo prav tako bremenijo mnoge težave, ki pestijo svet. Zato je Cerkev, preden bi grajala prebivalce zemlje zaradi njihovega zla, povabljena, da na novo odkrije zmagovite moči Kristusovega vstajenja in prehodi pot spreobrnjenja, ki jo lahko privede do prenove v luči tiste resnice, ki jo je poklicana oznanjati.
Dinamika poslušanja
V vsakem od sedmih pisem Razodetja lahko zaznamo skupne prvine; vsako od njih je namreč na začetku predstavljeno kot sporočilo, ki ga vstali Gospod oznanja vsaki posamezni Cerkvi: »Angelu Cerkve v … piši: To govori Božji Sin …«, na koncu pa kot beseda, ki jo Duh namenja vsem Cerkvam: »Kdor ima uho, naj posluša, kaj Duh govori cerkvam.« Iz teh stalnic sklepamo, da Duh besedo, ki jo je izrekel Kristus in je namenjena posebnim in omejenim položajem, napravi za vesoljno in jo posodobi ter iz nje naredi sporočilo za vse Cerkve. Vendar ne gre za posplošeno sporočilo ali za načelno izjavo, temveč za oznanilo, ki je posodobljeno in posebno za vsak položaj.
Poslušanje sproži proces, po katerem sprejeta Beseda postane življenjska stvarnost. Prvo pismo, namenjeno Cerkvi v Efezu, začrta postaje te poti: »spomni se – spreobrni se – delaj« (Raz 2,5): spreobrnjenje se rodi iz poslušanja Jezusove besede, ki jo Duh, ki jo ohranja v spominu, poživlja in posodablja ter tako povzroči spremembo življenja.
Kaj Duh govori nam, bratom, razkropljenim po »sedmih Cerkvah«?
Besedo, ki jo vstali Gospod namenja Cerkvam v Mali Aziji, Duh posreduje naprej nam, Frančiškovim sinovom, v mnogoterosti položajev, ki jih red danes živi na različnih celinah.
- Beseda, namenjena Cerkvi v Efezu, poudarja in priznava pomembne odlike te Cerkve in torej tudi naše: pravovernost in delavnost; hkrati pa nas spominja, da bi bilo vse zaman brez ljubezni.
- To, kar je rečeno Smirni, krepi naše upanje in razsvetljuje naše razločevanje, ko nas uči živeti uboštvo kot bogastvo.
- Pismo, naslovljeno na Pergam, nas kliče, naj se odpremo očiščujoči moči Besede, ki nam more pomagati premagati težke položaje, tako v odnosih z zunanjim svetom kot v našem bratskem življenju.
- To, kar je zapisano Cerkvi v Tiatiri, nam pomaga prepoznati pot, ki jo skušamo prehoditi, in nas obenem vabi, naj jasno razločujemo in iz svoje notranjosti odstranimo dejavnike ali načela, ki vodijo na stranpota.
- To, kar je rečeno Sardam, nam razodeva, da je najbolj negativno stanje v skupnosti pomanjkanje notranjega življenja, kljub živahnosti dejavnosti. Tej negativni sodbi pa sledi spodbuda: sprememba je vedno mogoča in lahko izhaja iz življenjske moči in dinamike, ki sta bili navzoči v tisti Cerkvi takrat in sta navzoči v našem redu danes.
- Pismo Filadelfiji nam ponuja zavesten pogled na našo slabotnost, skupaj s spodbudo k vztrajnosti, in nas spominja, da bo zvestoba njegovi besedi našemu pričevanju zagotovila priznanje in uspeh.
- To, kar je povedano skupnosti v Laodikeji, nas spominja, da je najbolj negativna drža občutek samozadostnosti: ta duši vsako željo po spremembi in napredku, saj nam zakriva resnost nekaterih stoječih položajev, v katerih ne razmišljanje ne moč avtoritete ali grožnje ne moreta upati na pozitiven izid. Le toplina ljubezni namreč more vzpostaviti prisrčen odnos prijateljstva in skupnega omizja. Gospod ni nasilnež, ki bi vlamljal naša vrata: on trka in čaka, da se vrata odprejo, ko prepoznamo njegov glas. To je strategija ljubezni, ki, da bi dosegla zaželeni izid, čaka in prosi, da bi bila svobodno sprejeta.
Besede, namenjene sedmim Cerkvam Razodetja, torej lahko še vedno zvenijo živo in aktualno za nas in za naša bratstva.
Pokorno poslušanje Duhovega glasu
Dragi bratje, tudi mi kakor Janez potrebujemo, da živimo svoj Gospodov dan, da bi poslušali besedo vstalega Gospoda in se potopili v Duha. Kakor skupnosti iz Razodetja moramo znova najti sami sebe, svojo človeško in duhovno istovetnost, da bi nato lahko šli v svet, se vanj vključili in pričevali za novost življenja, ki jo je vzpostavilo Gospodovo vstajenje. To poslanstvo pa se more začeti le tako, da stopimo na pot spreobrnjenja, to je, da svoje življenje in svoja bratstva očistimo tistih negativnih kvasov, ki so se iz sveta prikradli v naš način življenja.
Duhov glas sedmim Cerkvam in nam spominja, da umrli in vstali Gospod pozna tako naše slabosti kot naše močne točke, in nas vabi, naj se vedno spominjamo tega, kar je on storil in še naprej dela v nas in v naši zgodovini.
Duhov glas nas uči, naj se nikoli ne pustimo ujeti v brezpogojno navezanost na preteklost, pa naj bo ta še tako slavna, temveč naj se veselimo in izkoristimo stalno in učinkovito prenovo, ki jo povzroča Duh sam, ko edino besedo vstalega Gospoda dela vedno novo, živo in primerno za različne položaje, v katerih se lahko znajdemo.
Zato se nikoli ne naveličajmo z željo učiti in s hvaležnostjo sprejemati vedno nove dinamike, ki izvira iz poglobljenega in strastnega poslušanja Božje besede. Ne bojmo se postajati vedno bolj izkušeni in zreli poslušalci. Gojimo nenehno držo živega in dinamičnega poslušanja, ki edino nam omogoča, da se osvobodimo ničevosti tolikih zapisanih ali slišanih besed, in nas prepoji z edino resnično Besedo, razodetjem Božjih čustev in Božje volje, ki se je učlovečila v Jezusu Kristusu.
Naše življenje zahteva prostore in čase, posvečene izključno temu živemu in dinamičnemu poslušanju, ki iz čutov prehaja v um, da bi prodrlo v srce in postalo dejavna ljubezen.
Preden začnemo iskati praktična navodila, moramo znova odkriti logiko te dinamike, ki med poslušanjem in delovanjem najde načela razločevanja v notranjem človeku, ki ga gradi Duh (prim. Ef 3,16; 2 Kor 4,16sl.).
Frančišek, poslušalec Besede
Frančišek je bil »pozoren in dinamičen poslušalec« Božje besede. Razločevanje poklicanosti zanj in za njegove prve tovariše se je uresničilo v luči evangelija, ki zanj postane »življenje«: »Njegovo najvišje hrepenenje … je bilo, da bi popolnoma in vedno izpolnjeval sveti evangelij ter zvesto sledil … nauku našega Gospoda Jezusa Kristusa in hodil po njegovih stopinjah« (1 Cel 84).
Za Frančiška je branje Besede učinkovito, ker ga vodi Duh, ki po Besedi v vernem človeku, kakor v Mariji in v Cerkvi, nadaljuje delo učlovečenja (prim. Opom 7; PVer 48–56).
Kot združeno bratstvo lahko skupaj iščemo poti in sredstva prenove, pri tem pa se vedno spominjamo, da se resnično spreobrnjenje rodi samo iz delovanja Svetega Duha, ki deluje v naših srcih.
Skupaj z našim bratom in očetom Frančiškom torej kličimo vsemogočnega, večnega, pravičnega in usmiljenega Boga:
Daj nam, ubogim,
da z močjo tvoje ljubezni delamo,
kar vemo, da hočeš,
in da vedno hočemo, kar je tebi všeč,
da bi, navznoter očiščeni,
navznoter razsvetljeni
in vneti z ognjem Svetega Duha,
mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina,
našega Gospoda Jezusa Kristusa,
in samo s tvojo milostjo
priti k tebi, o Najvišji,
ki v popolni Trojici
in v preprosti Enoti
živiš in kraljuješ v slavi,
vsemogočni Bog, na vse veke vekov.
Amen.
(PRed 50–52)
Praznik očeta sv. Frančiška naj bo priložnost, ki nas odpre za živo in dejavno poslušanje tega, kar Duh govori vsakemu od nas in vsem našim bratstvom.
Ko vam ob prazniku serafskega očeta želimo vse dobro, vas prosimo, da se nam kot moleča skupnost pridružite za pot priprave in dober izid plenarnega sveta reda.
Na tej poti naj nas podpira tudi rodoviten spomin in srečno praznovanje 800 let frančiškanske navzočnosti v Sveti deželi in naj nam daje zagotovilo, da je Gospod Jezus z nami vse dni do konca časov.
Vaši bratje:
br. Michael Anthony Perry, OFM, generalni minister
br. Julio César Bunader, OFM, generalni vikar
br. Jürgen Neitzert, OFM, generalni definitor
br. Caoimhín Ó Laoide, OFM, generalni definitor
br. Ignacio Ceja Jiménez, OFM, generalni definitor
br. Nicodème Kibuzehose, OFM, generalni definitor
br. Lino Gregorio Redoblado, OFM, generalni definitor
br. Ivan Sesar, OFM, generalni definitor
br. Valmir Ramos, OFM, generalni definitor
br. Antonio Scabio, OFM, generalni definitor
br. Giovanni Rinaldi, OFM, generalni tajnik
Prot. 107839
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.