Upanje je pogumno!

Božično pismo frančiškanskih generalnih ministrov 2020

Asiz, 25. december 2020

»Ljudstvo, ki hodi v temi, bo zagledalo veliko luč;
nad prebivalci v deželi teme bo zasijala luč.« (Iz 9,1)

Frančiškovi družini,
vsem sestram in bratom

Upanje je pogumno!

Predrage sestre in bratje vse Frančiškove družine,
naj vam Gospod da mir!

Svetloba in glasba sta dve izmed mnogih sestavin božične »slovnice«. Tomaž Čelanski, ko pripoveduje o božiču v Grecciu, govori o noči, ki »je svetla kakor beli dan in prijetna za ljudi in za živali!« V tej noči »ljudje prihitijo in se pred obnovljeno skrivnostjo radujejo z veseljem, kakršnega niso okusili še nikoli. Gozd odmeva od glasov in skalovje odzvanja od praznične pesmi. Bratje pojejo Gospodu dolžno hvalo in vsa noč se zdi kakor eno samo vztrepetanje veselja« (prim. 1 Cel 85; FF 469).

Kot predstavniki velike mednarodne Frančiškove družine vam, ko že zremo Luč, ki prihaja z višave, v glasbenem jeziku ponujamo razmislek o lepem zvenu okrožnice Fratelli tutti.

1. V notnem zapisu

1.1. Nova partitura

Naša plovba skozi advent se izteka in božič je že na obzorju! Do konca leta 2020 je le še nekaj dni, vendar lahko že zdaj rečemo, da je bilo to zelo posebno leto. Zdi se, kakor da smo v teh zadnjih mesecih doživeli toliko, kolikor bi zadostovalo za celo desetletje. Virus, politične spremembe, protesti v mnogih državah, napetosti, vojne, zaničevanje, zavrženost, informacijski kaos – izkusili smo, da je svet postal temnejši in, k čemur so prispevale tudi različne zapore (lockdown), bolj zaprt (prim. Frančišek, Fratelli tutti, 1. pogl.: Sence zaprtega sveta, 9–55). In prav v tem zgodovinskem trenutku smo od papeža Frančiška prejeli okrožnico Fratelli tutti, v kateri deli z nami željo, da bi imeli pogum sanjati, si prizadevati za združeno človeško družino, za vesoljni objem med sestrami in brati, »otroki iste zemlje, ki nas vse gosti« (FT 8).

Papež okrožnico Fratelli tutti uvede z izrecnim sklicevanjem na bratsko ljubezen, ki jo je živel in spodbujal brat Frančišek – na ljubezen do bližnjih in daljnih; seveda tudi na ljubezen do Gospodovih stvari, predvsem pa do »tistih, ki so bili iz istega mesa kot on« (FT 2), med njimi pa do ubogih in zadnjih. Sveti oče se spominja tudi globokega smisla zgodovinskega in ponižnega obiska brata Frančiška pri sultanu Malik al-Kamilu v Egiptu. Asiški Ubožec se je z njim srečal kot brat, kot človek, ki ima »srce brez meja, zmožno preseči razdalje, ki izvirajo iz porekla, narodnosti, barve kože ali vere« (FT 3). Papež Frančišek priznava, da je prav sveti Frančišek veliki posredovalec Božje ljubezni in »rodoviten oče, ki je prebudil sanje o bratski družbi«; to je bil glavni razlog, da je napisal novo okrožnico (FT 4).

Zato bi toliko bolj moral to postati razlog tudi za nas, člane Frančiškove družine! Želimo povedati še več … Mi, generalni ministri Frančiškove družine, smo bili v Asizu in smo bili tam 3. oktobra, ob grobu svetega Frančiška, ko je papež Frančišek obhajal sveto mašo in podpisal svoje pismo! Svetega očeta smo lahko pozdravili v imenu vas vseh. V tej priložnosti, ki nam jo je naklonila Previdnost, želimo prebrati posebno povabilo, namenjeno vsej družini, in in primis, predvsem nam, ministrom. Je povabilo, naj okrožnico Fratelli tutti in njene smernice vzamemo resno, kot dar in nalogo, ki nam ju papež podarja v tem letu 2020, kot spodbudo, ki prihaja od svetega Frančiška po papežu Frančišku, kot novo partituro, ki se jo je treba naučiti, jo vaditi in izvajati v velikem delu zgodovine.

1.2. Različni toni v akordu upanja

Papež Frančišek je realist in se ne obotavlja imenovati stvari z njihovim imenom. Ko analizira položaj, v katerem je današnji svet (FT 9–55), govori o »gostih sencah, ki jih ne smemo prezreti« (FT 54). Vendar se tu ne ustavi. Kakšen je odgovor, ki ga daje na te stiske, ki jih doživlja vse človeštvo? Upanje! In kaj je upanje? Je nekaj, kar nam govori »o žeji, o hrepenenju, o koprnenju po polnosti, po izpolnjenem življenju, po merjenju s tem, kar je veliko, s tem, kar napolnjuje srce in povzdiguje duha k velikim stvarem, kakor so resnica, dobrota in lepota, pravičnost in ljubezen …« Je stvarnost, ki »je pogumna, zna gledati onkraj osebnega udobja, majhnih gotovosti in nadomestkov, ki zožujejo obzorje, da bi se odprla velikim idealom, ki naredijo življenje lepše in dostojnejše« (FT 55).

Toda od kod zajeti upanje? Spontani odgovor je verjetno ta: treba ga je zajemati iz Boga. In res je tako. Vir upanja in veselja je Bog in njegov evangelij. Papež Frančišek je to poudaril že v spodbudi Evangelii gaudium, ko je izpostavil, da se pravo veselje rodi v vezi med Bogom in človekom, med kristjanom in Jezusom Kristusom (Evangelii gaudium 1–8). To je prvi ton akorda upanja – odkriti, da smo Božji otroci in njegovi prijatelji.

Vsako delovanje, vsaka solidarnost, vsako družbeno prijateljstvo ima temelj v tem odkritju, kajti če smo otroci istega Očeta, to pomeni, da živimo sredi bratov in sester. Do brata in sestre pa človek ne more biti brezbrižen. V Fratelli tutti nas papež spominja prav na to: upanje ni nekaj, kar si pridobimo sami in živeč sami, neodvisno od drugih. Ne, upanje se gradi skupaj, ko znova odkrivamo, da smo sestre in bratje. To je drugi ton akorda – odkriti, da nismo osamljeni, da drugi obstajajo, da smo vsi povezani in potrebni in da se »nihče ne reši sam« (FT 54).

In ker živimo na tem planetu in v tem določenem trenutku zgodovine, se naše upanje tiče tudi našega bivališča: zemlje. Papež Frančišek v okrožnici Laudato si’, potem ko prizna, da »je skupni dom močno propadel«, vabi k upanju, ker nas to »vabi, da priznamo, da vedno obstaja izhod, da lahko vedno spremenimo smer, da lahko vedno kaj storimo za rešitev problemov« (LS 61). Tretji ton upanja ima zato okus sveže vode, diši po čistem zraku neokrnjenih gozdov in ima zven tropskega pragozda, napolnjenega s petjem tisočev ptic. In ta ton dopolni akord upanja, ki ne bi zvenel lepo, če bi bil okrnjen, če bi mu manjkal eden od treh tonov.

2. V koncertu

2.1. Prvi takti – odnos in srečanje

Laudato si’ se je spraševala, kakšen svet si želimo za prihodnost, kakšen planet si želimo; Fratelli tutti nas sprašuje, kakšne odnose si želimo za prihodnost. Spoznanja okrožnice Fratelli tutti nas vabijo, da odkrivamo in hranimo upanje za svet, v katerem je »vse odprto« (prim. FT, 3. pogl.: Misliti in ustvarjati odprt svet, 87–127), in gotovo postavljajo vprašanja tudi o naši identiteti, o poslanstvu in posledično tudi o vzgoji in izobraževanju. Če ta vprašanja prenesemo v Frančiškovo družino, bi se lahko vprašali: kakšen prihodnji frančiškovski svet, kakšne vrednote, kakšen slog in kakšno miselnost želimo me, frančiškanke, in mi, frančiškani, prenesti tistim, ki bodo prišli za nami? In predvsem, kakšne odnose si želimo v našem frančiškovskem svetu? In nazadnje, ali želimo, da je ta naš frančiškovski svet dostopen in odprt za vse?

Laudato si’ je govorila, da je svet mreža odnosov (spomniti se moramo, da je »odnos« ena glavnih frančiškovskih kategorij), v kateri je vse povezano (prim. LS 117); Fratelli tutti pravi, da ta mreža odnosov žal propada, da je grožnja osamljenost; predlaga pa tudi skrb in poudarja, da je upanje v kulturi srečanja (prim. FT 30).

Kako ustvariti kulturo srečanja? Papež Frančišek spominja, da »vsaka sprememba potrebuje motivacijo in vzgojno pot« (LS 15) in da jo je treba zastaviti tako, da lahko zajema iz »zaklada krščanske duhovne izkušnje« (LS 15) – in lahko dodamo: tudi frančiškovske. Zato priznavamo potrebo, da v vsakem našem ratio formationis in v vsakem našem ratio studiorum upoštevamo temo posebne in jasne človeške, družbene in »okoljske« formacije, ki temelji na teh papeževih prepričanjih. Zdi se, da se moramo vprašati, kako v naše formacijske poti vključiti veliko vprašanje, kako spodbujati kulturo srečanja. Kajti bližina je tista, ki rešuje, in ne rešuje samo človeka, temveč tudi njegov dom, zemljo.

2.2. Predhodni takti – pozornost in dialog

Ko je papež Frančišek razlagal priliko o usmiljenem Samarijanu, nas je spomnil, da »smo vsi zelo osredotočeni na lastne potrebe« (FT 65), zato tvegamo, da bomo prišteti v vrsto, v kateri sta duhovnik in levit, brezbrižna do »ranjenega človeka, ki je ležal ob poti, potem ko so ga napadli« (FT 63). Da bi izmerili raven svoje pozornosti do drugih, se lahko vprašamo, ali nas, »ko vidimo nekoga, ki trpi, to moti, nas vznemirja, ker nočemo izgubljati časa zaradi tujih težav« (FT 65). Eno izmed voščil, ki jih lahko izrečemo – in ne samo za ta božični čas –, je torej to, da bi imeli več poguma sprejeti »vzor usmiljenega Samarijana« (FT 66) in »znova obuditi svojo poklicanost, da smo državljani svoje države in vsega sveta, graditelji nove družbene vezi« (FT 66). Kajti »vsaka druga izbira vodi bodisi na stran razbojnikov bodisi na stran tistih, ki gredo mimo, ne da bi sočustvovali z bolečino ranjenega človeka ob poti« (FT 67). S tem voščilom se poraja še eno vprašanje: kako smo lahko še bolj ustvarjalni in se ne prepuščamo temu, da bi »gradili družbo izključevanja«, temveč bi »za svojo vzeli krhkost drugih« (FT 67)? Kako smo lahko bolj pozorni do bližnjega? Kako biti še pogumnejši v tem, da postajamo bližnji zadnjim? (prim. FT 233–235).

Papež Frančišek, ko govori o viru navdiha za svojo okrožnico Laudato si’, poleg svetega Frančiška navaja »dragega ekumenskega patriarha Bartolomeja« (LS 7). Ko govori o viru navdiha za Fratelli tutti, priznava, da mu je bil v veliko spodbudo veliki imam Ahmad al-Tajeb (prim. FT 29). S tem ponuja konkreten in pomemben zgled dialoga, ki smo ga kristjani, izhajajoč iz svoje neodtujljive identitete (prim. FT 3), poklicani iskati »z vsemi ljudmi dobre volje« (FT 6). Kot frančiškovski bratje in frančiškovske sestre smo v ta dialog že vključeni na različnih krajih in na različne načine; morda pa se lahko vprašamo, kako povečati prostore dialoga in srečanja z vsemi ljudmi, posebno s tistimi, ki ne delijo naše vere, a pogosto živijo in delajo ob nas.

Sveti Frančišek nam je zapustil nekaj praktičnih napotkov – začnemo lahko s pozdravom: Gospod naj ti da mir! (prim. Opor 23; FF 121). Kajti da bi nekoga tako pozdravili, ga moramo najprej »videti«. In nato je pozdrav uvertura v dialog! Spomnimo pa se, da je pozdrav svetega Frančiška namenjen vsem, v enaki meri in z enako prijaznostjo (prim. tudi FT 222–224)! Brez izjem, saj je v vsakem prepoznaval sestro ali brata in je vedel, da v Božjem srcu ni otrok druge vrste!

2.3. V glasbeni šoli

Od papeža Frančiška smo prejeli novo partituro, ki se jo moramo naučiti. Skladba se zdi zapletena, vendar vemo, da se vse skladbe na začetku zdijo zapletene. Ton za tonom, takt za taktom, počasi pridobimo zmožnost dobre izvedbe. Nova skladba pripoveduje o sanjah o odprtem svetu, o svetu, v katerem kraljuje srečanje, v katerem so mogoči novi življenjski slogi, novi načini gledanja in razmišljanja. Odgovorni za izvedbo te skladbe smo tudi mi; zato je treba sprožiti procese navznoter (ad intra v redu, na primer v formaciji) in navzven (v našem služenju svetu), procese, ki nam lahko pomagajo vstopiti v logiko glasbe, skrite v partituri okrožnice Fratelli tutti.

Kje se naučiti tonov te nove skladbe? Božični čas nam prihaja na pomoč in nas vabi, da obiskujemo boljšo glasbeno šolo. Sveti Frančišek pričuje, da je božič najboljši čas za vajo: »Tisti dan je Gospod poslal svoje usmiljenje in ponoči svojo pesem« (prim. FF 303). Glej, v Betlehemu se zgodi srečanje. Sam Bog prispeva h kulturi srečanja in postane bližnji: eden izmed nas. Začne dialog, sprva brez besed, stkan le iz pogledov – (moralo je biti pretresljivo – in to je gotovo doživela Marija iz Nazareta! – prvič od stvarjenja sveta gledati v Božje oči!) – Bog nam na božični praznik podari svoj obraz, saj »nihče ne more izkusiti vrednosti življenja brez konkretnih obrazov, ki jih ljubi« (FT 87). On prvi uči, kako živeti preroški in kontemplativni življenjski slog, ki se zna globoko veseliti, ne da bi bil obseden s potrošnjo.

Glej, tu je vir naše identitete; tu se lahko naučimo, kaj pomeni iti naproti tistemu, ki je daleč in je popolnoma drugačen. Formacija se začne tu: v zrenju obraza Jezusa Kristusa, povitega v plenice, ki ga poljublja Marija iz Nazareta in objema Jožef. Na tem obrazu lahko beremo, da je Bog ljubezen (1 Jn 4,16); Ljubezen, ki ne zna drugega, kakor da se v celoti podari, in ki nam je, zavedajoč se naše potrebe po odrešenju, prišla naproti. »Presveto, ljubljeno Dete, ki nam je dano in je bilo za nas rojeno na poti in položeno v jasli« (prim. FF 303), je Beseda, po kateri Oče obnavlja dialog z vsem človeštvom; Beseda, ki je zato, da bi stopila v dialog, postala meso in se naselila med nami (Jn 1,14).

Glej, tu je vir upanja! Je tam, kjer je Bog, in hkrati tam, kjer so bratje in sestre: on je tisti, ki je prišel, in prišel je prebivat prav med nas.

Tudi mi, generalni ministri Frančiškove družine, želimo prispevati k pisanju nove partiture v akordu upanja, odnosa in srečanja, pozornosti in dialoga, v šoli Boga: »Betlehemskega Deteta« (prim. 1 Cel 86; FF 470). To storimo s tonom skupnega božičnega voščila: vsem vam soglasno želimo, da bi v tem tako posebnem božiču imeli pogum, da bi vedno, povsod, v vseh okoliščinah, z vsakim, z vsemi sestrami in brati, želeli slišati pesem angelov, ki oznanjajo: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem – vsem! –, ki so mu po volji!« (prim. Lk 2,14).

Deborah Lockwood, OSF
predsednica IFC-TOR

Tibor Kauser, OFS
generalni minister

br. Michael Anthony Perry, OFM
generalni minister

br. Roberto Genuin, OFMCap
generalni minister

br. Carlos Alberto Trovarelli, OFMConv
generalni minister
predsedujoči Konference Frančiškove družine

br. Amando Trujillo Cano, TOR
generalni minister

Prot. št. 015/2020

Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.