Pismo generalnega ministra in generalnega definitorija vsemu redu za slovesni praznik sv. Frančiška 2022
Rim, generalna kurija, 17. september 2022
Praznik vtisnjenja ran sv. Frančišku
»… Vsi moji bratje, ki so zaposleni s pridiganjem, z molitvijo in z delom, bodisi kleriki bodisi laiki«
Sv. Frančišek, NPr 17,5
Dragi bratje in sestre, naj vam Gospod da mir!
Besede sv. Frančiška, ki smo jih izbrali za naslov tega pisma, natančno povzemajo istovetnost reda, kakor ga je Frančišek hotel: skupnost mož, ki v vsakdanjem življenju opravljajo različne dejavnosti, v globini pa gojijo pripadnost veliki družini Jezusove Cerkve. Kljub različnosti njihovih služb jih združuje skupna poklicanost biti bratje, se pravi odločitev, da odnos z drugim vedno živijo kot klic od Boga, ki »včasih govori ali dela ali deluje v njih in po njih dobre besede in dela« (NPr 17,6), in tako zavračajo logiko polaščanja drugega ali njegovega podrejanja lastnim potrebam ali željam.
Letos ob prazniku sv. Frančiška želimo z vami premisliti reskript papeža Frančiška z dne 18. maja 2022, s katerim so bratje laiki pripuščeni k službi vodenja1. Delimo veselje nad tem korakom, ki je dozorel v Cerkvi, tudi po zaslugi dolge poti preučevanja in prošenj naše družine in drugih inštitutov. To sporočilo je namenjeno manjšim bratom, kontemplativnim sestram in vsej družini kot spomin na skupno karizmo.
Evangelij, živet v bratstvu
Frančiškova poklicanost in poslanstvo sta ga vodila, da je v družbi in Cerkvi svojega časa dal odmevati klicu k bratstvu kot najresničnejšemu sadu Jezusove velike noči. Vse v njem izvira iz presenetljivega odkritja, da nihče ni pozabljen od usmiljene ljubezni Očeta, ki nas vse sprejema kot ljubljene otroke: zdrave in gobave, tatove in razbojnike, papeže in sultane, viteze in berače …
Jezusovo življenje in besede so Frančišku pokazali cilj, h kateremu naj teži, bratstvo pa je bilo pot, ki mu je omogočila hoditi za Jezusom. Resnično, življenje in pravilo manjših bratov je zvesto živeti in varovati »sveti evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa v pokorščini, brez lastnine in v čistosti«. Stoletnica potrditve pravila, ki se je bomo spominjali leta 2023, nam želi pomagati, da se vrnemo k temu srcu naše istovetnosti, skupaj z veseljem nad učlovečenjem, ki ga bomo prav tako leta 2023 obhajali z osemstoletnico božiča v Grecciu.
Tudi za nas je bratstvo prostor, v katerem izkušamo novo življenje po evangeliju in tisto ubranost, ki se lahko rodi le iz različnih not in iz množice glasbil. Tako smo prerokba človeštva, zvestega prvotnemu Stvarnikovemu načrtu.
Upadanje števila bratov laikov
Toda ubranost različnosti je resničnost, ki jo je treba sprejeti kot dar, kot sad Jezusovega življenja in velike noči, ter jo skrbno varovati in gojiti. V zgodovinskem trenutku, ki ga živimo, se nam zdi, da skrb za dar bratstva pomeni tudi deliti našo zaskrbljenost zaradi upadanja števila bratov laikov v redu, ki je v primerjavi z brati kleriki odstotno večje2.
Če nas splošno upadanje v redu sili k modremu razmisleku, kakor je od nas zahteval generalni kapitelj 2021, je upadanje bratov laikov znamenje, ki bi nas moralo skrbeti. Zdi se, da se naše bratstvo težko ohranja tisto različnost služb, ki ga zaznamuje že od začetkov. Frančišek je svoje bratstvo razumel kot drugačno, skoraj kot alternativo meniškemu ali kanoniškemu življenju; danes težko dojemamo izvirnost te oblike življenja. Ali morda tvegamo, da se spremenimo v skupnosti posvečenih služabnikov, ki se sklicujejo na pravilo, pojmovano predvsem kot sredstvo za dostojno urejanje skupnega sobivanja, namesto kot nenehen izziv, da snujemo vedno nove oblike bratskega življenja po evangeliju? Položaj je seveda različen na različnih območjih, kjer je red navzoč; vendar smo prepričani, da gre za vprašanje, ki sega v srce naše poklicanosti in zato zadeva vse brate.
Vse to je zlasti poziv naši formacijski ponudbi. Kar nas namreč združuje, je to, da smo vsi bratje, ne predvsem duhovniki. Dobro nam de, da vedno znova odkrivamo in od stalne do začetne formacije predstavljamo, da je prva poklicanost vsakega izmed nas biti manjši brat. Na tej poti bomo lahko tudi znova cenili, kako velik dar so bratje laiki, in jih z večjim prepričanjem predstavljali tudi v naši duhovnopoklicni ponudbi.
Nekaj razmislekov
V tem položaju upadanja smo prejeli pozitivno znamenje od papeža Frančiška, ki z že omenjenim reskriptom priznava, da je udeležba vseh bratov v življenju, poslanstvu in vodenju bratstva določena s skupno karizmo. Ne gre zgolj za »pravice« in oblast, temveč za karizmo in istovetnost. Izhajajoč iz daru tega papeškega reskripta se nam zdi primerno razviti še nekaj razmislekov.
1) Posvečeno življenje je bilo v prvem krščanskem tisočletju v temelju laiške narave. V teku zgodovine, že od prvih stoletij krščanske dobe, se posvečeno življenje namreč rojeva iz želje živeti evangelij na korenitejši način, kar vodi do odločitve, ki usmerja vse bivanje mož in žena, ki se čutijo poklicane vanjo, mož in žena, ki so in ostanejo laiki. Seveda ne gre za to, da bi z nostalgijo gledali v že zelo oddaljeno preteklost; upoštevati moramo namreč tudi dejstvo, da so v latinski Cerkvi nastale redovne skupnosti klerikalnega tipa in da je ta težnja zaznamovala tudi najstarejše redove. Zgodovina je zapletena, vendar nas ne odvezuje od tega, da se zdaj vprašamo, ali je med nami vseobsegajoča želja »živeti po popolnosti svetega evangelija« kot bratje še tako živa, da usmerja naše osebne in bratske odločitve za prihodnost in je zato odločilna v primerjavi s klerikalno istovetnostjo, ki vedno tvega, da posrka poklicanost manjših bratov.
Sicer pa dobro premislimo: sv. Frančišek ni bil duhovnik in prav v njem najdemo temeljno korenino naše istovetnosti. Sv. Frančišek je v odnosu do hierarhičnih in razslojenih sistemov družbe ter nekaterih ustanov v Cerkvi in redovnem življenju svojega časa zamislil »manjše brate« kot može, poklicane, da se uresničujejo v isti družini po zakoniku bratskega občestva, zakoreninjenega in utemeljenega v ljubezni in manjšosti. Ta ideal je vključeval trajni izziv k največji domačnosti med brati, k enakosti, teološko in pravno, v znamenju krščanske ljubezni, spoštovanja, služenja in medsebojne pokorščine3.
Zato čutimo zelo blizu dih, ki navdihuje reskript papeža Frančiška in ki je za nas velik navdih, da danes poživimo prvotno intuicijo naše poklicanosti. V luči vsega tega priznavamo strah, da po svetu ne malo kandidatov za naše življenje privlači bolj klerikalni stan kakor življenje manjših bratov. Ali pa da ju ne znajo dovolj razločevati. Sicer pa naš formacijski sistem tega zavedanja ne navdihuje in podpira kaj dosti, prav tako kot ga ne profil in dejavnost večine naših bratstev in navzočnosti, ki so močno zaznamovani z duhovniško službo. To bi lahko pojasnilo tudi dejstvo, da več kot polovica bratov klerikov, ki zapustijo naše bratstvo, vstopi v škofijsko duhovščino4 in brez ovinkarjenja izjavlja, da se čutijo bolj duhovniki kakor manjši bratje. Nujno je treba prestaviti v drugo prestavo.
2) Laiška poklicanost v našem bratstvu je dragocena predvsem zato, ker je živ spomin na duhovniško razsežnost, ki je vsebovana v krstnem posvečenju, to pa je korenina redovnega posvečenja. Vsak verni je na moč svojega krsta poklican, da je deležen edine in popolne Kristusove daritve ne le po zakramentalnem obhajanju, temveč predvsem po daru lastnega življenja za dobro bratov in sester: to je resnično bogoslužje po Duhu5, ki ga mora vsak krščeni, klerik ali laik, darovati Bogu. Odnos z Bogom tako ne postane ena izmed zaposlitev, ki napolnjujejo moj dan, temveč temeljna usmeritev, ki vnaša red in poenoti vse druge dejavnosti, ki sem jih poklican opravljati, pa naj bodo klerikalne ali laiške. »Vsak naj drugim služi z darom, ki ga je prejel, kakor se spodobi za dobre oskrbnike mnogotere Božje milosti … da bo v vsem poveličan Bog po Jezusu Kristusu«6.
3) Razmislek o navzočnosti bratov laikov v našem redu lahko končno postane tudi povabilo, da se zavemo odgovornosti, ki jo imamo kot Frančiškovi učenci do vse cerkvene skupnosti. V tem tako težkem zgodovinskem trenutku, ki ga tudi v Cerkvi zaznamujejo pretresi, nemiri, odpori in zahteve, bi klic, ki brez nasprotovanj združuje klerike in laike v našem bratstvu, lahko postal tudi spodbuda, da sanjamo o Cerkvi, v kateri se resnično uresničuje Kristusova beseda: »Vi pa ne tako! Kdor je največji med vami, naj bo kakor najmlajši, in kdor vlada, kakor tisti, ki streže«7. To so besede, ki so Frančišku navdihnile ime njegovega bratstva: manjši bratje, se pravi ljudje, ki čutijo željo, da bi služili, ker so izkusili, da se jim je Gospod prvi dal v službo. Zdi se nam, da je to nujen klic, ki ga naš čas namenja nam, ki nosimo to ime: ali ne bi morali biti danes pričevalci skupnosti, v kateri nihče ne razmišlja kakor »kralji narodov … in tisti, ki imajo oblast nad njimi«?8 Cerkev nujno potrebuje nesebično pričevanje mož in žena, ki s svojim življenjem pokažejo, da je mogoče živeti kot bratje in sestre, ne kot tekmeci ali nasprotniki. Samo to pričevanje lahko pri korenini zatre vsako obliko klerikalizma (pa naj prihaja od klerikov ali od laikov), vsak družbeni pritisk, vsako zahtevo po gospodovanju ali nadvladi nad brati, vsak kratkovidni pogled, ki bi različnost poklicanosti imel za grožnjo dobro urejenemu življenju cerkvene organizacije.
Srečanja bratov laikov
Kot generalni definitorij zaupamo, da bodo srečanja bratov laikov na ravni konferenc in mednarodno srečanje leta 2025, ki jih je zahteval generalni kapitelj 2021, dragoceni kraji in priložnosti za ta razmislek, s preverjanjem, ki ga bomo opravili, in z novim zagonom naše celostne poklicanosti, v katerega upamo. Zato vabimo, da ta srečanja pripravite in jih živite s prepričanjem.
Prav od tod lahko sprejmemo priložnost, ki nam jo ponuja papež Frančišek, da k vodenju reda pokličemo tudi druge brate: to je izziv, da se na novo premislimo, spremenimo zakoreninjene miselnosti in se odpremo prihodnosti, ki jo Duh že prebuja med nami.
Predragi bratje in sestre, naj nam obhajanje praznika našega očeta in brata sv. Frančiška pomaga, da se vrnemo k srcu naše poklicanosti in da svoje življenje poenotimo okrog žarečega jedra Gospodovega klica.
Naj nam pomaga, da plamen karizme ne bo ugasnil pod težo razočaranj in utrujenosti; naj zato poživi plamen življenja in vere, največja darova, ki smo ju prejeli.
V tem duhu pozdravljamo vsakega posebej in vse brate, ki so romarji in tujci po vsem svetu, in z blagoslovom sv. Frančiška voščimo, da bi z veseljem živeli evangelij ter hodili po stopinjah Gospoda Jezusa v tem težkem in blagoslovljenem času in ostajali na poti z današnjimi možmi in ženami dobre volje.
Bratski pozdrav
br. Massimo Fusarelli, OFM
generalni minister
br. Ignacio Ceja Jiménez, OFM
generalni vikar
Generalni definitorji
br. Jimmy Zammit, OFM
br. Cesare Vaiani, OFM
br. Joaquin Echeverry, OFM
br. César Külkamp, OFM
br. Albert Schmucki, OFM
br. Victor Luis Quematcha, OFM
br. John Wong, OFM
br. Konrad Grzegorz Cholewa, OFM
Prot. 111649
Opombe
1 Prim. https://press.vatican.va/content/salastampa/it/bollettino/pubblico/2022/05/18/0371/00782.html
2 Prim. La nostra vocazione tra abbandoni e fedeltà (Naša poklicanost med odhodi in zvestobo), Rim 2019, št. 3.1–2, str. 11–14.
3 Prim. L’identità dell’Ordine francescano nel suo momento fondativo (Istovetnost frančiškovskega reda v trenutku njegove ustanovitve). Dokument medfrančiškovske komisije »za preučevanje frančiškovskega reda kot ›mešanega inštituta‹«, maj 1999. Enchiridion OFM II, št. 3281–3282.
4 Prim. La nostra vocazione tra abbandoni e fedeltà, Generalna kurija OFM, Rim 2019, št. 3.4, str. 14.
5 Prim. Rim 12,1.
6 1 Pt 4,10.
7 Lk 22,26.
8 Prim. Lk 22,25.
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.