Pismo generalnega ministra za slovesni praznik sv. Klare 2017
Rim, 2. avgust 2017, praznik porciunkulskega odpustka
»… z urnim tekom in lahkim korakom …« (prim. 2 PNež 12)
Predrage sestre, naj vam Gospod da svoj mir!
Slovesni praznik matere svete Klare mi daje priložnost, da z vami razmislim o nekaterih vprašanjih, ki danes nedvoumno izzivajo naše življenje in našo hojo za Gospodom Jezusom Kristusom. Zapletenost našega časa od nas zahteva, da znamo dogodke brati v globino, in nas izziva, da najdemo nove načine, kako zvesto živeti svojo karizmo in hoditi ob današnjih moških in ženskah ter jim ponujati besedo upanja in usmiljenja. Soočamo se s kriznimi razmerami na različnih ravneh, od družbene do osebne. Tudi mi nismo zunaj teh tegob, ki zadevajo naše življenje in življenje naših bratstev.
Naj nam Gospod podari, da bi znali te krize gledati kot priložnosti. Zato želimo skupaj prisluhniti in se pustiti izzvati Svetemu pismu in pričevanju Klare Asiške.
Mi, manjši bratje, smo določili teme, ki jih bo prihodnje leto obravnaval plenarni svet reda, in pot osredotočili na tri pomenljive besede: poslušati, razločevati in delovati.
Mislim, da so te besede lahko pomenljive tudi za vas, drage sestre, ki ste danes poklicane, da se soočate z novimi izzivi, da odgovarjate na zahteve, ki izzivajo in sprašujejo, ter da greste skozi zapletenost časa in ostanete zveste evangeljski navdihnjenosti matere svete Klare.
Poslušati
Povabilo k poslušanju se v Svetem pismu vedno znova vrača: veren človek je tisti, ki zna poslušati, ki zazna Gospodov glas in se svobodno odloči, da nanj odgovori s pritrditvijo. Knjiga Apostolskih del nam pripoveduje nekaj zelo zgovornih dogodkov o drži poslušanja, ki so jo gojile prve krščanske skupnosti. Značilen je zgled učencev, ki jim je Duh preprečil oznanjati besedo v Aziji in so bili v videnju spodbujeni, naj se odpravijo v Makedonijo (prim. Apd 16,6-10). Božja beseda usmerja in njegov Duh vodi ter govori po življenju, dogodkih, okoliščinah in po navdihih srca.
Tudi Klara je znala živeti v nenehni drži poslušanja, kakor pričujejo sestre. Poslušala je Boga v tišini in neprenehni molitvi; skrbno je poslušala sestre, katerih potrebe je zaznavala, tudi neizrečene, saj je »v duhu« spoznavala njihovo trpljenje in obup (prim. PostKan 2,23); sočutno je poslušala strah svojih someščanov pred napadi sovražnikov (prim. PostKan 3,19).
Naj bo vaše poslušanje pozorno in svobodno, uresničeno v tišini osebnega odnosa z Bogom in v podelitvi s sestrami, ko se skupaj zbirate okoli Besede in se pogovarjate o tem, kar se dogaja okoli vas. Naj bo to poslušanje budno, odprto, brez predsodkov; naj bo dejavno, modro in razumno poslušanje, ki zna kopati pod površino; naj bo poslušanje, polno vživljanja, zavzetosti in sočutja. Poslušanje tega, kar nam Duh, ki tiho deluje v vsakdanjem življenju, želi danes navdihniti, predpostavlja zavest lastne identitete in pripravljenost, da ostanemo na poti izhoda, usmerjeni po obljubi, ki jo Bog za nas obnavlja. Poslušanje nas ne pusti pri miru. Včasih nas vznemiri, nas pripravi, da gremo iz sebe in iz svojih gotovosti, in postavlja vprašanja, ki zahtevajo nove odgovore.
Razločevati
Če je poslušanje Božjega glasu v zapletenosti današnje stvarnosti prvi korak, da bi razumeli, kako danes odgovoriti na svojo poklicanost in kako se usmerjati na poti, se nato odpre ves prostor razločevanja. Ta glas in znamenja, ki jih zaznavamo v razvoju zgodovine, je treba razlagati, primerjati in razumeti v njihovi pristnosti. Razločevanje je prav toliko potrebno in nujno, kolikor je občutljivo, in ni naključje, da nam papež Frančišek ta proces vedno znova kaže kot prostor, v katerem je treba prebivati s potrpežljivostjo in vztrajnostjo.
Spet nas prve krščanske skupnosti učijo evangeljske drže medsebojnega soočanja, branja Besede in razpravljanja med brati, molitve in pripravljenosti, da sami sebe postavimo pod vprašaj, ter iskanja skupnega dobrega. Zavest o daru Duha in o njegovi dejavni milosti, skupno zbiranje, da bi se soočili z izzivom, jasna in iskrena komunikacija, medsebojno zaupanje, modro branje stvarnosti in pozorno poslušanje Svetega pisma so bili zanje temelji, na katerih so razločevali, vse do skupne odločitve zbora, ki je razrešila spor, spodbudila svobodo in odgovornost, prinesla veselje in opogumila brate (prim. Apd 15,1-35).
Tudi Klara se je v svojem življenju večkrat znašla pred nujnostjo občutljivega in odločilnega razločevanja. Pomislimo na odkrito in plodno soočenje s kardinalom Hugom, poznejšim papežem Gregorjem IX., o izvirnosti načina življenja skupnosti pri San Damianu v odnosu do cerkvene ustanove. Ni šlo le za Klarino osebno prepričanje, temveč za zavest, da je treba ohraniti dar poklicanosti, prejet od Očeta usmiljenja (prim. KlOpor 2). To zavest je hranila molitev v nenehnem odnosu z Očetom, v oklepanju ubogega Kristusa in v edinosti s Svetim Duhom. Molitev za Klaro ni bila zaprt prostor, temveč se je znala razširiti in se pustila prežeti s Kristusovo strastjo in brezmejno ljubeznijo. Prav zato je bila zanjo konkretna stvarnost kraj, kjer je spoznavala in izpolnjevala Božjo voljo. Potreb sester, slabotnosti, ki jih je izkušala v sebi in v drugih, tegob in napetosti ni videla kot ovire, temveč kot priložnosti, po katerih se lahko karizma kontemplacije prepleta s karizmo ljubezni v skupnem razločevanju. Pravilo (prim. KlPr 4,15-18) opominja na pomen tedenskega kapitlja, na skupno iskanje načina, kako v polnosti živeti svojo poklicanost v konkretni, vsakdanji stvarnosti, ki je edini mogoči prostor, kjer lahko delamo korake hoje za Kristusom.
Tudi ve, sestre, ste poklicane k razločevanju. Današnja stvarnost poglablja globoka vprašanja o smislu življenja. Kaj lahko v času, ki ga zaznamujejo hitrost, hrup, takojšnje in globalne informacije ter navzočnost digitalnih in družbenih medijev, ki povzroča spremembe na antropološki ravni, povesta razsežnost tišine in kontemplacije, ki sta del vašega življenja? Kaj lahko v svetu, ki ga zaznamujejo razdrobljenost, delnost, partikularizmi in delitve, hkrati pa težnja k enoličnosti in poenotenju, ponudi vaše življenje, poklicano k edinosti v različnosti tako na osebni kakor na bratski ravni? Katere odgovore najti, kako se pogovarjati, da bi skupaj rasle, tako da avtonomija samostanov ne bi postala zid za varovanje lastnega preživetja, temveč bogastvo, ki ga lahko ponudimo skupnemu razločevanju?
To je nekaj vprašanj, ki, kakor mislim, prežemajo vaše skupnosti in v katerih je treba prebivati s strastjo, prepričanjem in upanjem, v zaupanju, da nas vodi Duh.
Delovati
Poslušati, razločevati in nazadnje delovati. Delovanje, ki ima, okrepljeno z globokim in razumnim poslušanjem ter z resnim in odprtim razločevanjem, pogum in drznost za življenjska dejanja in je noseče s preroštvom, kakor delovanje Petra, Jakoba in Pavla, ki so znali Cerkev odpreti za novo in jo razširiti na pogane (prim. Apd 15,1-35).
Svobodno delovanje, plodno v usmiljenju, kakor je bilo Klarino, ki ni oklevala, da se s svojim telesom vrže na bolni bok sestre in si sname pajčolan, da bi jo ogrela, pri čemer je tvegala svojo identiteto ženske in uboge sestre (prim. PostKan 7,12); delovanje, bogato s pogumom tistega, ki zna iti dlje, k polnosti podaritve samega sebe v pripravljenosti na mučeništvo, ki je Klaro spodbudilo k želji, da bi odšla v Maroko (prim. PostKan 6,6).
Naj bo tudi vaše delovanje pogumno, sestre! Zavedajte se izzivov, glejte z budnim pogledom tistih, ki se z upanjem odpirajo prihodnosti, bodite zveste in stanovitne v prejeti poklicanosti in imejte pogum, da si drznete preroških življenjskih dejanj. Včasih ugotavljamo, da se spremembe v skupnostih zgodijo zato, ker jih tako ali drugače vsili življenje. Okoliščine, ki nastanejo in onemogočijo, da bi nadaljevali kakor prej, zahtevajo odločitve in rešitve, ki so bolj ali manj premišljene in učinkovite. Sprašujem se in sprašujem vas, ali je neizogibno, da je tako. Ali pa je morda vendarle mogoče spremembo izbrati na podlagi razlogov, skupno dozorelih prepričanj, iskanja dobrega in življenja; s pogumom in zaupanjem, s sprejetjem izziva in s pripravljenostjo nekaj izgubiti, da bi življenje lahko še naprej cvetelo v polnosti. Mnoga bratstva živijo v stvarnosti ostarelosti in krhkosti, ki odpira vprašanja o prihodnosti; nekatera so vpeta v težavna okolja in se čutijo poklicana k novi obliki podelitve in bližine z brati in sestrami; področje vzgoje terja, da se naučimo novih načinov in jezikov, da bi razumeli antropološke spremembe in ostali v pozitivnem in pomenljivem dialogu z današnjim človekom; prihod mladih prinaša potrebo po pozornem razločevanju in modrem spremljanju. Sama zgradba vaše oblike življenja in vaših samostanov je postavljena pod vprašaj, ko viri avtonomije, ki jih imate, grozijo, da bodo postali preskromni, in ko občestvo postane mogoča in lepa pot, po kateri lahko skupaj odgovarjate na klic k življenju v polnosti, ki nam je še vedno izročen, in še naprej zaupate Božji obljubi. Kako lepo je, ko imamo svobodo za zavestne, skupne odločitve, ki si drznejo stopiti iz vedno enake prakse in predlagati novo pot za spodbujanje življenja, v zvestobi evangeliju in temeljnim razsežnostim vaše identitete: uboštvu in bratstvu, ki sta nam ju Klara in Frančišek izročila kot dediščino!
Vaši molitvi izročam pot bratov po isti poti poslušanja, razločevanja in delovanja.
Oče usmiljenja naj blagoslovi vsako izmed vas in vaša bratstva in mati sveta Klara naj spremlja vašo pot.
Blagoslovljen praznik!
br. Michael A. Perry, OFM
generalni minister in služabnik
Prot. 107747
Izvirnik v italijanščini: ofm.org ↗
Prevedeno s pomočjo umetne inteligence.