OSC – Klarise

OSC – Klarise

OSC – red sv. Klare
sta ustanovila sv. Frančišek in sv. Klara Asiška leta 1212. Sv. Klara (1193/94 – 1253) predstavlja “ženski obraz frančiškove karizme”. Rodila se je v bogati plemiški družini v Assisiju. Po Frančiškovem zgledu se je povsem podarila Gospodu v bogomiselnem življenju.

Papež Janez Pavel II., ki meni, da “kontemplativni poklic ni bil nikoli tako dragocen in pomemben kakor je danes…, ko je prihodnost Cerkve odvisna od molitve”, vzpodbuja: “Danes moramo znova odkriti sv. Klaro, ker je pomembna za Cerkev; znova je treba odkriti njeno karizmo, njen poklic.”

Klara je bila odlična učenka evangelija. Zvesto pokorna Svetemu duhu je v sebi utelesila izredne človeške in evangelijske vrednote v ubrani in zreli skladnosti milosti in narave. S pristno in globoko ljubeznijo do Kristusa je junaško premagovala vse ovire. Modro razsodna, neomajno trdna in vesela je z vedrino in mirom hodila svojo pot. Hranila se je z Božjo besedo in evharistijo; premišljevala in molila je podnevi in ponoči. Vse njeno življenje je bila zahvala, daritev in hvalnica. Njen zgled je privabil mnogo deklet. Bila jim je dekla, mati in vzornica.

Klara je prva žena v meništvu, ki je napisala svoje Vodilo (in si priborila njegovo potrditev od papeža) – čigar srčika sta skupnostno življenje v ljubezni in veselo uboštvo.

Vedno je bila zvesta, vdana hči Cerkve. Zaprta v majhen samostan je – s svojo molitvijo in žrtvijo – objemala vesoljno Cerkev. Tako se je oblikovala po Kristusu, da je z izredno privlačno močjo mnoge pripeljala k Njemu. Še vedno nam žari kot čudovit vzor žene, ki presega vse čase.

Poklic sester klaris je kontemplativen. Poudarek je torej na “bogastvu molitve, molku, kontemplaciji, nedeljeni ljubezni do Boga in popolni predanosti njegovi službi”. Posebne značilnosti našega bogomiselnega življenja so: evangeljski duh, duh molitve in pobožnosti, ki mu mora služiti vse drugo, vzvišeno uboštvo, sestrinska vzajemnost v edinosti in medsebojni ljubezni, preprostost, skromnost, majhnost. Posebna dediščina Reda je češčenje evharistije in Božje matere Marije.

Gospod nam je podelil milost, da smemo posebno posnemati Njega, ki se je trideset let v skritosti posvečal molitvi in preprostim opravilom in se tudi med javnim delovanjem umikal množicam, “da bi na samem molil” (Mt 14,23). Po njegovem navdihu smo si “izvolili najboljši del, ki nam ga nihče ne bo vzel” (Lk 10,42). “Povedel nas je v puščavo… da bi spoznale Gospoda” (Oz 2,16.22), da bi Ga “ljubile iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenem in z vso svojo močjo” (Mr 12,30) in bi – skupaj z Marijo – “ohranile in premišljevale v svojem srcu” (Lk 2,19) skrivnosti Njegovega življenja, ljubezni in trpljenja; da bi ga neprenehoma slavile in Mu prepevale hvalnice v imenu slovenske Cerkve; da bi po materinsko nosile v svoje srcu vso Cerkev in prosile za potrebe vseh svojih bratov in sester.

Frančišek in Klara sta za nas nenehen izziv s svojo korenitostjo in nas vabita k posnemanju:

  • v popolni, veseli, velikodušni in do konca zvesti podaritvi Kristusu, v “zaljubljenosti” Vanj, v posnemanju Njega,
  • v ljubezni in vdanosti do Matere Marije in do Cerkve,
  • v liturgični in osebni molitvi, ki mora imeti prednost pred vsem drugim,
  • v prizadevanju za edinost v medsebojni ljubezni,
  • v izredni ljubezni do uboštva in ponižnosti,
  • v evangeljskem duhu služenja.

Klara pa nas še posebno izziva s svojo skritostjo, molkom in spokornostjo.

Jezus nam je povedal, da “brez Njega ne moremo ničesar storiti”. On nam želi deliti milosti, moramo pa zanje prositi. Brez molitve je vse zunanje delo malo vredno.

Kakor so Klara in sestre spremljale Frančiška in brate, tako ostanemo me – v samoti, v ubogi, spokorni osamljenosti – tiho molitveno ozadje svojih bratov in sester, ki se trudijo z oznanjevanjem evangelija.

V redu pa živijo tudi “zunanje sestre”, ki se ne posvečajo povsem bogomiselnemu življenju, ampak opravljajo tudi zunanja dela; teh ne veže zaobljuba klavzure.

Na slovenskem ozemlju je bilo nekdaj sedem samostanov klaris (prve so prišle leta 1300). Cesar Jožef II. pa jih je leta 1782 ukinil. Leta 1978 smo prišle tri Slovenke iz zagrebškega samostana v Nazarje. Zdaj nas je devetnajst.

Za sprejem v red se zahteva pravi namen, primerna starost (18 – 30 let) in osebna zrelost, zadovoljivo telesno in duševno zdravje; izobrazba ni določena.


Dekle, ki se zanima za našo skupnost, lahko piše ali pokliče na naš naslov:

Samostan Brezmadežne sester klaris
Samostanska pot 51
3331 Nazarje
tel. 03/ 583-13-91 (kličite med 9.-11. in 15.-17. uro)

2 thoughts on “OSC – Klarise

  1. Pozdravljeni!

    Zanima me, ali imajo mogoče sestre klarise tudi dostop do elektronske pošte(mogoče prednica)?

    Hvala za odgovor!

    Blagoslovljen dan!

    Lidija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

RSS
Facebook
YouTube