Pismo vsem kristjanom (vernikom)

V imenu Gospoda Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. Vsem kristjanom, redovnikom, klerikom in laikom, moškim in ženskam, vsem, ki prebivajo po vsem svetu, brat Frančišek, njihov služabnik in podložnik, izkazuje vdano spoštovanje, resnični mir iz nebes in iskreno ljubezen v Gospodu.

Ker sem služabnik vseh, sem dolžan vsem služiti in oznanjati blagodišeče besede mojega Gospoda. V zavesti, da zaradi bolezni in slabosti svojega telesa ne morem osebno obiskati vsakogar, sem se torej odločil, da vam s tem pismom in sporočilom podam besede našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je Očetova beseda, in besede Svetega Duha, ki »so duh in življenje« (Jn 6,64).

Očetova beseda

Najvišji Oče nam je iz nebes po svojem svetem angelu Gabrijelu oznanil, da bo njegova Beseda, tako zelo vzvišena, tako sveta in tako veličastna, prišla v telo Device Marije. Iz Marijinega telesa si je privzela resnično meso naše človeškosti in krhkosti. Čeprav je bil bogat nad vse (2 Kor 8,9), je vendar hotel na svetu zase in za preblaženo Devico, svojo mater, izbrati uboštvo. Tik pred svojim trpljenjem je obhajal veliko noč s svojimi učenci; vzel je kruh, se zahvalil, ga blagoslovil in razlomil ter rekel: Vzemite in jejte, to je moje telo (Mt 26,26). In vzel je kelih in rekel: To je moja kri nove zaveze, ki se bo za vas in za mnoge prelila v odpuščanje grehov (Mt 26,27-28).

Potem je prosil Očeta, govoreč: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene« (Mt 26,39). In »njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki so tekle na zemljo« (Lk 22,44). Vendar je svojo voljo položil v Očetovo voljo in molil: Oče, zgodi se tvoja volja, ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti (Mt 26,42.39). Očetova volja pa je bila, da bi njegov blagoslovljeni in slavni Sin, katerega nam je dal in ki je bil rojen za nas, daroval samega sebe s svojo krvjo na oltarju križa v žrtev in daritev, ne zaradi sebe, po katerem je vse nastalo (Jn 1,3), temveč za naše grehe; in zapustil nam je zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah (1 Pt 2,21).

Hkrati hoče, da bi se mi vsi po njem zveličali in ga prejemali s čistim srcem in neomadeževanim telesom. A malo jih je, ki ga hočejo sprejeti in se po njem zveličati, čeprav je njegov jarem prijeten in njegovo breme lahko (Mt 11,30).

Nespolnjevanje in spolnjevanje Božjih zapovedi

Tisti, ki nočejo okušati, kako dober je Gospod (Ps 33,8), in bolj ljubijo temo kakor luč (Jn 3,19) ter nočejo spolnjevati Božjih zapovedi, so prekleti. O njih pravi prerok: Prekleti, ki se oddaljujejo od tvojih zapovedi (Ps 118,21). Toda kako srečni in blaženi so vsi, ki ljubijo Gospoda in delajo tako, kakor pravi sam Gospod v evangeliju: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in svojega bliž-njega kakor sam sebe (Mt 22,37-39).

Ljubezen do Boga in češčenje Boga

Ljubimo torej Boga in ga molimo s čistim srcem in s čisto dušo, kajti on, ki to želi nad vse, je rekel: Pravi molivci bodo molili Očeta v duhu in resnici. Vsi namreč, kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu resnice (Jn 4,23-24). In hvalimo ga in molimo podnevi in ponoči govoreč: Oče naš, ki si v nebe-sih (Mt 6,9), kajti treba je vedno moliti in se ne naveličati (Lk 18,1).

Spovedovanje grehov duhovnikom

Duhovniku se moramo spovedati vseh svojih grehov in od njega prejemati telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Kdor ne jé njegovega telesa in ne pije njegove krvi, ne more priti v Božje kraljestvo (Jn 6,54). Vendar naj ga vredno jé in pije, kajti kdor ga nevredno prejema, si sodbo jé in pije, ker ne razločuje Gospodovega telesa (1 Kor 11,29), to je, ne razlikuje ga od drugih jedi. Razen tega obrodimo vredne sadove spokoritve (Lk 3,8). Ljubimo svoje bližnje kakor sami sebe (Mt 19,19); in če jih kdo noče ljubiti kakor sam sebe, naj jim vsaj ne stori nič zlega, marveč naj jim dela dobro.

Kako naj sodi druge, kdor ima oblast

Tisti, ki so prejeli oblast soditi druge, naj sodijo z usmiljenjem, kakor bi sami hoteli prejeti usmiljenje od Gospoda. »Zakaj brez usmiljenja bodo sojeni, kateri ne skazujejo usmiljenja« (Jak 2,13).

Imejmo torej ljubezen in ponižnost in dajajmo miloščino, ker to očiščuje duše madežev greha (Tob 4,11). Ljudje namreč izgubijo vse, kar zapustijo na tem svetu; s seboj pa nesejo samo zasluženje zaradi ljubezni in miloščin, ki so jih delili, za kar jim bo Gospod dal nagrado in vredno povračilo.

Post glede napak in post v hrani

Moramo se tudi postiti ter se vzdrževati napak in grehov, preobilice jedi in pijače; in biti moramo katoličani.

Pogosto moramo obiskovati cerkve in spoštovati ter ceniti klerike, ne toliko zaradi njih samih, če so morda grešniki, temveč zaradi službe in zaradi oskrbovanja najsvetejšega Kristusovega telesa in njegove krvi, kar darujejo na oltarju, prejemajo in delijo drugim. Trdno se vsi zavedajmo, da se nihče ne more zveličati, razen po svetih besedah in po krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa. To kleriki izrekajo, oznanjajo in delijo. Samo oni morajo opravljati to službo in ne drugi.

Posebno redovniki, ki so se odpovedali svetu, morajo storiti več in kaj večjega, a ne smejo opus-titi tega (Lk 11,42).

Mrtviti moramo svoja telesa z njih zablodami in grehi, ker Gospod pravi v evangeliju: Vse zlo, zablode in grehi prihajajo iz srca (Mt 15,18-19; Mr 7,23).

Ljubezen do sovražnikov in dobrodelnost do njih

Ljubiti moramo svoje sovražnike in delati dobro tem, ki nas črtijo (Mt 5,44; Lk 6,27). Dolžni smo izpolnjevati zapovedi in svete našega Gospoda Jezusa Kristusa: Prav tako moramo zatajevati sami sebe in podrejati svoja telesa jarmu služenja in svete pokorščine, kakor je vsak od nas obljubil Gospodu. Nihče pa ni dolžan iz pokorščine ubogati kogarkoli v tem, kar bi bila zabloda ali greh.

Komur se izkazuje pokorščina, naj bo kakor manjši

Tisti pa, ki se mu morajo drugi pokoravati in ga imajo za višjega, naj bo kakor manjši (Lk 22,26) in služabnik drugih bratov. Vsakemu svojemu bratu naj daje in izkazuje tisto usmiljenje, ki bi si ga sam želel, če bi se znašel v podobnem primeru. Nikar naj se zaradi prestopka svojega brata nanj ne jezi, temveč naj ga z vso potrpežljivostjo in ponižnostjo dobrohotno opominja in prenaša.

Ne smemo biti modri po mesu

Ne smemo biti pametni in modri po mesu (1 Kor 1,26), temveč moramo biti preprosti, ponižni in čisti. Imejmo svoja telesa v sramoti in preziru, kajti vsi smo po svoji krivdi bedni in trhli, zoprni in črvom podobni, kakor pravi Gospod po preroku: »Jaz pa sem črv in ne človek, zasramovanje ljudi in zaniče-vanje ljudstva« (Ps 21,7; Job 25,6).

Nikoli si ne smemo želeti, da bi bili nad drugimi, temveč moramo biti služabniki in podrejeni vsakemu človeškemu bitju zaradi Boga (1 Pt 2,13). In nad vsemi, ki bodo tako delali in vztrajali do konca, bo počival Gospodov Duh (Iz 11,2) in bo k njim prišel in prebival v njih (Jn 14,23). Le-ti bodo otroci nebeškega Očeta (Mt 5,45), čigar delo opravljajo; to so ženini, bratje in matere našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ženini smo, kadar se zvesta duša po Svetem Duhu zedini z Jezusom Kristusom. Njegovi bratje smo, kadar izvršujemo voljo njegovega Očeta, ki je v nebesih (Mt 12,50); njegove matere smo, kadar ga nosimo v svojem srcu in svojem telesu po ljubezni in po čisti in is-kreni vesti in kadar ga rojevamo s svetimi dejanji, ki morajo drugim svetiti za zgled.

O kako veličastnega, svetega in velikega
Očeta imamo v nebesih!
O kako svetega, slavnega, lepega
in ljubeznivega ženina imamo!
O kako svetega in ljubkega,
dobrotnega in ponižnega,
miroljubnega in prijetnega,
ljubeznivega in nad vse zaželenega
brata in sina imamo, takšnega,
ki je dal življenje za svoje ovce (Jn 10,15)
in je prosil Očeta za nas, govoreč:
Sveti Oče, ohrani v svojem imenu te, ki si mi jih dal (Jn 17,11). Oče, vsi, ki si mi jih dal na svetu, so bili tvoji in si jih dal meni (Jn 17,6). In besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me poslal ti (Jn 17,8).

Zanje prosim. Ne prosim za svet: blagoslovi in posveti jih. In jaz se posvečujem zanje, da bodo tudi oni posvečeni in bodo eno kakor midva. Oče, hočem, naj bodo tudi ti z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo (prim. Jn 17,9-24) v tvojem kraljestvu.

Hvaljenje Boga

Njemu, ki je toliko pretrpel za nas in nam podelil toliko dobrot in nam jih bo še v prihodnosti delil, naj vsaka stvar v nebesih in na zemlji, v morju in pod zemljo daje hvalo, slavo, čast in blagoslov (Raz 5,13), kajti on je naša moč in trdnost; on je edini dober (Lk 18,19), edini najvišji, edini vsemogočen, čudovit in veličasten, in edini svet, hvale vreden in blagoslovljen v neskončne veke vekov. Amen.

Življenje nespokorjenih

Vsi tisti pa, ki ne živijo spokorno in ne prejemajo telesa in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa in se vdajajo zablodam in grehom ter hodijo po poti zle poželjivosti in v hudobnih teženjih ter ne izpolnjujejo, kar so obljubili, in ki meseno služijo svetu v mesenem poželenju, v zaskrbljenosti in v pehanju za ta svet, in s skrbmi tega življenja, prevarani od hudiča, čigar sinovi so in izvršujejo njegova dela (prim. Jn 8,41) – ti so slepi, ker ne vidijo prave luči, našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ti nimajo duhovne modrosti, ker v sebi nimajo Sina Božjega, ki je prava Očetova modrost. O njih je rečeno: Razblinila se je njihova modrost (Ps 106,27). Vidijo, spoznavajo, vedo in delajo zlo ter zavestno pogubljajo svoje duše.

Glejte, slepci, ki vas varajo naši sovražniki, to je meso, svet in hudobni duh. Vi mislite, da je telesu sladko delati greh in grenko služiti Bogu, kajti vse hudobije in grehi izhajajo in prihajajo iz človekovega srca (Mt 15,18.19; Mr 7,21.23), kakor pravi Gospod v evangeliju. Nič dobrega nimate ne na tem svetu ne na prihodnjem. Vi mislite, da boste še dolgo imeli v posesti ničevosti tega sveta. Toda motite se. Prišel bo namreč dan in prišla bo ura, na katero ne mislite, je ne poznate in ne veste zanjo.

Nespokorjen bolnik

Telo zboli, smrt se približa, sorodniki prihajajo in prijatelji ter govorijo: »Uredi svoje stvari!« Njegova žena in njegovi otroci, sorodniki in prijatelji hlinijo jok. Ko jih gleda in vidi, kako jokajo, ga ta prevara gane in v mislih sam pri sebi govori: »Glej, svojo dušo in telo in vse svoje imetje polagam v vaše roke.«

Zares zadene prekletstvo tistega človeka, ki zaupa in izpostavlja svojo dušo in telo in vse svoje v take roke. Zato pravi Gospod po preroku: »Preklet, kdor zaupa v človeka« (Jer 17,5).

Takoj pokličejo duhovnika. Duhovnik mu reče: »Ali hočeš prejeti pokoro za vse svoje grehe?« On odgovori: »Hočem.« »Ali hočeš zadostiti za svoje grehe, po svojih močeh popraviti krivice in iz svojega povrniti tisto, v čemer si krivično prevaral in ogoljufal druge?« On odgovori: »Ne.« In duhovnik reče: »Zakaj ne?« »Zato, ker sem vse dal v roke svojih sorodnikov in prijateljev.« Tedaj že začne zgubljati sposobnost govorjenja in tako ta nesrečnež žalostno umre.

A vsi naj vedo, da človeku, ki kjerkoli in kakorkoli umrje v smrtnem grehu brez zadoščenja, ko bi mogel zadostiti, pa ni zadostil, hudobni duh ugrabi dušo iz telesa v taki tesnobi in muki, kakršne ne more nihče razumeti, razen tistega, ki to izkuša. Vsi talenti, oblast in znanje, vse, kar je domneval, da ima, vse mu bo odvzeto (Lk 8,18).

Tako vse zapusti sorodnikom in prijateljem, ki pograbijo njegovo imetje, si ga razdelijo in potem pravijo: »Prekleta bodi njegova duša, ker bi nam mogel dati in pridobiti veliko več, kakor pa je res pridobil.« Črvi jedo njegovo telo. Tako pogubi dušo in telo v tem kratkem življenju in gre v pekel, kjer bo trpel muke brez konca.

Sklep

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Jaz, brat Frančišek, vaš manjši služabnik, vas prosim in rotim pri ljubezni, ki je Bog (1 Jn 4,16), in v želji, da bi vam poljubil noge, da sprejmete te in druge besede našega Gospoda Jezusa Kristusa s ponižnostjo in ljubeznijo ter jih dobrohotno spolnjujete in se jih držite. Vse tiste, moške in ženske, ki bodo te besede dobrohotno sprejeli, jih razumeli in jih pošiljali drugim v pričevanje, naj, če bodo vztrajali v njih do konca (Mt 10,22), blagoslovi Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Ne prezrite

RSS
Facebook
YouTube