Pismo provincialnega ministra za Veliko noč 2013

miza-vrata

SREČANJE OMOGOČI SREČANJE

„Pojdi k mojim bratom…“ (Jn 20,17).

Bratje so bili za zapahi. Ne samo za zapahi vrat v dvorani zadnje večerje. Ti so bili še najmanj trdni in nepremakljivi. Otroška roka bi jih brez posebnega napora lahko odrinila in na široko odprla vrata v svet. Ne, njihovi zapahi niso bili ne iz lesa ne iz kovine. Ne tesar in ne kovač jih nista naredila. Bili so veliko trši in obstojnejši od vsake snovi. Ni jih moglo obdelovati ne dleto ne kladivo. Njihove zapahe je izoblikovala človekova zagledanost v samega sebe in v ta svet in posledično strah pred trpljenjem. Zlasti pred najhujšim, česar se boji človek, pred smrtjo.

Nastajati so začeli v Galileji, v okolici Cezareje Filipove. Tam jim je njihov Učitelj nekoč zastavil vprašanje: „Kaj pa vi pravite, kdo sem?“ Kakor vedno je tudi tokrat Simon, ki ga je Učitelj poimenoval Peter, povzel besedo in rekel: „Ti si Kristus, Sin živega Boga“ (prim. Mt 16,13-16).

Razodetju Njegovega Božjega sinovstva je sledilo drugo razodetje, veliko težje sprejemljivo. Če je bilo v prvem polno luči, jih je drugo zagrnilo v mrakoben vonj mrtvaških prtov. „Sin človekov mora veliko trpeti, biti izročen v roke velikih duhovnikov in pismoukov in biti umorjen in tretji dan vstati“ (prim. Mt 16,21). Sin živega Boga zveni čisto drugače kot veliko trpeti in biti umorjen. Ob teh napovedih zadnje niti niso slišali. Tretji dan vstati je padlo mimo njihovih ušes in njihove zavesti za dolga leta. Vse dokler se to ni zgodilo.

Ko je ob tej izjavi Simon, Jonov sin, ki ga je On poimenoval Peter, hotel stvari vzeti v svoje roke, je začel nastajati zapah. „To se ti nikakor ne sme zgoditi“ (Mt 16,22). Peter je takrat hotel prevzeti nadzor nad Odrešenikom in njegovimi dejanji. Hotel mu je predpisati in načrtovati, kako naj živi svoje odrešenjsko poslanstvo. Razumljivo. Hoditi za Božjim sinom je nekaj čisto drugega, nekaj popolnoma drugačnega kot hoditi za nekom, ki se je napotil v trpljenje in nasilno smrt. Božji Sin človeka navdihuje in mu dviga samozavest. Ob njem tudi v samem sebi začuti nekaj nezemeljskega, nekaj nadzemeljskega, božanskega. Tudi njega obsije nekaj luči, ki žari iz Božjega Sina. V luči, ki sije iz Njega, tudi človek postane svetlejši. Od trpljenja in smrti pa bežimo. Seveda. Ustvarjeni smo bili za življenje. Smrt je prišla šele potem, ko smo se odpovedali Življenju, ko smo zdvomili nad Njegovo ljubeznijo in bolj verjeli skušnjavi kakor Besedi. Kakor nosimo v sebi neizbrisen genetski zapis ustvarjenosti za življenje, tako v nas ne neha odzvanjati spomin, da nam je zavrnitev Besede zaprla raj.

Ta občutek obsijanosti se je krepil. Postajal je vedno močnejši. Kako se je širilo srce v trenutkih, ko je Učitelj ozdravljal, ko je nasičeval množice. Še bolj, ko je obujal od mrtvih. Množice so ga strme občudovale. „Kaj takega še nikoli nismo videli“ (Mr 2,12). Učenci so bili ob njem. Nemogoče je bilo, da bi Učitelj delal čudeže, učenci pa bi ostali neopaženi. Toda te opaženosti se niso branili. Nasprotno. Želeli bi se je še več. On pa je vedno znova v najbolj neprimernem trenutku rekel: gremo drugam. Še drugim mestom moram oznaniti veselo novico (prim. Lk 4,43).

Zapah je takrat postal še bolj oblikovan. V njih je bila neprestana želja, da bi obdržali trenutek. Radi bi se sončili v soju slave, ki je zažarela nad njimi, On pa jih je vodil proč. Proč od slave. Proč od ljudi, ki so ga hoteli postaviti za kralja. Vabil jih je v vasi in mesta, ki ga še ne poznajo. Oditi od tam, kjer bi rad ostal – v človeku se vse upre. In On jih je vodil na vedno nova pota, v vedno nova mesta. Še šotor je bil preveč trden, kaj šele gradovi, ki so si jih sezidali iz svojih sanj. Zapah je postajal trdnejši.

Biti v njegovi družbi je postajalo vedno bolj obetavno. Bolj ko je bil On prepoznaven in iskan, bolj so postajali prepoznavni tudi njegovi učenci. Začutili so, da je napočil trenutek, ko bi to prepoznavnost formalizirali, jo na neki način sistematizirali: „Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici“ (Mr 10,37). Morda je v tem trenutku zapah postal najmočnejši. Biti z Njim ni bilo nič več milostno dogajanje, absolutno zastonjski dar Božjega učlovečenja. Dar so hoteli institucionalizirati, ga spremeniti v ustanovo odličnih mest v Kraljestvu, v katerega bi vstopili samo zaradi pravic in sijaja, ki so si jih obetali. O obveznostih sploh niso razmišljali – v opojnosti pričakovanja jih nekako ni bilo. Bližino z njim so hoteli spremeniti v karierni dosežek. V tistem trenutku se je zapah na vratih njihove svobode zaskočil. Sami ga niso mogli odpreti.

Ko je prvič slišala govoriti o Njem, ji je misel prešinila nejevolja in ji zmračila obraz. Še en pridigar. Cele trume se jih sprehaja po svetu in deli svojo modrost vsakomur, ki jim je pripravljen za nekaj trenutkov ponuditi ušesa v poslušanje. Ljudje, ki znajo lepo govoriti, vendar ob njihovem govorjenju srce postane težko in prihodnost temna, pa čeprav prepričujejo, da poznajo pot in da so jo pripravljeni pokazati. Njihove besede so ostajale pritlehne, ker so bile njihove duše zapletene v podrast vsakdanje človeške majhnosti, tekmovalnosti, zavisti. Ni jim uspelo, da bi se dvignile nad gonjo vseh proti vsem in nikoli niso v meditativnih bližinah in srečanjih zaplavale nad vrhovi prostranih obzorij in v prostorjih neomejenega Sonca.

Ob govorici o Njem se je v njej prebudila pretekla izkušnja – ne ena, cela vrsta jih je bilo – ko so pridigarjeva usta govorila besede obsodbe, njegove oči pa so sijale od poželenja. Brez posebnega premišljevanja ga je umestila med tiste, ki so ji prizadejali bolečino, jo iskali in jo poniževali. Rana na njenem dostojanstvu in skelenje njene vesti sta tudi brez Njega dovolj velika. Vseh sedem demonov v njeni duši si je ob tem oddahnilo (prim. Lk 8,2). V svojem angelskem spoznanju so vedeli, da je njihovo bivanje v človeku varno, dokler se človek ne sreča s Sinom človekovim, ki je prišel, da bi ljudje imeli življenje in ga imeli v izobilju (Jn 10,10). Košček njenega srca pa je vseeno klical po srečanju z Njim. Dovolj ji je bilo vloge, ki so ji jo v življenju odredili drugi in ji prepovedali, da bi svoj del na kakršen koli način spremenila. Že davno se je naveličala mesta, na katero so jo postavili drugi, pa ji niso dovolili, da bi odšla drugam. Da bi zaživela svojo svobodo. Potrebovali so jo, da so ob njej lahko bili pošteni, spoštovanja vredni, častitljivi člani shodnice in vaške skupnosti.

Ko jo je poiskal, da bi ji podaril svobodo, je zaman pričakovala nevihto iz Njegovih ust. Prevečkrat je že to doživela, da bi jo moglo ponovno prizadeti. Svojo človeškost je zaprla dovolj globoko, da je takšne povodnji niso mogle več prizadeti. A Njegova beseda je bila drugačna. Ko je spregovoril, je začutila, da ji vrača dostojanstvo, da ji vrača življenje. Začutila je, da jo spoštuje, čeprav niti z besedico ni zmanjševal njene odgovornosti. Pred njo se je začela odpirati pot. Srečanje z Njim ji je podarilo prihodnost, za katero je bila prepričana, da je nima več.

Čisto drugačna pa je bila Njegova beseda, ko je nagovoril demone v njej. Kakor bi Stvarnik na začetku stvarjenja ponovno izgovarjal „Bodi svetloba“ (1 Mz 1,3), je iz niča zasijala luč, ki je premagala temo obsedenosti. Bila je drugačna od vseh luči, ki so jih do takrat spoznale njene oči. Bila je bila topla, ljubeča. Prinašala je življenje. Ne, ni bil pridigar, kakor toliki drugi. V njegovih besedah je zvenelo življenje, večno življenje (prim. Jn 6,68). Ozrla se je v Njegove oči. V njih je zagledala sebe, zagledala je Marijo, kakršno je nosila v svojem najglobljem hrepenenju.

Zaradi tega pogleda je odšla za Njim. Hodila je po cestah Galileje, Samarije in Judeje. Skozi dneve in noči, pod oblačnim in jasnim nebom. Za Njim ni hodila, da bi se sončila v njegovi luči, za Njim je hodila, da bi smela biti v njegovi senci.

Zato se ji korak ni ustavil, ko je pot začela zavijati navkreber in je postajala vedno bolj strma. Ni se ustavila, ko so ga zvezali in okronali s trnjem in prebičali do kosti in popljuvali iz prezira. Ni se ustavila, ko so mu naložili križ in ga odvedli na kraj Lobanje. Nikoli mu ni obljubljala, da bi bila z njim pripravljena iti tudi v ječo in smrt (prim. Lk 22,23), vendar bi brez pomišljanja odšla za njim tudi tja, v ječo in smrt. Ker v smrt ni mogla za njim, vsaj takrat še ne, je ostajala pod križem, priča njegovega umiranja in njegove odpuščajoče molitve. In priča zadnje izročitve: „V tvoje roke izročam svojega duha“ (Lk 23,46).

Ker ljubezen ne more nehati biti ljubezen, je v jutru tretjega dne pri grobu. V solzah in spominih – in ljubezni. „Marija.“ „Rabuni.“ „Pojdi k mojim bratom in jim povej: Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu“ (prim. Jn 20,11-17).

Grob ni več pomemben, saj je nehal biti grob. V grobovih trohnijo trupla, njen Rabuni pa živi. Njegova beseda je še vedno sveta in polna življenja, ki ga mora iz svojega srečanja z Njim ponesti drugim. „Marija Magdalena je odšla in učencem sporočila: Gospoda sem videla“ (Jn 20,18). In s tem sporočilom je sprostila zapah na njihovih vratih.

Dragi bratje, v svoji krščanski in frančiškanski hoji za Jezusom smo vedno povabljeni, da kot Magdalena ostajamo v Jezusovi senci, da bi mogli biti nosilci njegove luči. Oče Frančišek je hodil za ubogim in križanim in s tem v svet prinesel „novega“ Jezusa Kristusa in toliko ljudi odvedel na nova pota za Jezusom Kristusom. Tako pri Magdaleni kot pri svetem Frančišku pa se je vse začelo z osebnim srečanjem. Vsaka evangelizacija in zato tudi nova evangelizacija se začne z osebnim srečanjem z živim Jezusom Kristusom in Očetom v Svetem Duhu.
Blagoslovljeno veliko noč, bratje!

p. Stane Zore
provincialni minister

Posted in OFM

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Next Post

Prvi dan kapitlja - ponedeljek, 1. april 2013

tor Apr 2 , 2013
Provincialni kapitelj smo začeli ob 19. uri v samostanskem hodniku, od koder smo v procesiji s prižganimi svečami odšli v loretsko kapelo Matere Božje v cerkvi, kjer smo prisluhnili odlomku Svetega pisma (Apd 1,12-14) ter bili poklicani po imenu. Vsaka tri leta se zberemo na kapitlju, da pregledamo načrtovano, presodimo uresničeno […]

Morda vas zanima

Ne prezrite

Najnovejši prispevki

RSS
Facebook
YouTube